26. Ključni tekst: ''Poj z željo, da veseliš Gospoda …''

 2 od 2: Kaj je žaljivo petje svetega Imena Jezusovega

in kaj je temelj našega popolnega zaupanja Vanj

30.12.2017, sob.

Predzadnji del leta. Zgodaj sem se zbudil in še malo poležal, pa prižgal radio na telefonu ter poslušal molitev rožnega venca. Ker se ga običajno brblja, ponavadi ugasnem in molim sam, danes pa me je prijetno presenetil up. nadškof Uran, ki je mešanemu zboru molivcev predhodil s prošnjami za dobre voditelje države, edinost in podobno, pa tudi Ljubezen je omenjal. Končno škofje stopajo v prvo vrsto, ker če bodo še naprej previdni, preudarni in megleni kot v preteklosti, BO KMALU VSEGA KONEC, kar se naše Cerkve tiče. Zdaj je čas za žrtvovanja, zdaj je čas za rdeče pregrinjalo.

Potem se je na radiu začela priprava na slavljenje družine, a kaj ko je v tem elementu Cerkev sama s seboj v zadregi, kajti posvetna teologija je nenehno sama sebi v spotiko. Bomo o tem še kaj pisali: zdrava in verna družina je nujnost, vezanost na družinsko življenje pa je trpljenje, vir mnogih grehov in so vice s peklom. In je tudi nasprotovanje Jezusovi Besedi. Zdaj pa daj to dvoje skupaj, če nimaš Božje Milosti … Po meseni veri to ni mogoče.

Molilne žalitve Gospodovega Imena

Človek je tako narejen, ker se enači s svojim telesom in njega podaljški (družina, domovina, lastnina …), da nenehno le v SVOJO korist razmišlja. To je ta močni in skoraj nepremagljivi del človeka, ki je živalski. Takšen stav je dober za preživetje na Zemlji, je pa morilski za rast duše in končno Srečanje Gospoda ter s tem za Odrešenje od vseh trpljenj in zmed.

Ker so bili Jezusovi učenci še precej meseni in niso zmogli razumeti Nauka - enako je z nami - nam je Jezus Gospod daroval molitev Očenaš. Kot vidimo, je molitev sestavljena iz dveh delov: prvi del je priznanje Boga Očeta kot Najvišjega, takoj nato pa sledijo prošnje oziroma KOMANDE (nobenega prosim ni notri), kaj naj Oče naredi za nas. Takšna molitev je molitev srednje stopnje, primerna za začetnike na Poti, ki Boga sicer priznavajo, a predvsem za to, da bi jim zemeljske tegobe lajšal. Tudi Judje Boga Očeta razumejo tako, zato ni prave Ljubezni do Njega. Ko beremo Pismo, dobimo občutek, da jim je Bog nekakšna indijanska bojna sekira, ki se jo izkoplje izpod drevesa, kadar je kriza, potem pa spet zakoplje v zemljo.

Enako pa se do Boga obnašamo tudi kristjani. To je največji greh in zaradi tega krščanske duše redko odhajajo v nebesa direktno. Koliko smo res Ljubečni do Boga se vidi tudi v tem, da gremo raje v hipermarkete kot v Cerkev, da naši otroci raje študirajo računalništvo kot bogoslovje. Da so naše hiše lepe, turni cerkva pa se lupijo. In da imamo vero bolj za pogrebe kot kaj pred tem. Torej nismo kaj dosti drugačni od judov (pišem z malo ker mislim na njihovo vero), ki so Boga že od začetka klicali le, če je 'zagustilo'.

To je torej največji greh: peti sveto Ime Gospodovo, da bi pridobili kakšne zemeljske koristi zase in za svoje. Npr. zdravje, uspeh, preživetje, denar, zmago … Na Boga kot Dom naše duše, pa pozabljamo.

Če delamo tako - in tako delamo - pomeni, da je naš pogled še vedno usmerjen le na NAS SAME. MI smo center našega življenja. Bog pa je tu, da nam služi? Če pa nam ne da vsega, kar si želimo, Ga zapustimo, in se Ga spomnimo le ob najhujših krizah. Takšna vera je krščanska vera in to je hinavska vera, ker je prešuštna.

Prava vera je povsem drugačna

Da bomo v sebi zaznali hinavsko vero, ki jo imamo le zato, da bi ugajali sebi, moramo spoznati še PRAVO VERO, ki se postopoma stopnjuje v LJUBEZEN do Boga in s tem seveda v Ljubezen z Gospodom, ki je Jezus, Odrešenik sveta.

Prava vera se rodi, ko velik del nas samih - zemeljski del - UMRE v Spoznanju Resnice ali pa v trpljenju. Oziroma obojem skupaj. Bistven del nas mora umreti, tako da odtlej nismo več MI središče sveta in našega življenja, ampak je to Kristus. Takrat, ko Bog postane najpomembnejši in edini center našega življenja, SE KONČNO ZNEBIMO SAMIH SEBE. Teoretična teologija navija, da se kristjanu to zgodi ob krstu, ko naj bi teoretično umrl s Kristusom in se rodil v Njem, resnica pa je žal drugačna, kajti krst je le seme, ki mora šele vzkaliti, in postati Drevo. Za kaj takega pa je potrebno nenehno zalivanje (ljubeče petje svetega Imena) ter nenehno plevljenje plevela okoli sadike (čisto življenje in izogibanje grehom).

Rečeno je in sveta Resnica nas uči, da tega ne moremo storiti sami, ampak moramo pred tem srečati nekoga, ki je čisti Gospodov služabnik, in si biti medsebojno NAKLONJENA. To je edini in glavni pogoj, da bo začela Ljubezen do Boga v nas rasti, s tem pa naše molitve ne bodo več 'za svojo korist prežeče', ampak bodo GOSPODA VESELEČE.

Prava vera je SEBE-POZABLJAJOČA in vsebuje nenehno skrb za Gospodovo dobro počutje, za zadovoljevanje Njegovega srca z našo Ljubeznijo.

Na čem sloni naše popolno zaupanje Gospodu?

Ker je ljubeče petje/ponavljanje/šepetanje NAJVIŠJA MOLITEV (ker je to Gospod sam Osebno in je to Gospodovo šepetanje nam) - je namenjeno le:

neukim, neumnim, nespametnim, lenim, gnilim, grešnim, majhnim, nemočnim, bednim in prestrašenim dušam.

Morajo pa te duše imeti vsaj en stavek, eno vodilo oziroma popotno palico, katero jim bo dalo to popolno zaupanje v sveto Ime, ki je Živi Gospod Jezus Kristus, in ne le nek simbol Gospoda. Zato lahko zdaj oznanimo seme prenove vere in Cerkve za naslednje tisočletje:

Potrebujemo le dvoje:

1. Samo peti sveto Ime Jezusovo z vso Ljubeznijo in odločnostjo.

2. Popolnoma zaupati v Njegovo obljubo.

O prvi točki bo še veliko govora, druga pa pomeni popolnoma zaupati v ta stavek Evangelija - Rimljanom 10,13:

In res: kdorkoli bo klical Gospodovo Ime, bo Odrešen.

Nihče, ki Gospoda še ni srečal iz srca v srce, osebno, in bil Rešen, ne ve, kako zelo pomembni sta ti dve besedi: zgoraj beseda 'samo', in tukaj beseda 'kdorkoli'. Če bi vedeli, kako sta ti dve besedi kot dva oceana ogromni kaplji Gospodove Milosti, bi še danes popolnoma spremenili svoje življenje, kajti ODDAHNILI bi si enkrat za vselej.

