54. Kleru: volitve in tragedija neke Cerkve

Metanoja 'malo morgen'

  

Take it easy torej narod: Cerkvi se nikamor ne mudi

slika: Občina Mokronog - Trebelno

18.3.2018, ned.

Meglen, moker in hladen nedeljski večer je, mišice bolijo od vsega dela ta teden, in to je ravno prava atmosfera za temo, ki sem se jo lotil napisati: Slovenska Cerkev v času in prostoru. K temu me je spodbudil ne-odziv Cerkve na trenutne volitve in njihova tišina glede podpore desnim strankam. Včeraj sem imel SMS seanso s katoliškim kolegom in teologom, danes pred kosilom pa je na RTVLj  nadškof Zore izjavil famozni stavek, ki rešuje vse probleme v zvezi s Cerkvijo, ne pa v zvezi z narodom, ki to Cerkev redi. Rekel je:

 ''Cerkev ima čas.''

Naj gospod nadškof nadaljnjega pisanja ne jemlje osebno.

Svet vedno nekam hiti, vedno je v zamudi, hehe, Cerkev pa ima čas. Cerkev je Sveta Trojica, ta pa je večna, zato ima časa na pretek, tisoče let ima časa. Cerkev lahko čaka, lahko smo mirni.

Spomnil sem se, kako so mene odpravili: ''Le čakaj sinko, saj imaš čas.'' Čakal sem tri leta, čeprav smo se zmenili za dva meseca, in še danes ni nič. Hehe. Ni problem pri vas ali pri meni, poglejte:

Cerkev ima čas, a narod nima časa. Danes se rojevajo otroci, ki bodo potencialni rešenci po Gospodu, a če ne bodo Rešeni, ker Cerkev ne podpira tistega dela politike, ki želi spremeniti demonski trend naše države, potem bodo vse te duše šle na račun teh klerikov. To je Gospod Jezus zapretil tudi sveti Favstini Najsvetejši, ko je enkrat nekaj mečkala.

Cerkev ima čas, mladina pa ga nima, kajti narava je hitra: pomlad zahteva hitrost, čez mesec dni je že vse prepozno.

Cerkev ima čas, in to je dobro: nikamor se ji ne mudi s kakšno spremembo, da bi:

- več fantov odhajalo v bogoslovje,

- in deklet v redovništvo,

- se končno uresniči vatikanski sporazum z državo,

- se pošteno financira katoliške šole,

- se uredi glede verske vzgoje in vojaških duhovnikov,

- se uredi glede vračanja ukradenega cerkvenega premoženja …

Hvala Bogu, da ima Cerkev čas, in te stvari ji lahko narod in vlada za vlado lepo ODLAGAJO, desetletje za desetletjem. Mlade družine in mladina tega časa pa ga nimajo: jutri bodo že starci in danes jim je treba pomagati.

A Cerkev ima čas, ne hiti, sita je, in škofje so si pridobili nekaj aristokratskega vase, včasih so že kot grofje. Zato je Gospod umaknil Svoj blagoslov, dobro si zapomnite to. Povrnil ga bo šele po kesanju, a tega itak ne bo. Zadnje leto je bilo blagoslovljeno, zdaj pa je izgubljeno, a saj Cerkev je itak večna in je sveta in ima čas, zato ni problema. Čeprav v večnosti ČASA NI, čas je le materialna dobrina minljivega sveta. Kaj torej pridigate in snujete?

Vse, kar je Cerkev ZDAJ, ko jo zadnji zdravi ostanki naroda potrebujejo za oporo, sposobna,  je le neke meglene izjave dajati, pa naj je to g. Štuhec, g. Granda ali pa škofje.

OK, problem Cerkve je rešen, prijatelji v UPANJU ZA NOVO POMLAD. Ne sekirajmo se za Cerkev, bo že Gospod poskrbel zanjo, saj bo do konca sveta, čeprav bodo morda to le še trije afriški duhovniki in en ciborij.

Če vas bo sin vprašal, kaj mislite o njegovem duhovništvu, mu lahko mirno rečete: ''Ne hiti sine, Cerkev ima čas, saj bo lahko duhovnik tvoj sin ali vnuk.''

