56. Matilda Življenja

Gospodova služabnica matilda je največji učitelj

Pa o klerikih …

Slika: YouTube

Iluzija odnosov, in …

Včeraj sem srečal mlajšega možaka, ki ga nisem videl že nekaj časa - bil je na porodniški. Ni mi povsem jasno, ali je otrok prvi ali četrti. Običajno se samo pozdraviva, tokrat pa je Bog napletel zelo zgovoren pogovor. Govori počasi in prijazno, posluša pozorno, njegova mnenja so trdna in argumentirana, čeprav je preprost človek. Počasi se izlušči, da nočna bujenja dojenčka še niso tisto, kar ga teži, ampak ženina nevoljnost sprejeti tako situacijo. Povedal sem mu, da je vsenaokoli res veliko primerov, ko se pari in poročeni razhajajo, in - kolikor jaz vem - je v več kot 90% kriva ženska. Ti podeželski fantje in možje so precej sposobni ljudje, nobeden ni pijanec, vsi so pridni, iznajdljivi in delovni, z ženskami pa je pogosto kar problem. Feminizacija lagodnosti in nereda je strahotna, kajti, kot mi je zadnjič napisala neka verna gospa: ''Ženska prinaša nemir.'' Ja, veliko sem videl parov, ki so se razšli, tudi po 16-ih letih 'hoje' - ko je prišel prvi otrok. Takrat se razmerja spremenijo: včasih je moški nezrel postati 'druga violina', a to je bolj v mestih, ne na kmetih, na podeželju. Na podeželju so hiše, njive, sadovnjaki in gozd, je motorka in kak traktor, zato so moški pripravni in še vedno nekoliko možati. Požrtvovalni. A to jim nič ne pomaga, ko začno ženske postopoma, a vztrajno, zganjati lagodje, pritoževanje in kazati željo, da se izognejo odgovornostim. Gledajo mrhe v mestih, kako da jim je 'lepo'. Če pogledam družine, ki preživijo vse to, so to le tiste, kjer je moški še gospodinja in je vedno pripravljen sprejemati udarce žene, hčera, mame in tašče, pa še poženščenega tasta ali očeta ali kogarkoli, ki ga prinese mimo. Enostavno mora biti sposoben in pripravljen na vse možne kompromise, na koncu tudi s hudičem.

Župniki pa bi se ženili? Tisto kosilo in posesano stanovanje te zelooo drago stanejo, vsaj 100x več moraš plačati za to 'pomoč'. Kdor misli resno z Bogom, naj bo torej raje sam, kot je že Gospod Jezus predlagal, pa sveti Pavel tudi: več bo imel moči, časa in energije, ker gojenje tako sofisticiranih in potratnih bitij v lastnem domu, v tem času nasilne feminizacije, je strahovito naporna stvar. Huje kot če bi imel drago jadrnico ali najdražje plemenske konje. Ali 30 krav v hlevu za oskrbeti.

Poroka je zato v svetu duhovnosti znana kot: 'popustek za tiste, ki se ne obvladajo'. Enako je seveda s koruzništvom. 

Je pa vse drugače, če se pojavi ženska, ki je pripravljena z vsem, kar je, pomagati pri misijonarstvu Gospoda, a tudi v tem primeru nikakor ni dobro živeti skupaj. Razlogov je več, vendar danes ne bomo o tem. 

Kakorkoli, možak je lahko potrpežljiv, delaven, tudi gospodinjski in maminski - a vse skupaj ni dovolj, ko hudič nevoljni ženi muhe v glavo nažene. In tako sva se pol ure pogovarjala. Vse bolj in bolj sem se čudil, in videl, kako zelo ima Gospod tega možaka rad. Začelo me je zanimati, zakaj. Obvlada vsa težka opravila in tudi gospodinji ter najbrž previja. In miren človek je. Ker pa ima takšno službo, že desetletja študira naravo ljudi. Zato pravi, da ne vidi nobene razlike med moškimi in ženskami, a ko ga vprašam, ali potem med njimi ni razlike, potrdi, da razlike so. Povem mu, da pa res ni razlik med nedozorelimi ženskami in nedozorelimi, poženščenimi moškimi. Samo današnjo mestno mladino poglejmo. Fantje se frizirajo vsak dan, mazilijo in brijejo in hodijo kot punce in glasove imajo kot …, prave babe so že. Pravzaprav jih samo še dolžina las in obleka včasih loči od deklet, sicer sploh ne bi vedel, kdo poje: Hvala, ne! Vsaki pametni besedi in nasvetu rečejo: ''Hvala, ne!''

