15. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… se umakni …"

4 od 4: Nevarnost! O mističnih, nevarnih, zmotnih in grešnih straneh UMIKA. Ter rešitev za začetnika.

Hoja s Kristusom osebno

5.12.2017, tor.

Ne vem, kako bi na kratko povedal o smrtonosnih pasteh UMIKA, v enem samem prispevku. Kajti hudič-lovec na duše je tako zelo pretkan, da ukane še največje iskalce, kaj šele površne nadebudneže. Lahko pa rečemo, da bo imel bolj malo uspeha pri tistih od vas, ki boste vseh pet pravil svetnikov jemali V KOMPLETU. Vseh pet (na)vodil mora delovati istočasno, v celoti. Le v tem primeru bodo naši UMIKI od sveta zoreli v pravo smer.

Mistični aspekt UMIKA

Ko človek po modrosti ali pa trdi izkušnji spozna, da v tem svetu ni utehe, ker je materialen, in zato v njem vedno vse propada ter muči dušo, začne iskati rešitev. Počasi spozna, da je rešitev v tem, da se UMIKA od sveta h Gospodu. Postopoma spoznava veliko resnico Poti Domov. Gospod Jezus je jasno povedal, kdo je lahko Njegov osebni učenec: samo tisti, ki se popolnoma ODVEŽE od sebe, družine, sorodstva in prijateljev, ter se popolnoma PRIVEŽE Nanj. Tudi v kakšni drugi religiji, ki Ljubezen do Boga oznanja še 3000 let dlje od začetka Stare zaveze, govorijo enako. Učitelj je dejal:

Navezanost na dom in vse, kar sodi zraven, in navezanost na Gospoda, nikakor ne gresta skupaj. Prva navezanost je pot teme, druga pa svetlobe. Kjer je svetloba, ni teme, kjer je tema, pa ni svetlobe.

Seveda potem vsak tak Božji učitelj takoj doda, da lahko 'vešči Gospodov služabnik v Ljubezni' živi tudi z družino. Zato je pomembno vedeti, kako postati VEŠČ.

Samo na en način, in nobenega drugega:

ZAPUSTITI MORAŠ VSE, KI TE DOBRO POZNAJO,

in si najti v Bogu realiziranega duhovnega vodnika ter skupnost. Tam moraš z vsem svojim življenjem 'vaditi Pot' najmanj tri leta, da se utrdiš v disciplini pokorščine Besedi, samozatajevanja, življenja v skromnosti in čistosti.

ČISTOST pomeni samo eno stvar: prenehati s spolnim uživaštvom. K temu se zavežejo vsi resnični redovniki sveta, in velik del duhovnikov. Če beremo Katekizem Katoliške Cerkve, je tam potrjeno, da se izvirni greh množi ravno z razmnoževanjem. Množi pa se tudi s senzualnim vdajanjem čutnemu uživanju na razne druge načine, od katerih pa je spolnost kraljica. Sledijo ji vino, meso, čast in imetje.

Kdor se torej začne umikati v molitev, ni pa se odpovedal pohlepu, nečistosti in ni pokoren Nauku (vodniku), bo izvajal patološke umike v molitev, kjer mu bo šepetal hudič, in ne Gospod.

Kdor pa stopi v BOJ, s samim seboj, kar je bistvo duhovne askeze v Ljubezni do Kristusa, mu bo na pomoč prišel najprej kak svetnik, vodnik, potem pa še Gospod Jezus osebno. Šele od tu naprej je UMIK resničen. Kajti jasno se bo opazilo, da Gospod 'čisti pot' svojemu nadebudnežu, da mu spreminja okolico in njega samega, ter da se nenehno dogajajo čudeži okoli njega.

- Prvi čudež bo, da bodo takšno iskreno dušo začele zapuščati želje po lastnem čutnem uživanju. Od sveta jemlje samo še tisto, kar je skrajno nujno za preživetje telesa. Tudi spolnost začne izgubljati moč nad njim, kajti več ko je Ljubezni do Boga, manj ostaja 'ljubezni' do mesa.

- Drugi čudež bo, da bo zaradi tega potreboval veliko manj stvari, tisto, kar pa je najnujnejše, si bo lažje zagotovil. Sčasoma bo spoznal, če res služi Gospodu, da Gospod v vsem skrbi zanj(o), in da nima nič manj, četudi zapusti npr. nemoralno službo.

