Sv. pater Pij: "Jezus nam v Evangeliju govori, da Nagrade ne dobi tisti, ki je dobro začel; niti tisti, ki je nadaljeval nekaj časa; ampak tisti, ki je vztrajal do konca."
- Nadaljevanje uvodnih dveh blogov JONA GRE V NINIVE ter ČIVKI O HOJI S KRISTUSOM. Brez študija teh dveh bodo tukaj obravnavane teme težje sprejemljive novemu obiskovalcu.
- Lotevali se bomo stvari, ki jih iskalec/vernik ne opazi, ali pa razume po svoje, ne po Božje.
- Iskrene duše vabljene h komentiranju in s tem oblikovanju bloga.
- Naslovna slika zgoraj: spovednica, v kateri se je spovedovala tudi sveta Favstina Kowalska (KLIKNI). Foto: naš hieronim.
četrtek, 4. januar 2018
29. Odgovor:
znaki transcendentnega uma
2 od 2
4.1.18, čet.
Ker je v etru čutiti, da nekateri prefinjenejši teološki
umi (nasilneže dajmo na stran) niso bili do konca zadovoljeni z jonovo
včerajšnjo razlago, ji danes dodajmo še najpomembnejši del. Komentirali smo splošno
izjavo, da
Bog ni podoba, je duh.
Dokazali smo, da ima Bog podobo tako v nebesih, kot na
Zemlji, četudi je Bog 'v duhu', gledano z zemeljskimi čutili. Ker ima telo, ker je Oseba. Danes pa
bomo odrinili na globlje, najgloblje, in presegli dileme bratskega trojčka:
komunisti-protestantje-muslimani. Ta trojček si je več ali manj enak v tem,
1. da ne zmorejo dokončno sprejeti Božje avtoritete
Jezusa Kristusa kot Boga,
2. da zaničujejo podobe Boga in svetnikov.
Ravno včeraj sem bral, kakšne strahotne probleme imajo na
Švedskem z muslimanskimi migranti, velik kriminal in zločini se dogajajo, o čemer
pa je prepovedano poročanje. A zdaj se že lomijo, in spoznavajo, da so ga
polomili. Pri tem mi je prišlo na misel, da so Švedi po veri predvsem
protestanti. Kot je to gospa Merkel. Za protestante pa je znano, da jih bolj
leve, Cerkvi uporne politične sile, vedno izrabijo za svoj proti-katoliški boj,
kar so storili že Lutru, pa tudi v Sloveniji je enak vzorec. Pri tem je
nujno razumeti, da je katoliška Cerkev, skupaj morda z Vzhodno Cerkvijo (ki pa
je vsa razdrobljena), tista Cerkev, ki je jo postavil Kristus, ostale Cerkve pa niso več neposredno Kristusove, ampak so od njihovih ustanoviteljev, ki so
se ločili od Cerkve. Tu se gre torej za problem nerazrešenega ojdipovega kompleksa, ki s seboj prinaša upor proti
vsakršni avtoriteti. Zato je to upor tudi proti Cerkvi in Bogu: eni se upirajo
Jezusu, drugi pa tudi Očetu. O tej psihologiji lahko kdaj kasneje napišemo več.
Seveda pa je ta upor še toliko večji, kadar avtoriteta greši, kot je grešila
Cerkev. Vendar; boš zaradi smetke v očesu iztaknil oko? Bo zaradi bolnega telesa
roka odšla od njega? Kdor to stori, stopi iz dežja pod kap, in to se dogaja
opisanemu trojčku.
Protestantov je okoli 40.000 denominacij, in med njimi so
včasih zelo protislovne razlike v Nauku, ki ga zagovarjajo. Najbolj pa se osnovni
karakter pokaže, ko pogledamo kakšno bolj ekstremistično vejo protestantizma.
Parkrat so prišli na vrata: nenehno želijo udarjati po Cerkvi, katoliški
seveda, in ko jim človek odgovarja s popolnim Naukom, začno švicati in se
jeziti. Pa četudi jim 'dragi bratje' govoriš in tudi misliš tako. No, na koncu
pa izvem, da se nimajo za kristjane. So pa 'Božje priče', pravijo.
