57. Na Veliki petek: papež za ateiste

Kar je dobro za ateiste, je smrtonosen strup za resnične iskalce

Mati Marija: ''Kaj Mu spet delaš, 'vernik'?''

30.3.2018, Veliki petek

Danes je Veliki petek, žalostni dan. Morali bi biti tiho in premišljevati o Jezusovem trpljenju. A ravno danes je odjeknila novica, o novi papeževi teološki domislici, ki si jo lahko preberete tukaj; levičarski novičarji so njegovo izjavo takoj dodobra izkoristili:

https://www.dnevnik.si/1042816685/svet/papez-dejal-da-pekel-ne-obstaja

Ko je papež pred leti v težave spravljal celo klerike, dobre poznavalce Nauka, sem ga vedno branil, da je on reinkarnacija PAPEŽA ZA ATEISTE. O tem sem kar nekaj že napisal. Bistvo je v tem, da Gospod dovoli določene pojavitve visokih duhovnikov, ki jih celo sam pošilja,

katerih naloga je sprevračati Nauk do neke mere,

da bi se lažje približali popolnim ateistom,

v današnjem času pa tudi 'krščenim ateistom'.

Takšna je tokratna inkarnacija rimskega papeža. Nedolgo nazaj je omenil željo za spremembo Očenaša, tisti del, ki govori o skušnjavi, kar bi bil popoln teološki kolaps in neznanje, a bi bilo nemara primerno za ateiste. Namreč, že Šakjamuni Buda, pa Šankar-ačarja sta bila poslana, da sta na svetu naredila popoln nered in razvrat v originalnem Nauku, ki se glasi:

- Bog je Oseba,

- je Najvišji,

- mi smo ustvarjeni po Njem, a mi nismo Bog,

- ker On je Ogenj, mi pa Njegove iskrice, večne duše;

- imamo enako originalno duhovno naravo kot On, a RAZLIKA je kvantiteti.  

Ateizem pa lažje sprejme kak začetni del Nauka, če se reče, da je Bog le neka breosebna energija, Luč, in da je ta Luč enaka v vseh nas, tudi v materialnem svetu. Torej je tudi Bog (če sploh obstaja), ko pride v materialni svet, enak nam. To so seveda velike zablode in herezije, o katerih lahko napišemo celo knjigo.

V najnovejši izjavi papeža Frančiška, ki je dober človek za ateiste, ni pa Gospodov svetnik, lahko vidimo dve problematični zadevi:

1. Ne zanika pekla, kot zavaja naslov, a govori, da takega pekla, ki bi trajal večno, ni. To je res, kajti pekel bo le do konca sveta, ko pa bodo materialna vesolja uničena, kam pa bodo šle vse grešne duše, če ne nazaj h Gospodu, saj jim bo zmanjkalo 'tal pod nogami', opore, zato jim bo preostala le še vrnitev Domov. Kajti Gospod je Ljubezen.

Problem pa je, če je papež v originalni izjavi morda res dejal, da pekel ne obstaja. To namreč trdijo nekateri sprevrženi teologi. Glede tega je Gospod poslal Svojo največjo svetnico, Favstino Kowalsko, direkt v pekel, da nam je lahko sporočila tole; Dnevnik 741:

Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo področje je strašno veliko. Vrste muk, ki sem jih videla, so: prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga; druga – neprestani očitki vesti; tretja – ta usoda se ne bo nikoli spremenila; četrta muka – ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; to je strašna muka, to je čisto duhovni ogenj razvnet zaradi Božje jeze; peta muka – stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se satani in pogubljene duše med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje; šesta muka – neprestana satanova družba; sedma muka – strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje, preklinjanje, bogokletje. To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec. Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena na strašen in nepopisen način. Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trpljenje, če bi me ne podpirala Božja vsemogočnost. Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan vso večnost. O tem pišem po Božjem naročilu, da bi se nobena oseba ne izgovarjala, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam.

Jaz, sestra Favstina, sem po Božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je. O tem zdaj ne smem govoriti; imam Božje naročilo, naj to zapustim v pisni obliki. Satani so me zelo sovražili, toda po Božjem naročilu so me morali ubogati. To, kar sem napisala, je medla senca stvari, ki sem jih videla. Eno sem opazila: da je tam največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja. Ko sem prišla k sebi, si nisem mogla opomoči od groze, kako strašno tam duše trpijo. Prav zato še bolj goreče molim za spreobrnjenje grešnikov, neprestano nanje kličem Božje Usmiljenje. O moj Jezus, raje bi do konca sveta trpela najhujše muke, kot da bi Tebe z najmanjšim grehom žalila.

Ne pozabimo, da je bil glavni postulator za svetost svete Favstine tisti papež, ki je vedno s seboj pod roko nosil njen Dnevnik: sveti papež Pavel II, ki je dejal tudi:

Kdor ne veruje v obstoj pekla, ne veruje v Kristusa.

Saj res: zakaj pa bi Jezus Gospod sicer trpel na križu, na ta današnji strašni dan, če pekla ne bi bilo?? Pekel je v dušah mnogih, ki so še v telesih na Zemlji, kot so nebesa v mnogih – končni pekel pa je še milijardokrat strašnejši.

Da duše izginejo?

2. Druga izjava dobrega človeka papeža Frančiška pa je bila, če je to res, da nespokorjene duše 'izginejo'. To pa že trdi

monizem/impersonalizem/voidizem (= mayavada hinduizem/budizem).

Duša je večna, to ve vsak kristjan in Gospodov bhakta, papež pa govori o tem, da se duše RAZBLINIJO? V nič? V Luč? Dobrodošli v otroških variantah duhovnosti za ateiste, a resnično, resnično povem vam:

KDOR OD KRŠČENIH BO POSLUŠAL TAKE BESEDE IN JIM VERJEL, BO PADEL V SAMO DNO PEKLA.

Kajti to so besede za mamljenje nevernih in zmedenih k Nauku, če pa jih posluša Jezusov vernik, ali kdorkoli, ki veruje v Boga-Osebo, so smrtonosno nevarne zanj. To niso moje besede, to so besede Boga Očeta in Sina in naših svetih patriarhov.

Vernik bi še največ storil zase, če si na take nebuloze zatisne ušesa in govorca nikoli več ne pogleda v obraz ali sliko. Enako naj stori z vsemi, ki tak 'nauk' pridigajo krščenim dušam. Naj jih ne gleda, ne posluša in ne podpira. Naj se ne druži z njimi. To je tudi Evangelij Apostolskih del. 

O vsem tem bi lahko - in če bo potrebno, bomo - napisali ogromno. Za danes pa bom končal z lastno izkušnjo današnjega jutra.

Prišli so, a niso bili razblinjeni

Nikakor nisem mislil tega kdajkoli napisati, a zaradi zgornje novice bom, da okrepim PRAVO VERO tistim med vami, ki niste več ateisti, a ste še morda malo zmedeni, in bi vas lahko dobri papež pahnil v hudo duhovno nesrečo. Takole je bilo, in naj me Gospod najstrožje kaznuje, če si bom karkoli izmislil:

Ko sem se danes zjutraj še zbujal, bil sem v pol-snu, sem sanjal, da se je pred našo hišico zbrala množica čudnih bitij: v krpah, kot kakšni zombiji so bili, vsi skoraj enaki. S čudnim, tulečim, žalostnim in prosečim glasom so tulili, naj jih blagoslovim. Šele takrat sem se ovedel, da je danes jutro Žalostnega petka, in da so najbrž prišli prosit Milosti v imenu Jezusovega trpljenja na križu.

Ko se to včasih dogaja, molim zanje kaki dve uri, danes pa sem za navodilo poklical Gospoda. A je kar zraven prišel, žal pa so se vse žalostne kreature takoj razpršile po okolici, vsaka v svoj zaklon. Klical sem jim: ''Pridite pred dobrega Gospoda, samo priklonite se pred Njegovimi stopali, zaupajte Mu, in še to uro boste rešeni za večno!'' Nič, samo žalostno tuljenje v odgovor. Gospod je stal in se prijazno smehljal, čakal. Potem pa le pride ENA uboga duša, in Gospod jo takoj odvede v Nebo. In pride nazaj. Nikogar drugega ni, skriti so po luknjah vsenaokoli. Jezusa Gospoda prosim, če bi jih blagoslovil. Dvignil je mojo roko, in jih blagoslovil. Kreaturam je malo odleglo, in počasi so odšle.

