19. Premor: Ta nori svet, boj s hudičem in Rešitev

14.12.17, čet.

Nenehno poslušam, in vidim, in v duhu vidim, kako neki ljudje, ki so v družbenem življenju kao 'normalni', v resnici služijo hudim duhovom. Mnogi pa celo satanu osebno. Hudim duhovom služi večina prebivalcev, ne glede na nevero ali cerkvenost, satanu pa služijo tisti, ki so Gospoda in Cerkev hote ali nehote preklinjali; ki so verni, a zelo pohlepni, zavistni; ki sodelujejo s tistimi, ki nehote služijo satanu; tisti, ki so nepravični ali celo zlobni do Gospodovih služabnikov v Ljubezni … In še in še je tega.

Najhuje je videti družine, ko eden od staršev za Kristusom hodi, drugi pa proti hudiču. Drugi se tega seveda sploh ne zaveda. Ker služi hudiču, je na tak ali drugačen način ZASVOJEN z nečim nevrednim. In ta zasvojenost se 'po duhu in dejanjih' vtisne tudi v otroke. Če tedaj 'Božji starš' popusti, zaradi ljubega družinskega hudičevega miru, BO SOJEN TUDI ZA DUŠE SVOJIH OTROK. Kajti Jezus Gospod je povedal, da v družine prinaša meč razkola, kajti eni bodo šli za Njim, in drugi bodo ostali kot so, in zato služili mračnemu. In kdor ne stopi v boj, je prav tako hudičev vajenec.

Jezus Gospod torej pričakuje boj. Če niste v boju, niste Kristusovi. Če se zaradi lagodja in lastne bojazljivosti in zasvojenosti vedno znova uklonite večini, samo da bi bil ljubi mir, in na volitvah celo volite proti tistim redkim, ki se borijo proti laži in krivici in brezbožju, potem ste hudičev služabnik tudi vi. In to zaman skrivate: kdor ima oči srca odprte, to takoj vidi na vaši duši, ki je mrka kot temno-modro nevihtno nebo. In zato tudi trpite, kljub šminki.

Vsi svetniki so bili bojevniki. Predvsem s samimi seboj - borijo se, da ne služijo hudemu in kosmatemu, ampak svetemu in Najsvetejšemu. Od teh svetih duš sta pa dve sorti, na grobo rečeno: tisti, ki svoje opravijo hitro, in hitro odidejo Domov; ter tisti, ki so odločeni živeti dlje, da lahko opravijo svoje delo skozi čas, ki je dodeljen običajnemu človeškemu telesu. Taktika življenja enih in drugih je seveda POPOLNOMA RAZLIČNA. A ne bomo danes o tem.

Ampak o tem, kaj je obema skupinama skupno. Skupno jim je:

Kadar je le možno, se umakni ter tiho in nežno bodi z Gospodom.

In vsem je jasno tudi to, da na tem svetu materialnosti ni nobene utehe niti Življenja. Da je to neke vrste zapor za naša telesa, s tem pa tudi za duše nespametnih, ki se ENAČIJO s svojim telesom in imetjem. V to imetje spadata tudi družina in domovina. V resnici pa je duši, ki se je spomnila Doma, ki je Gospod Jezus Kristus, vse to več kot manj ODVEČ.

Sveta Favstina Najsvetejša je v svoj Dnevnik napisala tole pretresljivost in resnico (1589). Če vas ti verzi ne sesujejo v jok Milosti, vedno znova, potem vedite, da ste verska skala, verski kamen, in da zagotovo služite hudim duhovom:

DUŠA ČAKA NA GOSPODOV PRIHOD

Ne vem, Gospod, katero uro prideš,

ves čas zato bedim in prisluškujem,

jaz, Tvoja izvoljena nevesta,

kajti Tvoja izvoljena nevesta ve, da želiš priti neopazno,

a čisto srce Te, Gospod, že od daleč začuti.

Čakam Nate, Gospod, v molku in tihoti,

z velikim hrepenenjem v srcu,

z nepremagljivimi željami.

Čutim, da se Ljubezen do Tebe spreminja v žar

in se bo ob koncu življenja kakor plamen dvignila v Nebo;

takrat se bodo vse moje želje izpolnile.

Pridi že - moj najdražji Gospod,

in vzemi moje željno srce

k Sebi v vzvišeno Nebeško Deželo,

kjer traja Tvoje večno Življenje.

