34. Peklenske Dražgoše

In rešitev

Poganski tempelj nad krvjo nedolžnih

foto: splet

15.1.2018, pon.

Najprej si preberite tale škofov očetovski odziv, poln Ljubezni, pa tudi opomina: KLIKNI. Kdor je pameten, bo škofovo opozorilo zelo resno vzel. Kajti Gospod je z njim.

Dražgoše so mi v srcu vedno blizu. Premnogokrat smo šli skoznje, poznal sem kakega vaščana in poznal sem ljudi iz katere od vasi v bližini. Zato sem že pred skoraj 50. leti vedel resnico o Dražgošah. Do začetka mojega najstništva tam ni bilo glomaznega spomenika, potem je bil narejen, in je nekaj desetletij bedno propadal. Nikoli nismo stopili nanj. Šele kasneje sem z grozo spoznal, da so betonsko pošast naredili nad kostnico nedolžnih žrtev partizanske zvijačnosti (žrtve so bila desetletja po vojni skrivno blagoslovljene). Namreč, držali so se Pijadejevega načela, da je treba Nemce spraviti nad kmete, da ti izgubijo kmetije in se pridružijo naši rdeči armadi. Vem tudi, da domačinom tam naokoli desetletja dolgo ni bilo dovoljeno postaviti nove cerkve; k maši so hodili daleč dol v dolino, kot da bi šel s Kredarice recimo v Mojstrano. Kakorkoli, saj sami veste bolje od mene.

Takole pa je govoril sam hudič osebno, v Moše Pijadejevi podobi, na 1. zasedanju AVNOJ-a, 1942 v Bihaću:

… Potrebno je narediti tako veliko brezdomcev, da bo teh brezdomcev največ v državi. Zaradi tega moramo požigati. Streljali bomo, pa se umaknili. Nemci nas ne bodo našli, bodo pa iz maščevanja požigali vasi. Potem bodo kmetje, ker ostanejo brez strehe nad glavo, sami prišli k nam in tako bomo imeli ob sebi ljudstvo, ter na tak način postali gospodarji situacije. Tisti, ki nimajo niti hiše niti zemlje niti živine, se nam bodo hitro pridružili, ker jim bomo obljubljali veliko ropanje.

Težje bo s tistimi, ki imajo kakšno lastnino. Njih bomo nase navezali s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando … Na tak način bomo postopoma obšli vse pokrajine. Kmet, ki ima hišo, zemljo in živino; delavec, ki prejema plačo in ima kruh, za nas ne pomeni nič. Iz njih moramo narediti brezdomce, proletarce … Samo nesrečneži postanejo komunisti, zato moramo nesrečo ustvariti, množice vreči v obup; mi smo smrtni sovražniki vsakega blagostanja, reda in miru.

Tu je bil torej peklenski načrt partizanov za Dražgoše. Izvedli so ga do potankosti. In ta prevara se še vedno nadaljuje. Pijade je v večnem peklu, in mnogi mu navdušeno sledijo. Četudi se danes še posmehujejo.

Včeraj sem v poročilih slišal bistven del govora letošnje predrzne govornice, pa kasneje Kučanovo pohvalo, da je bil to dober vseslovenski govor ali nekaj takega. Nekaj o tem asuričnem hujskanju: KLIKNI. Prisoten je bil tudi ljubljenec mnogih katoliških očakov, spoštovani gospod predsednik republike, od kristjanov maziljeni Borut Pahor-Spravitelj (fantastičen dan). Med govorom sem se hudo začudil, nato pa, prvič v življenju, vzel Križanega v roke in Ga postavil tik pred ekran: ''Ljubi Gospod, ali slišiš? Nemogoče, da ne bi slišal. Vem, da slišiš, in če slišiš, boš tudi kaj storil. Saj to govore nad blagoslovljenimi.'' Ko sem Ga vračal nazaj, je dejal: ''Molite.''

Smrk.

In sem se spomnil, da mi je nedolgo nazaj Oče poslal ljubo dušo, da sva šla do Njega, in mi je pokazal 94. psalm. Kasneje sem gruntal, kdaj je bilo to, in se spomnil, da sem ravno razmišljal o tem, kako Gospod dopušča, da se že 70 let uničuje Njegov ljubi rod in dediščina - je bil to takšen greh storjen, da imamo tako karmo? Pa mi je bilo dano doumeti, da le premalo z namenom molimo. Da naj vsak vernik kadar le more moli ta psalm, posebej zadnji dve kitici. Naučite se ju na pamet. Potem pa molite v tisoče.

