14. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… se umakni …"

3 od 4: brezmejna potreba Božjih duš po umiku od sveta h Gospodu

in neznanje cerkvenih voditeljev glede tega

2.12.2017, sob.

Samo en vzrok je, da o UMIKU ne bom pisal do konca PRIHODNJEGA leta: da se tisti med vami, ki berete, a šele začenjate zoreti, ne zdolgočasite.

Tretji delež na to temo bo zelo poveden, precej v srce butajoč. Kajti dva velika svetnika nam bosta odkrila nekaj svoje najskritejše intime: brezmejni gon po UMIKU h Gospodu, kadar je to le možno, v vsakdanjih okoliščinah.

Sveti Janez Marija Vianej

V knjižici njegovega življenjepisa, tehnično sicer zelo površni, a vsebinsko dušo skrajno razveseljujoči, z naslovom: ARŠKI ŽUPNIK (Ognjišče, Koper, 2009), lahko beremo oz. razberemo (smiselno ponekod priredil in komentiral jona):

- Kanonik je pripovedoval, kaj mu je povedal svetniški župnik: ''O, kako si želim, da bi se mogel izgubiti in se najti edino v Bogu!''

- Vianej je neprestano dvigal svojega duha k Bogu. Bil je zatopljen v Boga. To je svetniška navada, katero si je PRIDOBIL.

- Vse življenje si je želel SAMOTE, da bi se mogel popolnoma posvetiti molitvi in premišljevanju Božjih reči.

- Ko mu množica romarjev ni več dopuščala, da bi se potapljal v svoje dolge molitve, je zjutraj izbral predmet za premišljevanje in potem nanj navezal delo vsega dneva.

- Vianeja je mučila silna želja po SAMOTI. 41 let je ostal Vianej v arški župniji, a ves čas proti svoji volji. Dejal je: ''Od enajstega leta dalje prosim ljubega Boga, da bi smel živeti v SAMOTI, a moja prošnja ni bila nikdar uresničena.''

- Nenehno je hrepenel po skritem kotičku, kjer bi pred Bogom objokoval svojo bedo.

- Najhujša možna usoda zanj je bila misel, da bi umrl kot župnik. Govoril je, da še noben svetnik ni umrl kot župnik. Na vsak način je čutil, da potrebuje SAMOTO in UMIK, da se pripravi na smrt in na Gospoda. A mu škofje niso dovolili. Škofje so se menjavali, sami odhajali v zaslužene penzije, Vianeju pa kljub nenehnemu prosjačenju niso dovolili, da bi se umaknil in do konca dozorel za Boga. To so počeli zaradi množic romarjev, od katerih ima Cerkev velike koristi.

- Njegovo globoko potrebo po času za UMIK, so začeli interpretirati kot 'skušnjave hudega duha'. Zaradi tega duhovnega neznanja vodilnega klera, narod še danes Vianeja pozna kot tistega svetnika spovednice, ki ga je hudič skušal, da se umakne v samoto. A prav ta diagnoza je hudičeva. Ker ni resnična.

- Zaradi tega je imel sveti Vianej ponavljajoče se hude notranje boje, večkrat je želel uiti, in v polsnu ponoči je sanjal, da hodi ''od trapistov do kartuzijanov, iščoč skritega kotička, kjer bi objokoval svoje revno življenje in se pokoril za svoje grehe.''

- Ker so mu to na vse možne lepe in grde način preprečili, je svojo smrt, ko je oslabel, pričakoval z nekaj strahu. Ni bil prepričan, ali je res pripravljen za Gospoda. Če pa bi mu dovolili pravočasen umik, bi smrt čakal v popolnem miru. Bog ve, v kakšnem stanju so jo pričakali tisti, ki so se igrali te igrice z njim, on pa jim je v pokorščini dopuščal?

- Ko so mu ploskali, je zdihoval: ''Zakaj, o Gospod, si me napravil za igračo vsemu svetu? Vsi Tvoji služabniki lahko živijo v miru pred ljudmi, samo jaz ne smem.''

Malovredni teološki komentatorji paberkujejo, da so bile to preizkušnje iz nebes, da bi se Vianej s trpljenjem prečistil, a tale jona vam pove, kar je resnično:

Nerazsvetljeni škof, ki naj bi bil poln Svetega Duha in teološko nezmotljiv, mu je preprosto ukazal ostati v spovednici in sprejemati tisoče ljudi, ker je Cerkev od tega kovala dober dobiček. To je vse. In ti škofi, ki mu niso dali oddiha, so še danes v vicah, ter zdihujejo po vsaj najmanjšem mirnem kotičku v nebesih, a ga zanje ni, ker so svetnika zafrkavali, danes pa nihče ne moli zanje, ker nikomur ni mar zanje. Komu mar za tiste škofe? Kajti bili so v tako strahotnem teološkem neznanju, da so spregledali, da se je Jezus Gospod redno umikal v puste in zapuščene kraje, da je tam molil. To pomeni samo eno: uiti od ljudi. Če pa so to vedeli, in spregledali, so bili slabi ljudje. Zato se tudi vi bojte kogarkoli, ki vam onemogoča vsaj kratkih rednih umikov v samoto. Ponavadi so to tisti, ki so nam najbližji in imajo od nas koristi. Za lastne duše pa se ne menijo.