Življenje na Zemlji je eno samo umiranje,

moje srce pa čuti, da je ustvarjeno za višave

in ga nič ne prevzame v teh zemeljskih nižinah,

kajti moja Domovina so nebesa, to trdno verujem.

Jok srca, ki te vedno znova doleti, ko bereš to najlepšo pesem, je najvišja evharistija. Če je niste deležni, vedite, da je vaše srce KAMNITO. Seveda je treba tukaj nekaj pojasniti: njena duša ni nič čakala na Gospodov prihod, ker je bil Gospod nenehno z njo in ona z Njim. Glede tega ni bila prav nič podhranjena, kot so današnji pol-verniki. V pesmi je mislila na svojo telesno smrt in dokončno bivanje ob Gospodu, s katerim sta si Eno, ker je ona tako želela in je Jezus to sprejel, ker je bila Najčistejša.

Vsaka redovnica je mehansko tudi 'Jezusova nevesta', a to je le nek ideal, ki pa ni uresničen, dokler se očiščena duša ne poroči z Ženinom. Ta duša je lahko na tem svetu moški ali ženska, a duše so vedno 'ženskega spola' proti Gospodu, ki je Kreator. Zato so poskusi skandinavskih peklenskih kristjanov, da bi 'raz-spolili' Boga Očeta, heretični. Njim bo kmalu na razpolago samo en izraz za Boga: 'ono Alah' (KLIKNI). Bog je v odnosu do svojih duš vedno Oče, Aba. In nikoli ne bo drugače in nikoli ni bilo.

Duše imamo lahko z Bogom RAZLIČNE ODNOSE: nevtralnega, služabniškega, prijateljskega, starševskega, sinovskega ali zakonskega. Ta, zadnji, je najvišji in je izkaz popolne Enosti z Gospodom. Še vedno sta to dve osebi, a je Enost Ljubezni med njima tako velika, da sta Eno v svojem skupnem delovanju. Takšen odnos ima sveta Favstina Kowalska z Gospodom, zato je Najsvetejša. Nihče od nas o tem odnosu ne more NITI SANJATI, in vse tiste redovnice 'neveste', so lahko izjemno srečne že, če so lahko Gospodove služabnice z Ljubeznijo.

Tudi ta zguba od jone je Gospodov služabnik. Gospod mu je sicer ponudil prijateljstvo, in je Gospod Prijatelj temu črvu, a ta črv je Gospodu samo večni nevredni služabnik v prahu ob Njegovih nogah. Vsi ti Odnosi so si enakovredni v Ljubezni do Gospoda, a služabnik je najnižji od njih in biti Gospodova nevesta je najvišji. Kdor pa si želi, da bi bil najvišji, brez da je pred tem najnižji, je hudičev učenec.

Iz vsega tega lahko nekoliko majčkeno dojamemo, KDO je sveta sestra Favstinka: je Kristusova večna Odrešena spremljevalka, ki je prišla na Zemljo z eno samo nalogo: da razglasi Gospodovo brezmejno Usmiljenje. No, imela je še eno nalogico, da je lahko Prva naloga uspela: morala je postati svetnica. To je vedela že od rane mladosti, že od rojstva. Vse to je storila iz Ljubezni do Gospoda in do nas, ne pa zaradi sebe, kot so predvidevali mnogi vatikanski kleriki, ki so jo za 19 let prepovedali sploh omenjati, skupaj s sliko Jezusa Usmiljenega. Večina klera pa je ne omenja celo danes, četudi je praznik Usmiljenja ali je bilo celo leto Usmiljenja. Častili pa so njenega služabnika, svetega Janeza Pavla II. Vendar, resnično, resnično povem vam:

Samo tisti bo Rešen, ki bo slavil Ljubezen med Gospodom Jezusom in sveto Favstino Kowalsko. Kajti le takšna duša bo lahko potem slavila Gospodovo Usmiljenje in Mu zaupala.

Kdo je torej lahko enak Gospodovim najzvestejšim??? V prah, v prah nečimrneži, v prah se vrzimo pred Gospodom in Njegovimi: to je edina možnost, da bomo Rešeni! Če črvi v blatu delajo priklone Gospodu in Njegovim, in če stenice v prahu slavijo Ljubezen med Njimi - potem smo na dobri Poti. Vse ostalo pa je služenje hudiču. Ne glede na siceršnji verski status.

Aleluja! Pojma nimamo, kako zelo je svet Gospod, aleluja!!

Zdaj pa nazaj brat zgornjo Pesem.