31. Dileme in sveta Spoznanja

Medsebojna naklonjenost na Zemlji in v nebesih

8.1.18, pon.

Za danes sem obljubil neverjetno analizo ekspertize popolnega dokaza, da je Bog Oče Sina Jezusa že v pamtiveku namenil nam v Odrešenje, četudi nas še ni bilo, oziroma so nam še rastli repi. A ker ne morem vsega v en tekst stlačiti, danes povejmo nekaj sorodnega.

Gospod Rebula v zadnjem Credu: Pred Everestom svetosti, govori o Materi Terezi in njenem nasmehu, navkljub temu, da je skoraj 50 let ždela v temni noči duše. Pisec se je pred časi spraševal, ali so potem njeni nasmehi, ob delu s siromaki, neiskreni, on reče celo hinavski?

Seveda je odgovor dobil v pred dvema letoma poslani mu dvokilski ekspertizi, kjer je bedni jona odgovarjal nekemu drugemu teologu, ki ni nič razumel glede Matere Tereze, tako da jo je celo zaničeval. O tem vprašanju lahko napišemo pojasnila v debelini Evangelija, a ker to ni današnja tema, naj se vsakdo s to dilemo vpraša:

Ali je nekdo, ki je v temni noči duha, res hinavec, če pa vemo, da je ta noč duha gledanje v Gospodovo Luč, ki Njega samega skriva pred pogledom sledilca? Kar pomeni, da je Gospod NEPOSREDNO OB TEJ OSEBI, in da je tudi Gospodova Luč Milost, sicer budisti in impersonalisti ne bi tako zelo želeli stopiti se v njej? Zakaj nekdo ne more prebiti te slepote, tega gledanja 'v sonce', ki zaslepljuje, je pojasnjeno v vseh naših blogih:

Kdor je še vedno vezan na svet, NE MORE ZRETI GOSPODA.

Saj to tudi Jezus nedvomno pojasni: kdor se drži Njegove Besede, a PRAVILNO razumljene, ne pa po svoje, tisti: Ljubi svoje sovražnike in 'sovraži' svoje sorodnike in sebe, da lahko Ljubi Njega. In ker se drži te Besede, Oče in Jezus prideta, ''in prebivata pri njem''. Toliko z 'naše' strani. In če damo vse strani skupaj, tudi tisto religijo, katere svetniki so že tisoče let pred Staro zavezo zrli Gospoda, lahko od njih na kratko izvemo tudi tole:

Boga ne vidijo le podleži.

Kar je tudi Jezusov Nauk, kajti kdor ni zapustil VSE in ne hodi za Njim, Ga pač ne bo mogel Srečati iz oči v oči in iz srca v srce. So Ga, Vstalega, videli vsi Judje, ali le tisti, ki so Ga Ljubili? Zato morajo slepe duše nenehno vzdihovati:

''O Bog, razjasni Svoje obličje, in Rešeni bomo!''

In kaj nas ta prošnja uči: da toti prosilci popolnoma obvladajo Nauk do samega konca, le doživeli ga še niso. Kajti niso padli na finto, da je Bog nek duhec, neka meglica, neka Energija, kar mislijo celo mnogi katoliki, kaj šele impersonalci (Bog ni Oseba, je le Luč), ampak je v tej prošnji jasno izraženo Znanje, da je Bog Oseba, ki pa PRIKRIVA svoje obličje grešnikom, saj ga ZAKRIVA bleščeča Luč, ki sije iz Njega. Kot je dejal sveti učitelj druge religije:

Nespametni si želijo videti Boga, brez da se potrudijo pridobiti kvalifikacije za to.

Radi bi jedli meso, pili vino, se onegavili med rjuhami, potvarjali Nauk, potem pa gledali Boga iz obličja v obličje? Nespodobneži salamenski. Jezus pravi, da to nikakor ni mogoče.

Katera pa je kvalifikacija za uzrtje Živega Kristusa ali Očeta?

To je nenehen iskren poskus naučiti Ljubiti se Ga.

 Amen.

Ni pomoči?

Gospod Rebula piše, da je imel z omenjeno dilemo eventualne hinavščine svetnice kar dosti težav. In reče:

"Sam nisem imel nikogar, ki bi mi pomagal iz zagate."

Vedimo: vedno je kdo, samo poiskati ga moramo. Še enkrat sem šel poslušat prelomni govor nadškofa Zoreta pred dvema dnevoma, pridigo v stolnici, ob obletnici gospoda Urana, in težko sem svojim ušesom verjel: novi časi končno prihajajo v Cerkev, svež veter je pihnil v zatohlino obokov, in možnost obstaja, da se morda reši! Cerkev, seveda. No, mogoče bomo ta njegov govor kaj podrobneje obravnavali tukaj, če bo TPO, a iz njega lahko potegnemo enega od bistev:

Če si resničen iskalec, ne išči Resnice le na teološkem faksu, niti med njega profesorji, niti v filozofiji in staroslovju Grčije, ker Ga tam ne boš našel, ampak samo zaslutil. Išči ga tam, kje je: v svetnikih, in po možnosti, v živih svetniških osebah. Poglejmo si npr. svetega Janeza Pavla II. Zelo kompleksna oseba, ki pa bi brez enega detajla njegovega življenja lahko končala v povprečju povprečne vere in zmede. Pa ni - postal je svetnik. Zakaj? Ker je častil in sledil in občudoval in študiral in skušal Ljubiti: SVETNIKE. Ni se zadrževal obiskati jih. Npr. kasneje svetega patra Pija, pa sveto Mati Terezo. OSEBNO JU JE SREČAL, in medsebojno so si bili naklonjeni! Sveto Favstino Najsvetejšo pa je sledil in srečeval v duhu, ter postal njen najnižji služabnik. Danes Cerkev seveda njega omenja in slavi nenehno, njo pa zapostavlja, kot neko tajnico lastnega Dnevnika, a v nebesih in na Zemlji je drugače: Pavel je sluga sveti sestri Favstinki, Jezusovi najčistejši nevesti.

No, zavižal sem še pred zajtrkom: nadškof Zore je povedal, da so trije kralji ISKALI Boga, in za ta Cilj niso izbirali sredstev, ampak so šli v tujo deželo in tujo kulturo, da Ga najdejo. Enako je po naključju storil tudi ta ničvredni jona: kolena si je treba raztrgati in rebra postanejo kot prazen kozolec, in lica so kot rečna struga, a duša je Živa v upanju, kadar IŠČEŠ z vso silo svojega srca. Kdor tako dela, prej ali slej Sreča Gospoda, in nadškof Zore, prebujeni, je besedo Srečanje ponovil velikokrat! Aleluja!! Ko škofje razumejo, bo tudi narod rešen. Kajti:

Ljubi Gospod,

mar se lahko druži s Teboj prestol pogube,

ki ustvarja nered v imenu zakona?

Zbirajo se zoper dušo pravičnega

in nedolžno kri obsojajo.

Ps 94. Narod bo rešen zavajajočega sovraga, ki lomi Cerkev in pohablja otroke, le, če bodo škofje dojeli in se posvetili, vsi skupaj pa vsak dan z vso silo molili ta psalm, neštetokrat. Brez te pokore ne bo nič. 

Kdor torej išče, ta tudi najde. Protestanti govore, da se Odrešimo le po veri, a tudi srčna dejanja iskanja se Gospoda globoko dotaknejo. In res: po lastnih naporih se ne moremo Rešiti, a brez naporov iskrenega srca, se nam Gospod že ne bo Razodel. Kajti držati se je treba Njegove Besede, to pa zahteva tudi napor. Njegova Beseda pa govori:

Pusti vse, in pridi z Ljubeznijo k Meni. Zaupaj.
In razodel se ti bom.

To govorita tako Sveto pismo, kot originalna (personalistična) Bhagavad-Gita. Nadškof Zore je poudaril, vsaj jaz sem ga tako razumel, da se iskren iskalec ne sme zadrževati iskati Boga tudi izven svojega kozarca marmelade. Tako je tudi tale revež storil, in četudi je druge religije živel nekaj časa, je na koncu vendarle edinega Odrešenika Srečal, ki je Jezus Kristus. Potemtakem je vse skupaj vendarle res, si zdajle misli. Zato se le držimo Jezusove Besede:

Pusti vse, in hodi za Menoj!

Potem bova z Očetom prišla, in prebivala pri tebi.

Komu se vse to lahko uresniči, še v času fizičnega telesa? Tistemu, ki se pusti NAVDUŠITI, razveseliti, navdahniti; tistemu, ki nima ščita razumske logike; tistemu, ki ve, da je duhovna Ljubezen ČUSTVO. So namreč brihtneži, po vseh teoloških faksih jih je polno, ki vedo, da je Ljubezen čustvo, sami pa prakticirajo razumsko suhost, ker ne ločujejo med človeškimi čustvi in duhovnimi čustvi. Duhovno čustvo Ljubezni namreč ni enako človeški ljubezni, ki je le poželenje zase. Duhovno čustvo je daleč nad razumom suhoparnih teoretikov, kajti duhovno čustvo je Sveti Duh. In kdor se boji tega Čustva, se ne pusti navdušiti, razveseliti, zaradi česar nikoli ne more Srečati Boga iz srca v srce.

Poglejte si spodnjo fotografijo svetega patra Pija: to je slika, kakršnih se katolištvo žal boji in sramuje. Prikazuje namreč duhovno čustvo Ljubezni, Božje Ljubezni, na obrazu tega svetnika. V kaki drugi religiji temu občutju rečejo bhakti. Ki pa se potem razliva k še neodrešenim dušam (četudi so krščene, še niso Odrešene - vsaj one tega ne morejo čutiti, čeprav bi po teoriji protestantizma to morale):

Ta obraz je Kristusov Evangelij Žive norosti, ki pa je Ljubezen. Aleluja!

Kdor je sprejel, bo vesel, aleluja!