En tak primer nerazsvetljenega škofa, ki pa je k sreči zdaj končno spreobrnjen:

KLIKNI.

Toliko na kratko o svetem Vienaju, mučeniku po škofih. Zdaj pa pojdimo k naši Najsvetejši sestri Favstinki. Tudi njo ni v Cerkvi skoraj nihče razumel, in ona je hitro odšla Domov. Tudi ona je imela neizmerno potrebo po umiku od sveta. Ker ji to sprva ni bilo dano, je zelo trpela. Umika ji niti starši niso dovolili, ker je imela družina nekaj malih koristi od njenega dela. Ko pa je od doma ušla, ter končno prišla v samostan, je bil tam tak POSVETNI cirkus, da je hotela oditi, a jo je Jezus Gospod zadržal, in ji obljubil, da ne bo trajalo dolgo. In res, skupaj Sta storila, da je umrla, stara 33 let.

Sveta Favstina Kowalska

D. 175 Ko sem prišla iz spovednice, je neizrekljiva radost napolnila mojo dušo, tako da sem se UMAKNILA v samoten kotiček na vrtu, da bi se skrila pred sestrami in se z vsem srcem predala Bogu. Njegova navzočnost me je vso prevzela in v trenutku se je vsa moja ničnost potopila v Boga. V tem trenutku sem občutila oziroma razločila tri Božje Osebe, prebivajoče v meni. Mir moje duše je bil tako velik, da sem se sama sebi čudila, kako sem se mogla tako vznemirjati!

Komentar: to olajšanje je začutila potem, ko je končno naletela na enega duhovno dozorelega spovednika, ki jo je razumel in podprl. Pred tem pa je, enako kot sveta Terezija Avilska, neizmerno trpela od spovednikov brez vsakršnega duhovnega uvida. Zakrament spovedi torej ne deluje le 'po delu', mehansko, kot naj bi veljalo tudi za vse ostale zakramente. Brez Ljubezni namreč ni duhovnega uvida in mehanska dela niso enaka svetniškim.

D. 401 Dnevi doma, sredi velike družbe, so hitro minevali, ker me je vsakdo želel videti in z menoj spregovoriti nekaj besed. Pogosto sem naštela do 25 oseb. Zanimalo jih je moje pripovedovanje o življenju svetnikov. Zdelo se mi je, da je naša hiša res Božja hiša, ker smo vsak večer tu govorili le o Bogu. Ko sem zvečer, vsa utrujena od govorjenja, polna hrepenenja po SAMOTI in tihoti, UŠLA na vrt, da bi se mogla sama pogovarjati z Bogom, mi to ni uspelo, ker so takoj prišli moji bratje in sestre in me odpeljali s seboj v hišo.

D. 432 … Po takšni notranji molitvi čutim trdnost in moč za izpolnitev najtežavnejših kreposti, čutim odpor do vseh stvari, ki jih svet ceni, z vso dušo hrepenim po SAMOTI in tihoti.

D. 797 Gospod Jezus: ''… Vedi, da Moje oko z veliko pozornostjo spremlja vsak vzgib tvojega srca. Jemljem te v SAMOTO, da bi Sam oblikoval tvoje srce po Svojih prihodnjih namenih. ''

D. 801 Še danes sem šla h Gospodu na kratek obisk, preden sem legla. Moj duh je potonil v Gospoda kakor v moj edini zaklad, in moje srce si je za nekaj trenutkov odpočilo pri Srcu mojega Ženina. Prejela sem spoznanje, kako ravnati s svojim okoljem, in vrnila sem se v svojo SAMOTO. Zdravnik me je vzel v svoje varstvo. Okoli sebe vidim dobrohotna srca.

D. 808 Danes se nisem mogla udeležiti celotne svete maše. Bila sem le pri pomembnejših delih, a takoj po svetem obhajilu sem se vrnila v svojo SAMOTO. Nenadoma me je objela Božja navzočnost in v tem trenutku sem za hipec začutila Gospodovo trpljenje. Tedaj sem globlje spoznala delo Usmiljenja.