Zelo sem bil prizadet. Sem storil kaj narobe? Gospod, kdo so bile te trpeče duše? Dejal je: ''Morilci otrok.'' O Bog, o sveti Božji križ; se je tako težko vreči pred Gospodove noge? Zmolil sem blagoslove za vse duše, ki bodo na današnji dan častile Jezusovo Kalvarijo Velikega petka. Ostali pa imajo 'fraj', po lastni izbiri.

Tega ne bi pisal, če ne bi naletel na tole strašno papeževo izjavo:

Duše tistih ljudi, ki se ne pokesajo in jim torej ni mogoče odpustiti, pa izginejo.

Žal je to popolna zabloda. Niso se pokesali do konca, A NISO IZGINILI. Če jih ne vidiš, pa da izginejo? A v duhovnem videnju so še vedno tu. Nobena duša ne more kar izginiti, ker je večna Gospodova iskra in služabnica. Duše ni mogoče ubiti, izničiti, sežgati, izjedkati, razpustiti …

Zato inteligentne kristjane-katolike prosim, naj odpustijo svojemu papežu, in ga ne sodijo preostro, kajti to je papež za krščene ateiste; če pa ga bodo jemali resno iskalci Kristusa, bodo v Nauk in Cerkev prinesli pravi razkol, podoben Lutrovemu in Šankarjevemu, tudi Budovemu, sebe pa spremenili v do konca sveta trpeče kreature. Ker, kdor sliši popoln Nauk, potem pa se odloči za zgrešena učenja, je NAJNIŽJI OD VSEH GREŠNIKOV. To je Učenje svetih očetov.

Seveda pa lahko vsakdo stori kot sam želi, in Gospod mu bo storil, da se mu bo godilo po njegovi veri. Npr. če se papež Frančišek ne bo skesal svojih zmot, in bo zaradi tega več duš zgrešilo nebesa, kot pa ateistov prišlo k Jezusu, se bo tudi njemu godilo po njegovi veri, in 'razblinjen' bo. Vemo pa, da je ta 'razblinitev' le ZAČASNA, in da se potem duša zaradi čutnih želja ponovno vrne v čutni svet in trpi ter blodi še naprej.

Popolni Nauk Gospodovih svetih čistih bhakt in krščanskih svetnikov namreč uči, da se duša ne more izničiti, razbliniti, izginiti. To je le 'aspirin' za neumne ateiste, ki bi se radi izognili posledicam svojih grehov. Vendar to NI MOŽNO, je le iluzija. Ko takšno iluzijo pridiga celo katoliški papež, lahko spoznamo, kako zelo je Gospod Usmiljen do grešnih duš, zato jim pošilja vse sorte začasnih pomirjeval. 

Odločitev

Kristjani, odločiti se boste morali, ali boste verjeli popačenim posvetnim teologijam ali svetnikom, ki so pravzaprav Gospod? In bralci tega bloga: boste verjeli tukaj pisani Besedi, ali tistim klerikom in celo papežem, ki govorijo stvari, ki niso čisti Nauk, so pa morda MALO primerne za popolnoma zmedene neverne duše? Vam je sploh kaj mar za Resnico? Ali boste obračali Učenje po svojih zamislih in po zamislih od Boga poslanih skruniteljev Nauka, katerih naloga je hudiče malo k Luči obrniti?

Ti dnevi so čas za premislek in dokončno odločitev. A povem vam: prava odločitev vam prinese vroč in sladek Mir v srce, dušo in telo, napačna odločitev pa vam prinese velike tesnobe in nemir, in rabili boste zdravnike in celo kakšno judovsko psihiatrinjo, da vas spravi spet malo skupaj, s posvetnim pogovorom in kemičnimi zdravili. Kot vemo, je škof Bergoglio, današnji dobri papež, potreboval prav to, in še danes omenja svoje sedanje nervoze. Naloga, ki jo ima pri Gospodu je namreč podobna tisti Juda Iškarjota: ta Juda je bil potreben, da je bila Jezusova zgodba in Naloga do konca izpolnjena, ta papež pa skuša prikazati Gospodovo veliko Usmiljenje, četudi gre vse skupaj čez mero dobrega okusa. Zato je takšnim dušam pravzaprav zelooo težko. Si res želite in ste poklicani za to vlogo? Da praktično nevernim razglašate heretične variante Nauka?

Kdor je po srečni usodi prišel do naših blogov in Gospodovih šepetanj, naj bo pameten, in se z vso silo, kot da mu gorijo lasje, vrže pred Gospodove noge, ter se Mu popolnoma preda. Potem pa naj dela, kot so delali Njegovi veliki svetniki. Izbere naj enega med Njimi, ki mu je NAAAAJBOOOOLJ pri srcu, in sledi njegovi karizmi. To pa bodo nebesa že na Zemlji, kljub križu.    Amen. 

Ps: iskreni iskalci naj se raje še enkrat lotijo tega našega zapisa, kaj počnemo križanemu Jezusu: Materin pogled, 

KLIKNI. 

In obvezno si poglejte kratek video-pesem Gospodove kalvarije. Kdor bo jokal, mu je vse odpuščeno, ker Ljubi. Ne bo mu treba začasno izginiti, se razbliniti, v namišljenem begu pred težo svojih grehov. 

Aleluja, četudi je Veliki petek, aleluja!

56. Matilda Življenja

Gospodova služabnica matilda je največji učitelj

Pa o klerikih …

Slika: YouTube

Iluzija odnosov, in …

Včeraj sem srečal mlajšega možaka, ki ga nisem videl že nekaj časa - bil je na porodniški. Ni mi povsem jasno, ali je otrok prvi ali četrti. Običajno se samo pozdraviva, tokrat pa je Bog napletel zelo zgovoren pogovor. Govori počasi in prijazno, posluša pozorno, njegova mnenja so trdna in argumentirana, čeprav je preprost človek. Počasi se izlušči, da nočna bujenja dojenčka še niso tisto, kar ga teži, ampak ženina nevoljnost sprejeti tako situacijo. Povedal sem mu, da je vsenaokoli res veliko primerov, ko se pari in poročeni razhajajo, in - kolikor jaz vem - je v več kot 90% kriva ženska. Ti podeželski fantje in možje so precej sposobni ljudje, nobeden ni pijanec, vsi so pridni, iznajdljivi in delovni, z ženskami pa je pogosto kar problem. Feminizacija lagodnosti in nereda je strahotna, kajti, kot mi je zadnjič napisala neka verna gospa: ''Ženska prinaša nemir.'' Ja, veliko sem videl parov, ki so se razšli, tudi po 16-ih letih 'hoje' - ko je prišel prvi otrok. Takrat se razmerja spremenijo: včasih je moški nezrel postati 'druga violina', a to je bolj v mestih, ne na kmetih, na podeželju. Na podeželju so hiše, njive, sadovnjaki in gozd, je motorka in kak traktor, zato so moški pripravni in še vedno nekoliko možati. Požrtvovalni. A to jim nič ne pomaga, ko začno ženske postopoma, a vztrajno, zganjati lagodje, pritoževanje in kazati željo, da se izognejo odgovornostim. Gledajo mrhe v mestih, kako da jim je 'lepo'. Če pogledam družine, ki preživijo vse to, so to le tiste, kjer je moški še gospodinja in je vedno pripravljen sprejemati udarce žene, hčera, mame in tašče, pa še poženščenega tasta ali očeta ali kogarkoli, ki ga prinese mimo. Enostavno mora biti sposoben in pripravljen na vse možne kompromise, na koncu tudi s hudičem.

Župniki pa bi se ženili? Tisto kosilo in posesano stanovanje te zelooo drago stanejo, vsaj 100x več moraš plačati za to 'pomoč'. Kdor misli resno z Bogom, naj bo torej raje sam, kot je že Gospod Jezus predlagal, pa sveti Pavel tudi: več bo imel moči, časa in energije, ker gojenje tako sofisticiranih in potratnih bitij v lastnem domu, v tem času nasilne feminizacije, je strahovito naporna stvar. Huje kot če bi imel drago jadrnico ali najdražje plemenske konje. Ali 30 krav v hlevu za oskrbeti.

Poroka je zato v svetu duhovnosti znana kot: 'popustek za tiste, ki se ne obvladajo'. Enako je seveda s koruzništvom. 

Je pa vse drugače, če se pojavi ženska, ki je pripravljena z vsem, kar je, pomagati pri misijonarstvu Gospoda, a tudi v tem primeru nikakor ni dobro živeti skupaj. Razlogov je več, vendar danes ne bomo o tem. 

