17. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… ter tiho in nežno poj sveto Ime …"

 1 od 3: usodna razlika med glasno in tiho molitvijo svetega Imena

slika: Getty images

10.12.2017, ned.

Ledena nedelja zjutraj. Naslednje dni pa bo spet odjuga. Zavil sem noge v staro vojaško spalko in v mraku jutra začenjam s pisanjem. Juhuhu!!

Nadaljujemo z razlago prvega pravila/vodila svetnikov:

1. Kadar je le možno, se umakni, ter tiho in ljubeče ponavljaj (poj) Gospodovo sveto Ime. Pri tem imej željo, da Ga veseliš.

Najprej povejmo, da lahko Gospodovo sveto Ime, ki je Jezus Kristus, ponavljamo na več načinov:

- kot glasno skupinsko petje,

- kot glasno samostojno petje,

- kot polglasno samostojno petje ali ponavljanje,

- kot skorajda neslišno petje ali šepetanje,

- kot popolnoma neslišno ponavljanje.

Slabe strani glasne (skupinske) molitve/čaščenja

Vse religije ipd. učijo GLASNO skupinsko duhovno petje. Tisti, ki poznajo Gospoda osebno in kot Osebo, pa vse molitve spremenijo v Gospodovo sveto Ime. Zakaj je to tako, bomo pojasnili v nadaljevanju naših zapisov. Zdaj pa k slabim stranem GLASNEGA petja Imena.

1. Če ne rasteš v razvoju Ljubezni do Gospoda, medtem ko kličeš Njegovo sveto Ime (Rimljanom 10,13), POSTANEŠ VERSKI DEMON. Zakaj?

2. Obstajajo deli religij, ki častijo Gospoda kot Osebo, a jim je domala prepovedana 'tiha molitev': samo glasno vzklikanje in plesanje jim je dovoljeno. Zaradi tega mnogi postanejo demoni. Kljub temu, da v lastni religiji poznajo velike svetnike in duhovne očete, ki so vse življenje Sveto Ime ponavljali v TIHOTI. V čem je problem?

3. Problem se nahaja v tem: začetnik, ki bi bil le v tihoti, bi tam le dremal in mislil na neumnosti. Zato mora glasno peti in glasno moliti. Da je angažiran tudi z glasom in stasom. A sčasoma to postane problem, ne več rešitev:

4. Ko si glasen, si kot na prednjem delu gledališkega odra. V ozadju ostaja še veliko prostora za nevidne 'prišepetovalce'. Ko torej glasno pojemo molitve in hvalnice, je v ozadju odra še veliko prostora ZA NAŠE DRUGE MISLI IN SAMOOPAZOVANJA. Zato si dobro zapomnite: tisti, ki pojejo le glasno in na odru ali koru, ne molijo pa v TIŠINI SAMOTE IN ODMIKA, zagotovo ne pridejo daleč na Poti, ampak ostanejo pozunanjeni verniki, ki čistijo le zunanjo stran čaše, kot je opozoril Gospod Jezus.

5. Bolj ko se spreminjamo v Ljubezni do Gospoda, bolj se spreminja tudi naša molitev. NE MOREMO VEČ MOLITI KOT PREJ. O tem jasno piše sveta Favstina Kowalska Najsvetejša. In seveda pred njo sveta Tereza iz Avile. In to je izkusil vsakdo, ki je rasel v Ljubezni do Gospoda.

Glasno in celo javno liturgično petje zato dušo pušča prazno Luči, kar povedo tudi mnogi pevci na koru, ki jim je žal za izgubljene svete maše, kjer so peli - ker ''nimajo nič od njih.'' Seveda to ni čisto tako, a kdor glasno kokodaka, ne more Gospoda sprejeti v polni meri. Tudi sveta Favstina je napisala, da klepetave sestre redovnice ne bodo nikoli videle nebes.