Malo globlja razlaga te posvetne mentalitete Cerkve, ki ima dovolj posvetnega časa

Katera je glavna značilnost materialnega uma, pa naj je to neandertalčev, brezbožen, veren, kleričen ali teološki um? To je njegova protislovnost, njegova skreganost s samim seboj. Ta um lahko že stoletja opazujemo v Slovenski Cerkvi, zato nimamo NITI ENEGA SAMEGA SVETNIKA. Bistvo tega uma je, da nekaj govori, drugo pa dela; da ni sposoben v prakso dati kar filozofira in teologizira; da med mašo posluša o dobroti, po maši pa je večkrat žival; da mu je religija le način čutnega uživanja ali pridobivanja. To so stanja neodrešenih umov. Gremo naprej:

V Sloveniji je le ena višja Cerkvena oseba, ki sem jo do sedaj zaznal, katere Besedo se splača poslušati, pa še ta oseba nima vedenja o ZNANOSTI PRVE BOŽJE ZAPOVEDI, KI JE LJUBEZEN Z GOSPODOM, še ta oseba žal ne ve nič povedati o tem. Zato moramo o tej temi pisati mi, tukaj. Ta človek je pater Marko Rupnik. Cerkev ga rada vabi sem in tja in posluša njegova predavanja, ploskajo mu in ga pohvalijo, a nihče nič ne razume, kaj on pove. Malo sem pobrskal po spominu in dal skupaj nekaj njegovih izjav, poguglal na YouTube.

Leta 2012 je na nekem predavanju govoril o preroškem Truhlarju, njegovi mojstrski presoji časa, v katerem živimo; o Drugem koncilu, in velikih modrih francoskih teologih, ki so dejali:

''Če hočemo svetu oznaniti Odrešenje, MORAMO SVET PRESENETITI.

Samo če ga presenetimo, BO ČLOVEK ODPRL OČI IN BO NEKAJ VIDEL.''

Zato so šli iskat navdih nazaj, nekaj stoletij nazaj, šli so tja in zagrabili IZROČILO PRVIH STOLETIJ KRŠČANSTVA, ter ga prinesli v današnji čas, na Drugi koncil.

Žal pa se je ta navdih IZROČILA, ko je spet prišel v Cerkev, sprevrgel v tradicijo, temelječo na razumski suhoparni teologiji, ki je zapustila Božjo umetnost in Božjo poezijo, Božja čustva torej, ker je pozabila, da je Ljubezen ČUSTVO.

Ta hladni mrtvo-teološki odnos Cerkve do sveta, ta ohola distanciranost od resničnega življenja, ki jo še danes lahko opazimo pri nekaterih klerikih, tudi v Benedikta šestnajstega zaslužnega intervjuju Luč sveta, ta aristokratska odmaknjena drža in višina, bi se dala skondenzirati v zgornjo izjavo našega škofa:

Cerkev ima čas.

Cerkev ima čas, hehe, f… off torej. Ta drža je bolezen duha in to je bolezen Cerkve. Ni Cerkev osovražena le zaradi Kristusa in Njegovih zahtev, ampak tudi od lastnih vernikov, in to zaradi tega, ker je vedno izven aktualnega časa, ker je v zamudnem času, to pa je, ker ni v transcendenci. Namreč, kdor je transcendenten, NIKOLI NE ZAMUJA, ker živi v tem trenutku, in ne v bolestni preteklosti in megleni prihodnosti. Človeški del Cerkve torej NI ŽIVLJENJE. Ni Gospod, ni Sveti Duh in ni Oče. Kaj pa je? Neko društvo kolegov.

Kdo je Božji sin?

Pater Rupnik lepo pove: kdor pozna Očeta, ta je Božji sin. Vsi smo Božji otroci, a Božji sinovi in hčere so tisti, ki osebno poznajo Boga Očeta. Takšni ljudje živijo v času, v katerem živijo in delujejo. Vsakršno prekladanje stvari na prihodnost, ''ker imamo full časa'', je indikator hude duševne bolezni, ki izvira iz debele šipe vmes, velikega ega. Posvetni um ima torej še en problem: ego. Zaradi tega ni sposoben ustvariti tesnega stika s časom in okolico v kateri živi. Tu ne govorimo o posvetnih druženjih, ampak o POTREBAH DUŠ. Cerkev te duhovne note nima več. Že sveta Favstina Kowalska je napisala, da obstaja absolutna razlika med spovednikom in duhovnim vodnikom. Dnevnik, 654:

Sedaj razumem, da je spoved le priznanje grehov, duhovno vodstvo pa je nekaj popolnoma drugega. Toda o tem ne bom govorila.