Kakorkoli, možak je lahko potrpežljiv, delaven, tudi gospodinjski in maminski - a vse skupaj ni dovolj, ko hudič nevoljni ženi muhe v glavo nažene. In tako sva se pol ure pogovarjala. Vse bolj in bolj sem se čudil, in videl, kako zelo ima Gospod tega možaka rad. Začelo me je zanimati, zakaj. Obvlada vsa težka opravila in tudi gospodinji ter najbrž previja. In miren človek je. Ker pa ima takšno službo, že desetletja študira naravo ljudi. Zato pravi, da ne vidi nobene razlike med moškimi in ženskami, a ko ga vprašam, ali potem med njimi ni razlike, potrdi, da razlike so. Povem mu, da pa res ni razlik med nedozorelimi ženskami in nedozorelimi, poženščenimi moškimi. Samo današnjo mestno mladino poglejmo. Fantje se frizirajo vsak dan, mazilijo in brijejo in hodijo kot punce in glasove imajo kot …, prave babe so že. Pravzaprav jih samo še dolžina las in obleka včasih loči od deklet, sicer sploh ne bi vedel, kdo poje: Hvala, ne! Vsaki pametni besedi in nasvetu rečejo: ''Hvala, ne!''

In potem sogovornika vprašam, ali je kaj veren, ko je tako od Gospoda sprejet in moder. Nasmehne se: ''Vsi moji so verni, jaz pa imam spoštovanje, a se zanesem na vest.'' ''Ampak od kod si dobil vse to?'' Nasmehne se, in tiho, a zelo trdno reče: ''Matilda.'' Takoj mi je vse jasno.

Samurajska zgodba

Bil je velik mojster mečevanja, katerega je obiskal človek, ki se je želel naučiti te veščine. Mojster ga nekaj časa opazuje, in reče: ''Zakaj si me prišel zafrkavat? Jasno vidim, da že obvladaš veščino.'' Prišlek se zmede: ''Ničesar ne obvladam, spoštovani učitelj, zato sem prišel, da vas prosim za sprejem.'' A mojster ostane sumničav: ''OK, verjamem ti, a vem, da ni res. Povej mi potem, v čem si zares dober?'' Človek se zamisli, grunta, a se ne spomni ničesar. Zato ga učitelj odslovi. Ko naredi nekaj korakov, se mu zjasni, obrne se, in reče: ''No ja, mogoče pa je nekaj.'' Učitelj pozorno prisluhne. ''Veste, dolga leta sem se ruval s strahom pred smrtjo, dokler nisem zmagal in zdaj se je več ne bojim.'' Mojster se nasmehne: ''Yappari, torej sem imel prav! Glej človek, pojdi domov, mojega vodstva ne potrebuješ, ker si že mojster življenja.''

Brez smrti ni Življenja

Moj sogovornik je mojster življenja, čeprav je preprost človek. Nič ga nisem spraševal naprej, kaj se mu je zgodilo, zato je med odhajanjem sam namignil: ''Matilda je največji učitelj. Edino ob njej se res česa naučiš. Mene je obiskala večkrat.'' Nasmeh. Miren človek. Potrpežljiv. Gospod ga Ljubi, čeprav ni aktivno veren.

Šel sem proti domu in razmišljal: Yappari, saj to je moja zgodba. Vso mladost sem se ruval s smrtjo, jo nekajkrat tudi skoraj doživel, in zdaj nima nobene moči več, da bi me strašila. Enako se je zgodilo komu meni bližnjemu. Prisotnost smrti jih je streznila in vrnila h Gospodu. To manjka našim škofom, vernikom, Cerkvi! A kako jim to dati? Nemogoče! Vendar brez velikih izkušenj v življenju in prijateljstva s smrtjo, človek NIMA NOBENE MOČI, zato tudi Božja Moč ne more skozenj delovati. In vsa teologija je le domišljija. 

Vzemimo škofe, ki so vse življenje živeli le od, ob in v Cerkvi. Nikoli vsaj nekaj let živeli z žensko, otroki, nikoli zares ljubili, zato nikoli zares spoznali smrti, četudi so morda kot duhovniki pokopali stotine ljudi. In še nekaj: imeti moraš široko paleto znanj, če hočeš biti res pravi vodja oziroma psiholog in psihiater obenem. Kaj šele duhovni vodnik. Za to ne rabiš nobene šole, le par stvari:

- imeti srce, ki je zmožno ljubiti z vso silo,

- in s tem spoznati moč smrti,

- premagati smrt,

- ter biti izkušen v mnogih človeških obrteh in umetnostih.

Smrt je ena največjih tlačiteljev človeštva, istočasno pa je izvor brezmejne notranje moči. Če je nisi premagal, da postane tvoja družabnica, te bo vedno hromila, nekje iz ozadja, potuhnjeno; če pa si jo premagal in spoznal njeno iluzijo, postane tvoja pomočnica.

Brez tega NI osebnostne zrelosti. Zaman so vse šole, molitve in javkanja, teologija in filozofija, zaman JE VSE, če nisi s smrtjo 'na ti'. Z njo se moraš zgrabiti v tesnem rokoborskem objemu: to pa je možno le, če resnično ljubiš. Ta ljubezen še ni tista prava, duhovna Ljubezen, ker je le zavedena strast srca, ki vedno vodi v grenkobe in smrt; a če premagaš smrt in postaneš kolega z njo, se ti odpro Vrata, da lahko resnično Ljubiš, kot se Ljubijo vsi sveti v nebesih, ker Ljubijo, kot Ljubi Gospod.

Aleluja!!

Tihi teden

Tih je ta teden, četrtek je zelo žalosten dan zadnje večerje; petek je strahovita zabloda in žalost, kaj človeštvo in verniki delajo Gospodu; sobota je dan izgubljenosti, zato se pripravljajo jedi, da bi vsaj želodec pomirile, če že duše ne morejo; nedelja je Gospodovo vstajenje, solze olajšanja; ponedeljek in vsi dnevi za njim pa so razglaševanje tega veselja in čudeža: SMRTI NI!

Ampak: res smrti ni?

Kdor je v Gospodu razsvetljen, trdno ve, da smrti ni, da je smrt le iluzija, ker naša duša živi večno, samo staro obleko odvrže. Zato umrli ne odhajajo daleč, tu ostanejo, če niso živeli demonskega življenja, in so zdaj demoni. Pa vendar …

Ko je Jezus slišal, da je njegov prijatelj Lazar umrl, se je srčno zjokal (KLIKNI). Kako to, če pa je Jezus Božji Sin, Bog, in ve, da smrti ni? Vidite, ta njegov ihtav jok kaže na našo človeško, zemeljsko naravo. Kot moramo skrbeti za svoje telo, bomo vedno žalovali, ko bo nekomu to telo umrlo. To je del naše narave, kot sta spolni nagon in nagon za ohranitvijo, za borbo - oba stremita k preživetju telesa in vrste. In Jezus Gospod je imel človeško telo, torej je moral biti tudi človek. Zato je jedel, spal in se zjokal. 

Vendar ti nagoni žalovanja, razmnoževanja, borbe in podobni, niso izvorna narava naše duše, to so le pritikline našega zemeljskega telesa. Kajti žalujejo in se borijo in se razmnožujejo tudi živali. Vse naše sorodstvo je le pritiklina našega telesa. Zato jokamo, ko kdo umre. Včeraj sem slišal, da je v Rusiji zgorelo 40 otrok; karma gor ali dol, Bog gor ali dol: zjokal sem se za nekaj trenutkov, ker sem šel v dvorano in gledal zadnji obup žrtev, potem pa grozo njihovih staršev in sorodnikov. A vem, da ima vse svoj smisel:

Niso umrli, živi so, in še bolj bodo ljubljeni, in preživele bodo vedno spominjali, da je onkraj smrti Življenje, če le Ljubiš. In kdo ne ljubi tistih, ki jih ljubi? Vidite, ko takšni umirajo, nas prebujajo v zavedanje, da je še nekaj daleč večjega, kot je le to naše bedno življenje s trebuhom za kruhom.

Matilda, 'ti si život moj', bo kdo zapel. A naj se tu zaustavi in ne odpoje še druge vrstice: 'matilda ja bit ću samo tvoj …' Smrt je gospodarica zemeljskega življenja, Gospod pa je izven vseh smrti in je Gospodar večnega Življenja. Kdor živi cagavo, preračunljivo, pokakano, sprenevedavo, nekreativno, žalujoče in pritožujoče, je suženj tete smrti. To je zelo tragično življenje za vsakogar, še posebej pa za vernike, še posebej pa za klerike.