Temelj Oživljene krščanske vere torej imamo, a kot vidimo, je ta vera širša od krščanstva, brezmejno širša. Ta stavek je vodilo tistih v prihodnosti, ki bodo kot puščice leteli naravnost v nebesa, pred Gospodova stopala, in bili v Sreči. Da pa bo naša vera v sveto Ime res trdna, ji dodajmo samo še en navedek iz Svetega Pisma, in potem nam preostane le še nenehno Ljubeče ponavljanje Imena Jezusa Kristusa. Ta stavek pravi (Janez 14,23):

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če Me kdo Ljubi, se bo držal Moje Besede in Moj Oče ga bo Ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Tu ni govora o nekem trpljenju do smrti in eventualnem Odrešenju po njej, niti ni govora o kakšni veri v Jezusa ali Očeta, ampak je zelo preprosto:

''Če Me Ljubiš, bom prišel k tebi v dušo in hišo, ter ostal s teboj''.

Kot vidimo, je krona vere Ljubezen, duhovna Ljubezen do Boga, in ne do sveta. In ta najvišja vera ne obljublja nekaj na koncu sveta in niti ne na koncu našega telesnega življenja, ampak obljublja Gospodovo takojšnjo nenehno prisotnost z nami. In kdor ima takšno vero, Gospodovo Ime ne moli za neke koristi, ampak da Ga veseli. Ves poudarek našega življenja postane služnjičariti Njemu, ne pa sebi in svetu. In Gospod nam v hipu podari svoj Mir in vedrino, ki je pogosto veselje.

Samo to je krona Kristusovega Evangelija, in prav nič drugega. Seveda pa je težko priti do tukaj, če smo še vedno vezani na družinsko življenje, kajti tako življenje je vezanost na spolnost in pridobitništvo, oboje pa je samo obujanje izvirnega greha, ki naj bi se ga s krstom že znebili. Hudič se vrne.

Molitev za nezrele duše in satanska molitev

Gospod Jezus je nezrelim dušam, ki so še vedno same sebi najpomembnejše, ponudil otroško molitev, ki je kot duda, kot cucelj. Takšne so tudi molitve za blagor naših teles in družin. Molitve za stvari, ki bodo itak kmalu minile. Večina krščanstva od Boga namreč pričakuje predvsem tovrstne usluge. A povedali smo že, da se zemeljske usluge uresničujejo počasi, le s hudimi pokorami in garanjem, ne pa po praznih prošnjah Bogu.

Naš transcendentni (duhovni) odnos z Gospodom pa se vedno uresničuje bliskovito hitro: ko smo v resnični Ljubezni do Gospoda, nam Gospod v hipu daruje Luč Življenja, v hipu nam odjemlje posledice eventualnih nehotenih grehov in nam podeli blagoslove. In duša nam žari, iz srca nam tečejo potoki Žive vode in oči so polne solza Milosti, v srcu pa je ogenj Ljubezni.

Za konec pa povejmo še, kaj je satanska molitev. Glede na nekatere novice o dogodkih v Vatikanu in naši ljubi-ubogi Cerkvi, lahko vidimo, da je tam satanska molitev zelo prisotna. Prisotna je tudi v vseh drugih 'Cerkvah' in krščanskih sektah, ter v drugih religijah:

To je izvajanje namernih ali ponavljalnih grehov, z vero, da se bomo posledic teh grehov rešili s kasnejšo molitvijo, svetim Imenom in sveto mašo. Resnično, resnično povem vam: takšnih grešnikov je po Cerkvah največ, in vsi gojijo to satansko vero. V zadnjem času pa tako satansko molitev slišimo od tistih, ki razstreljujejo nedolžne ljudi po vsem svetu, pri tem pa kričijo, da je Bog velik.

Žal imamo celo najvišje predstavnike 'kurije', ki se zanašajo na Gospodovo Usmiljenje, zato načrtno nadaljujejo z grehom, pogosto pa ga celo stopnjujejo do skrajno gnusnih meja. A takim Gospod Jezus Kristus govori, poslušajte:

''Ni je molitve, ki bi očistila ta greh: greh premišljene zlorabe Mojega Imena. Kdor Me kliče, da bi prikril posledice svojih gnusnih dejanj, ne pa da Me Ljubi, je sojen. In kako Me bo lahko nekdo Ljubil, potem, ko je namerno grešil?''

Strahota! Lažni teologi, v luknje, v luknje! Lisice v brloge se poskrijte in se spremenite! Kajti ne veste, kje so zdaj vaši 'vzorniki', ki so Gospoda pridigali, bili dobro plačani, a so grdo grešili. Kdor pa ima oko srca odprto, vidi njih muke v ognju. Kajti Gospod je rekel, in Njegova ljubeča beseda je bila slajša od najslajšega medu:

''Če Me kdo Ljubi, se bo držal Moje Besede.''

Zadnja živa vera za ta svet se torej spet rojeva. Namenjena je neukim in neumnim, celo nekrščenim, če je tako naneslo, in je zbrana v dveh preprostih točkah:

Zaupaj v Gospodovo Obljubo, in nenehno moli Njegovo Sveto Ime.

Potem bodo tvoji nehoteni grehi majhni, in gledal boš Gospoda in On bo gledal tebe.

To je ŽIVI Kristusov Evangelij. Hvala Tebi, ki Si sladkost tistih, ki Te Ljubijo!

25. Razlaga: ''Poj z željo, da veseliš Gospoda…''

 1 od 2

Sveti Bruno

slika: splet 

28.12.2017, čet.

Najvišje žrtvovanje Gospodu, ki je tudi najlažje in najslajše: petje in ponavljanje svetega Imena Jezus Kristus, je namenjeno preprostim, iskrenim, nerodnim, neukim, neumnim in grešnim: samo oni bodo potem gledali Nebeško Kraljestvo, ker se ne bodo zapletali v teologije in razprave in prepire, ampak bodo samo ljubeče peli Ime. In bili v Gospodovem Miru. To je Gospodova Obljuba (KLIKNI) v katero je treba popolnima zaupati. In to je dovolj, kajti to je VSE. 

Nadaljujemo z razlago prvega pravila svetnikov:

1. Kadar je le možno, se umakni, ter tiho in ljubeče ponavljaj (poj) Gospodovo sveto Ime. Pri tem imej željo, da Ga veseliš.

Kdorkoli bo nenehno pel, šepetal ali v tišini v sebi LJUBEČE ponavljal Gospodovo sveto Ime, ki je Jezus Kristus, bo rešen in Odrešen. Rimljanom 10,13. Najprej bo postopoma rešen tesnob, nadalje bo postopoma rešen močnih vezanosti na iluzorni minljivi in zavajajoči svet, istočasno pa se mu bo začel odpirati notranji 'vid' in začel bo spoznavati vstalega Živega Gospoda Jezusa. Nato bo Gospod prišel, nenadejano, ter se mu (ji) razodel kot Gospod, Milost in Ljubezen.

Takšen je postopek in je posledica petja svetega Imena Jezusovega. Ta najvišja in naj-praktičnejša duhovna praksa, edina še primerna za ta čas korupcije vsega, ko ni nihče več sposoben niti delčka askeze naših prednikov, nam torej prinaša MIR Gospodov v srca in duše, kajti Gospod je predvsem Kralj Miru.

