36. Razmišljanje in vstajenje ob intervjuju patra Marka Rupnika

Kdor išče, naj tukaj dobro premelje

20.1.2018, sob.

Končno sem prišel do intervjuja in ga prebral. Pater govori o vlogi papeža Frančiška kot ponovnega obuditelja duha prvotnih Cerkvenih učiteljev. Rad imam patra, spoštujem ga, a po dolgih letih branja in poslušanja njegovih izvedb, se mi duša nekoliko spočije predvsem pri njegovih svetih liturgičnih mozaikih. Namreč, četudi spada med vodilne teologe današnjega časa, kot je videti, človeku, ki išče živega Boga, ne daje kaj dosti v dušo. Podobno je s papežem Benediktom 16., ki pa vendarle ohranja rdečo nit zdrave teologije, ki je dandanes vse bolj spregledana. Oba sta, lahko rečemo, vodilna teološka razumnika. V vsem tem je smisel, je nek kompas, a v teh besedah ni Življenja. Je le seme.

Zakaj ga ni? Ja, če človek ne sreča Jezusa Vstalega Pretresljivega, je lahko njegova teologija sicer koreninska, ni pa cvetoča in ne daje končnega plodu. Nekaj manjka, kot da v dvokilogramskem hlebcu kruha ne bi bilo zrna soli.

Kajti nadaljuje se puščoba Katekizma: resnična Knjiga je to, a v njej najde užitek le tisti, ki že pozna živega Jezusa Kristusa. Vsak drug pa se zadavi s temi žganci brez zabele. Kaj torej manjka? Manjka jasna in OBIIIIIIIIILNA beseda o Ljubezni DO Gospoda. Manjkajo celi volumni knjig katekizmične debeline, ki bi govorile LE o Ljubezni z Gospodom, kar seveda pomeni, kot pravi pater Rupnik, o realnem vsakdanjem občestvenem življenju in načinu bivanja - takrat, ko se z Ljubljenim že poznata in oči v oči, iz srca v srca in iz obličja v obličje.

Zato se Jezusov bhakta (predani služabnik v Ljubezni) težko kje prebije skozi oklep, ki ga ti teološki razumniki razvijejo okoli Skrivnosti. Za ljubeče pa tega oklepa ni. V tem je razlika med suhoparno teologijo žaganja in Življenjem: Živo Življenje nima tega oklepa. Juhuhuhuhuhu, NIMA GA! Aleluja, aleluja, Gospod je Elektrika, je med v srcu, aleluja!

Vrzite se Predenj, objemite Mu kolena, povejte Mu Ljubezen in povejte Mu, da ste Njegovi. In kot namiguje pater, sicer v nekoliko drugačnem kontekstu; storite to fizično, da se vaš duh navadi, potem pa boste lahko:

- v daljavi zagledali razpelo ali križ na turnu cerkve,

- šli z dušo tja, in GA OBJELI, NA SVOJE SRCE,

- in potem šli z dušo nazaj v telo, a bo šel Gospod z vami, tja PRED srce,

- in srce vam bo žarelo, dokler Ga boste objemali.

To je ta teologija fizike, o kateri bi radi teologi kaj pojecljali. Čutijo, slutijo, a ne znajo še. Potem so pa knjige tako puste in koncili nimajo zabele in ni taprave Sitosti, ko mine kak dan ali trije.

In sem bral intervju, da so se mi oči solzile, napenjal sem se, da najdem kje kakšno odprtino v OKLEPU, da bi se s dobrim patrom povezal, patrom, ki sem mu parkrat enkrat celo roko dal, po čudnih Gospodovih ovinkih in presenetljivostih. Zato vem, kako stisne, vem, kako zveni in vem, kakšna moč je v tej duši, a bhakti, Ljubezen do Boga, je tako zelo v tisti zavaljeni kamen pred Jezusovim grobom zalita, da človek čaka in čaka: ''No, daj, saj je že, daj no, saj je na koncu jezika, reci, samo reci: Ljubezen …''  PA NI NIČ. Nikdar nič. In človek se načaka in gre domov kot tista nevesta, ki se je poročila, poljuba pa ni dobila.

No, ta odprtina se glasi:

 

Seveda se teologija, če sama ni Odrešena, sama vase zaplete, ko nekaj takega odkrije, kajti Bog doda še stokrat več. In res, tudi Gospod Jezus se strinja s patrovo izjavo. Takole pravi:

Marko 10,21:

Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za Menoj!«

        Luka 9,23:

Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za Menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za Menoj.«

Matej 8, 21-22:

Nekdo drug izmed Njegovih učencev pa Mu je rekel: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus Mu je dejal: »Hôdi za Menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve!«

Tega je kar nekaj. Kaj torej pomeni zapustiti sebe? Pomeni ZAPUSTITI DRUŽINSKO ŽIVLJENJE, ki pomeni greh in meso - to pomeni zapustiti samega sebe in 'mrtve'. O tem, da je profesionalno življenje v Cerkvi prav tako družinsko življenje - četudi se navidezno podreja predstojniku, ki naj bi bil kot Bog - bomo spregovorili na koncu. Pa poglejmo še malo iz druge perspektive:

