- Nadaljevanje uvodnih dveh blogov JONA GRE V NINIVE ter ČIVKI O HOJI S KRISTUSOM. Brez študija teh dveh bodo tukaj obravnavane teme težje sprejemljive novemu obiskovalcu.

- Lotevali se bomo stvari, ki jih iskalec/vernik ne opazi, ali pa razume po svoje, ne po Božje.

- Iskrene duše vabljene h komentiranju in s tem oblikovanju bloga.

- Naslovna slika zgoraj: spovednica, v kateri se je spovedovala tudi sveta Favstina Kowalska (KLIKNI). Foto: naš hieronim.

četrtek, 21. december 2017

22. Premor: Kdo nas skrivnostno nagovarja z
Gospodovim svetim Imenom??

21.12.17, čet.

Ta čas do Božiča in Novega leta je čas teme. Malo bolj opazujte, in videli boste, da so vse zemljene duše depresivne in razdražljive. V sodelovanju z naravo skuša hudič mnoge pod svoj vpliv spraviti, zato se v tem času raje umikajte, veliko molite, bodite več tiho, in se ne slikajte ves čas. Kajti zlo ima v tem času večjo moč, a tisti, ki ste zvesti Nauku Ljubezni do Gospoda, 'z levim mezincem' izganjate to vražjo zalego 'v duhu'.

Današnja tema: komentarji naše lidije postajajo pravi kažipoti, a ne le vere, ampak Ljubezni do Gospoda, ki je Jezus. Danes bomo videli, od kod ti njeni komentarji prihajajo? Navdahnil me je tale njen zapis: KLIKNI. V njem sta dve točki, ki ju želim pojasniti:

1. Navedek iz Dnevnika svete Favstine Najsvetejše (1239):

»O živa hostija, skriti Jezus, Ti vidiš stanje moje duše. Sama po sebi nisem sposobna, da bi izgovorila Tvoje sveto Ime. …«

Komentar k temu najsvetejšemu dejstvu: ko sem bil nekaj časa v drugi religiji, ter tam askezo izvajal, da je še kosti zeblo, sem naletel na drugo varianto tiste religije, kjer so ves čas samo ponavljali sveto Ime Gospodove Luči. Na to Ime sem naletel vsaj desetletje pred odhodom na Vzhod - ko sem ga nekoč slišal, me je to Ime takoj prevzelo, in ponavljal sem ga vsak dan - sámo od sebe je bilo v meni. No, potem sem šel tja in prišel nazaj, ter čez čas naletel na neko knjižico o tem njihovem Imenu Gospodove Luči. V njej je moder in svetniški mož zapisal:

Sveto nas nagovarja s svojim svetim Imenom,
ko smo pripravljeni za to.

Ko sem to prebral, sem bil od neke Milosti zelo zadet. In vsa dotedanja duhovna askeza se mi je obrnila na glavo: nisem jaz tisti, ki je začetnik nečesa, tisti, ki se trudi, ampak je nekaj svetega prišlo vame, in me nagovarja in poganja naprej!

Vse se je spremenilo, in malce sem začel razumevati krščanstvo tudi 'od znotraj, ne le od zunaj'. Odtlej sem namreč tudi v sebi spoznal to sveto Resnico, da ko smo vsaj malo pripravljeni, Gospod pride blizu nas, in nas pokliče:

s Svojim svetim Imenom!

To je brezmejno pretresljivo za dušo, ki dobi prvo veliko injekcijo proti-spanja. Začne se prebujati. Nisem, torej samo jaz, ki se trudi odrešiti jaz od lastnega trpljenja, ampak je to v resnici Nekdo drug, ki je prišel, in se mi malo bolj razkril. Gospod nas nagovori nekako takole:

''(vaše ime), poslušaj pozorno: Jezus Kristus!''

S tem se nam Bog PREDSTAVI, da se ne prestrašimo, kot bi se, če bi kar prišel in se nam razkril v celoti. Ne, On je gosposki in fin v Svojih manirah, zato se nam skrajno nežno predstavi s šepetom v naše srce: s Svojim svetim Imenom.

In če naše srce takrat še ni dovolj očiščeno, ker smo še preveč vezani nase, na ta svet in na strast, mi tega šepeta ne slišimo. Tudi če nam kdo pove o tem, nam ni mar.

Ker ne slišimo, nam Gospod ponudi Svoje ne-intimno druženje: ponudi nam občestveno druženje, religijo in svete Knjige. V tej družbi lahko še vedno dvomimo, tavamo, malo grešimo in iščemo izgovore. Tako minejo stoletja življenja naše duše, dokler se ne očistimo do te mere, da smo pripravljeni na Gospodovo neposredno in nenehno bližino in vodenje.