Če pogledamo, od kod beseda klerik: vse izvira iz sanskrita, ne iz angleščine. Malo humorne domišljije: koren besede je TLE (pogovorno: kle), tukaj (tudi: tla). To je torej tisti človek, ki ga vedno dobimo 'tle', na nekem mestu: za 'šalterjem' ali v pisarni. Uradnik torej, birokrat. Od tod najbrž angleška beseda clerk, in potem naša klerik. Kleriki, ki jih imamo za 'duhovne' ljudi, duhovnike, in ostalo Cerkveno osebje, so torej le birokrati človeškega dela Cerkve. Zato od njih pričakujemo preveč. Kajti to so največkrat le ljudje, ki služijo smrti, saj se je še vedno bojijo. Takšen človek je vedno rit. Zato v odločilnih časih niso sposobni resničnega sočutja in požrtvovalnosti, ker v resnici niso nikoli zelo ljubili, zato se tudi niso nikoli s smrtjo zgrabili 'na življenje ali smrt'. Samo čepijo nekje v svojem strahu in Gospod ne more delovati skoznje, kajti vedno Ga izdajo. Ko pa pride čas za velikonočni zajtrk in kosilo, so tukaj, glasni in veseli, čeprav se niso postili, niso viseli na križu, niso umrli, niso bili pokopani in niso bili Obujeni. Nič niso, samo besede sproščajo iz ust. 

Enako: niso oni tisti, ki premagujejo zlo tega sveta, ampak so to verni politiki in ljudje, ki končujejo vojne s samopožrtvovanjem, močjo in vero. Potem pa pridejo Cerkve vseh sekt, in v porušenih Ninivah v Iraku, poleg Sirije, pomagajo kako cerkev spet zgraditi, ter na veliko govorijo o zlu nasilja. Pozabljajo pa, da je tudi Bog kdaj nasilen, in da je to iz Ljubezni. Kakšna vera pa je, če se v času vojne v glavnem le potuhne? Enako je v današnji post-komunistični Sloveniji: prihajajo zgodovinske, odločilne volitve, naše Cerkve pa so preračunljivo tiho, zato bodo njih verniki ponovno volili po Grmičevo, levo-krščansko-socialistično. Bogu se to gnusi, zato nam ni dal niti enega samega uradnega svetnika v vsej zgodovini našega naroda, Cerkev je v zatonu in karma še ni odplačana. Cerkvice na gričih vsenaokrog pa prekriva plesen in jih odpirajo razpoke.

Kaj je vzrok temu bednemu življenju? Vsekakor nezmožnost resnično Ljubiti. Zato, ko jim poveš o Znanosti Ljubezni do Gospoda, sploh nič ne slišijo in ne vidijo, ne trznejo niti ne dihnejo, kajti smrt jih plaši v ozadju, hromi jih in zmrzuje, in Gospod je lahko križan zanje neštetokrat, oni pa nočejo biti Zanj niti enkrat. Takšno življenje je smrt, ker nenehno smrdi po strahu pred zatohlim grobom.

Najslavnejša budistična sutra se konča z vzklikom:

Končano je, končano,

popolnoma je končano,

Prebudi se, veseli se!

Kajti Gospod je Vstal, in kdor Ga Ljubi, je Živ. Aleluja, na veke vekov veke! Amen.

Ps: Moj sogovornik je dejal tudi: ''Če kdo misli, da vse ve, da je njegov položaj enkraten, poseben, hehe, ta je pa res … Mu manjka veliko v glavi; nek velik šrauf mu je notri v napoto. Hehe, biti nekaj, misliti, da si nekdo pomemben, to je pa res … hehe.''

Vidite, takšne Gospod Ljubi in obhaja, četudi ne gredo v Hišo k uradni gostji. Kajti le takšni so sposobni nositi svoj križ kot 'se zagre' in potrpeti tudi za druge. In pogumni so, čeprav sprva niso videti taki.

To je Kristusov Evangelij. Hvala in slava Tebi Vstali!

55. Nevidna psihologija Poti in Cerkve
Kaj ovira klerike, da bi dobremu programu dali glasno priznanje in podporo

Šele ko preberete spodnji tekst, si vzemite čas in kliknite na tale film o našem svetniku Janezu Frančišku Gnidovcu. Kot sveti Frančišek in sveti Friderik Baraga, je tudi on izvedel svoj-Jezusov šu-ha-ri.

23.3.2018, pet.

Gospod mi je otežil tole pisanje, On že ve zakaj. Namreč, rekel je, naj ne pišem o Cerkvi, ampak o Njem. Problem je torej ta razkol med njo in Njim. Ko sem vprašal za razlog, je dejal: ''Ne bodo razumeli; smatrali bodo kot napad nase.'' S tem pa bi bila poanta mojega pisanja zaman, ker Cerkev - ki se več ne brani muslimanov in levičarjev - bi se še bolj branila Živega Nauka TUKAJ in ZDAJ. Nauk je namreč Živ, ni le v Arabiji pred 2000 leti. Ja, ko delaš s Cerkvijo, vedno računaj, da moraš delati kot z jajci. Gospod oprosti mi, in stori kaj, da doumejo in sprejmejo.

Danes bi obdelali dve témi na to témo.

1. Psihologija relativno specifične skupine ljudi

Bom kar primer povedal, da bo bolj jasno. Desetletja nazaj sem delal v zelo specialni specifični skupini in poklicu, bili smo grupa izvajalcev na terenu, državna služba, a z orodjem in mišicami, ne s kravatami. Zaradi nenehne bližine nevarnosti za zdravje in življenje smo morali delovati zelo povezano in pod dobro komando. Četudi so bili nekateri komandirji in člani celo prikriti alkoholiki. Ena karakteristika takih skupin je tudi nenehno opazovanje mimoidočih žensk in korajžno momljanje na njihov račun. Junačenje torej.

Nekoč smo opravili pomembna dela za neko vas, in k nam je pristopil starejši možakar ter nas povabil na malico. Posedli smo pod brajdo, na majhen prostorček, vsi stisnjeni. Pa nas začne nepričakovano streči ena brhka deklina, prava naravna mladenka, kot da bi bila dobro vajena takega folka. Opazil sem, da so vsi junaki totalno utihnili. In ko smo začeli jesti, se je usedla k nam, zraven mene, ki sem bil zadnji med zadnjimi, in skušala kak pogovor navezati. Ni šlo, njeno oprsje in karizma sta bila prehuda. Ves pogum je skupini upadel, veliki jezični ženskarji pa so bili kot na pogrebščini. Zato sem sam kakšno rekel, a nekako tudi ni šlo, in delali smo se, da smo zelo lačni. Po nekaj minutah je videla, da smo bebci in je raje odšla. Državni bebci.

Kasneje sem to psihologijo opazil tudi v drugih javnih priložnostih, in jo znal zelo dobro obrniti v prid, če se je banda skušala spraviti na nedolžnega.

Zdaj pa enako stanje opažam tudi med gospodi škofi in v današnjem kleru. Gre se za posebno specifiko v psihologiji skupine. Namreč, takšna skupina - v kateri je NUJNA stroga hierarhija in komanda, sicer pride do tragedij - med seboj splete zelo komplicirano mrežo odnosov med stalnimi člani. Ta mreža temelji na službeni ter osebni hierarhiji in medsebojnih naklonjenostih in nasprotovanjih. Vsak vdor zunanje osebe v to posebno združbo povzroči stres. Ta stres je v današnjih časih morda manjši, včasih pa je bil zelo velik, kajti vsaka napačna poteza, beseda ali dejanje, je lahko vso skupino obrnila proti tebi. In tako imamo ljudi, ki so znotraj grupacije junaki, navzven pa ne več, kajti vsaka napaka jih lahko stane notranjega položaja in padca v hierarhiji skupine. Grupnega šikaniraja in posmehovanja. Takšni odnosi so značilni za živalske združbe, pa tudi za tradicionalne. Vidimo jih tudi v športnih klubih, v šolah, samostanih, vojski, mafijskih klanih ... Zdrav del te psihologije so cehi, klani in združenja, kjer se mora prišlek šele izkazati in počasi plezati navzgor, bolan del te atmosfere pa je ZATIRANJE vsakega impulza, navdiha, vsakega poskoka Svetega Duha.

Enako velja za odnose znotraj Cerkve, ko vanjo butne vpliv zunanje družbe. Zdaj pa to razčlenimo še malo podrobneje.

Shu-ha-ri

Izraz šu-ha-ri prihaja iz japonskih borilnih veščin, a ga pozna tudi staro-slovenstvo in vsaka mojstrska obrt. Pomeni:

učenje tradicije - prelom s tradicijo - odhod.