        Luka 14,26:

»Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.«

Kot vidimo, pater Rupnik sicer govori enega od temeljev Preobrazbe, sam pa ga ne izvede. To je današnja Cerkev. Zato je njegova teologija trdna in tudi lepa, ni pa še Živa. Enako je s papeži; papež Benedikt šestnajsti npr. zelo uživa v svoji papeški 'družinski skupnosti', ki je sestavljena iz dveh ali treh tajnikov in štirih strežnic. In papež Frančišek je oče svetovne družine revežev, a jim nič o Ljubezni do Boga ne pove. Še manj pa tistim, ki jih ima za nasprotnike te družine, četudi so ista družina.

Smrk.

Samo zamenjati družino ni dovolj

Samo zamenjati družino za cerkveno družino ne prinaša končnega Sadu. Vmes nekaj manjka. Hudo manjka, in prav zaradi tega Cerkev nikoli ne dozoreva pravočasno s časom. Nadpovprečni Benedikt pravi, da on ni mistik, da pa propagira razumsko vero oziroma povezavo vere in razuma. Seveda, jasno, a brez nekaj osebne mistike, je vse skupaj samo Don-Kihotov teološki oklep, je korenina, ni pa sadu na koncu veje.

V čem je bistvo mistike? Bistvo mistike za iskrene iskalce ni prav nič mistično:

1. začasno dati na spanje fizična čutila in um,

2. srečati Odrešeno Božjo osebo in si biti naklonjen z njo,

3. s tem obuditi svoja duhovna čutila,

4. spoznati Živega Gospoda, ki je Kristus, ali pa je Oče, oziroma Sta Oba.

Bu-bu-mistika je torej samo 'za konje', za iskalce pa je to normalno stanje OBČESTVA s svetimi. In imamo to, kar zgornjim teologijam manjka, tudi papa-Frančiškovi:

Najprej si ustvari osebno občestvo s svetimi, na čelu z Gospodom.

Začni častiti Boga v duhu in v Resnici - to je nadgradnja Evangelija.

In, kar ima pater Rupnik prav, s tem lahko začneš na povsem vsakdanji in fizičen način, kot nenehno opisujemo v naših zapisih. Seveda pa protestant tega ne zmore, zato se še bolj vrže v svetno družinskost, katolik pa mu sledi. In sledi razkroj vere, svetega občestva in Gospod postane oddaljen. Za take modele je Gospod le simbol, Cerkev pa so sekte.

A se bo kdo zdaj čez tega bednega slugo jono nakuril? Raje naj dodobra preuči zgornje JEZUSOVE izjave, in jih razume natančno tako, kot jih je Jezus izrekel. Saj ni bil teološki čarovnik, da bi govoril v nekih zagonetkah in simbolih. Kar je rekel, to tudi je. Le po svoje si razlagati, je bolezen.

Kdor torej resnično išče Živega Gospoda, ki je sladkost v srcu, ne bo šel v pevski zbor popevat, niti ne bo ves okrancljan hodil k sveti maši, da ga drugi vidijo, tudi ne bo predaval teologije preden Boga sreča, še manj pa bo za to polovičarstvo denar jemal oz. od tega živel in rejeno družino hranil. Resnično, resnično povem vam:

Kdor take posluša, Gospoda ne sreča. Amen.

In se zdaj vrnimo k patrovi izjavi o Abrahamovi zapustitvi vseh in vsega: resnična je. Zakaj je torej ne izvedeš? Kje so tista leta umika od sveta, v grob, in razvoj komunikacije z Živim Bogom ali kakim svetnikom, in šele po Odrešenju Srečanja sledi vrnitev med ljudi, ko si drugačen, Resničen, iz srca govoreč, ne le iz glave?

Vse to je zelooooo preprosto. Uspevalo je prenekaterim babicam in dedom, otrokom, nečisti Magdaleni, težavnemu cestninarju in neukim ribičem. Peter je rekel Jezusu:

          Marko 10,28:

          »Glej, mi smo vse zapustili in šli za Teboj.«

In Jezus mu je dejal:

»Resnično, povem vam: Ko bo Sin človekov ob prerojenju sveta sédel na prestol Svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za Menoj, sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov. In vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi Mojega Imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

Tudi klerično življenje v Cerkvi je le samo ena družina, pogosto polna nekih zadreg in jezljivosti in greha. Nič ni drugačna od navadne družine. Zato je treba nekoč tudi to družbo zapustiti, ter 'gol in bos stopiti' pred Rešenika, kot sveti Frančišek. In ko se dodobra spoznata, se vrneš v neko družino, a odtlej nisi zvijačen v jeziku, niti poželjiv, ampak si Odrešenjski. Seveda te čaka hudo nasprotovanje od te družine, zato je najbolje se umakniti 'na rob vasi' in od tam pomagati, kar zmorejo sprejeti. To je princip tako svetih puščavnikov kot šamanov-zdravilcev. Če pa te sprejmejo, si med njimi.

