48. Pogovor z ateistko,

'sestro, na začasnem delu v tujini'.

In pretresljiv dokaz, da Ljubezen premaga vse hudo.

Pismo matere

3.3.2018, sob.

Govoril sem z gospo, gre že proti devetdesetim letom. V družini imajo osebo s hudo boleznijo, ki ima zelo slabo napoved. Eno generacijo mlajšo od nje. Vsi so brezverni, v prejšnjem režimu so imeli nekaj ugodnosti, a so bili vedno dobri znanci. Rečem ji, naj dotičnim pove, da kjer je Ljubezen, smrt ne obstaja. Povem ji moje izkušnje o tem, kar žarim. A gospa vse zavrača že na polovici mojih stavkov: da vsakdo po svoje svoj mir najde, in s smrtjo je pač vsega konec. Ko ji govorim o tem, kako Ljubezen z Bogom in nam bližnjimi umrle pripelje nazaj k nam, se nasmehne. Potem ji uide: ''Moj umrli sin bi mi vedno povedal, če bi se kaj posebnega zgodilo …'' Opa, torej se pogovarjate s svojim sinom, ki je umrl pred desetletji? Malo sramežljivo odgovori: ''… Ampak to je le v mislih.'' Ko se potem pogovarjava o bolni osebi, dvigne glas in jasno zatrdi: ''Ko človek umre, je konec; ni ga več tukaj in to je vse.'' Nasmejem se: ''Kako ga ni tukaj, ko pa se vsak dan pogovarjate z njim?? To ni le v mislih, to je v resnici!''

Ni imela odgovora, zato se nasmeji še ona. Povem ji: ''Poglejte gospa, ko boste umrla, boste zagotovo prišla k meni in mi rekla: »Prav si imel.« Veste kaj, midva se bova pogovarjala še 1000 let!'' Smeji se, jaz tudi. Nek kamen je odpadel, ni več protiargumentov. Amor vincit omnia, Ljubezen premaga vse.

Karma in mi

Našli so zvezek, kjer je mama zapisala nekaj odstavkov o moji najzgodnejši mladosti. Pa še o kom. Ko sem to bral, sem videl, da človek s seboj prinese že 85% svojih zdajšnjih lastnosti. Tu se gre za takšne detajle, kot je recimo prehrana, pa čeprav je bil otrok star le dve leti in malo. Npr. že takrat ni maral mesa, sadja pa le malo. Tudi s karakterjem je tako: ko sem bil star dve ali tri leta, sem staršema dejal, ko smo bili na morju, naj gresta kar ven, da sem dovolj velik, da bom sam šel spat. Pri treh in pol sem se zunaj ves dan smučal in sankal, jedel pa nič. Enako pri petih in pol, ko se dnevnik konča. Zunaj je bilo včasih ogromno mladine, vseh starosti. Zato sem pri treh letih ali kdaj kasneje večkrat prijokal domov, da me je kdo napadel, a ga nočem nazaj, ker bo potem vse še slabše. Že takrat sem se zavedal, da imajo nekatere male barabice starejše kolege, vedno razpoložene za mučenje. Da sem udaril nazaj, sem rabil kar nekaj let, čeprav nisem bil bojazljivec. Kadar so me morali pustiti kje med neljubečimi, zakajenimi ljudmi, sem postal 'živčen', je napisala. Drugače pa da sem rad kakšno 'zaobljeno' zabrusil, če je bilo treba, tudi starejšim. Potem sem dobil klofuto, drugače baje da ni šlo. Kdo pa bo razumel Božje seme, če je še samo rabilo desetletja?

Ko sem to bral, sem začutil eno BREZMEJNO Ljubezen do tega meni neznanega otroka, njegove mame in družine. Zavedal sem se izrojenosti tistega časa, socializma, ki je uničil otroke obrtnikov, jih pognal v mesta, tovarne, sindikate in bloke, istočasno pa zaprl cerkve in žalil Boga ter duhovščino. Prišlo je do moralnega kolapsa celotne družbe. Vsi so bili žrtve, zato tudi sami včasih niso znali vzgajati. Postali so pol-ateisti, mnogi pa popolni ateisti. Med takimi se je rodila moja generacija: med ljudi, ki še sami niso bili v ravnotežju. Zato sem začutil tako veliko Milost do vsega skupaj.

In enako čutim danes do otrok, ki jih videvam, ker vidim enako stanje, le v drugačni embalaži. Dejstvo pa je, da so časi za današnje otroke povsem drugačni, veliko milejši, kar pa 'na koncu dneva' ne pomeni kakšne prednosti.

