23. Božič siromakov v nekaj točkah

Rapsodija meditacije: iz polvere in nevere v Spoznanje in Odrešenje

23.12.17, sob.

Kdo je večji siromak, na ta sveti Božič? So to brezverni ljudje? So to najbrž pol-verni? Je to nemočno Dete v jaslicah, ki Mu bo usojeno biti na križ pribito? Ali pa so to odrešene duše, ki - v materialnem svetu čarovnice iluzije in bratov kajnov - ne morejo prave vere svojim so-dušam na Zemlji dati? Ker so te duše tako globoko v brezno materialnosti potegnjene?

1. Bil sem naučen, 'da bo na koncu vse dobro', da Gospod Bog tistim, ki Ga Ljubijo, odpira Pot in celo materialne stvari ureja, kadar je kriza. To sem tudi v kakem psalmu našel in v vsaj še dveh drugih verah, ki sem se ju resno lotil, preden se je Oče lotil mene.

Z leti pa sem spoznal, da to ne drži povsem. Ne drži s stališča tistih duš, ki še ne zaznavajo duhovnega sveta, zatorej ne morejo slišati in videti Gospoda, ki je Kristus. Zato tudi niso Odrešeni. Takšne duše še vedno 'padajo na pravljice', kako jim bo Gospod uredil stvari tudi na Zemlji. Vendar Gospod uredi samo nekaj osnovnih stvari, vsakdanji kruh na primer. Vse ostalo pa brezverni bolje urejajo, kajti oni vedo, da je za vsak rezultat treba trdo delati. Kajti resnica sveta in Boga na Zemlji je: tisti živijo malo dlje in bolje, ki so brihtnejši, zvitejši in močnejši. In kdor je res močan v svoji trenutni nameri, dela prav take čudeže kot apostoli in kot Mojzes pred faraonom. Zgodovina človeštva in današnjih dni nam nepristransko poroča, da globoko vernim ni prav nič bolje na tej Zemlji kot nevernim - največkrat jim je še veliko slabše. Kajti Gospod dovoli, da demonski voditelji uničujejo cele narode, generacije za generacijami otrok - in vse spreminjajo v demonstvo in smrt. Kaj je lahko dobrega v tem, da je bilo samo v tem letu po svetu ubitih okoli 100.000 kristjanov, pa najbrž še več muslimanov, in da njih otrok ne bodo vzgajali dedki in očetje in babice, ampak demonski vzgojitelji? Enako se dogaja tudi pri nas, v še hujši obliki, že 70 let.

Na Gospoda se torej ne gre kaj dosti zanašati, kar se tiče zemeljskega življenja. To očitno vedo vsi pol-verni kristjani, ki raje več delajo in švercajo in prešuštvujejo, pa malo manj na Gospoda mislijo. Ker jim nekako ne diši, da bi umirali v mukah, kot mnogi Gospodovi veliki svetniki-svetnice, ki so umirali-e pri 24, 31 ali 33 letih. Kajti poskrbeti morajo za otroke, da bodo lahko vsaj oni spoznali Boga. Toliko o življenju telesa.

2. V tak mračen svet se je že takrat rodil Jezus Odrešenik. Judje so mislili, da ima kakšne supermarket-Božje moči, ker so že Elijo narobe doumeli. Ko pa so videli, da je Jezus izvajal le neke minorne minljive čudeže s siromaki po cestah, ni pa hotel voditi ljudstva kot kralj in kot revolucionar, so Ga prodali, pretepli in nabili na križ: Jezus, Dete iz hleva, je postal običajni kriminalec, ubit na najsramotnejši način v rimskem imperiju: s križanjem. Vmes pa 'ni imel mesta, kamor bo glavo položil'. Vsemogočni večni Bog? Seveda se Judje še danes smejijo takemu Bogu. Kristjani pa raje sami zase poskrbimo na Zemlji, ker na Boga se ni kaj dosti za zanašati: če ne boš sam v trgovini pred Božičem 'švical' s polnim vozičkom, boš pač lačen, Vsemogočni gor ali dol. No, kruha bo že dal.