Kdor tega postopka ne izvede v celoti, ne bo nikoli resničen Jezusov učenec, niti nadarjen obrtnik, umetnik ali rokodelec.

Šu, učenje: vsakdo mora v osnovno šolo, vsakdo mora iti skozi dobo vajeništva. Ko opravi izpit, kar pomeni, da je postal mali mojster najnižje stopnje, lahko zapusti učitelje in odide na svoje, odpre svojo delavnico. Kot avto-šola torej. Prva stopnja pomeni natančno, zelo vestno in strastno izvajati vse, kar ti pokažejo učitelji. Pomeni naučiti se osnovne forme na zahteven način. Že proti koncu uka, če je učenec vesten in nadarjen, pa učitelj dovoli, da temu bazičnemu znanju učenec DODA NEKAJ SVOJIH OSEBNIH ZAMISLI. V borilnih veščinah lahko učenec na tej stopnji nekoliko spremeni tradicijo v skladu s specifiko samega sebe: majhni in čokati ljudje so namreč drugačni od visokih in vitkih, podobno je pri bistrosti. Na začetni mojstrski stopnji, šele po dolgih letih uka in ubogljivosti, lahko svoji umetnosti doda SAMEGA SEBE. Temu se reče faza ha, prelom s tradicijo, kar pa ne pomeni, da se zavrže vse staro.

Zadnja faza, ri, pa pomeni vzeti pot pod noge, odpreti s.p. oziroma postati sam svoj mojster v svoji poklicanosti.

Vse te tri faze je izvedel tudi Gospod Jezus Kristus: učenje do 30. leta, bil je celo judovski duhovnik, potem pa prelom z judovsko tradicijo, in ustanovitev svoje Cerkve. Seveda pa ni zavrgel vsega starega, ampak je dejal, da je prišel judovsko Postavo DOPOLNIT, ne pa ukinit.

Patološki pojavi

Današnji svet pa otrokom dovoli, da so individualisti in 'izumitelji' že od vrtca naprej. Zato mladina v glavnem nikoli ne doseže niti najnižje mojstrske stopnje. Edini način jim zato ostane, da so 'čoporativci', da se pasivno uklanjajo vsakršnim trendom skupine in so za zmeraj odvisni od nje. Njihove duše nikoli ne dozorijo. Takšni ljudje ostanejo na stopnji živalskega krdela. Takšna je današnja pretežno izgubljena mladina.

Druga vrsta obolelih je, da sicer izmojstrijo tradicijo, nimajo pa ne moči ne karizme ne poguma narediti prelom z njo, ker sploh niso razvili samega sebe, ne poznajo kdo so in ne vedo, kaj sploh hočejo. Samo vedrijo v neki Cerkvi, službi in grupaciji, da so na varnem.

Tretji problem so tisti nadarjeni in karizmatični, ki imajo moč in navdih zunanjemu tradicionalnemu znanju + notranjemu IZROČILU dodati svojo osebno karizmo, a pri tem popolnoma prekinejo s korenino, z IZROČILOM, zato imajo sicer drobne koreninice, glavno korenino pa si spodsekajo. Primer tega je 40.000 sekt v protestantizmu. Luter je izvedel shu-ha-ri, a na bolan način, in posledice so strašne: protestantizem se v sto ali dvesto letih razvije v levičarstvo, to pa se speča z islamom. To je danes jasno že mnogim. Peklenščki opravijo svoje delo, ker je bila korenina odsekana, napuh pa velik.

Naša zadnja generacija škofov

Slutiti je, da so naši novejši škofje zrasli v šoli, kjer je bila že prisotna 'svoboda' in lagodnost, ni bilo več strogih mojstrov in visokih zahtev. Takšni učenci lahko postanejo briljantni in imajo najvišje uspehe v spričevalih, a nikoli ne razvijejo svoje specifične Božje individualnosti. Zato takšna oseba po šolanju ne kaže kakšne posebne KARIZME, razen karizme diplomatskega obnašanja, da se ostane živ in pri kruhu. Večina današnjega klera je danes v tem stanju, saj za svojo poklicanost enostavno izjavljajo, da je to POKLIC.

O Bog, o sveti Božji križ! Biti duhovnik ali redovnik-ca da je poklic? Si tu le zato, da preživiš svoj trebuh? Si plačan teolog na teološkem faksu le zato, da rediš svojo družino in sebe? Na TV slišim pritoževanja redovnic, da ne zaslužijo dosti za svoje delo. Redovnik bi imel plačo? Ustanovijo Eksodus TV in takoj si dodelijo plače, češ da je delavec vreden svojega plačila?

To je nerazumljen Evangelij. Ko je Gospod Jezus rekel, da je delavec vreden svojega plačila, seveda ni mislil, da si dodeliš plačo, ampak da ne skrbi za plačilo, kajti če si res kaj vreden, te bo že Gospod hranil in oblačil.

Zaradi vsega tega so religije bolj kot ne v duhovnem zatonu, večina ljudi pa ima klerike za voluharje. Kar še ne bi bilo tako hudo, če bi bili med njimi pogumni karizmatiki, ki bi se upali biti s potrebami časa in ljudstva. A jih ni. Škof obišče begunce ob meji, hvali Karitas, in gre domov. Da vizitira, se temu reče. O Bog pomagaj, kakšna uradniška drža. Zakaj nisi tam nekaj tednov, da narod vidi, kako si zdržljiv in resničen? Ali pa si zdržljiv le do kosila?

Naši današnji škofje kažejo, da kljub blagoslovom, ki so jih dobili, nimajo poguma ne karizme, da bi izvedli svoj osebni šu-ha-ri do konca. Kajti ko bi eden od njih storil tako, kot je delal sveti nadškof Vovk, bi se morda kje kaj 'zmotil', in ko bi začelo padati po Cerkvi, bi se mu začel še masaker znotraj Cerkve. Zato so raje ostali na stopnji jeguljave diplomacije, nasmeškov, tviter hvaljenja vseh in objemanja z levičarji, ki nenehno režejo korenine vernikom in Cerkvi. Glede volitev pa si svojim vernikom ne upajo reči NIČESAR. Ta njihov Tao je žal tisti najnižje stopnje, ki deluje le kratkoročno, dolgoročno pa ne. Gnidovec, Baraga in Peter Opeka se teh podalpskih igric niso šli in se ne gredo. Zato so odšli, da so lahko uresničili SVOJO karizmo z Gospodom. Ri faza. 

Pri nas pa se gremo 'psihologijo pod brajdo'. Zelo je prišla na plan ob letošnji popolni tihoti Cerkve glede podpore desnim strankam na prihajajočih volitvah. Ustrašili so se brhke mladenke, NOVE POMLADI NARODA. 

A tudi ta palica bo imela dva konca. 

2. Kdo rabi Cerkev?

Drugo, kar bi povedali, in je jasno opazno razmišljajočemu opazovalcu, je Cerkveni problem visokosti. Razlaga:

V nekem obdobju vseh religij, tudi naše, je bil naval novincev za duhovne poklice tako velik, da je Cerkev zlahka zavračala tisoče kandidatov in sprejemala res le tiste, ki so bili najbolj sposobni. Enako je bilo s samostani, kateri se najbolj polnijo, kadar narod časti duhovščino, država pa je relativno LAČNA. Kot je danes npr. Srbija, pa najbrž Grčija - samostane in semenišča imata nabito polne. Ljudje gredo torej v duhovne poklice tudi zato, da preživijo svoje telo. To smo kritizirali že zgoraj, a tako pač je na tem svetu.

No, v takih pogojih obilja kandidatov skozi stoletja, Cerkev razvije misel, ki je oholost, da je zelooooooooooooooo pomembna in nadmočna. Ko ta misel kulminira, se spravi celo nad resnične svetniške osebe lastne Cerkve. Kolikokrat smo lahko brali ali gledali kak film o svetniku, ki ga inkvizitor (inšpektor) buzorira brez konca in kraja: ''Povej, ti lažnivec in prevarant, ali ti potrebuješ Cerkev ali Cerkev potrebuje tebe?'' In svetnik, ki je bil z dušo že v nebesih, a tu ostaja le da bi pomagal še drugim dušam in Cerkvi, se mora metati po tleh in tuliti: ''Cerkev me ne potrebuje, jaz potrebujem Cerkev!''

Če preganjana svetniška oseba ta postopek z Golega otoka izvede dovolj pogosto in je prepričljiv(a), se inkvizitor zadovoljno nasmehne in mu zmanjša kazen na le nekaj let samote v kakšnem turnu. Papež to potrdi z bulo, revež v osami pa je poln bul po glavi.