Gospa, o kateri pišem, je v mladosti hodila k maši, po poroki z 'zgrajeno osebo' pa je bilo konec. Tako tudi na otroke ni prišla vera, ampak najbrž bolj posmeh Cerkvi, predvsem njenim grešnim članom. Ko pa pride teta smrt, se pri mnogih stvari spremenijo, ali pa se nekoliko zmehčajo v svoji Bogu in posmrtnemu življenju nasprotujoči drži. Žal pa otroci takih staršev smrt razumejo kot grozo. Kajti starši so bili vsaj krščeni in malo pri mašah, njih otroci pa v glavnem NIČ OD TEGA. Zato uteho pred krutostjo življenja in karme iščejo v nakupih raznih stvari, verujejo pa v kemoterapije. Vendar vse to ne daje Miru, niti Življenja. Takšne duše so, kot da bi propadale, in to dragoceno življenje jim mine zaman. Kajti Mir je le Gospodov in je le pri Gospodu,

daje pa ga samo Ljubezen.

Matematika duše

Krščanstvo vse bolj trdi, da nihče ne more videti duš, samo Bog. To govorijo, skoraj vsak dan, tudi škofje. To je neresnica: so ljudje, ki so Bogu bližje, zato lahko del tega tudi oni vidijo. Ali pa so bili sv. pater Pij, sv. Vianej, sv. Mandič, sv. Favstina in drugi, lažnivci? O tem bomo še kdaj kaj napisali. In ko se duše vidijo, se lahko tudi opazujejo v njihovih rasteh ali padcih. Spoznamo, da duša vsekakor živi že pred rojstvom v fizično telo, saj se vsakdo rodi drugačen, še bratje so si največkrat zelo različni. No, tisto, kar s seboj prinesemo, lahko, če smo nadpovprečna duša, v tem življenju na Zemlji nadgradimo le za 15-20%. To je moje opažanje skozi desetletja opazovanj. Neka osnovna narava, nravi, pa ostaja nespremenjena. Za nekoga mati ali oče napiše v dnevnik, da je kasno spregovoril, ko pa je zaslišal glasbo, je začel 'peti' in plesati, četudi star le tri leta. In tak je še danes.

Sklep

Gledajoč ljudi in njih notranjost, je jasno, da je življenje na Zemlji le bežen trenutek, ki je v veliki nevarnosti, da bo zapravljen za prazen nič. Je kot obisk bednega teatra. Hitro kot blisk minejo mladost, starši, lastna družina, služba in penzija. V nekaj trenutkih se vprašaš, zakaj si sploh živel: le da bi preživel svoje telo, ki nenehno dela zgago, že od prvega dne naprej? Seveda se kaj takega vprašajo malo inteligentnejši, ostali pa do zadnje minute skrbijo le, kako bi preživeli. Takšni svoja življenja zapravijo za prazen nič, kajti v tem življenju niso dodali ničesar tistemu, s čimer so se rodili. Mnogi stvar še zelo poslabšajo, samo naših zločincev pod rdečo zvezdo se spomnimo. Rojeni verjetno že demonski, krščeni, in ob prvi priložnosti podivjani do skrajnosti: rojeni iz vic, vrnjeni v pekel.

Naletel sem na spodnji pretresljiv Leljakov film o Hudi jami. A že njegov začetek ponudi končno Rešitev vseh groz tega sveta. Poglejte si, vsaj prvih nekaj minut filma (od 3:40 do 9:00 minute), in jokali boste od Milosti, ki jo sproži Ljubezen, ki ni le ljubezen matere do otroka, ampak je v njej tudi trdna vera, vedenje o Rešitvi po kratkem trpljenju. Ta vera pa temelji predvsem na Ljubezni, ki je večna, nepremagljiva, vseobsežna in presežna, predvsem pa je v njej Mir. Ta Mir je kapljica Gospodove Sladkosti, ki jo doživljajo vsi, ki so resnično Njegovi. In ta Mir slutijo tudi ateisti, ko se jim začne svet spodmikati, kajti tudi v njih je Bog, kot lokalizirana Nad-duša, zato globoko v sebi tudi oni vedo, kaj in Kdo je Resnica. Res so le plesalci 'na začasnem delu v tujini', ki je ta naš bedni planet.

Pa vendar: na tem svetu že od prvega dne živita dve vrsti ljudi: tisti, ki so popolnoma omamljeni od iluzornosti materialnega sveta, in tisti, ki so le delno omamljeni. Zato prvi ne morejo čutiti in slutiti Gospoda, niti Ga sprejeti, drugi pa to poskušajo. K sreči Gospod na Zemljo pošilja še tretje, Svoje večne Odrešene spremljevalce, da nas učijo in SPOMNIJO. V današnjem času je najsvetejša od njih sveta Favstina Kowalska, večno čista in večno Odrešena Gospodova nevesta. O njej smo že veliko pisali, in tudi še bomo. In tako kajni vedno delajo bolečo zgago abelom, da jim ne bi bilo preluštno v tem zaporu; abeli pa se morajo učiti od svetnikov in Gospoda, ter biti zgled kajnom. Pismo matere svojemu nerojenemu otroku, s katerim bosta čez nekaj minut skupaj umrla od noža partizanskega klavca, je en tak sveti zgled vsem nam. Kdor si vzame čas, da ga posluša, ne bo nikoli več enak:

Na nagrobniku njunega groba vidimo, da je veliko članov njene družine umrlo med ali ob koncu vojne.

A smrti ni, za tiste, ki Ljubijo. Amen.