Zato je za razumeti vernike in posvečene, tudi del duhovščine, ki govorijo, da jih sveto Ime Jezus Kristus ne nagovarja tako, da bi to Ime nenehno LJUBEČE ponavljali. A ni res, da jih ne nagovarja, le slišijo Ga ne, ker je srce še vedno trdno privezano na meso in vino, in ne na Gospodov mezinec na Njegovi sveti nogi.

In poglejte: sveta Favstina Kowalska je izjavila enako kot zgornji svetniški mož neke druge religije:

Sama po sebi nisem sposobna,
da bi izgovorila Tvoje sveto Ime.

Vas ne zvije krč Milostnega joka? Kajti kdor to vrstico doume, stoji ob Njima, saj ve, kaj je kaj in zakaj in kako. Resnično, resnično povem vam: sveta sestra Favstinka je Najsvetejša, tudi med svetniki. A tega seveda nihče ne ve, zato bom ob priložnosti napisal o nebeški razliki med sveto Favstino in sveto Malo Terezijo, katero imajo verniki verjetno za 'večjo svetnico'. Nekoč je naš nadškof vprašal, ali so mar svetniki v nebesih različno sveti, in lahko rečemo, da niso različno sveti, da so vsi enako sveti, a stopnje njihovih svetosti so zelo različne, tako na Zemlji, ko so še bili, kot v nebesih. Vendar je to druga tema. Naslednja lidijin izbor je tale:

2. (D. 193)

 »Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj. Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji.«

Pa smo spet pri razliki med religijo in živim Evangelijem: Evangelij uči Ljubiti Boga z vsemi silami, ki jih premoreš, religija pa, ker nima neposrednega osebnega stika z Gospodom, raje uči Jezusovo Drugo zapoved, naj ljubimo druge kot samega sebe. O tem smo že ogroooomno pisali v prejšnjih dveh blogih, zato po Božje študiozen bralec zdaj že ve:

če daje na prvo mesto Drugo zapoved, je v hudem grehu. Kajti Druga zapoved o Ljubezni do soljudi (in sobitij) je popolnoma odvisna od Prve Ljubezni, to je TOTALNE Ljubezni do Gospoda. Ta mora biti PRVA, sicer druga ostane le POŽELENJE.

O tem poželenju danes pišejo in govorijo vsi mediji, ker je ravno umrl 'kardinal skrivanja poželenja do otrok'. In ena od teh otrok mu je javno pred vsem svetom zaželela široko odprta vrata v pekel: KLIKNI, KLIKNI.

Kakšni pa so ljudje, ki popolnoma Ljubijo le Gospoda, ker je On z njimi in oni z Njim? Takšni:

Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj.

Nihče nima vstopa vanj, ker je PREPOLNO Boga. Samo Gospod, torej. Ker pa so Gospod tudi vsi Njegovi sveti, je seveda v srcu prostor tudi za njih. In potem je srce popolnjeno - ni več prostora za še koga ali kaj. Je to razumljivo? Takšne so svete duše. Vendar, ni samo Gospodovo srce tisto, ki izžareva Luč, ker je polno Ljubezni, ampak tudi srca Božjih ljudi izžarevajo Gospodovo Luč, ker so polna Ljubezni do Gospoda.

In ta Luč Ljubi bitja sveta, a drugače kot ljudje, ki 'ljubimo' s POŽELENJEM: Ljubijo jih po Božje, ODREŠENJSKO. In tako je Ljubila sveta Favstina Kowalska: v prenapolnjenem srcu je imela le Gospoda Jezusa, Njegova Luč pa še zdaj žari iz njenega srca na svet, na nas. Zato je želela postati del Njegovega trpljenja za nas, in Gospod ji je to odobril. To je dokaz, da je njena Ljubezen do nas brezmejna, četudi ima v srcu le Gospoda. Kajti zavezala se je trpeti za nas vso večnost. STRAŠNO: le kdo zmore kaj takega? To je lahko le Gospodova emanacija, enak del Gospoda. Kot sta to sveta Mati in tudi sveti Jožef, Gospodova starša, ko je bil človek. Vsi trije so bili povsem brezmadežni. Tega pol-verne duše, npr. protestantske, še nikakor ne morejo sprejeti. Potreben je čas, da duša dozori in doume. 

