22. Premor: Kdo nas skrivnostno nagovarja z

Gospodovim svetim Imenom??

21.12.17, čet.

Ta čas do Božiča in Novega leta je čas teme. Malo bolj opazujte, in videli boste, da so vse zemljene duše depresivne in razdražljive. V sodelovanju z naravo skuša hudič mnoge pod svoj vpliv spraviti, zato se v tem času raje umikajte, veliko molite, bodite več tiho, in se ne slikajte ves čas. Kajti zlo ima v tem času večjo moč, a tisti, ki ste zvesti Nauku Ljubezni do Gospoda, 'z levim mezincem' izganjate to vražjo zalego 'v duhu'.

Današnja tema: komentarji naše lidije postajajo pravi kažipoti, a ne le vere, ampak Ljubezni do Gospoda, ki je Jezus. Danes bomo videli, od kod ti njeni komentarji prihajajo? Navdahnil me je tale njen zapis: KLIKNI. V njem sta dve točki, ki ju želim pojasniti:

1. Navedek iz Dnevnika svete Favstine Najsvetejše (1239):

»O živa hostija, skriti Jezus, Ti vidiš stanje moje duše. Sama po sebi nisem sposobna, da bi izgovorila Tvoje sveto Ime. …«

Komentar k temu najsvetejšemu dejstvu: ko sem bil nekaj časa v drugi religiji, ter tam askezo izvajal, da je še kosti zeblo, sem naletel na drugo varianto tiste religije, kjer so ves čas samo ponavljali sveto Ime Gospodove Luči. Na to Ime sem naletel vsaj desetletje pred odhodom na Vzhod - ko sem ga nekoč slišal, me je to Ime takoj prevzelo, in ponavljal sem ga vsak dan - sámo od sebe je bilo v meni. No, potem sem šel tja in prišel nazaj, ter čez čas naletel na neko knjižico o tem njihovem Imenu Gospodove Luči. V njej je moder in svetniški mož zapisal:

Sveto nas nagovarja s svojim svetim Imenom,

ko smo pripravljeni za to.

Ko sem to prebral, sem bil od neke Milosti zelo zadet. In vsa dotedanja duhovna askeza se mi je obrnila na glavo: nisem jaz tisti, ki je začetnik nečesa, tisti, ki se trudi, ampak je nekaj svetega prišlo vame, in me nagovarja in poganja naprej!

Vse se je spremenilo, in malce sem začel razumevati krščanstvo tudi 'od znotraj, ne le od zunaj'. Odtlej sem namreč tudi v sebi spoznal to sveto Resnico, da ko smo vsaj malo pripravljeni, Gospod pride blizu nas, in nas pokliče:

s Svojim svetim Imenom!

To je brezmejno pretresljivo za dušo, ki dobi prvo veliko injekcijo proti-spanja. Začne se prebujati. Nisem, torej samo jaz, ki se trudi odrešiti jaz od lastnega trpljenja, ampak je to v resnici Nekdo drug, ki je prišel, in se mi malo bolj razkril. Gospod nas nagovori nekako takole:

''(vaše ime), poslušaj pozorno: Jezus Kristus!''

S tem se nam Bog PREDSTAVI, da se ne prestrašimo, kot bi se, če bi kar prišel in se nam razkril v celoti. Ne, On je gosposki in fin v Svojih manirah, zato se nam skrajno nežno predstavi s šepetom v naše srce: s Svojim svetim Imenom.

In če naše srce takrat še ni dovolj očiščeno, ker smo še preveč vezani nase, na ta svet in na strast, mi tega šepeta ne slišimo. Tudi če nam kdo pove o tem, nam ni mar.

Ker ne slišimo, nam Gospod ponudi Svoje ne-intimno druženje: ponudi nam občestveno druženje, religijo in svete Knjige. V tej družbi lahko še vedno dvomimo, tavamo, malo grešimo in iščemo izgovore. Tako minejo stoletja življenja naše duše, dokler se ne očistimo do te mere, da smo pripravljeni na Gospodovo neposredno in nenehno bližino in vodenje.

Zato je za razumeti vernike in posvečene, tudi del duhovščine, ki govorijo, da jih sveto Ime Jezus Kristus ne nagovarja tako, da bi to Ime nenehno LJUBEČE ponavljali. A ni res, da jih ne nagovarja, le slišijo Ga ne, ker je srce še vedno trdno privezano na meso in vino, in ne na Gospodov mezinec na Njegovi sveti nogi.

In poglejte: sveta Favstina Kowalska je izjavila enako kot zgornji svetniški mož neke druge religije:

Sama po sebi nisem sposobna,

da bi izgovorila Tvoje sveto Ime.