6. Vsekakor je glasno petje nujno: pri skupinske čaščenju in pri začetnikih na Poti (četudi so že starci). Ni res, da od petja na koru ne dobijo nič. Dobijo sicer zelo malo Gospodove utehe v dušo, a veliko ENERGIJE, ki jo glasno ali polglasno petje proizvaja. Ta energija poživlja, vendar je le materialni del človeka - dobijo jo tudi Indijanci, ki bobnajo in plešejo okoli ognja. Božji del pa pride ob odsotnosti ega in v tišini duše. Tega pa glasnim nastopačom manjka. Zato, kot sem povedal zgoraj, kljub umetelnemu popevanju pogosto postanejo demoni. Zgrajeni verski demoni. Cerkve so jih polne.

7. Slaba stran glasnega popevanja, brez umikov v samoto in tišino, je tudi v tem, da ko glasno pojemo, nas zagotovo kdo sliši in takrat se naš mali-ego še KREPI. To je tisti šepetalec v ozadju. Če vzamemo manjšega otroka, ki z vsem srcem glasno poje, v ozadju nima ničesar in je čist kot angel; ko pa oseba postane izkušena, začne peti RUTINSKO, v ozadju pa opazuje druge in samega sebe ali razmišlja o problemih oziroma željah. Kako bo imel takšen človek kakšno duhovno korist od petja ali svete maše??

8. In glej ga zlomka: ko je nekje napaka, tam hudič začne na kup nositi. Takšni ljudje so najprej peli, da bi druge veselili, ko pa je odziv dober, začno peti ali govoriti zato, da so sami zadovoljeni in čutno izpolnjeni. Posledično, če nimajo duhovnega vodnika, ki POZNA Jezusa Gospoda osebno, postanejo še večji demoni. V cerkvi krasno popevajo, ali pa javno poklekujejo in poljubljajo kipe, a le zato, DA JE NJIM LUŠTNO IN DA SE POKAŽEJO PRED DRUGIMI, DA ONI NEKAJ SO. In ker hudič ne spi, začno na kor hoditi zaradi druženja, občasnih čajev in palačink, piškotov, predvsem pa zaradi skupnih potovanj zbora po okolici in svetu. Komu torej služijo taki osebki? Služijo SEBI in soljudem,

NE PA GOSPODU.

Ker jih je napadla splošna krščanska duševna bolezen zamenjave Druge Jezusove Zapovedi s Prvo: namesto da najprej Ljubijo Gospoda, raje skušajo 'ljubiti' sebe in druge. Zato postanejo veliki potuhnjeni verski demoni. In ni jim jasno, zakaj so v dušah nesrečni, ko pa so tako zelo pobožni. Zaradi teh momentov so propadli celi deli sicer obetajočih religij ali disciplin. Kajti hudič pri takih ne miruje, in IZGUBIJO pokorščino, ponižnost, čistost, sramežljivost in skromnost, ter si v cerkvi pridobijo vstopnico za kasnejši pekel, ki se pa bo začel že na Zemlji. Navzven svetniški, lepi, Božji in nasmejani, od znotraj pa prešuštni.  

Da se tega izognemo, je treba lepo poslušno sprejemati Učenje tistih svetih duš, ki so v tišini in umiku služili Gospodu. Kajti: Poti Domov se lahko naučimo le od tistih, ki so sami uresničili Pot Domov in hojo s Kristusom.

Samota in umik, ter tišina duha in duše, seveda skupaj z Ljubeznijo do Gospoda, v ozadju ne puščajo prostora za potuhnjeni 'jaz'. Zato lahko le v tišini in občasni (a redni) samoti (p)ostanemo tisti 'otroci', katerih je Nebeško Kraljestvo. Seveda pa to ni tišina kamnov, tišina zenistov, ampak je v tej tišini duše veliko veselje z Gospodom. In ko se te gromoglasne Tišine nabere, da nas skoraj raznese, gremo ven, polni Boga, in Ga glasno razglašamo. Kdor pa Ga le glasno razglaša, brez polnosti Boga V SEBI, pa s svojim življenjem razglaša samega hudiča, četudi je sicer zelo cerkvena duša.

Toliko na kratko o teh problemih na to nedeljo, naslednjič pa o tem, zakaj je Sveto Ime najvišja molitev, svetejša od najsvetejših religijskih ritualov. Pa čeprav župnik pravijo, da pri kristjanih ni tako.