Poje pa se lahko na mnoge različne načine, od katerih je večina napačnih ali celo grešnih. O tem več v našem naslednjem zapisu. Zdaj pa k bistvu: kaj je glavni moto petja svetega Imena? Namreč, ko pojemo ali šepetamo in v tišini zremo, lahko v ozadju našega uma še vedno premišljujemo kakšne neumnosti. O tem smo že pisali in to je velika motnja. Imamo na primer duhovnike, ki vse življenje pojejo svete maše in pojejo nabožne pesmi, pa še vedno niso niti rešeni, niti Odrešeni. Torej je tu nekaj narobe izvajano. Kaj?

Poj z željo, da veseliš Gospoda

Ne kar površno preskočiti tega navodila: vsakdo namreč zmotno misli, da je Gospod vesel vsega, kar počnemo, morda celo 'v Njegovem Imenu'. A če imamo že zbujeno sposobnost lastne notranje introspekcije, hitro vidimo, da smo navadni bedaki, ki lažemo sami sebi. In zato 'čistimo le zunanjo stran čaše' - to, kar drugi vidijo in kar sami vidimo v ogledalu. To je bolezen vsakega človeka, vseh ljudi, ki še niso Božji.

Da se prepreči ta notranji hudičev monolog, ki se skriva izza zunanjega verskega nastopa, moramo hudo zaposliti tudi svojo najglobljo notranjost. Sicer je vse skupaj samo hinavščina, s katero lahko varaš sebe in druge, ne moreš pa Božjih ljudi in Gospoda, ker oni jasno vidijo dušo takšno, kakršna je, ne takšno, kakršna se oblači navzven.

Če je naše absolutno dokončno Spoznanje zrelo, namreč da:

je Gospod Najvišji, mi pa Mu nismo nikoli enaki,

zato smo Njegovi večni prostovoljni služabniki z Ljubeznijo,

potem bo tudi naš izvorni poriv, program ali motivacija, perfektna:

Gospodu bom služil tako, da Ga bom veselil!

To pa je možno le, če sem ljubečen do Njega.

''Nimam časa za neumnosti, moram veseliti Gospoda!'' Takšna bazična motivacija je vir velikih notranjih in zunanjih moči. In te moči postopoma premagajo naše vezi na ta svet. Kajti sprva želimo služiti samo SEBI in svojim bližnjim (enako kot živali in demoni), odtlej pa želimo služiti Jezusu in Njegovim svetim. Ker pa smo ob tem prepolni Božjega navdiha in radosti, nekaj te Luči usmerimo v svet in v pomoč ljudem. Ljubezen do Gospoda je torej PRIMARNA, Ljubezen do ljudi in bitij pa SEKUNDARNA. Tako je tudi Gospod Jezus zapovedal, pred tem pa seveda sveti Mojzes. Oba pa sta govorila Besedo Boga Očeta.

V preteklosti so bili razni uvodi v to KONČNO stopnjo Služenja žrtvovanja (klanja) in razne hude askeze, končni in najvišji korak duhovne Poti pa je:

Služiti Gospodu tako, da Ga Ljubiš in živiš le Zanj.

Od jutra do večera z Ljubeznijo misli na Gospoda.

Potem bo tvoja duša Odrešena že zdaj in tukaj.

Ljubečnosti se moramo torej NAUČITI, če je še nimamo. Sicer ostanemo le v suhi veri, ki nas sicer reši, za Odrešenje pa to ni dovolj, kajti Odrešenje je samo v osebnem odnosu s Kristusom, v veliki Ljubezni.

Zaradi povedanega je treba sveto Ime ponavljati in peti z ljubečnim srcem in glasom. K temu nenehno težiti, dokler se ne naučimo, potem pa vestno vzdrževati. V ozadju se moramo nenehno spominjati osnovnega navodila oz. zapovedi: ''Poj z željo, da veseliš Gospoda.'' Ali pa: ''Poj in šepetaj Ime ČIMBOLJ NEŽNO.'' Potem bo vse v redu, potem bo Božje Kraljestvo v vas in okoli vas.

Seveda pa je predpogoj takemu petju/tišini Imena naše spoznanje, da na tej Zemlji ni nobene rešitve, ker tukaj vse obljube in sladkosti vodijo v velika trpljenja. Kajti Zemlja ni planet v naš užitek, kot zna učiti celo kak zavedeni klerik, ampak je KRAJ POKORE, je skušnjava, je uklonilni prevzgojni zapor, da se z vdanim Služenjem z Ljubeznijo PRIPRAVIMO za Gospoda in končno svoj vnebohod. In uresničila se vam bo današnja Hozana:

Psalm 124

Odpev: »Naša duša je bila rešena kakor ptica iz zanke.«

Aleluja! Naslednjič pa o hudih pasteh grešnega petja svetega Imena Gospodovega, od katerih ni domala nobenih duhovnih koristi, ampak se greh in zmedenost samo še poglobita.  

24. Premor: osnovna dva načina Božjega delovanja

In zakaj naša Cerkev postaja jalova

Katoličani na Filipinih s pokoro samo-bičanja podoživljajo Velikonočno Jezusovo trpljenje, kljub prepovedi Cerkve. 

Oni razumejo. 

Slika: splet

25.12.17, pon.

Če je bilo težko sprejeti naša zadnja pisanja, da je Bog pravzaprav brezmočen na Zemlji, je pa hiter Odreševalec naših duš v nebesih, mi je zelo žal, a takšno je pač stanje. Samo neskončnih pobijanj med kristjani se spomnite (Nemci-Francozi; katoliki-protestanti, druga svetovna vojna, poboji pri nas v Sloveniji), pa boste lahko sprejeli ta del dvojne Resnice, o kateri bomo pisali danes. Mar niso vsi molili h Gospodu in Materi za zmago, preživetje, rešitev? Celo 'istemu Bogu'? Molili seveda niso za rešitev svojih duš, ampak predvsem za rešitev svojih teles, življenj, družin. Pa ni bilo nič od teh molitev, kajti pobitih je bilo stotine milijonov ljudi, velika večina nedolžnih. Milijone otrok, mater, nosečnic … Kristjan ne najde odgovora na takega Boga, ki to dovoljuje, če je res Ljubezen. Budist in hindujec pa imata zelo dober odgovor: karma. Karma je zakon vzroka in posledice. Naše duše so večne, in živijo še preden se utelesijo v fizično telo, in očitno že pred tem grešijo (sicer ne bi prišle živet na to bedno Zemljo), da potem po zakonu plačila doživljajo huda trpljenja na Zemlji. Zakon karme je torej Očetova Pravičnost, ki deluje skozi zakone sveta, ti pa so popolnoma nepopustljivi: kar si sejal, boš plačal. O tem piše celotno Sveto pismo. Pa ne bomo danes o karmi, to je samo za razumevanje.

Kdor Boga vsaj malo spozna, mu postane jasno, da Gospod deluje na dva različna načina. In Jezusov učenec MORA OBVLADATI OBA. Gospod kot Najvišje duhovno bitje deluje BLISKOVITO v duhovnem svetu, Božjem Kraljestvu, zelo nerad pa se OSEBNO spušča v naše zemeljske neumnosti. Sem pride in OSEBNO posreduje le, ko je kak klic enormno močan in upravičen. Drugače pa tukaj deluje preko svojih posrednikov in zakonov narave, ki so karma, čas in tri materialna stanja zavesti (neznanje, strast in vrlina, ki pa še ni Božja vrlina). To Njegovo delovanje je z našega stališča dokaj zamudno, POČASNO. Zato je rečeno, da 'Božji mlini meljejo počasi'. Vmes pa je ugonobljenih milijone odraslih in otrok. Kar pa bi se dalo preprečiti - Boga je namreč možno pospešiti. 