Zakaj o tem ni govorila? Ker bi jo še bolj 'strančirali', kot so jo že itak. Spoved je bolj nekakšna mehanika, duhovni odnos pa je globok in Odrešilni srčni odnos med dvema dušama. In današnja Cerkev nima več resničnih duhovnih vodnikov, verniki pa popolnoma NAPAČNO razumejo duhovnike kot duhovne vodnike. Pa to niso: ko prideš s pravimi vprašanji duše, utihnejo, sprašujejo o družini, potem pa se jim že nekam mudi. Nič ni od njih, kar se resnične hoje po Poti tiče. Zakaj? Ker ne Srečujejo Živega Jezusa, Gospoda in Prijatelja.

Kristusa ne moreš razodevati, če v tebi ni nekaj Kristusa,
pravi pater Rupnik.

Če se vse konča le na oltarju, je to blasfemija

Pater Rupnik nekje tudi izjavi, da to, kar se dogodi na oltarju, ne sme ostati le tam. Mora iti v življenje, razliti se mora v okolico. Kaj pomeni, da se razlije v okolico? Pomeni živeti TUKAJ IN ZDAJ, od osebe do osebe; iz budizma pa vemo, da kdor živi tukaj in zdaj, ni v svojem egu, ni v času, ampak je v Duhu.

Zato je Cerkvena večna počasnost, ko je treba biti hiter, pravzaprav stanje duha, ki je povsem stran od Duha. Ker nima MOČI, nima BUDNOSTI in zato nima LJUBEZNI. To lahko zaznamo v še enem legendarnem Cerkvenem reklu:

''Božji mlini meljejo počasi, a zanesljivo.''

Seveda to velja za MATERIALNI del stvarstva, ki je pod kontrolo Očetovih materialnih zakonov karme, časa in treh posvetnih stanj zavesti. Tisti, ki je res transcendenten, pa spozna, da Bog vedno deluje strahovito hitro, in da se odpuščanje ali kaznovanje na duši dogajata TAKOJ, zdaj, ker v čistem duhovnem svetu NI ČASA.

Spati torej v nekem verskem lagodju sumljivih posvetnih avto-sugestij, ki so psevdo-evangelijska, je  torej najhujša od vseh duševnih bolezni, ker je duhovna bolezen.

SMS

Kolega je prebral prejšnji zapis našega bloga, in mi med drugim tvitnil SMS:

Ne glede, ali ima Cerkev danes prav, negativno vpliva na ljudi zaradi preteklih napačnih političnih odločitev in zaradi vzdušja slovenske populacije. Ne Cerkev, ampak desnega politika z jajci rabimo, ki bi ga sicer Cerkev lahko naredila, in mu stala ob strani iz ozadja.

Čez nekaj ur pa malo bolj ostro:

Škofi naj poskrbijo za dušno stanje svojih kristjanov. Politiki pa naj se ukvarjajo z gmotnim stanjem svojih državljanov. Eno z drugim ne gre.

A vidite ta razkol med Naukom in trenutkom današnjega dneva? Vidite razkol med kristjani in narodom? Vidite razkol med poskrbeti za svojo rit in potrebami drugih? Da je Cerkev nekak duhovni guru, država pa naj futra narod? To je kar smo pisali zgoraj: šizofreno stanje današnje Cerkve. Zato pa se tako rapidno prazni, po volitvah pa se bo še hitreje. Odgovoril sem:

(Če je vse tako lepo ločeno), prav: potem ljudje ne bodo več skrbeli za trebuhe škofov, niti za nove semeniščnike, kaj šele redovnice. Neumni kristjani pa bodo ponovno volili levičarje, kot že 70 let, in zdajle si odprl pot v pekel. Škofje nedolgo nazaj še za lastne duhovnike niso poskrbeli. Škof mora skrbeti tudi za po krivici zaprte, osamljene, lačne in gole. To bi bilo poskrbljeno, če bi prišla končno desna vlada. Narod bo sicer še bolj zamrzil mrzlo Cerkev.