V čem je tukaj problem? Psihologija bolne specifične in pol-zaprte skupine ljudi PREPREČUJE šu-ha-ri, s tem pa prepreči razvoj duš in uresničenje hoje za Kristusom. Ostane na stopnji tradicionalizma, ki postane prikriti janzenizem. Še ena lastnost take patologije je, DA NE SPREJEMAJO NIKAKRŠNIH NAVDIHOV IN NASVETOV TAKO OD ZUNAJ KOT OD ZNOTRAJ. Samo delajo se, da jih kaj zanima, SAMO DELAJO SE. Preroke pa zaničujejo, kot so delali že njihovi očetje. Pravijo: ''Zadnji prerok je bil Jezus. Odtlej ne potrebujemo nobenega več.'' In islam se je tega naučil OD NJIH. Za islam je tazadnji prerok vse do konca sveta Mohamed. Take posvetne združbe so obsojene na duhovni propad. Kajti Gospod se znova in znova inkarnira v Svojih predanih služabnikih. 

A vrnimo se, kdo koga potrebuje. Seveda narod potrebuje religijo, ta pa potrebuje narod. Človeški del naše Cerkve je v današnjem času končno začel doumevati, da ona veliko bolj potrebuje narod kot narod njo. Zdaj dela vse, da bi narod prišel k njej, in nima več možnosti zavračanja slabih ljudi. To ima dvorezen učinek: vanjo lahko pride vsakršen 'krš', ljudje s slabimi nameni. Če takšni postanejo duhovniki, Cerkev postane norišnica oz. kabaret. Cerkev ljudstvo potrebuje iz dveh vzrokov: da sama fizično preživi in da opravi svoje poslanstvo predaje Živega Nauka dušam, ki iščejo svoj resnični Dom.

Ko je gospod nadškof v nedeljo izjavil, da ''Ima Cerkev čas'', je pozabil, da narod pa časa nima, in da Cerkev potrebuje narod, bolj kot obratno. Kajti dandanes je ponudba tako velika, da kdor išče Boga, ga lahko začne iskati tudi kje drugje. Žal.

OK, Cerkev torej ve, da potrebuje ljudi, a v sebi tega še ne prizna in ne pokaže. Pokazati pomeni, da vsak posameznik Cerkve zapusti suho pozunanjeno tradicijo in začne izvajati svojo 'noro' karizmo za Gospoda, obdrži pa DUHOVNO IZROČILO prve Cerkve, znotraj katerega sta še vedno prisotna Postava in tradicija. Nič se ne zavrže; sveta maša, evharistija in spoved ostanejo; so tudi izvedeni na spoštljiv način in ne kar tako nekje na burji; a TO NI DOVOLJ. Cerkev mora dopustiti Jezusu Kristusu v navdahnjenih članih, da 'obnori' osebo, da se na svoj oseben način žrtvuje Zanj in za ljudstvo. Saj se hitro opazi, ali je nekdo le preoblečen 'kristusek', ali je resničen: skrajno skromen, pogumen in ali gre skozenj Moč, ne le samovšečnost.

Šele ko je Cerkev polna takih oseb, je to Cerkev naših prvih patriarhov in mučencev, ki je imela Moč, da se širi preko vseh obzorij, ne pa da samo diplomatsko vegetira in postaja skala, preraščena z mahom. Gospodje škofje se morajo zavedati samo ene stvari: diplomatsko maziljenje je SMRT za Kristusov Evangelij. O tem smo tukaj že kar nekaj napisali, a spremembe ni. Vzgoja je bila pohaba. Zato ostajamo duhovna provinca, trgovina z oljem in krompirjem, moko in rabljenimi oblekami, škofje pa so le dobrodušni inšpektorji in prijazni obiskovalci državnih dogodkov. Vse ostalo prepuščajo 'Bogu'. 

Pa Bog mi pomagaj, ker sem to napisal. Prosim Te, dodaj kar manjka; odvzemi, kar je preveč; popravi, kar sem pokvaril; in blagoslovi, ker je Resnica. Amen.

Zdaj pa si brez naglice poglejte film o našem svetniškem kandidatu (kliknite levo spodaj za podnapise). Morda pa se kak višji klerik prebudi iz omame? Če pogledate potezo s prstom prek vratu, ki jo naredi kosovski pripovedovalec na 7:50 min, boste šele razumeli, kdo in kakšni so resnični Jezusovi služabniki. Kdor je iskren iskalec ali že služabnik, se bo zjokal. Spomnil se bo budističnega Kristusa v našem prejšnjem zapisu št. 54. 

54. Kleru: volitve in tragedija neke Cerkve

Metanoja 'malo morgen'

  

Take it easy torej narod: Cerkvi se nikamor ne mudi

slika: Občina Mokronog - Trebelno

18.3.2018, ned.

Meglen, moker in hladen nedeljski večer je, mišice bolijo od vsega dela ta teden, in to je ravno prava atmosfera za temo, ki sem se jo lotil napisati: Slovenska Cerkev v času in prostoru. K temu me je spodbudil ne-odziv Cerkve na trenutne volitve in njihova tišina glede podpore desnim strankam. Včeraj sem imel SMS seanso s katoliškim kolegom in teologom, danes pred kosilom pa je na RTVLj  nadškof Zore izjavil famozni stavek, ki rešuje vse probleme v zvezi s Cerkvijo, ne pa v zvezi z narodom, ki to Cerkev redi. Rekel je:

 ''Cerkev ima čas.''

Naj gospod nadškof nadaljnjega pisanja ne jemlje osebno.

Svet vedno nekam hiti, vedno je v zamudi, hehe, Cerkev pa ima čas. Cerkev je Sveta Trojica, ta pa je večna, zato ima časa na pretek, tisoče let ima časa. Cerkev lahko čaka, lahko smo mirni.

Spomnil sem se, kako so mene odpravili: ''Le čakaj sinko, saj imaš čas.'' Čakal sem tri leta, čeprav smo se zmenili za dva meseca, in še danes ni nič. Hehe. Ni problem pri vas ali pri meni, poglejte:

Cerkev ima čas, a narod nima časa. Danes se rojevajo otroci, ki bodo potencialni rešenci po Gospodu, a če ne bodo Rešeni, ker Cerkev ne podpira tistega dela politike, ki želi spremeniti demonski trend naše države, potem bodo vse te duše šle na račun teh klerikov. To je Gospod Jezus zapretil tudi sveti Favstini Najsvetejši, ko je enkrat nekaj mečkala.

Cerkev ima čas, mladina pa ga nima, kajti narava je hitra: pomlad zahteva hitrost, čez mesec dni je že vse prepozno.

Cerkev ima čas, in to je dobro: nikamor se ji ne mudi s kakšno spremembo, da bi:

- več fantov odhajalo v bogoslovje,

- in deklet v redovništvo,

- se končno uresniči vatikanski sporazum z državo,

- se pošteno financira katoliške šole,

- se uredi glede verske vzgoje in vojaških duhovnikov,

- se uredi glede vračanja ukradenega cerkvenega premoženja …

Hvala Bogu, da ima Cerkev čas, in te stvari ji lahko narod in vlada za vlado lepo ODLAGAJO, desetletje za desetletjem. Mlade družine in mladina tega časa pa ga nimajo: jutri bodo že starci in danes jim je treba pomagati.

A Cerkev ima čas, ne hiti, sita je, in škofje so si pridobili nekaj aristokratskega vase, včasih so že kot grofje. Zato je Gospod umaknil Svoj blagoslov, dobro si zapomnite to. Povrnil ga bo šele po kesanju, a tega itak ne bo. Zadnje leto je bilo blagoslovljeno, zdaj pa je izgubljeno, a saj Cerkev je itak večna in je sveta in ima čas, zato ni problema. Čeprav v večnosti ČASA NI, čas je le materialna dobrina minljivega sveta. Kaj torej pridigate in snujete?

Vse, kar je Cerkev ZDAJ, ko jo zadnji zdravi ostanki naroda potrebujejo za oporo, sposobna,  je le neke meglene izjave dajati, pa naj je to g. Štuhec, g. Granda ali pa škofje.

OK, problem Cerkve je rešen, prijatelji v UPANJU ZA NOVO POMLAD. Ne sekirajmo se za Cerkev, bo že Gospod poskrbel zanjo, saj bo do konca sveta, čeprav bodo morda to le še trije afriški duhovniki in en ciborij.

Če vas bo sin vprašal, kaj mislite o njegovem duhovništvu, mu lahko mirno rečete: ''Ne hiti sine, Cerkev ima čas, saj bo lahko duhovnik tvoj sin ali vnuk.''