Vas ne zvije krč Milostnega joka? Kajti kdor to vrstico doume, stoji ob Njima, saj ve, kaj je kaj in zakaj in kako. Resnično, resnično povem vam: sveta sestra Favstinka je Najsvetejša, tudi med svetniki. A tega seveda nihče ne ve, zato bom ob priložnosti napisal o nebeški razliki med sveto Favstino in sveto Malo Terezijo, katero imajo verniki verjetno za 'večjo svetnico'. Nekoč je naš nadškof vprašal, ali so mar svetniki v nebesih različno sveti, in lahko rečemo, da niso različno sveti, da so vsi enako sveti, a stopnje njihovih svetosti so zelo različne, tako na Zemlji, ko so še bili, kot v nebesih. Vendar je to druga tema. Naslednja lidijin izbor je tale:

2. (D. 193)

 »Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj. Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji.«

Pa smo spet pri razliki med religijo in živim Evangelijem: Evangelij uči Ljubiti Boga z vsemi silami, ki jih premoreš, religija pa, ker nima neposrednega osebnega stika z Gospodom, raje uči Jezusovo Drugo zapoved, naj ljubimo druge kot samega sebe. O tem smo že ogroooomno pisali v prejšnjih dveh blogih, zato po Božje študiozen bralec zdaj že ve:

če daje na prvo mesto Drugo zapoved, je v hudem grehu. Kajti Druga zapoved o Ljubezni do soljudi (in sobitij) je popolnoma odvisna od Prve Ljubezni, to je TOTALNE Ljubezni do Gospoda. Ta mora biti PRVA, sicer druga ostane le POŽELENJE.

O tem poželenju danes pišejo in govorijo vsi mediji, ker je ravno umrl 'kardinal skrivanja poželenja do otrok'. In ena od teh otrok mu je javno pred vsem svetom zaželela široko odprta vrata v pekel: KLIKNI, KLIKNI.

Kakšni pa so ljudje, ki popolnoma Ljubijo le Gospoda, ker je On z njimi in oni z Njim? Takšni:

Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj.

Nihče nima vstopa vanj, ker je PREPOLNO Boga. Samo Gospod, torej. Ker pa so Gospod tudi vsi Njegovi sveti, je seveda v srcu prostor tudi za njih. In potem je srce popolnjeno - ni več prostora za še koga ali kaj. Je to razumljivo? Takšne so svete duše. Vendar, ni samo Gospodovo srce tisto, ki izžareva Luč, ker je polno Ljubezni, ampak tudi srca Božjih ljudi izžarevajo Gospodovo Luč, ker so polna Ljubezni do Gospoda.

In ta Luč Ljubi bitja sveta, a drugače kot ljudje, ki 'ljubimo' s POŽELENJEM: Ljubijo jih po Božje, ODREŠENJSKO. In tako je Ljubila sveta Favstina Kowalska: v prenapolnjenem srcu je imela le Gospoda Jezusa, Njegova Luč pa še zdaj žari iz njenega srca na svet, na nas. Zato je želela postati del Njegovega trpljenja za nas, in Gospod ji je to odobril. To je dokaz, da je njena Ljubezen do nas brezmejna, četudi ima v srcu le Gospoda. Kajti zavezala se je trpeti za nas vso večnost. STRAŠNO: le kdo zmore kaj takega? To je lahko le Gospodova emanacija, enak del Gospoda. Kot sta to sveta Mati in tudi sveti Jožef, Gospodova starša, ko je bil človek. Vsi trije so bili povsem brezmadežni. Tega pol-verne duše, npr. protestantske, še nikakor ne morejo sprejeti. Potreben je čas, da duša dozori in doume. 

Toliko na kratko o mističnih stvareh našega druženja s Kristusom. Morate pa vedeti: Evangelij in čas po njem nista isto kot je religija krščanstvo. Religija je kot bolnišnica, v kateri še nihče ni v pravi formi, razen nekaj zdravnikov. Evangelij in potem nadaljevanje Evangelija pa je Služenje Gospodu s predano Ljubeznijo. To sta torej dva zelo različna nivoja: eden je popolnoma svet, drugi pa še zelo mesnat in vinski. To lahko razberemo tudi iz zgornjih Favstinkinih besed:

Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji.

Težave so bile bolezen, OK, a 'nasprotovanja' so bile zlobnosti in nerazumevanja njenih stanovskih so-posvečencev. In tudi sveta Terezija Deteta Jezusa, ki smo jo omenili, je šla skozi enak pekel totalnega nerazumevanja, kajti post-Evangelij (Služenje Gospodu osebno, s predano totalno Ljubeznijo) je POPOLNOMA druga stvar kot religija krščanstvo. Religija je šele uvod, kažipot na Pot.

Zato prosim, lepo prosim: razumite vendar svoje lastne svetnike!!

To je mistični Kristusov Evangelij.

Gospod Usmili se nas, Kristus Usmili se nas!