- Tretji čudež bo, da bodo takšno iskreno osebo, ki ves čas misli na Gospoda, začeli ZAPUŠČATI 'PRIJATELJI', pa tudi sama bo delala v tej smeri. Potem jo bodo zapustili še sorodniki. To store zato, ker njihov čutni um ne more razumeti Božjih Poti. Takrat tudi 'verni kristjani' črtijo svoje bližje, ki začno hoditi po resnični Poti Domov. To vidimo celo pri tistih, ki želijo postati duhovniki: lastni verni starši so jim lahko takrat v hudo spotiko. To se je zgodilo tudi sveti Favstini Najsvetejši. In mnogim slovenskim duhovnikom.

- Četrti čudež bo, da človek četudi bi hotel grešiti, ne bo mogel več kaj hudega storiti, kajti Gospod tako dušo vodi OSEBNO, in z njo deluje DRUGAČE kot s pol-vernimi in nevernimi. Medtem ko tem daje kar si želijo (a potem ni odgovoren za posledice), Svoji predani duši, ki Ga objema, tega ne daruje, ampak ji daje samo tisto, kar je NAJBOLJŠE za njen hiter razvoj in stik z Domom. Daruje ji spoznanje same sebe: tisti, ki resnično sreča Gospoda, ker se mu Gospod razodene, najprej pade na tla kot pokošen. In joka, da se skoraj zaduši: od Milosti. Takrat namreč pride do dvojnega spoznanja: kako zelo SVEEEEEET in MILOSTEEEN je Gospod, in kako zelo beeeedni smo mi. A ker smo z Njim, smo kljub bednosti srečni, Srečni do nebes in v njih.

Teh mističnih čudežev, ki se začno dogajati, ko Gospod pride OSEBNO VODIT iskalca, je še ogromno. Bistvo teh čudežev pa je popolnoma obratno od protestantskih razsvetljenj in tudi vseh drugih polovičarskih: Bog svojega izbranca ne vodi skozi Svoje OBILJE, kot to počne z začetniki, ampak v Svojo UBOGOST. Zaradi tega svetega dejstva Ga zapuščajo tudi naj-nadarjenejši kandidati. Kajti oni bi čudežev, obilja, ozdravljenj, denarja in množičnih družin ter velikih cerkva. A to ni pot svetnikov, to je pot popolnih začetnikov na Poti. Za njih je Jezus predlagal čudeže delati. Ostale pa uči spoznati sebe v Njem in z Njim nositi svoj križ. In takih je potem Nebeško Kraljestvo, vsi ostali nadebudni pa padejo v vice, čeprav mnogi med njimi trdijo, da vice ne obstajajo. Hudič je pri njih uspel svoje strupe razširiti, četudi so vse življenje govorili: ''Gospod, Gospod …''

Nevarni in zmotni umiki

Nevaren je torej vsak umik v samoto, ki mu PRED TEM ni sledil uk pri duhovnem vodniku, ki je dozorel v Bogu. Kar pomeni, da se z Gospodom pozna osebno, ne le po teologiji in statusu v Cerkvi. Teoretiki so namreč domala ničvredni vodniki za duše, ki se že bližajo h Gospodu. K temu se bomo vrnili ob obravnavi pete točke svetniških pravil. In o tem veliko pišeta sveta Favstina Kowalska in sveta Tereza iz Avile.

In zdaj: če se v samotno in tiho molitev umikamo BREZ predhodne šole v skupnosti in pri učitelju, bomo najverjetneje trpeli za mnogimi nevarnimi boleznimi umika.

- Najhujša nevarnost so umiki, kjer se oseba posveča nekim svojim 'videnjem' in prisluhom, namesto da se posveča Ljubiti Gospoda s kar najbolj LJUBEČIM petjem ali šepetanjem Njegovega svetega Imena. In imen svetnikov, ki so ji intimno blizu.

-  Druga nevarnost je rast napuha, da si zdaj pa nekaj posebnega, in da imaš pri Bogu posebno protekcijo. Pride do sindroma: 'to sem pa jaz!' Katastrofa.  

- Zaradi tega oseba postane samosvoja, zanaša se le na svoje navdihe, za katere smatra, da so po Svetem Duhu. Zaradi te bolezni imamo zdaj na Zemlji že 38.000 vrst protestantskih Cerkva, baje jih bo kmalu 40.000. In mnoge njihove doktrine so hudo skregane med seboj, zato začno resni ponovno študirati katoliški Nauk in se vrnejo v Cerkev, ki je Kristusova, ne pa neka osebna (npr. Lutrova). Ta samosvojost se dogaja izključno predojdipalnim (avtoriteto zavračajočim) dušam. Tudi ustanovitelj omenjene Cerkve je bil predojdipalec, kar nam jasno pove branje njegovega življenjepisa. In ker je dandanes svet brez očetovskih očetov, se tovrstne duše množijo in shajajo v tovrstnih Cerkvah. Iskreni med njimi pa se vračajo k popolnemu Nauku.