Za tiste duše, ki pa so očiščene vezi z materialnim svetom, in Gospoda naslavljajo z nežno Ljubeznijo, ter Mu Služijo z Ljubečim ponavljanjem Njegovega Imena in deli, pa Bog deluje OSEBNO in TAKOJ. Zato je rešitev naše duše in Božji Mir v njej zelo preprosta stvar: odveži srce od sveta in družinskega življenja, ki zahteva spolnost in denar, ter ga priveži na Gospoda z dvema postopkoma: nenehno ljubeče misli Nanj in Njegova dela, ter ljubeče ponavljaj Njegovo sveto Ime: Jezus Kristus. O tem pišejo vsi trije naši blogi, zato pojdimo na drugo točko: kako priklicati in pospešiti Gospodovo delovanje na Zemlji?

Kako priklicati Gospodovo delovanje na Zemljo?

Je Bog res brezmočen tukaj, oziroma kdaj se Njegova Moč manifestira?

Sedaj bomo zapluli na področje, ki največkrat ni stvar Odrešenja duš, ampak Gospodovih čudežev in posredovanj za naše zemeljske potrebe. Kdor vsaj malo pozna Nauk in tudi osnovo drugih religij, mu je vse zelo hitro jasno: v materialnem svetu je za vsak najmanjši uspeh potrebna NAPORNA POKORA. Pri tem ni NOBENE izjeme.

Že v hinduizmu lahko beremo, da je Bog naredil svet tako, da ga je pustil ustvariti Svojemu velikemu pol-bogu, Brahmi. Ker še ničesar ni bilo, Brahma še sesti ni mogel na nič. Zato je začel z enormnimi duhovnimi pokorami (zadoščevanji, žrtvovanji), ki so menda trajale milijone let. Šele potem je bil v stanju, da je lahko ustvaril vse, kar 'leze in gre'. Torej pokora čaka tudi nas. 

Pa poglejmo Jezusa Kristusa: četudi lahko dušo reši v enem samem hipu, kot jo je 'dobremu' razbojniku na križu poleg sebe, ker je ta pokazal nekaj Ljubezni do Njega, je za reševanje drugih duš, ki niso kazale Ljubezni, ker je še niso bile sposobne (zaradi vezanosti na svet - razbojnik pa ni bil več vezan nanj, ker je vedel, da bo umrl), MORAL OPRAVLJATI STRAŠNO POKORO. A vidite zdaj ta zapletljaj: četudi je Jezus Božji Sin in Bog, je moral opravljati strašno pokoro, če je želel pomagati nam. Torej je šel skozi enako muko kot Brahma, če je hotel uresničiti Očetovo voljo. 

In tako Gospodovi najožji nebeški spremljevalci nenehno opravljajo enormne pokore, da nam lahko pomagajo, še posebej, kadar se spustijo na Zemljo, z neko posebno nalogo. Takšna Gospodova večna spremljevalka je sveta Favstina Kowalska in še stotine svetnikov. V njenem Dnevniku si preberite kako hude pokore je opravljala za vse nas in za svojo domovino! Pot Gospodovih iskrenih učencev je torej, poleg Ljubezni do Njega, tudi skrajno boleča pokora za svet.

To pokoro so opravljali tako Gospod Jezus, Mati, vsi apostoli, očaki in patriarhi, vsi mučenci in vsi, ki so oznanjali Nauk in gradili Cerkev. In to pokoro opravljajo še danes. Kajti le po 'zadoščevanju' se lahko Odrešuje svet. Oziroma stori karkoli na Zemlji. Zato so le neke prazne prošnje Gospodu, naj naredi in uredi to in ono, seveda jalove. Jalovi so bili včerajšnji Božični klici k miru na svetu, kajti že danes se bo nadaljevala strašna klavnica.

Bi radi naredili kaj za mir? Za vaše otroke? Za ta svet? Za oživitev Nauka? Za ohranitev Cerkve? Berite naprej.

Primeri zadoščevanja

Zadoščevanje = pokora = žrtvovanje = strogost = askeza = odrekanje. Vse to pomeni eno in isto: plačevati za nek prihodnji uspeh ali za nazaj.  

O zadoščevanju za rešitev svoje duše, v trenutku, pišemo ves čas: Ljubi Gospoda ves dan, nenehno LJUBEČE Misli nanj in na Njegove svete, ter nenehno ljubeče poj-ponavljaj Njihova sveta Imena. To je zelo lahka pot takojšnjega Miru in sladkosti, ČE SI LE PRED TEM ZAPUSTIL VEZANOST NA SVET (= družinsko življenje in iskanje čutnega ugodja zase).

Vsak kristjan, ki ni le oblečena verska žaba, ve, kaj pomeni hoja za Kristusom:

čistost, pokorščina in uboštvo.

Čistost je le ena: prenehanje s spolnim življenjem in njega derivati: želje po biti viden, želje po dobičku in želje po premagovanju drugih. Kadar te želje zaznate pri klerikih, je to znamenje, da niso transcendentni, ampak so še vedno posvetnega duha in uma in misli in dejanj. Kristjan torej, ki se ne trudi vsak hip vsakega dneva, da bi bil čist, pokoren Nauku in realiziranim duhovnim učiteljem, ter ki ni skrajno skromen, pač ni kristjan, ampak le nek versko-kulturni osebek, ki nima veliko možnosti za skorajšnje Odrešenje, razen če se ga usmili sveta duša - IN ZADOŠČUJE ZANJ.

Bistvo duhovne askeze je torej ODREKANJE.

Na prvem mestu je odrekanje lagodju, 'uživanju', potem pa plačevanje (običajno) s trpljenjem, v dobro drugih. Ker pa smo rekli, da VSAK uspeh na tem svetu zahteva zelo hud napor odrekanja, naštejmo nekaj primerov:

- športnik, ki želi biti šampion, mora opravljati hude pokore treningov, učenja, pokornosti trenerjem in samoodpovedovanja. Naši šampioni pa so 'eno-sezonski' ravno zaradi tega, ker jim uspeh stopi v glavo in začno snemati reklame, paradirati pred življem sveta, dajati intervjuje: in že prva tekma naslednje sezone pokaže, da so postali povprečneži ali poškodovanci. Zakaj je to tako? Ker niso plačali svoje cene v pokori za uspeh, ampak so začeli UŽIVATI.

- Tudi kmetje in podjetniki in umetniki opravljajo neverjetne pokore, če želijo biti najboljši, najuspešnejši. Poznal sem kar nekaj takih garačev, ko so ustvarili kmetije in manjša podjetja, pa tudi velika, samo z neverjetnim odrekanjem, garanjem in učenjem. Potem pa so jih nasledili njihovi razvajeni otroci, ki so mislili, kot naši športniki, da je vsak uspeh namenjen v njihovo uživanje - in vse je začelo vegetirati ali je celo propadlo.

- Tudi vojak, gasilec, policist  ali borilni veščak morajo opravljati hude pokore, če želijo biti vedno pripravljeni za neprijetne stvari, katerih je življenje polno.

- Dandanes je zelo težko uspešno čebelariti na veliko, a nekaterim vseeno čudežno uspeva. Če jih spoznamo od blizu, vidimo, da ni nič romantike, ampak samo huda pokora za uspeh: znanje, garanje, zaupanje, občutek … Če manjka le en element, sledi žalosten neuspeh.

- Svete duše starejšega kova pa se pokorijo s posti, bičanjem, nošenjem nekakšnih mučil na telesu, nenehnim priklanjanjem do tal, samoto, nenehno molitvijo …

Najmočnejši elementi vsake pokore za kakršenkoli trajen uspeh pa so čistost, pravičnost, skromnost in pokorščina zahtevam izbranega delovanja.