Malo globlja razlaga te posvetne mentalitete Cerkve, ki ima dovolj posvetnega časa

Katera je glavna značilnost materialnega uma, pa naj je to neandertalčev, brezbožen, veren, kleričen ali teološki um? To je njegova protislovnost, njegova skreganost s samim seboj. Ta um lahko že stoletja opazujemo v Slovenski Cerkvi, zato nimamo NITI ENEGA SAMEGA SVETNIKA. Bistvo tega uma je, da nekaj govori, drugo pa dela; da ni sposoben v prakso dati kar filozofira in teologizira; da med mašo posluša o dobroti, po maši pa je večkrat žival; da mu je religija le način čutnega uživanja ali pridobivanja. To so stanja neodrešenih umov. Gremo naprej:

V Sloveniji je le ena višja Cerkvena oseba, ki sem jo do sedaj zaznal, katere Besedo se splača poslušati, pa še ta oseba nima vedenja o ZNANOSTI PRVE BOŽJE ZAPOVEDI, KI JE LJUBEZEN Z GOSPODOM, še ta oseba žal ne ve nič povedati o tem. Zato moramo o tej temi pisati mi, tukaj. Ta človek je pater Marko Rupnik. Cerkev ga rada vabi sem in tja in posluša njegova predavanja, ploskajo mu in ga pohvalijo, a nihče nič ne razume, kaj on pove. Malo sem pobrskal po spominu in dal skupaj nekaj njegovih izjav, poguglal na YouTube.

Leta 2012 je na nekem predavanju govoril o preroškem Truhlarju, njegovi mojstrski presoji časa, v katerem živimo; o Drugem koncilu, in velikih modrih francoskih teologih, ki so dejali:

''Če hočemo svetu oznaniti Odrešenje, MORAMO SVET PRESENETITI.

Samo če ga presenetimo, BO ČLOVEK ODPRL OČI IN BO NEKAJ VIDEL.''

Zato so šli iskat navdih nazaj, nekaj stoletij nazaj, šli so tja in zagrabili IZROČILO PRVIH STOLETIJ KRŠČANSTVA, ter ga prinesli v današnji čas, na Drugi koncil.

Žal pa se je ta navdih IZROČILA, ko je spet prišel v Cerkev, sprevrgel v tradicijo, temelječo na razumski suhoparni teologiji, ki je zapustila Božjo umetnost in Božjo poezijo, Božja čustva torej, ker je pozabila, da je Ljubezen ČUSTVO.

Ta hladni mrtvo-teološki odnos Cerkve do sveta, ta ohola distanciranost od resničnega življenja, ki jo še danes lahko opazimo pri nekaterih klerikih, tudi v Benedikta šestnajstega zaslužnega intervjuju Luč sveta, ta aristokratska odmaknjena drža in višina, bi se dala skondenzirati v zgornjo izjavo našega škofa:

Cerkev ima čas.

Cerkev ima čas, hehe, f… off torej. Ta drža je bolezen duha in to je bolezen Cerkve. Ni Cerkev osovražena le zaradi Kristusa in Njegovih zahtev, ampak tudi od lastnih vernikov, in to zaradi tega, ker je vedno izven aktualnega časa, ker je v zamudnem času, to pa je, ker ni v transcendenci. Namreč, kdor je transcendenten, NIKOLI NE ZAMUJA, ker živi v tem trenutku, in ne v bolestni preteklosti in megleni prihodnosti. Človeški del Cerkve torej NI ŽIVLJENJE. Ni Gospod, ni Sveti Duh in ni Oče. Kaj pa je? Neko društvo kolegov.

Kdo je Božji sin?

Pater Rupnik lepo pove: kdor pozna Očeta, ta je Božji sin. Vsi smo Božji otroci, a Božji sinovi in hčere so tisti, ki osebno poznajo Boga Očeta. Takšni ljudje živijo v času, v katerem živijo in delujejo. Vsakršno prekladanje stvari na prihodnost, ''ker imamo full časa'', je indikator hude duševne bolezni, ki izvira iz debele šipe vmes, velikega ega. Posvetni um ima torej še en problem: ego. Zaradi tega ni sposoben ustvariti tesnega stika s časom in okolico v kateri živi. Tu ne govorimo o posvetnih druženjih, ampak o POTREBAH DUŠ. Cerkev te duhovne note nima več. Že sveta Favstina Kowalska je napisala, da obstaja absolutna razlika med spovednikom in duhovnim vodnikom. Dnevnik, 654:

Sedaj razumem, da je spoved le priznanje grehov, duhovno vodstvo pa je nekaj popolnoma drugega. Toda o tem ne bom govorila.

Zakaj o tem ni govorila? Ker bi jo še bolj 'strančirali', kot so jo že itak. Spoved je bolj nekakšna mehanika, duhovni odnos pa je globok in Odrešilni srčni odnos med dvema dušama. In današnja Cerkev nima več resničnih duhovnih vodnikov, verniki pa popolnoma NAPAČNO razumejo duhovnike kot duhovne vodnike. Pa to niso: ko prideš s pravimi vprašanji duše, utihnejo, sprašujejo o družini, potem pa se jim že nekam mudi. Nič ni od njih, kar se resnične hoje po Poti tiče. Zakaj? Ker ne Srečujejo Živega Jezusa, Gospoda in Prijatelja.

Kristusa ne moreš razodevati, če v tebi ni nekaj Kristusa,
pravi pater Rupnik.

Če se vse konča le na oltarju, je to blasfemija

Pater Rupnik nekje tudi izjavi, da to, kar se dogodi na oltarju, ne sme ostati le tam. Mora iti v življenje, razliti se mora v okolico. Kaj pomeni, da se razlije v okolico? Pomeni živeti TUKAJ IN ZDAJ, od osebe do osebe; iz budizma pa vemo, da kdor živi tukaj in zdaj, ni v svojem egu, ni v času, ampak je v Duhu.

Zato je Cerkvena večna počasnost, ko je treba biti hiter, pravzaprav stanje duha, ki je povsem stran od Duha. Ker nima MOČI, nima BUDNOSTI in zato nima LJUBEZNI. To lahko zaznamo v še enem legendarnem Cerkvenem reklu:

''Božji mlini meljejo počasi, a zanesljivo.''

Seveda to velja za MATERIALNI del stvarstva, ki je pod kontrolo Očetovih materialnih zakonov karme, časa in treh posvetnih stanj zavesti. Tisti, ki je res transcendenten, pa spozna, da Bog vedno deluje strahovito hitro, in da se odpuščanje ali kaznovanje na duši dogajata TAKOJ, zdaj, ker v čistem duhovnem svetu NI ČASA.

Spati torej v nekem verskem lagodju sumljivih posvetnih avto-sugestij, ki so psevdo-evangelijska, je  torej najhujša od vseh duševnih bolezni, ker je duhovna bolezen.

SMS

Kolega je prebral prejšnji zapis našega bloga, in mi med drugim tvitnil SMS:

Ne glede, ali ima Cerkev danes prav, negativno vpliva na ljudi zaradi preteklih napačnih političnih odločitev in zaradi vzdušja slovenske populacije. Ne Cerkev, ampak desnega politika z jajci rabimo, ki bi ga sicer Cerkev lahko naredila, in mu stala ob strani iz ozadja.

Čez nekaj ur pa malo bolj ostro:

Škofi naj poskrbijo za dušno stanje svojih kristjanov. Politiki pa naj se ukvarjajo z gmotnim stanjem svojih državljanov. Eno z drugim ne gre.

A vidite ta razkol med Naukom in trenutkom današnjega dneva? Vidite razkol med kristjani in narodom? Vidite razkol med poskrbeti za svojo rit in potrebami drugih? Da je Cerkev nekak duhovni guru, država pa naj futra narod? To je kar smo pisali zgoraj: šizofreno stanje današnje Cerkve. Zato pa se tako rapidno prazni, po volitvah pa se bo še hitreje. Odgovoril sem:

(Če je vse tako lepo ločeno), prav: potem ljudje ne bodo več skrbeli za trebuhe škofov, niti za nove semeniščnike, kaj šele redovnice. Neumni kristjani pa bodo ponovno volili levičarje, kot že 70 let, in zdajle si odprl pot v pekel. Škofje nedolgo nazaj še za lastne duhovnike niso poskrbeli. Škof mora skrbeti tudi za po krivici zaprte, osamljene, lačne in gole. To bi bilo poskrbljeno, če bi prišla končno desna vlada. Narod bo sicer še bolj zamrzil mrzlo Cerkev.