In potem sogovornika vprašam, ali je kaj veren, ko je tako od Gospoda sprejet in moder. Nasmehne se: ''Vsi moji so verni, jaz pa imam spoštovanje, a se zanesem na vest.'' ''Ampak od kod si dobil vse to?'' Nasmehne se, in tiho, a zelo trdno reče: ''Matilda.'' Takoj mi je vse jasno.

Samurajska zgodba

Bil je velik mojster mečevanja, katerega je obiskal človek, ki se je želel naučiti te veščine. Mojster ga nekaj časa opazuje, in reče: ''Zakaj si me prišel zafrkavat? Jasno vidim, da že obvladaš veščino.'' Prišlek se zmede: ''Ničesar ne obvladam, spoštovani učitelj, zato sem prišel, da vas prosim za sprejem.'' A mojster ostane sumničav: ''OK, verjamem ti, a vem, da ni res. Povej mi potem, v čem si zares dober?'' Človek se zamisli, grunta, a se ne spomni ničesar. Zato ga učitelj odslovi. Ko naredi nekaj korakov, se mu zjasni, obrne se, in reče: ''No ja, mogoče pa je nekaj.'' Učitelj pozorno prisluhne. ''Veste, dolga leta sem se ruval s strahom pred smrtjo, dokler nisem zmagal in zdaj se je več ne bojim.'' Mojster se nasmehne: ''Yappari, torej sem imel prav! Glej človek, pojdi domov, mojega vodstva ne potrebuješ, ker si že mojster življenja.''

Brez smrti ni Življenja

Moj sogovornik je mojster življenja, čeprav je preprost človek. Nič ga nisem spraševal naprej, kaj se mu je zgodilo, zato je med odhajanjem sam namignil: ''Matilda je največji učitelj. Edino ob njej se res česa naučiš. Mene je obiskala večkrat.'' Nasmeh. Miren človek. Potrpežljiv. Gospod ga Ljubi, čeprav ni aktivno veren.

Šel sem proti domu in razmišljal: Yappari, saj to je moja zgodba. Vso mladost sem se ruval s smrtjo, jo nekajkrat tudi skoraj doživel, in zdaj nima nobene moči več, da bi me strašila. Enako se je zgodilo komu meni bližnjemu. Prisotnost smrti jih je streznila in vrnila h Gospodu. To manjka našim škofom, vernikom, Cerkvi! A kako jim to dati? Nemogoče! Vendar brez velikih izkušenj v življenju in prijateljstva s smrtjo, človek NIMA NOBENE MOČI, zato tudi Božja Moč ne more skozenj delovati. In vsa teologija je le domišljija. 

Vzemimo škofe, ki so vse življenje živeli le od, ob in v Cerkvi. Nikoli vsaj nekaj let živeli z žensko, otroki, nikoli zares ljubili, zato nikoli zares spoznali smrti, četudi so morda kot duhovniki pokopali stotine ljudi. In še nekaj: imeti moraš široko paleto znanj, če hočeš biti res pravi vodja oziroma psiholog in psihiater obenem. Kaj šele duhovni vodnik. Za to ne rabiš nobene šole, le par stvari:

- imeti srce, ki je zmožno ljubiti z vso silo,

- in s tem spoznati moč smrti,

- premagati smrt,

- ter biti izkušen v mnogih človeških obrteh in umetnostih.

