39. Pravilen odnos do lastnega telesa,

če želimo priti Domov

2 od 4

 Kompletni mi
slika: splet

31.1.2018, sre.

Nadaljujemo razlago tretjega vodila svetnikov. Stvari so komplicirane, a jih skušam čim bolj poenostaviti za razumevanje. V prejšnjem zapisu smo povedali, da pri običajnem človeku, živečem v ujetništvu čarovnice materialne energije, prevladuje telo nad duhom in dušo. Kar je popoln absurd, kot če bi čevelj vladal stopalu. Ali živina kmetu. Ta tragična in odločilna zmota, da smo mi naše telo, je simptom našega popolnega duhovnega neznanja.

Vsako živo bitje, ki ima fizično telo, a nima Znanja o Resnici, misli, da je to telo ono samo. Zaradi strahovite magične in senzualne moči materialnega sveta, in zaradi lastne nespameti, pozabljamo, da smo mi duše, večne duše, in da so naša telesa samo začasne obleke teh duš. Zato služimo le telesu, ne skrbimo pa za svoje duše. Zaradi tega se naše duše uprejo telesu: in šele ko je telo v velikih zagatah, je um morda pripravljen sprejeti dejstvo, da mi nismo minljiva telesa, ampak nekaj veliko večjega in večnega.

Pritikline našega telesa

Noben teolog vam ne bo znal preprosto razložiti, zakaj je Jezus Gospod dejal, da če kdo želi biti Njegov Učenec in popotnik skozi nebeško večnost, mora sovražiti svoje sorodstvo in celo samega sebe. Sovražiti je krepka beseda, ki pa ni bila mišljena dobesedno, ker učitelji včasih uporabljajo močnejša zdravila pri zabitejših učencih. Je pa res, da moramo vso svojo žlahto, ki jo bomo spodaj našteli, smatrati kot začasno in minljivo stvar, ki je pogosto samo ovira pri našem učenju Ljubezni do Gospoda.

Naša usoda na Zemlji je v veliki meri odvisna od vrste, oblike našega telesa. Drugače živimo, če smo v ženskem ali v moškem telesu; če smo v kravjem, pasjem, opičjem ali človeškem telesu; če smo v mladem in zdravem, mladem a bolnem ali starem telesu. Že manjše posebnosti ali pomanjkljivosti na človeškem telesu nam lahko popolnoma spremenijo našo usodo na Zemlji. Npr. če smo bolni, težko služimo denar, če pa nimamo denarja, nas nihče ne mara, zapustijo nas domala vsi sorodniki in prijatelji, če pa še Boga Ljubimo, nas napade in ogovarja pol žlahte. Zato svetniki govorijo: ''Na koncu nam ostane samo Bog.'' In Njegovi.

Od usode fizičnega telesa so torej odvisne tudi ZUNANJE ZAČASNE PRITIKLINE našega telesa. Te pritikline so, poleg LASTNINE in vrste službe, tudi:

- naša družina in vse sorodstvo,

- prijatelji,

- sosedje, znanci …

Ko Jezus reče, da kdor ne sovraži svojega očeta, matere, bratov, sester, posvetnih prijateljev in samega sebe, ne more biti Njegov učenec, to torej pomeni, da je s stališča Odrešenja in Služenja Gospodu z Ljubeznijo vsa ta krama le ZAČASNA PRITIKLINA našega telesa, ki nam ne more pomagati pri vrnitvi Domov. Celo nasprotno: vse to nas strahotno Ovira pri Hoji za Kristusom. 

Pa vendar: sovraštvo nas bo ubilo.

Pravilen odnos do začasnega telesa in njega pritiklin

Kakšen odnos je dobro imeti s svojim telesom, da bomo uspešni na Poti Domov, kjer ni trpljenja, ampak je sladkost Ljubezni in Mir?

Obstaja več pomanjkljivih odnosov do lastnega telesa, recimo ti trije:

- ali nam je telo kralj in vladar, zato mu služimo kot sužnji,

- ali nam je telo le neka samoumevnost, ki jo sicer potrebujemo, ne skrbimo pa zanj,

- ali pa poskrbimo za najnujnejše stvari, ki jih telo rabi, imamo pa miselno in čustveno bolan odnos do njega.

Takšne in podobne odnose do lastnega telesa vidimo tako pri ateistih kot pri mnogih svetnikih, razen da svetniki nimajo prvega od naštetih odnosov. Problem pa je, da če smo do svojega telesa nemarni ali pristranski, ne moremo izpolniti prve Božje Zapovedi:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vso silo srca, duše, duha in telesa!

Ja, dragi moji, Boga se ne Ljubi le v možganih, kot to skušajo zaman izvesti posvetni teologi, ampak je treba biti za ta Odnos kompleten: vse sile človeka morajo sodelovati pri tem.

Svoje telo moramo zato smatrati kot orodje v službi ljubečega Služenja Gospodu, ki je Kristus, in tudi kot orodje v prevzgoji našega duha, ki mora dušo na koncu privesti tja, kjer smo resnično Doma.  