D. 811 Ko sem stopila v svojo SAMOTO, sem zaslišala besede: Vsako osebo, ki bo molila ta rožni venec, bom ob smrtni uri branil kakor Svojo čast. Ko bodo drugi molili ta rožni venec ob umirajočem, bo duša prejela obljubljeno odpuščanje. Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri Božja jeza in dušo objame brezmejno Usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja Mojega Sina zganejo globine Mojega Usmiljenja.

Komentar: kot vidimo, je sestro Favstino nagovoril sam Bog Oče, četudi je to mnogim teologom skrajno sporno in celo heretično. A ni le ona poslušala Njegovega glasu in gledala Njegovo podobo. Takih ni malo. 

D. 826 Zdaj vidim, kako zelo bolniki potrebujejo molitev. Končno je bila kapela odprta. S težavo sem molila, ker sem se počutila zelo izčrpano, a takoj po svetem obhajilu sem se vrnila v svojo SAMOTO. Tedaj sem zagledala Gospoda, ki mi je rekel: …

D. 838 O neskončna večnost, ti boš osvetlila napore herojskih duš, ker te napore svet plačuje z nehvaležnostjo in sovraštvom. Take duše nimajo prijateljev - so osamljene. V tej SAMOTI se krepijo. Svojo moč črpajo le iz Boga, čeprav v ponižnosti, toda pogumno se upirajo vsem viharjem, ki udarjajo vanje. Neomajne so kakor hrasti, ki se dvigajo do neba. Skrivnost je v tem, da pri Bogu črpajo moč in imajo vse, kar potrebujejo zase in za druge. Nosijo svoje breme, toda znajo in zmorejo nase jemati tudi bremena drugih. To so svetlobni stebri na Božjih poteh. Sami živijo v svetlobi in razsvetljujejo druge. Sami živijo v višavah in znajo druge, manjše, napotiti in jim pomagati do teh višav.

D. 1062 Opravila sem uro češčenja kot zahvalo za podarjene mi Milosti in vso bolezen; tudi bolezen je velika Milost. Štiri mesece sem bila bolna, a se ne spominjam, da bi zgubila eno minuto. Vse za Boga in duše, povsod mu želim biti zvesta.

Med češčenjem sem spoznala vso skrb in dobroto, s katero me je Jezus obdajal in branil pred vsakršnim zlom. Posebej se Ti zahvaljujem, Jezus, ker Si me obiskoval v moji SAMOTI, in zahvaljujem se Ti, da Si navdihnil moje predstojnike, da so me poslali na zdravljenje. Podeli jim, Jezus, vsemogočnost Svojega blagoslova in poplačaj vse izgube zame.

D. 1200 Ko so me sestre ob prihodu pozdravile in me obdale s svojo prisrčnostjo, se je moje trpljenje POVEČALO. Hotela bi se skriti in se za trenutek v SAMOTI odpočiti, ostati sama … … Od ustvarjenih bitij ničesar ne zahtevam, z njimi se samo toliko družim, kolikor je nujno potrebno. Nikomur se ne bom zaupala - kvečjemu takrat, ko bo to potrebno za Božjo slavo. Moje druženje je z angeli.

D. 1330  O kako dobro je opravljati duhovne vaje pri najslajšem Srcu Mojega Boga. Sem v SAMOTI s svojim Ženinom in nihče me ne ovira v prisrčnem pogovoru z Njim.

D. 1699 

Samota - moji najljubši trenutki,

samota - toda vedno s Teboj, Jezus in Gospod.

Ob Tvojem Srcu mi prijetno mine čas,

saj ob njem moja duša najde počitek.

Ko je srce napolnjeno s Teboj in polno Ljubezni,

a duša plameni s čistim žarom,

takrat kljub največji zapuščenosti ne čuti samote,

ker počiva v Tvojem naročju.

O, samota - trenutki največjega druženja;

čeprav zapuščena od vseh ustvarjenih bitij,

se potapljam v morje Tvojega Božanstva

in Ti prijazno prisluhneš moji zaupni izpovedi.

Tare me preskakovanje moje duše od jokanja do klicanja: juheeej!!, ko berem te njene vrstice.

V enem od nedavnih Credov v Družini, je gospod Rebula citiral svetega patra Pija, če se prav spomnim: ''Čim prej, tem bolje!'' Kar pomeni: čim prej si zrel za Gospoda, tem bolje je, da odideš Domov, sicer te lahko čarovnica sveta spet ujame v svoje kremplje. Zaradi tega se svetniki niso obirali oditi Domov ob prvi priložnosti, ter ob vsakem UMIKU vsakega dne.

Kdor vse tole študira, da se mu oči solzijo, bo zmagal, le vztraja naj do konca.

Naslednjič pa o mističnih, nevarnih, zmotnih in grešnih straneh UMIKA.