Toliko na kratko o mističnih stvareh našega druženja s Kristusom. Morate pa vedeti: Evangelij in čas po njem nista isto kot je religija krščanstvo. Religija je kot bolnišnica, v kateri še nihče ni v pravi formi, razen nekaj zdravnikov. Evangelij in potem nadaljevanje Evangelija pa je Služenje Gospodu s predano Ljubeznijo. To sta torej dva zelo različna nivoja: eden je popolnoma svet, drugi pa še zelo mesnat in vinski. To lahko razberemo tudi iz zgornjih Favstinkinih besed:

Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji.

Težave so bile bolezen, OK, a 'nasprotovanja' so bile zlobnosti in nerazumevanja njenih stanovskih so-posvečencev. In tudi sveta Terezija Deteta Jezusa, ki smo jo omenili, je šla skozi enak pekel totalnega nerazumevanja, kajti post-Evangelij (Služenje Gospodu osebno, s predano totalno Ljubeznijo) je POPOLNOMA druga stvar kot religija krščanstvo. Religija je šele uvod, kažipot na Pot.

Zato prosim, lepo prosim: razumite vendar svoje lastne svetnike!!

To je mistični Kristusov Evangelij.

Gospod Usmili se nas, Kristus Usmili se nas!






3 komentarji:

  1. Hvala Jona za obrazložitev in pojasnitev mističnosti Kristusovega Evangelija. Je naveza srca, ki pa je skrita očem sveta. Jezus je Pot in meč Resnice in Življenje, je ljubi Rešenik, nežen in mil. Z Njim in svetimi gre vse. In sveta Favstina to najlepše izpriča.

    V svetu je vse obrnjeno na glavo, častijo se demonske duše, takim se ploska in vzklika. Tistim, ki Ga iščejo in gojijo Ljubezen do Njega, pa se nasprotuje, nagaja, draži se jih na vse možne načine, ki jih kajni premorejo. Predvsem v tem svetem času prihoda Jezuščka se to še bolj občuti. To je del križa, ki si ga otovoriš in hodiš za Njim, v srcu pa je sladko, na trenutke pa tudi trni žalosti bodejo. A kakšni Kristusovi učenci bi bili, če ne bi bilo bridkosti solza, a ne za lastno pomilovanja, ampak za tiste, ki si z malopridnostjo večajo breme greha.

    Hvaljen ljubi Kristus Kralj, da se odlepimo od te greznice zapora svetnega, k Tebi srca naravnamo, ljubezen čisto damo. V priklonu pred Vami, lidija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dobro poveš lidija. Žal je tako, sem že mislil o tem pisati, bom pa zdajle:

    Jezus Gospod je Kralj, a nima nobene moči na tem svetu, kar je prikazal že, ko je bil na Zemlji kot človek. Še Judov ni mogel prepričati, še lastni učencu so ga zapuščali, še apostoli zbežali. Jezus je torej brezmočnež iz hlevčka, to je bolj ali ne dejstvo, saj vidimo, kako celotni narodi padajo v brezbožnost, kako so verniki vse bolj lažno-verni (poželjivi), kako se ubija kristjane po svetu in posiljuje otroke, tudi v katoliških ustanovah. Torej sta dve možnosti: ali vse to dela Gospod (brez Njega se baje še 'travica ne premakne', kot je rečeno), ali pa je Gospod brezmočen. Npr. nekdo si zaželi biti diktator, in Gospod mu je dal svobodno voljo, in zato mu omogoči, da vlada 30-40 let in v tem času ugonobi milijone ljudi, uniči vero in pohabi kristjane v demone. Ali pa v Iraku dovoli posiliti 10.letno punčko, potem pa ji vpričo staršev odrezati glavo.

    No, verniki pravijo: "Vse to je za nekaj dobro." Je res dobro, ko iz otrok delajo morilce in posiljujejo njih sestrice? Je to res sploh za kaj dobro?? Za kaj hudiča pa je to dobro? Povem vam: ni dobro, in ni 'vse za nekaj dobro'.

    Takole razmišlja tudi ATEIST, in moram reči, da ateiste zelo razumem: če si kaj želijo in veliko delajo na tem, to tudi dobijo. Vernik pa moli in ne dobi domala nič. Torej je življenje na Zemlji bolj stvar moči volje in vere in vztrajnosti, omrežja prijateljev, in mišic, kar imajo tudi ose in bizoni, ne pa vere.

    In res: Gospod je brezmočen tukaj na Zemlji. Sicer je rečeno, da je tudi Kralj Zemlje, a je toliko Kralj tukaj kot so Ukrajinci lastniki Krima. Pravijo, da je njihov, a tam gazijo Rusi, tukaj pa je kralj - hudič.