Vse to so legitimne faze duhovnega razvoja. Lahko bi
jih razvrstili takole: najprej so brezverne duše, ki so asure, besne na Boga. Atesti torej. Prepirljivi demoni. No, dajmo vse
skupaj našteti po vrstnem redu:
1. ateisti,
2. agnostiki,
3.
muslimani,
4. protestanti,
5.
pravoslavci,
6.
katoliki,
7. tisti, ki Ljubijo Kristusa, in so Njegovi večni predani služabniki.
(Namerno sem izpustil impersonalni del hindujcev in monistične budiste, da ne bo vsega preveč, sodili pa bi med 2. in 3.) Eni se upirajo veri v to, da Bog obstaja; drugi da je Jezus
Bog Oče v zemeljski podobi; naslednji se učijo to vero sprejemati; tretji so jo
sprejeli in jo utrjujejo; četrti pa so vero presegli, ker so vstopili v
Ljubezen z Gospodom. Ta Ljubezen pa je transcendentna, duhovna. To ni ljubezen
do zemlje in žlahte in svojega življenja, telesa, ki je v resnici POŽELENJE. To
je Ljubezen do Boga.
Iz tega vidika rasti duš moramo gledati vse te razlike
v razumevanju Nauka. In iz te razpredelnice vidimo, da smo vsi bratje, a vsak
na svoji ravni lestve v nebesa. Zdaj pa k bistvu.
Podoba Boga je
Bog
Vsi vemo, da
dokler je naš um popolnoma pod vplivom fizičnih čutil, živimo ujeti v
materialnost, z idejo, da smo mi naše telo. Dokler smo ujeti v ta greh,
katerega krona je želja po spolnem uživanju, dotlej so tudi naše teologije
predvsem zemeljske. In zato same sebi in Bogu protislovne.
Ko pa začne um
prehajati v transcendentnega, ker NENEHNO misli le na Gospoda, in to z veliko
Ljubeznijo, začno celo fizična čutila, kaj šele duhovna - ki se zbujajo - služiti
Gospodu, 'ki je v duhu'. Takrat spoznamo, da je Gospod, če je naš duh res poduhovljen,
tudi v podobah Boga in Božjega. Takrat spoznamo, da je Bog resnično prisoten
tudi v podobah Boga in Njegovih svetih simbolih. Takrat spoznamo, da simboli niso simboli, ampak Gospod osebno. Da
so podobe Gospoda in svetnikov in Matere Gospod, čeprav Gospod ni podoba.
Ko je to PROTISLOVJE - da je Bog
enak svojim znamenjem, čeprav istočasno ta znamenja niso Bog - na duhovni ravni
razrešeno, je to znak, da je naš um postal transcendenten. Odtlej zlahka VEMO,
da je Jezus Kristus tako Božji Sin, kot tudi Bog. Tega pa zgornji trojček v
takšni ali drugačni meri ne more še sprejeti.
Tudi sam sem šel
skozi te faze. Če pa tega še ne moremo sprejeti, je to znamenje našega kamnitega
uma. To je um, ki je še vedno 'pokopan v meso'. Kar pomeni, da Bog ni na prvem
mestu, ampak je to družinsko življenje, katerega bistvo je svobodna spolnost,
potem pa boj za denar in preživetje. Kdor živi tako, ne more dati Boga na prvo
mesto, še posebej Jezusa ne, ker je Jezus dejal:
Ljubi
svoje sovražnike, a 'sovraži' svoje sorodnike,
sicer
ne moreš biti Moj učenec.
Kar pomeni, da ti
uživanje v družinskem življenju (četudi cerkvenem) ne sme biti prvo, ampak da se úči uživati v
uživanju Gospoda, kadar Mu služiš z Ljubeznijo.