3. In razmišljajoči človek spozna, kar celo najvišji duhovniki Cerkve največkrat ne: ni Bog kar sam zažgal grmade z nebes, ampak je to storil Elija, njegova volja, njegova strahotna magična namera je to storila, pa tudi takoj zatem pobila stotine lažnih duhovnikov. No, to zadnje je naredila njegova roka, ki se je morala pri tem dobro utruditi. Da je deloval Elija, ne le Bog, je jasno zapisal tudi Sirah:

Tedaj je vstal prerok Elija kakor ogenj in NJEGOVA beseda je bila kakor goreča peč. ON je spravil nadnje lakoto in S SVOJO GOREČNOSTJO zmanjšal njih število. Z Gospodovo besedo je zaprl nebo in storil, da je trikrat padel ogenj z neba.

Kako torej deluje Gospod? Sam dostikrat ne zmore kaj dosti, samo skozi našo zagnanost je kaj storjenega. Sicer je res naredil vesolje in Zemljo, ne more pa barabi dati resnice na jezik in dobrih del v roke. Tudi na travniku ne more solate narediti, za Svoje kristjane. Zato protestanti trdo delajo, da kaj imajo - a enako je z neverniki. Zato si muslimani lastnoročno izborijo ozemlja in ugrabijo ženske. Zato kristjani ustanavljajo ekonomske inštitute. In zato so krščanske vojske same udarile po islamskih, in jih mlele v prah: da so lahko rešili  svoje otroke. In zato mora kmet sam orati in garati, da kaj pridela. Iz zraka ni nič, še Elija je moral svojo voljo uporabiti v tistem duelu pri OK koralu. In šele ko mi trdo garamo, ko postanemo bedni 'karmiji', šele takrat nam pomaga Bog, če smo pošteni v srcih. A ENAKO STORI TUDI NEVERNIM. Tlele torej nekaj hudo manjka.

V čem je torej poanta Boga in vsa ta slava in vera?

Do sedaj je še nismo odkrili,

do sedaj smo še vedno enaki živalim in nevernikom.  

Eksperiment

4. Odrešenik sveta je torej precej beden, gledano z zemeljskega stališča. In s tega stališča Ga vidijo tudi vsi, ki še nimajo transcendentnega uma, zavesti, ki še niso preklopili na Božji svet. Zato Ga pač le s težavo sledijo. A bedni niso le oni: bedni so tudi tisti, ki so po Milosti in lastnemu pred-garanju na Poti končno srečali Gospoda in bili Rešeni. Ko je ta ničvrednež jona tako srečal Gospoda, je vzbrstel v Novo življenje, a sčasoma to postaja tudi trnovo v srcu, kot je povedala naša lidija. Kajti: le kako boš srečen v Bogu, ko pa te Sreče ni moč darovati še drugim? Kajti med Ljubečim služenjem Gospodu in med običajno vero je BREZMEJEN PREPAD. Še dobro, da se Cerkveni voditelji tega prepada ne zavedajo kaj dosti, sicer bi povsem omagali.

In ta jona od niča, je naredil 'eksperiment': začel se je žalostiti nad takim Bogom, ki je tako NEMOČEN pred silo sveta, četudi ga je On sam ustvaril. A nekaj mu je iz vajeti ušlo, in ljudje smo vse bolj demonski in brezverni. In ta človek od niča je napisal svojo predsmrtno pesem. Takole se je glasila, v solzah:

Zakaj Gospod,

Rešil si tega brezveznjaka,

če dober

le za tega Si bedaka?

V budizmu poznajo t-i. bodhisatve. To so utelešena ali neutelešena bitja in ljudje, ki so izvedli neprelomljivo prisego,

da ne bodo stopili v Odrešenje,

preden ne bo pred njimi Odrešena zadnja duša na Zemlji.