Kako bodo skrbeli za dušno stanje kristjanov, če ničesar ne vedo o Ljubezni do Gospoda (bhaktiju)? To jih šele učimo. Vse, kar lahko najbolje delajo ta hip je, skrbeti za materialni svet duhovnikov in ljudi. To je osnova, in uredi jo dobra desna vlada. (Zato je potrebna klena beseda škofov.)

Čez nekaj ur je odpisal:

Se ne bi v to spuščal. Skrbi me samo to, kaj bom rekel svojim otrokom, ko me bodo vprašali: Kaj si naredil, ko si gledal, kako so se liberalni post-komunisti polaščali države? V resnici se počutim tako nemočnega, pa bi rad kaj naredil.

Kot vidimo, je bedno stanje slovenskega vrhovnega klera povsem preželo tudi vernike. Kristjan, pa se počuti nemočnega? Ko je vendar krščanstvo le DELOVANJE, če je resnično. Kdor pa deluje, se vedno počuti močnega. Odgovoril sem mu:

Vpij vernikom (ker si škofje ne upajo reči besede), pomagaj Primcu, Združeni desnici+, in od duhovnikov ter škofov pričakuj, da podprejo Desnico. Povej o Primčevem programu 3000 + 3000 + 200 + 2x100 evrov redno za mlade družine. Rezultat: množenje prebivalstva, manj uvoza muslimanov, otroci ostanejo v domovini … le tako bo Cerkev (p)ostala zdrava …

Odgovora ni bilo. Tipično po Cerkveno. Toliko Združeni desnici+, da ve, kje smo. Pravkar so na TV objavili rezultate predvolilnih napovedi in volitve zgledajo globoko izgubljene. Seveda pa bodo po njih Cerkveni glasnogovorniki na veliko pisali pritožujoče dvoumne tekste, npr. g. T. Strehovec v Družini. 

Končna rešitev za svetnike in jajčkote. Kaj pa tisti vmes?

Pater Marko je nekje govoril o nujnosti METANOJE, popolne spremembe človeka, ko spozna Živega Kristusa. Posledica metanoje je zgoraj citirano stanje duha, ki je sposobno PRESENEČATI IN PREBUJATI LJUDSTVO. Primčev program za mlade družine je takšno PRESENEČENJE, a Cerkev tega ni zaznala, in čas je šel ponovno mimo nje. Ampak komu to mar, Cerkev ima čas. Kleriki imajo čas, zato ga bodo imeli tudi v vicah: Sveti Vratar: ''Kar počakajte še nekaj sto let, saj imate čas. Učili ste posvetno vero in zdaj si vzemite čas, saj se vam ni nikoli mudilo. In ker mnoge duše zaradi tega niso prišle Domov, se kesajte. Časa imate več kot dovolj, naj se vam godi po vaši veri.''

Kaj pa mi in mladina? Pater Marko Rupnik ima rešitev svetnikov:

''(Svetniškega) Truhlarja je bolelo, če so katoličani zavzeli obrambno držo. Ker se ni potrebno braniti. V tem smislu je bil včasih tudi zelo naiven, je treba priznati, nekatere je takrat ta veter pomladi zelo zagrabil. Ampak vendar, on je bil trdno prepričan, da se ni treba braniti. Da je treba preprosto razodevati to, kar smo (kristjani). Zato je bil zanj najboljši jezik poezija. In zato je izredno sodoben tudi danes. Ali bo katolicizem razodel radost življenja, in to veselo, vedro, mučeniško … Zadnjič smo imeli gosta vikarija iz Damaska v Siriji, kjer so zdaj strašna mučeništva; bilo je tako pričevalno poslušati ga, da je imel človek ves čas solze v očeh. Vse pa nas je presunilo, ko je rekel: »Mi smo vedno, odkar smo na tisti zemlji, poznali muko in bolečino in preganjanje. Ampak poglete; mi bi radi tam ostali, ker mi smo s to bolečino in muko povsem veseli. Čisto nič nam ne manjka. Mi smo se naučili živeti v preganjanju. Mi smo verniki vstalega Kristusa.«

Ali pa manilski nadškof, zdaj imenovan za kardinala; mlad, majhen Kitajček, starši so Kitajčki, pravi: »Zakaj se evropski kristjani bojite, če vas je kar naenkrat malo? Nas je vedno malo. Mi smo kvas in sol. Zakaj pa moramo biti večina? Nismo na svetu da komandiramo, ampak da dajemo okus.«''