No, pojdimo
nazaj: transcendentni um pomeni presežni um: tisti, ki presega zemeljske
vezi, in nenehno misli in deluje za Gospoda. In ko dosežemo ta um, se naša duša
končno odveže od sveta in se priveže na Jezusovo
srce. Takrat smo Odrešeni. In odtlej razumemo:
da je Gospod, ŽIVI Gospod, tudi Njegova podoba. Tudi Njegov kip. Tudi
Njegov svetnik. Tudi Cerkev, originalna Cerkev. Tudi Razpelo in kapelica ali znamenje
ob poti. In tudi Sveto pismo. VSE to, ne le kak del tega.
ISTOČASNO pa veš, da lesen križ z nekaj gline ali plastike ali brona na
njem, ni Gospod. Pa vendar JE Gospod, je
Križani, in je Odrešenik.
In še več: če se na znamenje ali podobo ali simbol Gospoda (četudi
zarisan v pesek ali na skalo) obrnemo z Ljubeznijo, kot na Živega Kristusa,
potem zaznamo, da se je Gospod resnično
odzval, da je resnično prisoten, da je resnično tukaj.
Vsega tega tisti, ki podirajo nabožne kipe in podobe, in
jih mečejo iz stavb in cerkva, ne morejo nikoli doživeti. Zato ostanejo še
dolgo ujeti v pasti Gospodove materialne energije. Tolažijo se z mesom. In medsebojnimi
boji ter zavezništvi. Enako je seveda znotraj katolištva: tudi tu je enaka
razpredelnica duš v različnih stopnjah razvoja. Tudi tu je dosti rdečih asur, pol-vernih in protestnikov proti Nauku
in avtoriteti. Problem pa nastane, če take osebe postanejo duhovniki, škofje
ali celo papež. Potem pa je velik problem, ker svet izgubi glavni kažipot.
Zaključek: na tem svetu je ime človeka ločeno in različno
od osebe. V duhovnem svetu pa je Ime Osebe ENAKO OSEBI. Torej je Božje Ime = Bog. Da, dobro si je zapomniti in verovati, da
bi Spoznali:
Božje sveto
Ime je Bog.
Ker pa je Božje Ime Bog, je tudi Božja podoba Bog.
In Bog je Oseba, saj sliši, vidi, govori in deluje. Ni le nek 'duh'. Je pa 'v
duhu', seveda. In zdaj:
Ali prepoznate neizmerno srečo, ki jo imamo tisti, ki
lahko Gospoda gledamo tudi v Njegovih podobah in simbolih? Tega pa zemljeni
verniki ne zmorejo. Govorijo, da so to le kosi lesa, gline, kovine, plastike in
barve na platnu. Da so to le simboli. Zato ostajajo NEODREŠENI, vse dokler se ne
spametujejo.
A istočasno Boga iščejo v soljudeh, naravi in lepih
podobah, pa v spolnem in jedilnem užitku. Četudi je Bog vse to ustvaril,
oziroma je iz Njegove materialne
energije ustvarjeno, to ni Njegova notranja Luč, ki Mu sije iz srca in
duhovnega telesa. Bog je namreč tvorec RAZLIČNIH energij, ki pa si niso enake,
in materialna je NAJNIŽJA od njih. Zapor. In ker smo bitja, rojena na Zemlji, vsa ZASLEPLJENA
(''ne vpelji nas v skušnjavo'') s to materialno energijo, je Bog v naših srcih globoko pokopan. Pokopan je v mesu. Zato je skrajno težko in celo
nemogoče iskati in najti Boga v naravi in v brezbožnih bitjih. Pri njih lahko
Boga samo slutiš, Srečal pa Ga ne boš nikoli. Še posebej, če ob tem črtiš Božje
podobe, in nikoli ne srečaš realiziranega Gospodovega predanega Služabnika. Po
domače: svetnika. In sta si medsebojno NAKLONJENA.