    Gospod seveda na koncu vedno zmaguje, a na Zemlji gre to zelo počasi, ker se vse dogaja POSREDNO od Gospoda, preko Njegovih Pravičnih naravnih zakonov. Ki pa so neusmiljeni do napak - tu ni nobene milosti. Zato tisti samodržci in morilci na koncu res končajo v peklu, a Gospod je tako zelo dober, da jim pusti, da pred tem uničijo milijone ljudi. KAKO TAKEGA BOGA PROPAGIRATI PRIHAJAJOČIM? Samo s pravljičarstvom, ki pa ga bo realnost sesula v totalen prah? Boš otrokom lagal? Kaj dela naš dobri papež? Nekaj nemogočega, in on sam to ve. Kajti naš Dom so nebesa, ne pa ta beznica.

    Kako dati Boga, ki je duhovno Bitje, transcendenten glede na Zemljo, ljudem, ki še ne morejo čutiti transcendence? Nikakor. Ostane samo pravljičarstvo o bodočem raju na Zemlji, ker da je Bog Zemljo ustvaril zato, da bomo na njej uživali. To so seveda neumnosti, ki nikogar ne morejo Odrešiti.

    Kako torej sodelovati v Odrešenjskem načrtu? Vprašajte škofe, duhovnike, papeže, svetnike: nikakor. Vsi so polni žalosti in melanholije. In ob tem priporočajo 'evangelijsko veselje', a kaj ko to veselje izvira iz osebnega Srečanje z vstalim Kristusom, v duhu. Kako boš sicer lahko vesel? Saj so bili še pred-svetniki žalostni.

    Zato prav govoriš lidija : to je dolina solza tudi za Učence. In četudi so Odrešeni po Jezusu Kristusu, je to Odrešenje NIČEVO, če ne morejo drugim pomagati k temu. In ne morejo, kajti Gospodova materialna energija je zavajajoča čarovnica, zato duše pozabijo, da so večne duše in mislijo, da so telo, ki se mu služi. Zdaj bodo pa še Očenaš spreminjali. Kdo je torej kralj na Zemlji?

    Gospod pa je tega bednega pisuna Odrešil s temi besedami:

    BOŠ VESELIL MENE,
    ALI BOŠ VESELIL SVET IN SEBE,
    TER NA KONCU JADIKOVAL?

    Tako me je rešil, a vseeno kdaj pojadikujem, ko vidim, kam gre ta svet in njega otroci. Prihaja Božič in Jezušček, juhuhu?

    Hvala lidija, za še eno skalo, na križ privezano :)

    Aleluja! Gospod je Kralj nebes, aleluja!

    OdgovoriIzbriši
  3. Še tole: ko pogledamo Jezusovo življenje na Zemlji, vidimo, da je bil ves čas revček: od nosečnosti do križanja. Tak je tudi danes:

    na Zemlji moramo mi Njega nenehno reševati, ne pa On nas. Niso mnogi Njegovi po čudežu ušli pogubljenja in zaporov, čez par tednov pa bili mučeni in ubiti? Kaj ti bodo taki čudeži torej? Človeka ozdraviti, da potem umre? To ni dosti vredno.

    Potemtakem sta dva ločena svetova: eden je tale, drugi pa nebeški. Tu je revček, tam pa Kralj. Tu Ga moramo mi nenehno reševati, tam pa On nas. To ni lahko požreti, v srcu dela veliko neugodje: kako potem ljudem dati Boga? Nikakor;

    samo po trpljenju in po Milosti lahko kak posameznik spozna Boga iz srca v srce in iz obličja v obličje. Ko se poklopi tisoče stvari v eni točki. Ja, kompliciran je ta naš preprosti Gospod, ki je Kristus. Za tiste, ki Ga še ne poznajo v Živo, je skrajno težaven. Šele ko od vsega hudega prekolnejo ta svet in iščejo Njega, se pojavi in Odrešuje, aleluja, Odrešenik nebeški.

    In potem, ko Ga končno spoznaš in Ljubiš in je odziven in hiter, vidiš, da je še vedno en revček na Zemlji, da ne more nič, še posebej v urgentnih slučajih ne - samo Oče dela red na dolge proge: pusti umore, potem pa pošilja sodne kuverte s Sodnije. Čez dooooolgo časa.

    To je ta križ, ki ga opisuje lidija, ki ga moramo nositi. Tudi revež Jezus ga je moral.

    Pa Bog se nas Usmili, malo bolj. Kajti dal si demonom svobodno voljo, nas pa si jim dal za čevapčiče na ražnju, da se čimprej naveličamo te jame groze, Zemlje, in si končno zaželimo Tebe, Kralja nebes in sladkosti srca.

    Amen

    OdgovoriIzbriši


11.9.2018: Blog in komentiranje sta zaprta. Vesel študij!

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.