Kako bodo skrbeli za dušno stanje kristjanov, če ničesar ne vedo o Ljubezni do Gospoda (bhaktiju)? To jih šele učimo. Vse, kar lahko najbolje delajo ta hip je, skrbeti za materialni svet duhovnikov in ljudi. To je osnova, in uredi jo dobra desna vlada. (Zato je potrebna klena beseda škofov.)

Čez nekaj ur je odpisal:

Se ne bi v to spuščal. Skrbi me samo to, kaj bom rekel svojim otrokom, ko me bodo vprašali: Kaj si naredil, ko si gledal, kako so se liberalni post-komunisti polaščali države? V resnici se počutim tako nemočnega, pa bi rad kaj naredil.

Kot vidimo, je bedno stanje slovenskega vrhovnega klera povsem preželo tudi vernike. Kristjan, pa se počuti nemočnega? Ko je vendar krščanstvo le DELOVANJE, če je resnično. Kdor pa deluje, se vedno počuti močnega. Odgovoril sem mu:

Vpij vernikom (ker si škofje ne upajo reči besede), pomagaj Primcu, Združeni desnici+, in od duhovnikov ter škofov pričakuj, da podprejo Desnico. Povej o Primčevem programu 3000 + 3000 + 200 + 2x100 evrov redno za mlade družine. Rezultat: množenje prebivalstva, manj uvoza muslimanov, otroci ostanejo v domovini … le tako bo Cerkev (p)ostala zdrava …

Odgovora ni bilo. Tipično po Cerkveno. Toliko Združeni desnici+, da ve, kje smo. Pravkar so na TV objavili rezultate predvolilnih napovedi in volitve zgledajo globoko izgubljene. Seveda pa bodo po njih Cerkveni glasnogovorniki na veliko pisali pritožujoče dvoumne tekste, npr. g. T. Strehovec v Družini. 

Končna rešitev za svetnike in jajčkote. Kaj pa tisti vmes?

Pater Marko je nekje govoril o nujnosti METANOJE, popolne spremembe človeka, ko spozna Živega Kristusa. Posledica metanoje je zgoraj citirano stanje duha, ki je sposobno PRESENEČATI IN PREBUJATI LJUDSTVO. Primčev program za mlade družine je takšno PRESENEČENJE, a Cerkev tega ni zaznala, in čas je šel ponovno mimo nje. Ampak komu to mar, Cerkev ima čas. Kleriki imajo čas, zato ga bodo imeli tudi v vicah: Sveti Vratar: ''Kar počakajte še nekaj sto let, saj imate čas. Učili ste posvetno vero in zdaj si vzemite čas, saj se vam ni nikoli mudilo. In ker mnoge duše zaradi tega niso prišle Domov, se kesajte. Časa imate več kot dovolj, naj se vam godi po vaši veri.''

Kaj pa mi in mladina? Pater Marko Rupnik ima rešitev svetnikov:

''(Svetniškega) Truhlarja je bolelo, če so katoličani zavzeli obrambno držo. Ker se ni potrebno braniti. V tem smislu je bil včasih tudi zelo naiven, je treba priznati, nekatere je takrat ta veter pomladi zelo zagrabil. Ampak vendar, on je bil trdno prepričan, da se ni treba braniti. Da je treba preprosto razodevati to, kar smo (kristjani). Zato je bil zanj najboljši jezik poezija. In zato je izredno sodoben tudi danes. Ali bo katolicizem razodel radost življenja, in to veselo, vedro, mučeniško … Zadnjič smo imeli gosta vikarija iz Damaska v Siriji, kjer so zdaj strašna mučeništva; bilo je tako pričevalno poslušati ga, da je imel človek ves čas solze v očeh. Vse pa nas je presunilo, ko je rekel: »Mi smo vedno, odkar smo na tisti zemlji, poznali muko in bolečino in preganjanje. Ampak poglete; mi bi radi tam ostali, ker mi smo s to bolečino in muko povsem veseli. Čisto nič nam ne manjka. Mi smo se naučili živeti v preganjanju. Mi smo verniki vstalega Kristusa.«

Ali pa manilski nadškof, zdaj imenovan za kardinala; mlad, majhen Kitajček, starši so Kitajčki, pravi: »Zakaj se evropski kristjani bojite, če vas je kar naenkrat malo? Nas je vedno malo. Mi smo kvas in sol. Zakaj pa moramo biti večina? Nismo na svetu da komandiramo, ampak da dajemo okus.«''

Ta okus je seveda precej grenak, namesto da bi bil sladak ali vsaj slan. Zadnjič sem napisal, da se mi zdi, da ima naše krščanstvo MAZOHISTIČNO noto globoke potrebe po vlogi večne žrtve. Zgornji nasveti to potrjujejo. In svetniki se strinjajo z njimi. Ne vem pa, če se s tem strinja mladina?? V tako Cerkev jih zagotovo več ne bo. Jezus Gospod ljudstva ni učil te variante, ampak jih je zdravil. In hranil. Zdravi in siti pa se dobro množijo. Zdrava duhovnost skrbi za zdravje narave, živali in ljudi, jih brani, oskrbuje in podpira. Kajti niso še vsi zreli za Golgoto! Krščanstvo, ki tega ne doumeva, in reče, da ima Cerkev čas, da ne potrebuje delovati TUKAJ IN ZDAJ, brez večnih zamud, je preddverje pekla, in ne nebes. To ni Tao vodenja, kajti ko sovražnik končno napade z vso močjo, je treba vstati, in se boriti z vso močjo. 

Jezus Gospod ni prepovedal samoobrambe, ampak je celo rekel svojim učencem, naj prodajo suknje IN SI KUPIJO MEČE. Krščanstvo torej mora biti obrambno, dokler je obramba še možna in smiselna. To so vedeli vsi krščanski voditelji in škofje in papeži, ki so v preteklih stoletjih v hudih bojih obranili našo kulturo pred zakrivljenim mečem islama. Če pa obramba ni več možna in smiselna, pa ima pravi kristjan na zalogi še pravo atomsko bombo:

veselo mučeništvo,

v upanju skorajšnjega srečanja z Gospodom v nebesih. 

Danes je tak čas, Cerkev pa spi. Ne reče niti besede podpore programu za mlade, ki ga je po Božjem navdihu sestavil g. Aleš Primc. Zato: komu bo mar zanjo, za Cerkev, čez 10, 20, 30 let, ko pomrejo zdajšnji sivolasi duhovniki?

Novomeški škof Glavan pa je dejal, da so jim v Vatikanu 'imponirali v zvezi z referendumom, kako uspešno so laična in civilna gibanja uspela v tem prizadevanju glede zakona in družine.'

S tem je najbrž hotel povedati: ''Znajdite se pač sami, ljudje. Tudi tokrat.'' A tudi ti, draga Cerkev, se pač znajdi. Ker si ločena od resničnih in usodnih potreb ljudstva. Taka Cerkev pa sploh ni Kristus, kajti Kristus je vedno zdrav in celovit, zato ne moremo reči, da je taka Cerkev 'vsaj malo Kristus.' Pri Kristusu ne obstaja 'malo Kristusa'; ali je celoten ali pa je to čisto nekaj drugega, umetnega in zlaganega. 

To je Kristusov Evangelij vsakdanjega življenja. Hvala Tebi Dobri!

Ps: čeprav sem cigo Žarko, ki mesec z mesecem z nitjo krpa, sem mislil zbrati 100 evrov za nov turn, pa še od žlahte in kolegov 300, a naj stvar počaka. Le počasi, saj se ne mudi, Cerkev ima dovolj časa. Vsi naokoli pa govorijo in hitijo dokazovat, da tudi denarja. In res, dokler se gospod župnik v karavan-limuzini vozijo, v drugi fari krščenih otrok malovernih staršev pa noče vpisati v domačo knjigo, bom raje več mislil na Gospoda, Njegove in na reveže. Potem mi je zelo lepo v srcu in Mir je z menoj. In če je z menoj, je tudi s tistimi, ki so moji in na katere naletim, a niso zlobni. Kar se te Gospodove zgube tiče, oltar torej deluje kot mora. 

Ps2: Ko sem začel pisati ta tekst, je bil le meglen spomladanski večer. Ko sem ga končal, pa je bila zimska noč, in cestni plug je prihrumel mimo, saj je bilo že vse pobeljeno. Toliko tistim brihtnim, tudi klerikom, ki se smehljajo in zanikajo, da Gospod celo naravo upravlja, svojim v pomoč ali znamenja. Vse to skupaj je torej jasno znamenje. Kaj več pa ste si lahko prebrali v prejšnjem, 53. zapisu.