A tvoje resnično občestvo ni več od tega sveta. Aleluja, aleluja!! Tvoja družina je nebeška in tvoj Dom je prah pred Gospodovimi nogami; tvoja duša je žaromet in tvoje srce je vulkan. Tvoje telo je potrpežljiv in skromen osel in tvoja beseda je vrtnica. V njej je dišeči cvet in je bodljaj opozorila.

Sveta Favstina Najsvetejša, ki je posvetna teologija nikoli ne bo mogla doumeti niti za drobtinico; Jezusova večna nevesta, večno brezgrešna posebna poslanka, nitja siddha, je napisala (D 193):

Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj. Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji. Hrepenim, da bi prešla v Jezusa, da bi se mogla popolnoma predati dušam. Ljudem se ne bi mogla približati brez Jezusa, ker vem, kaj sem po sebi. Boga sprejemam vase, da bi Ga predala dušam.

Teologi in semeniščniki bi morali najprej tele preproste besede po letih študija doumeti, pa jih ne bodo nikoli, če jim jih neka Rešena duša ne razloži. Kajti nihče ni Odrešen sam po sebi, pa tudi po blagoslovih in predavanju neodrešenih ne. Poglejmo to njeno izjavo po vrstnem redu:

1. Najprej se je treba Jezusu približati. Kako? Tako kot zgornji navedki govorijo. In nič drugače. In kot nenehno pišemo: z razvojem Ljubezni do Njega. Tega se UČIMO, od tistih, ki so Njegovi. Sveti torej. 

2. Brez tega ne moreš dati nič, KER NIČ NIMAŠ.

3. Boga je treba Srečati, Ga vzeti v svoje srce in tam ZAKLENITI, KOT V ZAPOR. Zaklenjen je, prostovoljno, dokler Ga Ljubimo brez prekinitve. V našem srcu je prostora le Zanj in Njegove. Za ostale pa je sočutje. Kajti kdor ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni.

4. Šele ko Ga imamo in Mu služimo, Ga lahko dajemo drugim, Živega, ne le simbolno opisnega in v 'popendekel' zavitega.

Kako je Resnica preprosta! In direktna! A ne vidite razlike? Brati teološke traktate o ljubezni do sveta, preden človek Ljubi Gospoda? Ali do ljudi dobri papež Frančišek kdajkoli govori kake štiri ure samo o Ljubezni do Gospoda? Štiri dni? Štiri tedne? OK, vsaj štiri mesece? Ne govori, ker je še ne pozna v Živo. Zato bodo vse te osebe v kratkem času postale megla in pozaba, kar sami govorijo za lastni Drugi koncil. 

Ven iz ugodja družine, četudi Cerkvene! A pojdi v jamo groba, ne pa med reveže, kot dobri papež in g. Gržan, kajti tam Boga ne boš našel. Niti Ga dal. Najdeš Ga v umiku groba, in šele iz groba se da vstati v Življenje! Vam ni Jezus še nič dopovedal? Mar ni On iz groba vstal in Oživel čez vse? A vam pa grob smrdi? Sestri Favstinki pa ni smrdel, ampak ji je dišal kot vijolični parfum. Vam pa smrdi: hitite si dati zlate znake navesiti, pa z gospodovalnostjo ali pa lažno osladnostjo svetu govoriti besede, ki so enake levim in protestnim. Je to naš Nauk? Kje pa je tvoje Odrešenje? Pokaži mi tvoj grob, ki je bil lansirna rampa za tvoje vstajenje z Gospodom. Kje je tvoj grob, kje si ga doživel, kje si Ga srečal in kje si vstal med Žive? Kdaj?

Si res Živ? Če nisi, o čem potem govoriš? In Čemu?

Zato je Jezus dejal: In povem vam; tisti, ki so zdaj prvi med govorniki, bodo zadnji.

Razen, če jih mučeništvo ne Odreši, da z njim odrešijo to Cerkev. 

Aleluja, tega je še pa še, pisal bi lahko človek, dokler se ne bi v prah spremenil. Kajti Živi šepetajo mrtvim, če ti poslušajo. Zdaj pa berite Katekizem, pa to patrovo knjigo enajstih 'vodilnih teologov' - ali pa bodite bedni sluga eni ubogi Favstinki in njenemu Gospodu. In boste čutili RAZLIKO. Eno je gristi karton, drugo pa je jesti Gospodov med na srcu. O tem govore vsi svetniki, ki so Ljubili. Teologi pa po svoje … Prah sveta se dviguje, in spet useda nazaj.

Pater Marko pa ve, da ga imam rad. 

Bog nam pomagaj, ta pritlehni sluga je povedal. Aleluja!