Le hude pokore (= biti pokoren) prinašajo eventualne uspehe, ni pa nujno vedno tak rezultat. Brez pokor pa je vse na Zemlji v razsulu. In zato je v razsulu tudi naša Cerkev.

Verniki in škofje s(m)o pozabili na nenehno zadoščevanje

Zadoščujemo le še za nakup dragih telefonov. Ne bom podajal linkov tukaj, kaj znajo početi nekateri v Vatikanu, ker mi gre na bruhanje, ko tisto berem. In takšen je seveda danes ves svet: še naši eno-sezonski športni šampioni ves čas blejajo: ''Važno, da uživam!'' Seveda s takim stavom kmalu ne uživajo prav nič več, ker jih vsi prehitijo. Kajti imaš narode, ki so sposobni trpeti več od drugih, in ti narodi so uspešnejši. Recimo Nemci, Japonci, pa Vzhodni narodi, ki so zrasli v revščini … Slovenski rod pa je uničen: uničil ga je gnili socializem: postali smo rod vse bolj brezbožnih, lenih, lažnivih, prešuštnih in pijanih ljudi. Nismo več sposobni spodobnih pokor (=odrekanja in prenašanja trpljenja), zato raje krademo in lažemo in spreminjamo ustavo v svojo korist. Dokaj podobno pa je z našim Cerkvenim zborom.

Te dni slišimo samo prošnje Bogu, kaj vse naj nam ustvari in omogoči in naredi, nihče od prosilcev pa ne izkazuje hude pokore v te namene. Obstaja kak redovniški red, ki nenehno opravlja hude pokore za mir v narodu? Za vero v narodu? Ki plačuje za grehe naroda? Kakršnega je želela ustanoviti sveta Favstina Kowalska: ki bi klical Usmiljenje nad nas? Mar naš duhovnik ne blodi vse več v duhovnem neznanju, katerega simptom je odvisnost od 'pametnega telefona'? Mar naši duhovniki ne delijo lahkotnih odvez tudi za najhujše grehe? Bo vse že Gospod zrihtal, On je dober, On je Usmiljen? Norost: za take odveze bo na koncu krvavo plačal odvezovalec sam, ne pa Gospod. 

Nič ne bo Gospod zrihtal: pregazili nas bodo potentni narodi vseh barv in oblik. Ta propad bo začasno zadržalo mučeništvo izbranega škofa, potem pa bo šlo naprej, če se Cerkveni zbor ne strezni. Saj se že trezni, škofje postajajo v dušah svetniški, in Gospod jih spet vidi in se veseli, a brez askeze, hudih pokor škofov, ne bo nič. Kajti sedeti z levaki v prvih vrstah koncertov in proslav je le majhna pokora, ker je čutom ugodna. Prave pokore pa se opravljajo v umiku, samoti in mraku. Le tam se vidi, kdo si. Imamo duhovnike, ki zaradi lastnega lagodja in neznanja ter zasvojenosti nenehno poskušajo vzpostaviti pakt s kajnom. In k temu nagovarjajo še druge kristjane, povsem v nasprotju z opozorili Petra in Pavla. Resnično, povem vam: huda bo kazen za ta rod.

Razen če nek procent klera vstopi v načrtno in skrito in iskreno pokoro starega kova:

Le takrat bo Gospod imel Moč, da nam pomaga.

Gospod ni tako nemočen na Zemlji, če nekdo Zanj dela z vso silo svojega Življenja. Dobra duhovna pokora preprečuje vojne, preprečuje razpade, preprečuje praznjenje cerkva in preprečuje, da bi greh 'prevagal' vrlino. Če je stanje Cerkve v začetku poraza: kdo je torej kriv? Kje se mora začeti preobrazba? Škofje pravijo, da pri tem, ko naj bi nam Gospod poslal kako Bernardko, Gospod pa pravi, da pri glavi, to je na SŠK. Tam pa je volja že zdrava, le meso je še zelo slabo.

Pokora je več kot kaka dnevna maša. Pokora pomeni moliti tudi do 12 ur dnevno, ali pa 8, ali pa 4, no, vsaj dve uri. A zamislite si športnika, ki vadi le dve uri dnevno! Le rekreativec je. In zamislite si vele-čebelarja ali kmeta, ki bi delala le dve uri dnevno. Vse bi bilo mrtvo. Zato je duhovno skoraj mrtva tudi Cerkev, in prihajajo druge Cerkve, ki niso Kristusove, ker opravljajo hude pokore v ta namen.

Moja pokora? Vstal sem po 4. uri zjutraj, da napišem tole. A to ne bo dovolj: med pisanjem tega prispevka mi je Božji angel nekaj 'zadigal' v zgornji del hrbta in ostra bolečnina daje občutek, kot da mi je raztrgal mišico. Gospod je torej sprejel mojo voljnost, da plačam del cene za vero tega naroda. Vesel sem. Zdaj pa bom skušal vstati s stola :) Aleluja!

23. Božič siromakov v nekaj točkah

Rapsodija meditacije: iz polvere in nevere v Spoznanje in Odrešenje

23.12.17, sob.

Kdo je večji siromak, na ta sveti Božič? So to brezverni ljudje? So to najbrž pol-verni? Je to nemočno Dete v jaslicah, ki Mu bo usojeno biti na križ pribito? Ali pa so to odrešene duše, ki - v materialnem svetu čarovnice iluzije in bratov kajnov - ne morejo prave vere svojim so-dušam na Zemlji dati? Ker so te duše tako globoko v brezno materialnosti potegnjene?

1. Bil sem naučen, 'da bo na koncu vse dobro', da Gospod Bog tistim, ki Ga Ljubijo, odpira Pot in celo materialne stvari ureja, kadar je kriza. To sem tudi v kakem psalmu našel in v vsaj še dveh drugih verah, ki sem se ju resno lotil, preden se je Oče lotil mene.

Z leti pa sem spoznal, da to ne drži povsem. Ne drži s stališča tistih duš, ki še ne zaznavajo duhovnega sveta, zatorej ne morejo slišati in videti Gospoda, ki je Kristus. Zato tudi niso Odrešeni. Takšne duše še vedno 'padajo na pravljice', kako jim bo Gospod uredil stvari tudi na Zemlji. Vendar Gospod uredi samo nekaj osnovnih stvari, vsakdanji kruh na primer. Vse ostalo pa brezverni bolje urejajo, kajti oni vedo, da je za vsak rezultat treba trdo delati. Kajti resnica sveta in Boga na Zemlji je: tisti živijo malo dlje in bolje, ki so brihtnejši, zvitejši in močnejši. In kdor je res močan v svoji trenutni nameri, dela prav take čudeže kot apostoli in kot Mojzes pred faraonom. Zgodovina človeštva in današnjih dni nam nepristransko poroča, da globoko vernim ni prav nič bolje na tej Zemlji kot nevernim - največkrat jim je še veliko slabše. Kajti Gospod dovoli, da demonski voditelji uničujejo cele narode, generacije za generacijami otrok - in vse spreminjajo v demonstvo in smrt. Kaj je lahko dobrega v tem, da je bilo samo v tem letu po svetu ubitih okoli 100.000 kristjanov, pa najbrž še več muslimanov, in da njih otrok ne bodo vzgajali dedki in očetje in babice, ampak demonski vzgojitelji? Enako se dogaja tudi pri nas, v še hujši obliki, že 70 let.