Rešitev je zelo preprosta: s pomočjo svetniške osebe (v
telesu ali duhu) v celoti sprejmi katoliški Nauk, in ga uresniči ter PRESEŽI z
Ljubeznijo z Gospodom. Vse to je mogoče: zgodovina uči, da so to zmogli celo
otroci in neuke ženske in možje, ki so zaživeli čisto in so se potrudili Ljubiti Boga in Njegove, kar v Njihovih podobah. In so se v veliki
Ljubezni priklanjali pred Božjimi podobami, ter skrbeli zanje.
In te podobe
so oživele.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Jeeej, hvala za odgovor Jona in ko sem se že začela pisati komentar, vidim zjutraj, da je že nov 29. šepet in si me prehitel, da se ti zahvalim. Ker se pa vsebine teh dveh šepetov povezujejo, je tudi komentar sedaj takšne narave.
OdgovoriIzbrišiTudi pri nas se razcvetajo duše žareče, ki so zaznale resnico. O srečanju ( v telesu ali duhu) z Gospodu vdanimi, realiziranimi ljudmi in o gojenju te medsebojne naklonjenosti. Pritegnil me je tale del nagovora nadškofa g. Cvikla pri polnočnih mašah ob Božiču: »Evangelij pravi: '… da je Marija vse to ohranjala in premišljevala v svojem srcu'. Marija premišljuje, da bi bolje doumela Božji načrt in kako se ta uresničuje. Bog nas Odrešuje po našem sodelovanju, po ljudeh, ki sprejmejo Njegovo voljo za svojo Pot in jo z veseljem izpolnjujejo.«
Verjetno sem že omenila, pa vendarle, naš kandidat za blaženega, Friderik Baraga, je kot študent prava na Dunaju prvikrat obiskal Dvoržaka (to je svetega Klemna M. Dvoržaka), ki ga je sprejel z vso Ljubeznijo. Od tega dne je stalno zahajal k njemu in pod njegovim duhovnim vodstvom se je odločil za duhovniški poklic. Več o tem svetniškem duhovniku in njegovi Poti pa je napisano v dobri knjigi z naslovom Pekovski vajenec iz Znojma, zal. Ognjišče.
So žalostna dejstva, da smo Slovenci ostali brez generacij pravih moških, ki so bili kruto pobiti med vojno in po njej, in če kdo želi vladati in delovati odločno, pošteno in očetovsko, bo na vse načine spodkopan v tem namenu. Zato se je marsikdo v preteklosti rajši umaknil iz tega velikega brloga, da si je rešil golo kožo, pa raje kakšne izjemne potomce vzgojil tam (samo našega misijonarja P. Opeko poglejmo). Tam kjer ni neprestano predla rdeča zver in stegovala svoje kremplje po vsem, kar je dišalo po krščanstvu, moralnih vrednotah in dostojanstvu.
No, se je pa na začetku 29. šepeta odprl še en vidik, ki spada med odzive na pisanje, takšne ali drugačne, največkrat pa sploh nikakršnega, ne bu ne mu. O tem bolu je tudi iskreno in odprto spregovoril v stalni kolumni Družine dolgoletni, izjemni pisec, utrjevalec vere, mojster besede, g. Rebula. Poimenoval je ta sestavek Slovo od bralcev Creda? (upajmo, da še ne, moja op.) in razgalil vso mlačnost današnjih ljudi, ki se ne odzivajo na kvaliteto, izpiljenost in premišljenost napisanega.
Dnevno pa sama opažam, da je na vse posiljevalske reklame potrošniškega aparata takojšen odziv in polne trgovine. To me žalosti, ker ljudje živijo v neznanju in začaranosti od materialnosti, svojega edinega cilja življenja, razviti Ljubezen do Jezusa Kristusa, pa ne bodo zaživeli še desetletja, stoletja ali tisočletja … No in kaj zapiše g. Rebula, da je v teh 20 letih njegovega pisanja bilo v odziv le okoli deset pisem, pa kakšen usten odziv. Da od teh pisem pa sta bili dve sramotilni, delo istega človeka, nepodpisanega, verjetno iz kleriških krogov. A se je na to molčanje navadil.