Svojega telesa torej ne moremo uporabljati za izvajanja čutnega zadovoljevanja ZASE. Naše telo mora služiti našemu duhu, kateri služi Bogu. In skupnosti, kjer živimo. 

Ker pa je narava našega telesa narejena tako, da bi sebično služilo predvsem sebi in svojemu ugodju, je treba to telo POSTOPOMA PREOBRAZITI v služeče telo. Do sedaj smo imeli pohotno in sebično telo, svetniki pa imajo služeča telesa.

Obstaja še vmesna faza, ko ljudje in živali sicer uporabljajo telo za služenje, a končni cilj tega služenja je spet čutno uživanje, zato moramo ta način prav tako prišteti med Jezusove 'sovražnike'.

Pa vendar, kdorkoli je spoznal, da nam je telo le en sladostrastni ter boleči birič, in je začel z naporno in dolgotrajno prevzgojo svojega telesa, s ciljem, da bo to telo služilo skupnosti, kaj šele Bogu, je naredil prvi korak na Poti, četudi je morda povsem neveren. Npr. gasilec, ki trdo vadi tako svoje znanje kot svoje telo, da lahko premaguje enormne napore in nevarnosti med gašenji požarov in reševanji ljudi, je storil tak bistveni prvi korak. Enako je z vojakom, policistom ali kirurgom. Ko pa si takšni ljudje potem slačijo majice in se selfajo, ter pošiljajo fotke po spletu in se lepijo na koledarje, pa je njihovo poslanstvo omadeževano, kajti greh napuha je vstopil vanje.

Zato so konec koncev vse pokore telesa, ki niso v služenju Ljubezni do Gospoda, grešne, a če je prisotna nesebičnost, se vendarle razlikujejo med seboj.

Čustveni odnos do telesa

Zdaj pa bomo govorili le s stališča duhovne Poti. Kdorkoli malo resneje stopi na Pot, takoj, že prve dni, ugotovi, da so se mu telo in njega pritikline HUDO UPRLI. Telo ne more kar na hitro prenehati z grehom ubijanja, torej z mesno prehrano. Niti z grehom nečistosti. Potrebujemo čas za to. Tudi ne more kaj dolgo časa moliti, se postiti ali prenašati težja bremena. Niti ne more biti dlje časa pri miru ali dlje časa neprekinjeno delati. Ob vsaki od neugodnosti želi kar poboleti, se poškodovati, ter umu nenehno sporoča, da bo 'mrčkalo', če bo še malo naprezano … Zato telo običajnega človeka ni pripravno za hojo za Kristusom. Teologija zavaljenih teoretikov tega dejstva noče priznati. Kaj šele, da bi priznala, da so vse pritikline telesa prav tako en RAZVAJEN kolos, cirkus, ki ga ni mogoče nikoli zadovoljiti, in prej bo telo umrlo in duša z njim, kot bo vsa ta žlahta pripravljena, da nam pomaga pri hoji Domov.

A je to jasno?

Zaradi tega spoznanja začetnik na Poti včasih ustvari NEGATIVEN odnos do svojega telesa in njega sorodstva. Kar pa je le druga stran svinčene kolajne. Takšni ljudje resnično zasovražijo, v večji ali manjši meri, tako sebe, kot tudi svoje telo in žlahto. A v Jezusovem priporočilu obstaja neviden paradoks:

Pravi, da kdor želi biti Njegov učenec, mora sovražiti sebe in svoje sorodnike (torej tudi svoje telo), a ljubiti mora svoje sovražnike. Kaj to v resnici pomeni:

Če sovražimo sebe in svoje telo s pritiklinami, so torej to naši sovražniki - zato jih moramo ljubiti!

Neverjeten paradoks, kajne? A ker sveti Janez pravi:

Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni.

… moramo ljubezen s svetom in svojim telesom zamenjati z nečim drugim, kar je pozitivno, ni pa še ljubezen, kajti Ljubezen je le ena: DO BOGA. Vse ostalo so POŽELENJA. Če imamo torej ljubezenski odnos do sveta, smo le v iluziji, ker smo v poželenju, če pa imamo SOČUTJE do sveta, pa je to nekaj drugega.

Sočutje, sočutje!

Svoje telo moramo smatrati kot domačo žival, kot tudi vse sorodstvo zraven, in imeti do tega življa in lastnine, sočuten, očetovski odnos. V primeru lastnega telesa to pomeni, da do njega ne gojimo zamere, nestrpnosti, pa tudi zlorabljamo in izkoriščamo ga ne - pa vendar ga podvržemo neki askezi, kajti konj mora služiti dobremu kmetu, ne pa da je kmet suženj konju. Le na tak način lahko, poleg mnogih drugih Znanj, uresničimo celotnost samega sebe pri služenju Gospodu.

Starokrščanske travme

Kadar Nauk o Ljubezni do Gospoda ni oživljen, in se verniki skozi stoletja rinejo v mešanici greha ter suhe in težavne vere, takrat so stroge in do telesa nesramne askeze morda še smiselne, a v današnjem času so popolnoma nemogoče, ker je človek povsem pomehkužen.