Na Gospoda se torej ne gre kaj dosti zanašati, kar se tiče zemeljskega življenja. To očitno vedo vsi pol-verni kristjani, ki raje več delajo in švercajo in prešuštvujejo, pa malo manj na Gospoda mislijo. Ker jim nekako ne diši, da bi umirali v mukah, kot mnogi Gospodovi veliki svetniki-svetnice, ki so umirali-e pri 24, 31 ali 33 letih. Kajti poskrbeti morajo za otroke, da bodo lahko vsaj oni spoznali Boga. Toliko o življenju telesa.

2. V tak mračen svet se je že takrat rodil Jezus Odrešenik. Judje so mislili, da ima kakšne supermarket-Božje moči, ker so že Elijo narobe doumeli. Ko pa so videli, da je Jezus izvajal le neke minorne minljive čudeže s siromaki po cestah, ni pa hotel voditi ljudstva kot kralj in kot revolucionar, so Ga prodali, pretepli in nabili na križ: Jezus, Dete iz hleva, je postal običajni kriminalec, ubit na najsramotnejši način v rimskem imperiju: s križanjem. Vmes pa 'ni imel mesta, kamor bo glavo položil'. Vsemogočni večni Bog? Seveda se Judje še danes smejijo takemu Bogu. Kristjani pa raje sami zase poskrbimo na Zemlji, ker na Boga se ni kaj dosti za zanašati: če ne boš sam v trgovini pred Božičem 'švical' s polnim vozičkom, boš pač lačen, Vsemogočni gor ali dol. No, kruha bo že dal.

3. In razmišljajoči človek spozna, kar celo najvišji duhovniki Cerkve največkrat ne: ni Bog kar sam zažgal grmade z nebes, ampak je to storil Elija, njegova volja, njegova strahotna magična namera je to storila, pa tudi takoj zatem pobila stotine lažnih duhovnikov. No, to zadnje je naredila njegova roka, ki se je morala pri tem dobro utruditi. Da je deloval Elija, ne le Bog, je jasno zapisal tudi Sirah:

Tedaj je vstal prerok Elija kakor ogenj in NJEGOVA beseda je bila kakor goreča peč. ON je spravil nadnje lakoto in S SVOJO GOREČNOSTJO zmanjšal njih število. Z Gospodovo besedo je zaprl nebo in storil, da je trikrat padel ogenj z neba.

Kako torej deluje Gospod? Sam dostikrat ne zmore kaj dosti, samo skozi našo zagnanost je kaj storjenega. Sicer je res naredil vesolje in Zemljo, ne more pa barabi dati resnice na jezik in dobrih del v roke. Tudi na travniku ne more solate narediti, za Svoje kristjane. Zato protestanti trdo delajo, da kaj imajo - a enako je z neverniki. Zato si muslimani lastnoročno izborijo ozemlja in ugrabijo ženske. Zato kristjani ustanavljajo ekonomske inštitute. In zato so krščanske vojske same udarile po islamskih, in jih mlele v prah: da so lahko rešili  svoje otroke. In zato mora kmet sam orati in garati, da kaj pridela. Iz zraka ni nič, še Elija je moral svojo voljo uporabiti v tistem duelu pri OK koralu. In šele ko mi trdo garamo, ko postanemo bedni 'karmiji', šele takrat nam pomaga Bog, če smo pošteni v srcih. A ENAKO STORI TUDI NEVERNIM. Tlele torej nekaj hudo manjka.

V čem je torej poanta Boga in vsa ta slava in vera?

Do sedaj je še nismo odkrili,

do sedaj smo še vedno enaki živalim in nevernikom.  

Eksperiment

4. Odrešenik sveta je torej precej beden, gledano z zemeljskega stališča. In s tega stališča Ga vidijo tudi vsi, ki še nimajo transcendentnega uma, zavesti, ki še niso preklopili na Božji svet. Zato Ga pač le s težavo sledijo. A bedni niso le oni: bedni so tudi tisti, ki so po Milosti in lastnemu pred-garanju na Poti končno srečali Gospoda in bili Rešeni. Ko je ta ničvrednež jona tako srečal Gospoda, je vzbrstel v Novo življenje, a sčasoma to postaja tudi trnovo v srcu, kot je povedala naša lidija. Kajti: le kako boš srečen v Bogu, ko pa te Sreče ni moč darovati še drugim? Kajti med Ljubečim služenjem Gospodu in med običajno vero je BREZMEJEN PREPAD. Še dobro, da se Cerkveni voditelji tega prepada ne zavedajo kaj dosti, sicer bi povsem omagali.

In ta jona od niča, je naredil 'eksperiment': začel se je žalostiti nad takim Bogom, ki je tako NEMOČEN pred silo sveta, četudi ga je On sam ustvaril. A nekaj mu je iz vajeti ušlo, in ljudje smo vse bolj demonski in brezverni. In ta človek od niča je napisal svojo predsmrtno pesem. Takole se je glasila, v solzah:

Zakaj Gospod,

Rešil si tega brezveznjaka,

če dober

le za tega Si bedaka?

V budizmu poznajo t-i. bodhisatve. To so utelešena ali neutelešena bitja in ljudje, ki so izvedli neprelomljivo prisego,

da ne bodo stopili v Odrešenje,

preden ne bo pred njimi Odrešena zadnja duša na Zemlji.

In pisca zgornjega stiha je zagrabila odločnost, da ZAVRŽE svoje Odrešenje, če tudi drugim ljudem ne more dati tega Zdravila. Le kaj mi bo Odrešenje in sladkosti pri Gospodu, če tudi drugi tega ne morejo biti deležni? Kaj mi mar žreti dobrote, če so drugi lačni, ubiti?? Ne maram! Ne maram! Kje je torej ta vsemogočna sila Gospodova, da bi zlomila urok Zemlje in bi jim Tvoj sluga lahko v srca vlil nekaj kapljic Tvoje Milosti? Moram biti čarovnik Mojzes, čarovnik Elija, ki sta imela enormno moč namere? Od kod naj mi to? Nekaj je imam, a nisem Elija ne Mojzes ne Pavel. Torej, Jezus, TI moraš malo več pokazati, kajti rezultati sveta gredo proti ničli, in že kmalu Boš v minusu. Zakaj Te moramo mi reševati?

S tem odnosom je ta jona padel v svet tistih, ki bi radi verovali, pa ne morejo. Se želijo prikloniti pred razpelom, pa zaradi zamere nočejo. Želijo Boga, pa Mu ne zaupajo. Takrat dušo ogrne nekakšna meglica, in tesnoba sveta spet dobi njen pritisk na prsi človeka. In spomnil se je, da je tako živel nekoč, dolgo tega nazaj. In spoznal, kako živijo ljudje, vsi ljudje. To je obupno stanje! Ko poanaliziramo to stanje, pridemo do diagnoze, da je globoko v človeku nekakšna ZAMERA do Boga. Zaradi te zamere je trdovraten, in kljub želji, ni sposoben Gospoda Ljubiti, ker Gospod se na Zemlji kaže kot oddaljeni, asocialni in celo janzenistični Alah.

Finale

5. In je ta bednež jona zanalašč vztrajal nekaj ur v tej trdovratnosti, ter lezel v grozo spoznanja, kako ljudje pravzaprav živijo ves čas. Da bi vsaj malo zatrli to tesnobnost sveta v prsih, se začno ukvarjati z brezzveznimi početji: glancajo avto preden ga dajo v ogrevano garažo, nakupujejo brezvezno tehniko in lepe drobnjarije, lutajo v mesto, da bi koga srečali, gledajo v praznino ekranov in telefončkov, ter za Božič in Veliko noč bašejo želodce z grehom. Duše pa so jim bol.