Ne vem, kakšen spodbuden zaključek za maso mi ne kapne, ker ga ni, eden pa po eden kot je bilo razloženo v šepetih. Začne se pa pri nas samih. Še ena doživeta zgodbica iz čakalnice v zvezi s tem. Mlada punčka strumno brblja, kaj vse ji bo prinesel božiček striček; punčke, bonbončke, balončke … starejša, siva, verna teta zraven pa jo povpraša, če postavlja jaslice in če da notri Jezuščka. In ko mala pritrdi, se tetki zaiskrijo oči in ji položi na srce, da naj lepo dela z Njim, da On je Živ. Deklica jo tiho gleda, kima, njena mlada mamica in še malo zelena deklina pa zazna, da je starka povedala resnico. Mamica ji reče: »Saj vidim, da ni nobene sreče v tem nakupovanju, samo ne vem, kako naj drugače začnemo živeti?« Pa skromna ženka odgovori: »Vi začnite tako živeti, v skromnosti in veri, kot smo mi in vaši otroci vam bodo sledili.«
Hvaljen Jezus in Njegovi, v priklonu pred Vami, lidija.
Juhej, kakšen komentar! Gospod je s teboj. Ko vidim, da je dolg, se kar razveselim.
OdgovoriIzbrišiBom prebral Rebulov Credo, samo da pridem do njega. In razumem gospoda, več pa bom komentiral, ko preberem. Naslednji tekst bo torej temu posvečen.
Res, Gospodova slepilna materialna energija je tako strahotno močna, da ji uide le 'mala čreda'. Celo najbolj verni imajo raje meso: v rjuhah in na krožnikih, in šele zatem potem hvalijo in slavijo Boga. A Srečajo Ga pa ne.
Strašna Zver je Gospodova iluzorna sila materialnega sveta. Zato razumem dobrega papeža, ki bi rad Nauk čimbolj posladkal za današnjega človeka, ki je nakupovalni. A morda bi se vendarle s kakim teologom prej kaj posvetoval, če je ta kaj svetniški, morda pa je g. Ratzinger upokojeni poglavar še v formi, da mnenje da? Dobri papež, naj se ti roke in telo tresejo, ko boš spreminjal Jezusov Nauk! Kajti Gospodova materialna energija, materialni svet, je strahovita SKUŠNJAVA za vsa bitja, ki smo tukaj, in zato je nujno Boga Očeta prositi, naj nam daruje Milost, da presežemo te verige, to čarovnico, in skozi temo Luči uzremo Njega, ki je za nas Kristus.
In prav govoriš lidija: če greš na štant od pred-božiča naprej prodajat krasne Božje podobice, boš malo prodal, tisti ob tebi, ki prodaja sir, salame in medico, pa bo komaj hodil do avta zvečer, ker ga bodo žepi denarja dol vlekli.
Človek je žival, še slabši od tega, ker le malo je živali demonskih, ljudi pa veliko.
On v ta svet je Jezus prišel, moramo Jezusa oznanjati. Ni čudno, da se Nauk krotoviči, kar ni slabo, če je začasno, slabo pa je, da se original pozablja.
Gospod Rebula pa naj se veseli! Kajti vse najlepše ga čaka, pa ne povsem po njegovi zaslugi, ampak po Ljubezni, ki je skrita zanj! Pogum in veselje, kdor je svoje Delo po najboljših močeh opravil! Tudi Jezus bi lahko skisan odšel s sveta, in apostoli, pa niso, kajti KDOR DAJE VSE OD SEBE, ga Gospod osebno zgrabi in potegne na svoje srce. Kajti Bog ne meri rezultatov kot mi, ampak celotno silo iskalca in potem služabnika. Znano pa je, da so škilavi in hromi in oboleli in trpeči BOLJ silni na Poti, kot drugi. Zato je njih Nebeško Kraljestvo.
Pa lepo bodite, tisti, ki pa ste tesnobni od zadrege ali zlobnih namisli, bolje da študirate te tekste malo bolj, kajti le po Ljubezni vam bo odleglo. To je, kar ta ničvrednež jona zmore.
Aleluja! Vse je res, aleluja!