- Če torej nimamo duhovnega vodnika, čutimo pa potrebo, da se začnemo umikati od sveta, malo po malo, je nujno ob tem Gospoda nenehno prositi za dvoje: za Milost čistosti in za Milost duhovnega vodnika, ki je Bogu osebni služabnik in prijatelj. Poleg tega moramo NENEHNO sami sebe IZNIČEVATI: vse napuhe in ideje o svoji posebnosti in duhovnih dosežkih moramo brez milosti posekati v hipu, ko se porodijo. To je namreč boj s hudičem, ki začetnike nadleguje kot le more, če ni blagoslova nad njimi. Izničevati samega sebe pomeni le eno: sebe manjšati, Gospoda in svetnike pa večati. Pomeni tudi takoj zavreči vsak svoj dosežek ali zaslugo. To delamo vse dotlej, dokler nekega dne nenadoma in popolnoma nepričakovano ne pride Gospod ali Gospa sveta osebno, ter se nam osebno razodene: v dušo in srce, in morda celo iz oči v oči. Šele od takrat naprej smo nekaj, do takrat pa smo v samo-prevari. In kaj smo od Spoznanja naprej? Spoznamo, da je Gospod vreden vse naše Ljubezni in življenja, in da smo mi Njegovi večni služabniki v Ljubezni. Ko pridemo do tega temeljnega Spoznanja, je naša duša POPOLNOMA OČIŠČENA, in začnemo lahko novo Življenje. Postanemo Gospodovi osebni večni spremljevalci.

Vsega tega pa si ne smemo le domišljati. Kajti če je vse to res, nam Gospod nakloni ali pa nam okrepi posebne karizme, v katerih smo najmočnejši, da tudi angeli v nebesih tega ne zmorejo. O tem piše tudi sveta sestra Favstinka. Če smo resnično Odrešeni skozi Spoznanje Gospoda osebno, mora to dejstvo potrditi tudi naše življenje. To se potrjuje na mnoge načine, ki pa so vsi prepoznani kot Gospodove Milosti in Moči. Če smo res Spoznali Gospoda in sebe v Njem, postanemo takšni ali drugačni glasniki Gospoda, ki je Kristus. Pri tem smo zelo močni in inovativni. Nihče, ki je resnično srečal Gospoda, ne ostane takšen, kot je bil prej. Kajti odvezal se je od sveta in se privezal na Gospoda. O tem pa morajo pričati tudi njegova dela za Gospoda, in čistost našega življenja. Ta dela nikoli niso majhna in le osebna. To so merila, da se lahko ocenimo, ali smo resnični. Kajti kdor je resničen, če hoče ali ne postane 'učitelj sveta', pa četudi živi sredi puščave, v majhni votlini in tam nenehno prepeva in v tišini šepeta LJUBEČE Gospodovo sveto Ime - kar je najlažji in najmočnejši način Služenja in druženja z Gospodom. Ki ga zmore vsakdo.

Grešni umiki

Ti umiki so najbolj podli, najbolj gnusni:

- Ko se nekdo umika v samoto le zato, da se izogne odgovornostim in delu.

- Samo pretvarja se, da je v duhovni zbranosti, pri tem pa se pusti služiti drugim, ki morajo trdo delati.

- Med umikom svojih misli nima pri Gospodu in svetnikih, ampak sanjari bedarije in podleže hudičevemu šepetu. Če navzven kaže svojo svetost, v srcu pa je umazan, postane 'sveti hudič'. To se zgodi, ker ni poslušen duhovnemu vodniku in Besedi, ker je samovšečen, ker je len in ker je umazan v srcu. Ne kliče h Gospodu za Milost čistosti, ampak pogleduje naokoli za človeškimi osebki in njih telesi ter denarjem; ne moli, da bi mu Gospod naklonil odločnega duhovnega vodnika, učitelja. Če ga ima, PA GA NE POSLUŠA.