In je ta eksperimentator napel vsa čutila, tudi tisto od srca, ter zaznaval vse: sebe, svet in tudi Gospoda. Kaj namreč počne ta čas On, ki je vsemogočen, in je Odrešenik? In zaslišal je nenehen šepet:

Ljubi Me.

Ljubi Me, sin Moj.

Ko se tega zdaj spominja, joka, a takrat je bil trdovraten in ker je bilo srce v eksperimentalni zameri - ni jokal. In ni hotel Ljubiti Gospoda. Zato je prišla sveta duša Gospodova iz nebes, in ljubeče rekla:

Ljubi Gospoda, ljubi moj,

in dal ti bo odgovor.

A tudi to ni pomagalo, saj je spoznanje nemočnega Gospoda bilo pretežko za ta eksperiment. Potem pa je bilo treba iti v avto in na pomoč ljudem, in ker je ta osebek imel navado med vožnjo ljubeče prepevati Gospodovo sveto Ime, je začel peti, ne da bi se tega zavedal. Ne da bi se zavedal, je začel Ljubiti Gospoda, kot vedno poprej. In v treh minutah je tesnoba sveta izginila, in je svet zasijal v svojih enkratnih barvah, in se je duša napolnila z bleščečo Lučjo, in je veselje prišlo in so bili vsi odgovori v srcu:

Ljubi Gospoda, to je vse.

To je Božič, to je Cerkev, to je vera, to je Velika noč:

Ljubi Gospoda, ne glede na vse zemeljske zaplete.

Zakaj Ga ne moremo Ljubiti? Ker je v nas neka zavedna ali nezavedna ZAMERA. To smo lahko tudi podedovali. Zaradi te zamere potem kljubovalno grešimo. A karkoli delamo v tem stanju, delamo proti sebi, in mi to tudi dobro vemo. Vsi v dušah vemo, da je naša edina naloga z Ljubeznijo služiti Bogu, s tem, da Ga Ljubimo. In potem je vse drugače.

Tisti, ki so v hudih grehih, kajni, so samo v zameri na Boga. Zaradi tega kljubujejo, četudi vedo, da zaman in v svoj propad. Tudi pol-verni so tukaj.

Zakaj zamerjamo Bogu? Ker malo preveč verjamemo v pravljičarstvo za začetnike v veri, kako je Bog naš suženj za zemeljsko ugodje. In ko to ni izpolnjeno, zamerimo in delamo po svoje. Slutimo, da Bog upravlja tudi Zemljo, a POSREDNO, preko Svojih počasnih naravnih zakonov (karme, časa in treh stanj zavesti), s Svojo Pravičnostjo, ki pa je nepopustljiva. Zaradi tega Boga ne maramo preveč. To pa je pot v trpljenje.

Vsako trpljenje je posledica duhovnega neznanja. Kajti Gospodovi osebni prijatelji in spremljevalci nikoli ne trpijo, ker so presežni glede na materialni svet. Nebeško Kraljestvo je naš pravi Dom, tale minljivi prevzgojni zapor Zemlja pa je naša kruta mačeha. Zato teologija, ki laže in sanjari, da nam je Zemlja dana v naš preužitek in v Gospodovo slavo, zapeljuje naše duše stran od Gospoda, ki je naš Dom. Kdor tej teologiji nasede, naseda na čereh materialnosti, tam pa pade v zgoraj opisano stanje, ki zna biti neskončno dolgo, če se ne spametujemo, in se začnemo učiti Ljubiti Jezusa, ne glede na vsa naša zemljena pričakovanja, želje in neuresničenja.

Superfinale in Božič

6. Pa smo spet na začetku (KLIKNI): če hočeš ŽIVETI, Ljubi Gospoda. Počasi se Ga uči Ljubiti. Prva Jezusova Zapoved. Seme te Ljubezni pa lahko dobiš le od tistih, ki Ljubijo Gospoda, in ne od neodrešenih duhovnikov, teologov ali iz samostojnega brskanja po Svetem pismu. To je tudi namen naših pisanj: da sprejmete seme Ljubezni do Boga, in ga z brižnim zalivanjem (molitvijo svetega Imena) ter plevljenjem (odrekanjem grehu) zrastete v drevo do nebes, do Gospodovih stopal.

Bog torej ni prišel na Zemljo, da čara za nas in nam fotelje pod zadnjico podstavlja - to moramo sami storiti, če že želimo - ampak je tu zato, da Ga Ljubimo in smo s tem Odrešeni za večno. In v človeško naravo nam je dano, da lažje Ljubimo ponižnost in nebogljenost, kot močnost in vladarstvo. Zato se nam je Gospod rodil odklonjen, v hlevčku, in zato je bil ponižen in kot jagnje, in zato visi NEDOLŽEN na križu. Tik preden je umrl, je dejal: ''Žejen Sem.'' To je bila zadnja ponudba prisotnim, da se Ga usmilijo, in so Odrešeni. Kajti kdor bi Mu z usmiljenjem dal piti čiste vode, bi bil Odrešen in Njegov večni spremljevalec v nebesih.

Ni On torej tu, da nam služi v naših kapricah, ampak da Ga Ljubimo, z Ljubeznijo, ki nam jo On daje. Vse ostalo se splača potrpeti in zaupati v Božjo previdnost. S tem se bomo izognili ZAMERAM na Boga v svojem srcu, in že na Zemlji bomo imeli Božjo sladkost v svojih dušah, ki nam bodo žarele. To je živi Kristusov Evangelij.

A en trn bo pa le ostal:

Zakaj Gospod,

Rešil si tega brezveznjaka,

če dober

le za tega Si bedaka?

Je bil to trn svetega Pavla v Rimu? Ta bol je naš križ in naš boj.

Pa Bog nam pomagaj.

22. Premor: Kdo nas skrivnostno nagovarja z

Gospodovim svetim Imenom??

21.12.17, čet.

Ta čas do Božiča in Novega leta je čas teme. Malo bolj opazujte, in videli boste, da so vse zemljene duše depresivne in razdražljive. V sodelovanju z naravo skuša hudič mnoge pod svoj vpliv spraviti, zato se v tem času raje umikajte, veliko molite, bodite več tiho, in se ne slikajte ves čas. Kajti zlo ima v tem času večjo moč, a tisti, ki ste zvesti Nauku Ljubezni do Gospoda, 'z levim mezincem' izganjate to vražjo zalego 'v duhu'.

Današnja tema: komentarji naše lidije postajajo pravi kažipoti, a ne le vere, ampak Ljubezni do Gospoda, ki je Jezus. Danes bomo videli, od kod ti njeni komentarji prihajajo? Navdahnil me je tale njen zapis: KLIKNI. V njem sta dve točki, ki ju želim pojasniti:

1. Navedek iz Dnevnika svete Favstine Najsvetejše (1239):

»O živa hostija, skriti Jezus, Ti vidiš stanje moje duše. Sama po sebi nisem sposobna, da bi izgovorila Tvoje sveto Ime. …«

Komentar k temu najsvetejšemu dejstvu: ko sem bil nekaj časa v drugi religiji, ter tam askezo izvajal, da je še kosti zeblo, sem naletel na drugo varianto tiste religije, kjer so ves čas samo ponavljali sveto Ime Gospodove Luči. Na to Ime sem naletel vsaj desetletje pred odhodom na Vzhod - ko sem ga nekoč slišal, me je to Ime takoj prevzelo, in ponavljal sem ga vsak dan - sámo od sebe je bilo v meni. No, potem sem šel tja in prišel nazaj, ter čez čas naletel na neko knjižico o tem njihovem Imenu Gospodove Luči. V njej je moder in svetniški mož zapisal:

Sveto nas nagovarja s svojim svetim Imenom,

ko smo pripravljeni za to.