Smrt je ena največjih tlačiteljev človeštva, istočasno pa je izvor brezmejne notranje moči. Če je nisi premagal, da postane tvoja družabnica, te bo vedno hromila, nekje iz ozadja, potuhnjeno; če pa si jo premagal in spoznal njeno iluzijo, postane tvoja pomočnica.

Brez tega NI osebnostne zrelosti. Zaman so vse šole, molitve in javkanja, teologija in filozofija, zaman JE VSE, če nisi s smrtjo 'na ti'. Z njo se moraš zgrabiti v tesnem rokoborskem objemu: to pa je možno le, če resnično ljubiš. Ta ljubezen še ni tista prava, duhovna Ljubezen, ker je le zavedena strast srca, ki vedno vodi v grenkobe in smrt; a če premagaš smrt in postaneš kolega z njo, se ti odpro Vrata, da lahko resnično Ljubiš, kot se Ljubijo vsi sveti v nebesih, ker Ljubijo, kot Ljubi Gospod.

Aleluja!!

Tihi teden

Tih je ta teden, četrtek je zelo žalosten dan zadnje večerje; petek je strahovita zabloda in žalost, kaj človeštvo in verniki delajo Gospodu; sobota je dan izgubljenosti, zato se pripravljajo jedi, da bi vsaj želodec pomirile, če že duše ne morejo; nedelja je Gospodovo vstajenje, solze olajšanja; ponedeljek in vsi dnevi za njim pa so razglaševanje tega veselja in čudeža: SMRTI NI!

Ampak: res smrti ni?

Kdor je v Gospodu razsvetljen, trdno ve, da smrti ni, da je smrt le iluzija, ker naša duša živi večno, samo staro obleko odvrže. Zato umrli ne odhajajo daleč, tu ostanejo, če niso živeli demonskega življenja, in so zdaj demoni. Pa vendar …

Ko je Jezus slišal, da je njegov prijatelj Lazar umrl, se je srčno zjokal (KLIKNI). Kako to, če pa je Jezus Božji Sin, Bog, in ve, da smrti ni? Vidite, ta njegov ihtav jok kaže na našo človeško, zemeljsko naravo. Kot moramo skrbeti za svoje telo, bomo vedno žalovali, ko bo nekomu to telo umrlo. To je del naše narave, kot sta spolni nagon in nagon za ohranitvijo, za borbo - oba stremita k preživetju telesa in vrste. In Jezus Gospod je imel človeško telo, torej je moral biti tudi človek. Zato je jedel, spal in se zjokal. 

Vendar ti nagoni žalovanja, razmnoževanja, borbe in podobni, niso izvorna narava naše duše, to so le pritikline našega zemeljskega telesa. Kajti žalujejo in se borijo in se razmnožujejo tudi živali. Vse naše sorodstvo je le pritiklina našega telesa. Zato jokamo, ko kdo umre. Včeraj sem slišal, da je v Rusiji zgorelo 40 otrok; karma gor ali dol, Bog gor ali dol: zjokal sem se za nekaj trenutkov, ker sem šel v dvorano in gledal zadnji obup žrtev, potem pa grozo njihovih staršev in sorodnikov. A vem, da ima vse svoj smisel:

Niso umrli, živi so, in še bolj bodo ljubljeni, in preživele bodo vedno spominjali, da je onkraj smrti Življenje, če le Ljubiš. In kdo ne ljubi tistih, ki jih ljubi? Vidite, ko takšni umirajo, nas prebujajo v zavedanje, da je še nekaj daleč večjega, kot je le to naše bedno življenje s trebuhom za kruhom.

Matilda, 'ti si život moj', bo kdo zapel. A naj se tu zaustavi in ne odpoje še druge vrstice: 'matilda ja bit ću samo tvoj …' Smrt je gospodarica zemeljskega življenja, Gospod pa je izven vseh smrti in je Gospodar večnega Življenja. Kdor živi cagavo, preračunljivo, pokakano, sprenevedavo, nekreativno, žalujoče in pritožujoče, je suženj tete smrti. To je zelo tragično življenje za vsakogar, še posebej pa za vernike, še posebej pa za klerike.