- Gospodovo sveto Ime poje zaradi raznih materialnih koristi: za denar, za zdravje, za posvetne 'čudeže', za lastno slavo med ljudmi.
- V umiku lebdi v neki sladkobni 'ljubezni in miru', ki je svet lažnih nebes …

Še veliiiiko je drugih pasti, ki jih v tem prispevku mrzlega jutra nisem omenil. Bom pa ponovno podal osnovna vodila uspešnega UMIKA:

1. Čistost, pokorščina in uboštvo.

2. Ničenje sebe, večanje Boga.

3. Svetniški duhovni vodnik, ki ga POSLUŠAMO in ubogamo in imamo zelo radi, četudi je strog.

4. Nenehna želja izpopolnjevati svojo Ljubezen do Gospoda, ki je Kristus.

Kaj pa če tega vsega še ne zmoremo?

Resnično, resnično povem vam: potem pa se umikajte kadar le morete le za nekaj minut, in ne več. Kdor še ni TRDEN v svoji samoti in tihoti, ker nima moči in znanja in bojevitosti za to, naj se ne umika v samoto! Kajti v samoti se dogajajo najhujši napadi hudiča na dušo, kar je poskušal tudi z Jezusom Gospodom v puščavi. Samota pogosto ne pomeni le neka sladkost v Miru, ampak nas zna nenadoma zaskočiti sam peklenšček, in takrat pride do STRAHOTNEGA boja, ki je povsem fizično realen. Če pa smo sanjalci, se hudič nima kaj boriti: samo zaziblje nas v iluzije in nam vodi um - skozi strupeno slaščičarno - naravnost v pekel. In mi tega SPLOH NE VEMO. Ker smo neposlušni Nauku umika in smo bebasti. Takim pač ni pomoči. Takim tudi Jezus ni mogel pomagati, ko je bil človek.

Zaradi tega naj se duša začetnica, ki pa je ISKRENA ISKALKA, NE UMIKA V SAMOTO! Zanjo je le ena pot: bodi v Cerkvi kadar le moreš. Vsakodnevna sveta maša. Spoved pri svetniškem duhovniku. Ogromno skupne molitve in duhovnih pogovorov. Veliko branja o svetnikih in Božjih Knjig (sem spadajo tudi naši blogi). Prva faza je namreč razviti disciplino v neki Božji skupnosti. Zato pa so samostani: so umik, a za 'mlade duše', da tam so v skupnosti.

Je pa treba tudi v verski skupnosti biti skrajno zadržan in pazljiv v teh stvareh:

Nobenih intimnih prijateljstev, nobenega domačijstva, nobenih spogledovanj, tudi preveč prisrčnih simpatij ne. Samo prijateljstvo v služenju Gospodu. Kajti prišel si iskat Gospoda in najdeš Ga le v svetnikih, svetniških vodnikih in v svojem očiščenem srcu. V ljudeh, kot si sam, pa NE. Ne zijaj v ljudi in ne ocenjuj jih, ampak zijaj v Gospoda na razpelu in Ga Ljubi tako, da LJUBEČE šepetaš Njegovo sveto Ime. Zijaj v svetega človeka, če naletiš nanj in si želi njegove naklonjenosti. Kajti z njo pride blagoslov Moči za hojo po Poti, brez padcev na hudičeve 'finte'. Če delaš tako, boš hitro zoreča duša.

V duhovni skupnosti torej NE SMEMO iskati čutnih užitkov zase. Ampak ji dajati svoje delo, svojo denarno pomoč, znanje … Izogibati se moramo društveni atmosferi v občestvu, popivanju alkohola in radostenju eden drugega. Takrat se umaknite domov in berite svete Knjige, sicer se boste zapletli v bolne cerkvene odnose in postali asura - prepirljivi cerkveni demon. Teh je že itak preveč. Gradnja zidov in občestva ne sme biti na prvem mestu, ampak mora biti to molitev in LJUBEČE čaščenje Gospoda. Le tako se lahko postopoma pripravimo na svete UMIKE v samoto, kakor to delajo sveti in je delal Gospod, ko je bil človek na Zemlji.

Kdor teh revnih nasvetov ne bo upošteval, ne bo gledal Gospoda in ne bo Odrešen v Miru in sladkosti Služenja z Ljubeznijo. In kdor bo te nasvete upošteval, bo prej kot slej imel Mir in Gospod mu bo Prijatelj. Teh stvari se ni izmislil tale jonek, ampak so del svetnikov, ki so Gospoda poslušali in sledili.

In če vam kdo poreče, da so te zapisane stvari lažne ali zmotne, vedite, da je taka oseba nehote hudičev sluga, pa četudi nosi zlat križ na prsih.

To je Živi Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Rešenik!