Ena od takih askez je bilo in je še vezanje vrvi okoli pasu, z namenom, da bi senzualne in zemeljske težnje svojega telesa mentalno zadržali 'spodaj', in s tem srce ter um ohranili čista. Kar pa je iluzija in tudi tragedija. Zakaj?

Jasnovidci v Cerkvi so opazili, da se iz tal gor, okoli naših nog, ovija nekakšno čudno energijsko bitje, ki ni prav lepo na pogled. V svojem neznanju so zaključili, da je to bitje sam peklenšček, ki nas sili v senzualnost. Zato so se ga skušali fizično in tudi mentalno znebiti. Izganjali so ga, preklinjali, ter skušali privezati 'pod pod'.

Vendar je to le naše elementarno energijsko bitje, ki skrbi za naše telo, pa tudi daje moč našemu duhu in delno tudi duši. Če imamo negativne misli in besede do njega (torej do telesa), to bitje ZBOLI, ali pa se celo upre, ker nam ne more z ljubeznijo služiti. Zboli tudi, če svoje telo postavimo za svojega kralja, in mu služimo. Tudi to bitje si želi Odrešenja, ki ga lahko doseže le PREKO NAS. Seveda je popolnoma zemeljsko, a je kot tisti osliček, ki je Jezusa peljal v Jeruzalem: zdaj je v nebesih. Mi pa z našim bolestnim čustvenim odnosom do telesa, sebe in sveta, to bitje, ki skrbi tudi za naše srce, pohabimo, zato dobimo dvojni problem: njega pohabljenost še nadalje pohablja našo lastno bedo. Vzgojili smo si torej družabnika, ki je tak kot mi, zato še pospešuje naš propad.

Asketi, ki z močjo neznanja in volje ugonabljajo to 'grdo', a dobro bitje, s tem uničujejo eterične energije lastnega telesa. Takšni ljudje zapadejo najprej v šepanje, potem pa v telesne bolezni, največja bolezen pa je celebriranje vere samo v omejenem razumu. Takšne duše so dlje od Odrešenja, kot je bil Jezusov osliček ali ribe, ki jih je spekel svojim učencem po smrti in Vstajenju. Še prav posebno je to bolezen videti že na daleč pri kristjanih, ki so resno vzeli neko samostansko askezo: v spodnji del telesa so šibki, vse je zbrano le v naprej viseči glavi, oseba pa oddaja občutek zamišljenosti in čustvene praznine. Besede so sicer mirne in spravljive, v njih pa ni sile srca in Ljubezni. Taki modeli mislijo, da so dobro opravili svojo pokoro in da lahko mirno čakajo na Odrešenje, a zmota ne bi mogla biti večja. Mentalna vera je kot metalna (kovinska) juha.

Nekaterim svetnikom starega kova je sicer uspel ta podvig, da so sovražili lastno telo in njega energije, ter vseeno razvili Ljubezen ter odšli Domov, začetnik na Poti pa si bo Rešenje na tak način odložil za nekaj sto do nekaj tisoč let! Kajti sveta Favstina Kowalska je, preden je začela mrtviti svoje telo, že imela neizmerno moč Ljubezni do Gospoda, katera s hiranjem telesa ni upadla. Nekdo, ki to Ljubezen šele razvija, pa bo z mrtvenjem in zapostavljanjem telesa samo podaljšal svoje trpljenje in ZMEDO.

Senzualnost telesa se postopoma 'zauzda' le z razvojem Ljubezni do Gospoda. Vse druge variante so vprašljive in začasne.

  

Zaključek

Tako do svojega telesa in njega eteričnih energij, kot do sebe in svoje bedne žlahte, v vseh oblikah, moramo imeti torej sočuten odnos. Sočutje je nekaj, kar kristjani skorajda ne poznajo, budisti pa so ga razvili do popolnosti. Sočutje je kompromis med sovraštvom/nebrižnostjo ter Ljubeznijo do Boga. Ker mi moramo še nekaj časa živeti v tem bednem svetu in telesu, zato ne smemo biti niti nemarni niti sovražni, ampak sočutni. V tem primeru bomo lahko postopoma prišli do takšnih okoliščin, ko se bomo lahko nekoliko umaknili od sveta in začeli razvijati Ljubezen do Boga. Od tu naprej pa gre Pot strmo navzgor, čas se potisočeri v enem dnevu, razumevanje Nauka postane otročje lahko in v srce in dušo nam prideta Mir in sladkost. Kar je simptom Gospodove prisotnosti.

Seveda pa brez zmerne askeze telesa ne bo šlo: telo moramo spremeniti, in ga uporabiti kot orodje za razvoj svoje volje, duha, in kasneje kot orodje v svojem ljubečem Služenju. Zato ga ne smemo zapostavljati, zlorabljati, preklinjati ali častiti kot kralja, ampak pretvoriti v voljno orodje in prijatelja za uresničitev NAŠE OSEBNE  karizme v Služenju Gospodu, ki je Jezus Kristus. Vsakdo od nas ima svojo lastno karizmo do Gospoda, in tej karizmi mora biti prilagojeno in služiti tudi telo. 

To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Zvesti!

Naslednjič pa o tem, kdaj so askeze jalove, ter kako uporabljati telo za Služenje Gospodu.