To je pač pokora za zemeljske storitve in usluge. Namreč, celo hudiči delajo hude pokore in romajo na peklenske maše, nad kostmi nedolžnih, zato imajo tudi moč, da tlačijo še naprej. Družbo jim delajo tisti del duhovščine, ki je padel, ter neverni kristjani, ki se želijo ljubiti s kosmatcem. V ta namen so celo teologijo pohabili do skrajnosti. Namesto boja za vero, boja samega s seboj seveda, so izbrali upogljivost do vsega, kar ta čas prinaša. Tega učijo tudi svoje in tuje otroke. Vmesili so se v kosmatčev golaž, kot olje. Zato so zapisani ognju spodnjih vic, četudi mislijo, da niso. Že zdaj so tam.

Zadnji dve kitici psalma pravita (spletna varianta psalma ni najboljša):

Mar se lahko druži s Teboj prestol pogube,

ki ustvarja nered v imenu zakona?

Zbirajo se zoper dušo pravičnega

in nedolžno kri obsojajo.

Toda GOSPOD nam je postal utrdba,

naš Bog skala našega zatočišča.

Povrnil jim bo njihovo lastno zlobo,

uničil jih bo v njihovi hudobiji,

Gospod, naš Bog jih bo popolnoma uničil.

Prvi vrstici druge kitice sem dal v množino. To mora biti do sredine leta moljeno milijonkrat, potem pa vsi na volitve in voliti desne stranke. Brez te pokore pa bo še njena pra-hčerka zabavala naše pravnuke, tam gori, kjer je Bog dopustil podlo kajnovo zvijačo. Nas je že želel nekaj priučiti. In vsake tlake je enkrat konec, ko je vsega res že preveč. Ko predstavniki voditeljev zadnjih 70 let vpijejo sami proti sebi, četudi so polnih riti, krivijo pa potlačene verne, takrat se pa Gospodu res zagnusi. Naši mili Grozdeti so jih razvadili, a zdaj je šlo to preko vseh meja. Mislim, da Gospod, ki vse vidi in vse sliši, viha rokave.

Mar si ne želimo sprave,

a oni si je ne žele?

Torej jim Gospod ne bo dal sprave z Njim.

Mar si ne želimo miru z njimi,

a si ga oni ne žele,

zato jim Gospod ne bo dal miru z Njim.

Mar jim nismo odpustili zla,

a oni ne odpuščajo,

zato jim Gospod ne odpušča:

slabo končujejo, ko se veter njih zabav

poleže.

Gospod vedno pomaga pravičnim in vedno zatre krivične. Z molitvijo se stvari hudo pospešijo. Če pa je naša teologija na to temo bolehna, je naša molitev šibka, in zato smo v suženjstvu. Če bi nekateri slovenski kvazi-pripovedniki v talarju in s ploščico pred nosom, v roke vzeli Pismo ali pa morda Benediktovo Luč sveta, bi lahko brali:

''Cerkveno kazensko pravo je delovalo do poznih petdesetih let; ni bilo sicer popolno, a bilo je uporabno. Od sredine šestdesetih let pa ga kratko malo niso več uporabljali. Vladala je zavest, da Cerkev ne sme biti pravna Cerkev, ampak mora biti Cerkev Ljubezni; ne sme kaznovati. Tako je ugasnila zavest, da je kazen lahko dejanje Ljubezni. Tedaj je prišlo tudi pri čisto dobrih ljudeh do čudne zatemnitve mišljenja.

Danes se moramo spet na novo naučiti, da se Ljubezen do grešnika in Ljubezen do oškodovanega izravnata s tem, da grešnika kaznujem v možni in ustrezni obliki. V tem pogledu je prišlo v preteklosti do spremembe zavesti, po kateri je nastopila zatemnitev prava in nujnosti kazni. Konec koncev je prišlo tudi do zožitve pojma Ljubezni, ki nikakor ni samo prijaznost in prikupnost. Prava Ljubezen je Ljubezen v Resnici. K Resnici pa spada tudi to, da moram kaznovati tistega, ki se je pregrešil zoper resnično Ljubezen.''

Seveda mi ne bomo nikogar kaznovali; to stori Gospod, in naj stori On, ker bo tako najbolj pravično. Mi pa Mu lahko dopovemo, da smo lastno lekcijo doumeli, in da smo pripravljeni da vzamemo vajeti svojega življenja v svoje roke. To lahko storimo samo z milijonkratno molitvijo. Potem je vse mogoče.

Vse je v pokori. Če hudiči opravljajo večje pokore in 'maše' kot mi, potem bo tudi Gospod še čakal. V tem je 'keč' naše večne poraženosti: v slabi veri (molitvi) in šibki roki, ki meče listek v skrinjico. Vdajamo se vnaprej, potem pa javkamo. A to ni Očetova narava niti načrt. To smo si sami izvolili, Gospod pa hudim duhovom dopušča mučenje, kolikor misli, da nam je v korist in spametovanje. Seveda pa jih za to delo ne bo s sladkarijami nagradil. Kajti njim je sladko že zdaj. Dal jim je položaje, moč, kačji jezik, obilne penzije - vse, kar so želeli, pa Mu še vedno niso hvaležni. Posmehujejo se. In to je njihovo trenutno plačilo. 

foto: splet