In pisca zgornjega stiha je zagrabila odločnost, da ZAVRŽE svoje Odrešenje, če tudi drugim ljudem ne more dati tega Zdravila. Le kaj mi bo Odrešenje in sladkosti pri Gospodu, če tudi drugi tega ne morejo biti deležni? Kaj mi mar žreti dobrote, če so drugi lačni, ubiti?? Ne maram! Ne maram! Kje je torej ta vsemogočna sila Gospodova, da bi zlomila urok Zemlje in bi jim Tvoj sluga lahko v srca vlil nekaj kapljic Tvoje Milosti? Moram biti čarovnik Mojzes, čarovnik Elija, ki sta imela enormno moč namere? Od kod naj mi to? Nekaj je imam, a nisem Elija ne Mojzes ne Pavel. Torej, Jezus, TI moraš malo več pokazati, kajti rezultati sveta gredo proti ničli, in že kmalu Boš v minusu. Zakaj Te moramo mi reševati?

S tem odnosom je ta jona padel v svet tistih, ki bi radi verovali, pa ne morejo. Se želijo prikloniti pred razpelom, pa zaradi zamere nočejo. Želijo Boga, pa Mu ne zaupajo. Takrat dušo ogrne nekakšna meglica, in tesnoba sveta spet dobi njen pritisk na prsi človeka. In spomnil se je, da je tako živel nekoč, dolgo tega nazaj. In spoznal, kako živijo ljudje, vsi ljudje. To je obupno stanje! Ko poanaliziramo to stanje, pridemo do diagnoze, da je globoko v človeku nekakšna ZAMERA do Boga. Zaradi te zamere je trdovraten, in kljub želji, ni sposoben Gospoda Ljubiti, ker Gospod se na Zemlji kaže kot oddaljeni, asocialni in celo janzenistični Alah.

Finale

5. In je ta bednež jona zanalašč vztrajal nekaj ur v tej trdovratnosti, ter lezel v grozo spoznanja, kako ljudje pravzaprav živijo ves čas. Da bi vsaj malo zatrli to tesnobnost sveta v prsih, se začno ukvarjati z brezzveznimi početji: glancajo avto preden ga dajo v ogrevano garažo, nakupujejo brezvezno tehniko in lepe drobnjarije, lutajo v mesto, da bi koga srečali, gledajo v praznino ekranov in telefončkov, ter za Božič in Veliko noč bašejo želodce z grehom. Duše pa so jim bol.

In je ta eksperimentator napel vsa čutila, tudi tisto od srca, ter zaznaval vse: sebe, svet in tudi Gospoda. Kaj namreč počne ta čas On, ki je vsemogočen, in je Odrešenik? In zaslišal je nenehen šepet:

Ljubi Me.

Ljubi Me, sin Moj.

Ko se tega zdaj spominja, joka, a takrat je bil trdovraten in ker je bilo srce v eksperimentalni zameri - ni jokal. In ni hotel Ljubiti Gospoda. Zato je prišla sveta duša Gospodova iz nebes, in ljubeče rekla:

Ljubi Gospoda, ljubi moj,

in dal ti bo odgovor.

A tudi to ni pomagalo, saj je spoznanje nemočnega Gospoda bilo pretežko za ta eksperiment. Potem pa je bilo treba iti v avto in na pomoč ljudem, in ker je ta osebek imel navado med vožnjo ljubeče prepevati Gospodovo sveto Ime, je začel peti, ne da bi se tega zavedal. Ne da bi se zavedal, je začel Ljubiti Gospoda, kot vedno poprej. In v treh minutah je tesnoba sveta izginila, in je svet zasijal v svojih enkratnih barvah, in se je duša napolnila z bleščečo Lučjo, in je veselje prišlo in so bili vsi odgovori v srcu:

Ljubi Gospoda, to je vse.

To je Božič, to je Cerkev, to je vera, to je Velika noč:

Ljubi Gospoda, ne glede na vse zemeljske zaplete.

Zakaj Ga ne moremo Ljubiti? Ker je v nas neka zavedna ali nezavedna ZAMERA. To smo lahko tudi podedovali. Zaradi te zamere potem kljubovalno grešimo. A karkoli delamo v tem stanju, delamo proti sebi, in mi to tudi dobro vemo. Vsi v dušah vemo, da je naša edina naloga z Ljubeznijo služiti Bogu, s tem, da Ga Ljubimo. In potem je vse drugače.