Ko sem to prebral, sem bil od neke Milosti zelo zadet. In vsa dotedanja duhovna askeza se mi je obrnila na glavo: nisem jaz tisti, ki je začetnik nečesa, tisti, ki se trudi, ampak je nekaj svetega prišlo vame, in me nagovarja in poganja naprej!

Vse se je spremenilo, in malce sem začel razumevati krščanstvo tudi 'od znotraj, ne le od zunaj'. Odtlej sem namreč tudi v sebi spoznal to sveto Resnico, da ko smo vsaj malo pripravljeni, Gospod pride blizu nas, in nas pokliče:

s Svojim svetim Imenom!

To je brezmejno pretresljivo za dušo, ki dobi prvo veliko injekcijo proti-spanja. Začne se prebujati. Nisem, torej samo jaz, ki se trudi odrešiti jaz od lastnega trpljenja, ampak je to v resnici Nekdo drug, ki je prišel, in se mi malo bolj razkril. Gospod nas nagovori nekako takole:

''(vaše ime), poslušaj pozorno: Jezus Kristus!''

S tem se nam Bog PREDSTAVI, da se ne prestrašimo, kot bi se, če bi kar prišel in se nam razkril v celoti. Ne, On je gosposki in fin v Svojih manirah, zato se nam skrajno nežno predstavi s šepetom v naše srce: s Svojim svetim Imenom.

In če naše srce takrat še ni dovolj očiščeno, ker smo še preveč vezani nase, na ta svet in na strast, mi tega šepeta ne slišimo. Tudi če nam kdo pove o tem, nam ni mar.

Ker ne slišimo, nam Gospod ponudi Svoje ne-intimno druženje: ponudi nam občestveno druženje, religijo in svete Knjige. V tej družbi lahko še vedno dvomimo, tavamo, malo grešimo in iščemo izgovore. Tako minejo stoletja življenja naše duše, dokler se ne očistimo do te mere, da smo pripravljeni na Gospodovo neposredno in nenehno bližino in vodenje.

Zato je za razumeti vernike in posvečene, tudi del duhovščine, ki govorijo, da jih sveto Ime Jezus Kristus ne nagovarja tako, da bi to Ime nenehno LJUBEČE ponavljali. A ni res, da jih ne nagovarja, le slišijo Ga ne, ker je srce še vedno trdno privezano na meso in vino, in ne na Gospodov mezinec na Njegovi sveti nogi.

In poglejte: sveta Favstina Kowalska je izjavila enako kot zgornji svetniški mož neke druge religije:

Sama po sebi nisem sposobna,

da bi izgovorila Tvoje sveto Ime.

Vas ne zvije krč Milostnega joka? Kajti kdor to vrstico doume, stoji ob Njima, saj ve, kaj je kaj in zakaj in kako. Resnično, resnično povem vam: sveta sestra Favstinka je Najsvetejša, tudi med svetniki. A tega seveda nihče ne ve, zato bom ob priložnosti napisal o nebeški razliki med sveto Favstino in sveto Malo Terezijo, katero imajo verniki verjetno za 'večjo svetnico'. Nekoč je naš nadškof vprašal, ali so mar svetniki v nebesih različno sveti, in lahko rečemo, da niso različno sveti, da so vsi enako sveti, a stopnje njihovih svetosti so zelo različne, tako na Zemlji, ko so še bili, kot v nebesih. Vendar je to druga tema. Naslednja lidijin izbor je tale:

2. (D. 193)

 »Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj. Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji.«

Pa smo spet pri razliki med religijo in živim Evangelijem: Evangelij uči Ljubiti Boga z vsemi silami, ki jih premoreš, religija pa, ker nima neposrednega osebnega stika z Gospodom, raje uči Jezusovo Drugo zapoved, naj ljubimo druge kot samega sebe. O tem smo že ogroooomno pisali v prejšnjih dveh blogih, zato po Božje študiozen bralec zdaj že ve:

če daje na prvo mesto Drugo zapoved, je v hudem grehu. Kajti Druga zapoved o Ljubezni do soljudi (in sobitij) je popolnoma odvisna od Prve Ljubezni, to je TOTALNE Ljubezni do Gospoda. Ta mora biti PRVA, sicer druga ostane le POŽELENJE.

O tem poželenju danes pišejo in govorijo vsi mediji, ker je ravno umrl 'kardinal skrivanja poželenja do otrok'. In ena od teh otrok mu je javno pred vsem svetom zaželela široko odprta vrata v pekel: KLIKNI, KLIKNI.

Kakšni pa so ljudje, ki popolnoma Ljubijo le Gospoda, ker je On z njimi in oni z Njim? Takšni:

Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj.

Nihče nima vstopa vanj, ker je PREPOLNO Boga. Samo Gospod, torej. Ker pa so Gospod tudi vsi Njegovi sveti, je seveda v srcu prostor tudi za njih. In potem je srce popolnjeno - ni več prostora za še koga ali kaj. Je to razumljivo? Takšne so svete duše. Vendar, ni samo Gospodovo srce tisto, ki izžareva Luč, ker je polno Ljubezni, ampak tudi srca Božjih ljudi izžarevajo Gospodovo Luč, ker so polna Ljubezni do Gospoda.

In ta Luč Ljubi bitja sveta, a drugače kot ljudje, ki 'ljubimo' s POŽELENJEM: Ljubijo jih po Božje, ODREŠENJSKO. In tako je Ljubila sveta Favstina Kowalska: v prenapolnjenem srcu je imela le Gospoda Jezusa, Njegova Luč pa še zdaj žari iz njenega srca na svet, na nas. Zato je želela postati del Njegovega trpljenja za nas, in Gospod ji je to odobril. To je dokaz, da je njena Ljubezen do nas brezmejna, četudi ima v srcu le Gospoda. Kajti zavezala se je trpeti za nas vso večnost. STRAŠNO: le kdo zmore kaj takega? To je lahko le Gospodova emanacija, enak del Gospoda. Kot sta to sveta Mati in tudi sveti Jožef, Gospodova starša, ko je bil človek. Vsi trije so bili povsem brezmadežni. Tega pol-verne duše, npr. protestantske, še nikakor ne morejo sprejeti. Potreben je čas, da duša dozori in doume. 

Toliko na kratko o mističnih stvareh našega druženja s Kristusom. Morate pa vedeti: Evangelij in čas po njem nista isto kot je religija krščanstvo. Religija je kot bolnišnica, v kateri še nihče ni v pravi formi, razen nekaj zdravnikov. Evangelij in potem nadaljevanje Evangelija pa je Služenje Gospodu s predano Ljubeznijo. To sta torej dva zelo različna nivoja: eden je popolnoma svet, drugi pa še zelo mesnat in vinski. To lahko razberemo tudi iz zgornjih Favstinkinih besed:

Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji.

Težave so bile bolezen, OK, a 'nasprotovanja' so bile zlobnosti in nerazumevanja njenih stanovskih so-posvečencev. In tudi sveta Terezija Deteta Jezusa, ki smo jo omenili, je šla skozi enak pekel totalnega nerazumevanja, kajti post-Evangelij (Služenje Gospodu osebno, s predano totalno Ljubeznijo) je POPOLNOMA druga stvar kot religija krščanstvo. Religija je šele uvod, kažipot na Pot.

Zato prosim, lepo prosim: razumite vendar svoje lastne svetnike!!

To je mistični Kristusov Evangelij.

Gospod Usmili se nas, Kristus Usmili se nas!