Če pogledamo, od kod beseda klerik: vse izvira iz sanskrita, ne iz angleščine. Malo humorne domišljije: koren besede je TLE (pogovorno: kle), tukaj (tudi: tla). To je torej tisti človek, ki ga vedno dobimo 'tle', na nekem mestu: za 'šalterjem' ali v pisarni. Uradnik torej, birokrat. Od tod najbrž angleška beseda clerk, in potem naša klerik. Kleriki, ki jih imamo za 'duhovne' ljudi, duhovnike, in ostalo Cerkveno osebje, so torej le birokrati človeškega dela Cerkve. Zato od njih pričakujemo preveč. Kajti to so največkrat le ljudje, ki služijo smrti, saj se je še vedno bojijo. Takšen človek je vedno rit. Zato v odločilnih časih niso sposobni resničnega sočutja in požrtvovalnosti, ker v resnici niso nikoli zelo ljubili, zato se tudi niso nikoli s smrtjo zgrabili 'na življenje ali smrt'. Samo čepijo nekje v svojem strahu in Gospod ne more delovati skoznje, kajti vedno Ga izdajo. Ko pa pride čas za velikonočni zajtrk in kosilo, so tukaj, glasni in veseli, čeprav se niso postili, niso viseli na križu, niso umrli, niso bili pokopani in niso bili Obujeni. Nič niso, samo besede sproščajo iz ust. 

Enako: niso oni tisti, ki premagujejo zlo tega sveta, ampak so to verni politiki in ljudje, ki končujejo vojne s samopožrtvovanjem, močjo in vero. Potem pa pridejo Cerkve vseh sekt, in v porušenih Ninivah v Iraku, poleg Sirije, pomagajo kako cerkev spet zgraditi, ter na veliko govorijo o zlu nasilja. Pozabljajo pa, da je tudi Bog kdaj nasilen, in da je to iz Ljubezni. Kakšna vera pa je, če se v času vojne v glavnem le potuhne? Enako je v današnji post-komunistični Sloveniji: prihajajo zgodovinske, odločilne volitve, naše Cerkve pa so preračunljivo tiho, zato bodo njih verniki ponovno volili po Grmičevo, levo-krščansko-socialistično. Bogu se to gnusi, zato nam ni dal niti enega samega uradnega svetnika v vsej zgodovini našega naroda, Cerkev je v zatonu in karma še ni odplačana. Cerkvice na gričih vsenaokrog pa prekriva plesen in jih odpirajo razpoke.

Kaj je vzrok temu bednemu življenju? Vsekakor nezmožnost resnično Ljubiti. Zato, ko jim poveš o Znanosti Ljubezni do Gospoda, sploh nič ne slišijo in ne vidijo, ne trznejo niti ne dihnejo, kajti smrt jih plaši v ozadju, hromi jih in zmrzuje, in Gospod je lahko križan zanje neštetokrat, oni pa nočejo biti Zanj niti enkrat. Takšno življenje je smrt, ker nenehno smrdi po strahu pred zatohlim grobom.

Najslavnejša budistična sutra se konča z vzklikom:

Končano je, končano,

popolnoma je končano,

Prebudi se, veseli se!

Kajti Gospod je Vstal, in kdor Ga Ljubi, je Živ. Aleluja, na veke vekov veke! Amen.

Ps: Moj sogovornik je dejal tudi: ''Če kdo misli, da vse ve, da je njegov položaj enkraten, poseben, hehe, ta je pa res … Mu manjka veliko v glavi; nek velik šrauf mu je notri v napoto. Hehe, biti nekaj, misliti, da si nekdo pomemben, to je pa res … hehe.''

Vidite, takšne Gospod Ljubi in obhaja, četudi ne gredo v Hišo k uradni gostji. Kajti le takšni so sposobni nositi svoj križ kot 'se zagre' in potrpeti tudi za druge. In pogumni so, čeprav sprva niso videti taki.

To je Kristusov Evangelij. Hvala in slava Tebi Vstali!