Tisti, ki so v hudih grehih, kajni, so samo v zameri na Boga. Zaradi tega kljubujejo, četudi vedo, da zaman in v svoj propad. Tudi pol-verni so tukaj.

Zakaj zamerjamo Bogu? Ker malo preveč verjamemo v pravljičarstvo za začetnike v veri, kako je Bog naš suženj za zemeljsko ugodje. In ko to ni izpolnjeno, zamerimo in delamo po svoje. Slutimo, da Bog upravlja tudi Zemljo, a POSREDNO, preko Svojih počasnih naravnih zakonov (karme, časa in treh stanj zavesti), s Svojo Pravičnostjo, ki pa je nepopustljiva. Zaradi tega Boga ne maramo preveč. To pa je pot v trpljenje.

Vsako trpljenje je posledica duhovnega neznanja. Kajti Gospodovi osebni prijatelji in spremljevalci nikoli ne trpijo, ker so presežni glede na materialni svet. Nebeško Kraljestvo je naš pravi Dom, tale minljivi prevzgojni zapor Zemlja pa je naša kruta mačeha. Zato teologija, ki laže in sanjari, da nam je Zemlja dana v naš preužitek in v Gospodovo slavo, zapeljuje naše duše stran od Gospoda, ki je naš Dom. Kdor tej teologiji nasede, naseda na čereh materialnosti, tam pa pade v zgoraj opisano stanje, ki zna biti neskončno dolgo, če se ne spametujemo, in se začnemo učiti Ljubiti Jezusa, ne glede na vsa naša zemljena pričakovanja, želje in neuresničenja.

Superfinale in Božič

6. Pa smo spet na začetku (KLIKNI): če hočeš ŽIVETI, Ljubi Gospoda. Počasi se Ga uči Ljubiti. Prva Jezusova Zapoved. Seme te Ljubezni pa lahko dobiš le od tistih, ki Ljubijo Gospoda, in ne od neodrešenih duhovnikov, teologov ali iz samostojnega brskanja po Svetem pismu. To je tudi namen naših pisanj: da sprejmete seme Ljubezni do Boga, in ga z brižnim zalivanjem (molitvijo svetega Imena) ter plevljenjem (odrekanjem grehu) zrastete v drevo do nebes, do Gospodovih stopal.

Bog torej ni prišel na Zemljo, da čara za nas in nam fotelje pod zadnjico podstavlja - to moramo sami storiti, če že želimo - ampak je tu zato, da Ga Ljubimo in smo s tem Odrešeni za večno. In v človeško naravo nam je dano, da lažje Ljubimo ponižnost in nebogljenost, kot močnost in vladarstvo. Zato se nam je Gospod rodil odklonjen, v hlevčku, in zato je bil ponižen in kot jagnje, in zato visi NEDOLŽEN na križu. Tik preden je umrl, je dejal: ''Žejen Sem.'' To je bila zadnja ponudba prisotnim, da se Ga usmilijo, in so Odrešeni. Kajti kdor bi Mu z usmiljenjem dal piti čiste vode, bi bil Odrešen in Njegov večni spremljevalec v nebesih.

Ni On torej tu, da nam služi v naših kapricah, ampak da Ga Ljubimo, z Ljubeznijo, ki nam jo On daje. Vse ostalo se splača potrpeti in zaupati v Božjo previdnost. S tem se bomo izognili ZAMERAM na Boga v svojem srcu, in že na Zemlji bomo imeli Božjo sladkost v svojih dušah, ki nam bodo žarele. To je živi Kristusov Evangelij.

A en trn bo pa le ostal:

Zakaj Gospod,

Rešil si tega brezveznjaka,

če dober

le za tega Si bedaka?

Je bil to trn svetega Pavla v Rimu? Ta bol je naš križ in naš boj.

Pa Bog nam pomagaj.