Ta okus je seveda precej grenak, namesto da bi bil sladak ali vsaj slan. Zadnjič sem napisal, da se mi zdi, da ima naše krščanstvo MAZOHISTIČNO noto globoke potrebe po vlogi večne žrtve. Zgornji nasveti to potrjujejo. In svetniki se strinjajo z njimi. Ne vem pa, če se s tem strinja mladina?? V tako Cerkev jih zagotovo več ne bo. Jezus Gospod ljudstva ni učil te variante, ampak jih je zdravil. In hranil. Zdravi in siti pa se dobro množijo. Zdrava duhovnost skrbi za zdravje narave, živali in ljudi, jih brani, oskrbuje in podpira. Kajti niso še vsi zreli za Golgoto! Krščanstvo, ki tega ne doumeva, in reče, da ima Cerkev čas, da ne potrebuje delovati TUKAJ IN ZDAJ, brez večnih zamud, je preddverje pekla, in ne nebes. To ni Tao vodenja, kajti ko sovražnik končno napade z vso močjo, je treba vstati, in se boriti z vso močjo. 

Jezus Gospod ni prepovedal samoobrambe, ampak je celo rekel svojim učencem, naj prodajo suknje IN SI KUPIJO MEČE. Krščanstvo torej mora biti obrambno, dokler je obramba še možna in smiselna. To so vedeli vsi krščanski voditelji in škofje in papeži, ki so v preteklih stoletjih v hudih bojih obranili našo kulturo pred zakrivljenim mečem islama. Če pa obramba ni več možna in smiselna, pa ima pravi kristjan na zalogi še pravo atomsko bombo:

veselo mučeništvo,

v upanju skorajšnjega srečanja z Gospodom v nebesih. 

Danes je tak čas, Cerkev pa spi. Ne reče niti besede podpore programu za mlade, ki ga je po Božjem navdihu sestavil g. Aleš Primc. Zato: komu bo mar zanjo, za Cerkev, čez 10, 20, 30 let, ko pomrejo zdajšnji sivolasi duhovniki?

Novomeški škof Glavan pa je dejal, da so jim v Vatikanu 'imponirali v zvezi z referendumom, kako uspešno so laična in civilna gibanja uspela v tem prizadevanju glede zakona in družine.'

S tem je najbrž hotel povedati: ''Znajdite se pač sami, ljudje. Tudi tokrat.'' A tudi ti, draga Cerkev, se pač znajdi. Ker si ločena od resničnih in usodnih potreb ljudstva. Taka Cerkev pa sploh ni Kristus, kajti Kristus je vedno zdrav in celovit, zato ne moremo reči, da je taka Cerkev 'vsaj malo Kristus.' Pri Kristusu ne obstaja 'malo Kristusa'; ali je celoten ali pa je to čisto nekaj drugega, umetnega in zlaganega. 

To je Kristusov Evangelij vsakdanjega življenja. Hvala Tebi Dobri!

Ps: čeprav sem cigo Žarko, ki mesec z mesecem z nitjo krpa, sem mislil zbrati 100 evrov za nov turn, pa še od žlahte in kolegov 300, a naj stvar počaka. Le počasi, saj se ne mudi, Cerkev ima dovolj časa. Vsi naokoli pa govorijo in hitijo dokazovat, da tudi denarja. In res, dokler se gospod župnik v karavan-limuzini vozijo, v drugi fari krščenih otrok malovernih staršev pa noče vpisati v domačo knjigo, bom raje več mislil na Gospoda, Njegove in na reveže. Potem mi je zelo lepo v srcu in Mir je z menoj. In če je z menoj, je tudi s tistimi, ki so moji in na katere naletim, a niso zlobni. Kar se te Gospodove zgube tiče, oltar torej deluje kot mora. 

Ps2: Ko sem začel pisati ta tekst, je bil le meglen spomladanski večer. Ko sem ga končal, pa je bila zimska noč, in cestni plug je prihrumel mimo, saj je bilo že vse pobeljeno. Toliko tistim brihtnim, tudi klerikom, ki se smehljajo in zanikajo, da Gospod celo naravo upravlja, svojim v pomoč ali znamenja. Vse to skupaj je torej jasno znamenje. Kaj več pa ste si lahko prebrali v prejšnjem, 53. zapisu.