13. Premor: ganljiv korejski katoliški filmček

Spoved (The Confession)

30.11.2017

Ker so razlage petih osnovnih vodil svetnikov za koga (za mlade duše) morda duhamorne, in jih bodo znali ceniti šele čez čas, čez leta, bom vmes včasih dodal kakšno zanimivost, novico ali komentar. Označeno bo z rdečo barvo naslova.

Na začetku tega našega tretjega bloga o Božji Besedi, ki je Živi Gospod, sem podal dva linka na slovenske katoliške filmske izdelke, ki so povsem ničvredni. Seveda obstajajo tudi solidni, katere bomo omenili kdaj drugič. Tisti flash-mobi ('dobeseden' prevod: mesena drhal) na placu ali na plaži in v frančiškanski kuhinji čokoladnih kolačkov, so pa res popolnoma mimo. Da si 'naravnamo pot' in svoje karizme h Gospodu usmerimo, ne pa h 'guncanju afen', si poglejte spodnji korejski kratki film (20 minut). Če je v vas vsaj še malo življenja (če imate še kaj srca in duše), boste jokali. To bo jok Božje Milosti. Povsem vas bo Prenovil. 

Film je prejel veliko naklonjene pozornosti v svetu. Posvečen je letu Gospodovega Usmiljenja. Čisto na začetku lahko vidite uradni emblem leta, delo našega patra Marka Rupnika. Za tiste, ki ne razumete jezika - zgodba je povsem preprosta:

K spovedi k mlademu duhovniku pride strt možakar. Komaj kaj izdavi iz sebe. Prišel je na življenjsko spoved, a je prepričan, da si ne zasluži odveze in da zanj ni rešitve. Kajti pred 20. leti je vinjen povozil človeka, in odšel, ne da bi mu pomagal. Ob tistem človeku je bil tudi majhen deček.

Gledalec hitro zasluti, da je ta mali deček zdaj spovednik v spovednici, ki doživi post-travmo, a se potem z Božjo pomočjo obvlada, gre ven, in dodeli odpuščanje in odvezo tistemu človeku, ki je 20 let živel 'kot v zaporu' in je zaradi pekoče vesti pridelal terminalnega raka na debelem črevesu. Možak je torej pred smrtjo, a poln krivde. Duhovnik se spravi v red, in človeku zaradi VELIKEGA KESANJA in trpljenja, odpusti. A možak tega ne more sprejeti, ker ne more odpustiti sam sebi. Kajti takrat mu je deček dejal: ''Prosim pokličite rešilca! Moj oče je dober človek!'' A rit salamenska je odšel, in ju pustil na cesti, s tem pa očetu dečka odvzel vsako možnost eventualnega preživetja. Tu je imel deček-duhovnik zamero in travmo do voznika.

A z Božjo pomočjo je lahko odpustil in dal tudi odvezo. Ko pa naleti na problem v prišleku, ki ne more odpustiti sam sebi, izvede neverjeten psihološki trik, ki je za marsikoga sporen, kajti mladi duhovnik se možakarju preprosto zlaže: ''Veste, moj oče takrat ni umrl. V bolnici so ga rešili,'' reče. Sledi brezmejno olajšanje spovedanca, ki pa si takoj želi srečati njegovega očeta. Zato se duhovnik zlaže še drugič: ''Umrl je tri leta nazaj.'' S tem reši človekovo dušo.

Zelo ganljivo, solzan sem, ko tole pišem. Človek, ki ve, da ima vsaka laž 'kratke noge', si zamisli, da bi mož želel obiskati očetov grob. In bi bila laž razkrinkana. A ko bi ga obiskal, kaj bi se zgodilo? Na nagrobniku bi videl pravi datum, to je datum nesreče. In takrat bi ga Božja Milost zadela še bolj, kajti do konca bi spoznal Ljubezen mladega duhovnika, namenjeno le njemu oziroma njegovi duši.

Tudi mi imamo tehnično izredno podkovane mlade režiserje, a skupaj spravijo le kak okoren kratek dokumentarec in kratke plesoče filmčke, ki našo duhovščino in mladino prikažejo v klovnovski vlogi. Že sem jim predlagal čaščenje in spoštovanje Mela Gibsona - četudi je kot človek grešnik, a je Božji režiser - zdaj pa se lahko kaj priučijo od Korejcev. Kako bom vesel, ko bodo premagali svoj umetniški napuh in si nabavili od Boga razsvetljene svetovalce in posvečene, ki jih bodo usmerili v samo dušo krščanstva. Ta filmček prikazuje prav to.

Prikazuje pa tudi pravo naravo spovedi: ni le površno dajanje odvez za skoraj smrtne grehe, o katerih mi kdaj poročajo cerkveni spovedanci (takrat jim povem, da bo zanje hudo plačal nemarni duhovnik, oni pa se niso dosti naučili). Prava spoved ima v sebi:

- veliko spoznanje greha (zmote ali napake),

- veliko kesanje,

- velik klic k Bogu,

- veliko Ljubezen spovednika,

- ter veliko pokoro.

V filmu je možak vse to imel: pokoro pa je opravljal že 20 let. Nemarno dajanje odvez, v stilu svetega Vianeja, pa ima v sebi smrtonosno past za duhovnika. Kajti sv. Vianej je potem z molitvijo in postom in trpljenjem sam odplačal delež za spovedanca, nemarnež pa odide na zastonjsko kosilo, med potjo pa že srfa po telefončku. Resnično, resnično povem vam: spodnje vice bodo njegov dom že na Zemlji in po njej!

Kajti Gospod Odrešuje samo po Ljubezni, ki Mu je izkazana, in ne po mehaniki in nemarnosti. To je vse, kar je krščanstva: daj Ljubezni, kolikor zmoreš, in Gospod ti jo vrne tisočkrat.

Aleluja!! Ne se hecat. Površne spovedi in filmčki prinašajo samo kupe nesrečnih duš VSEH sodelujočih. 

PS: kaj bi se zgodilo, če tiste nesreče ne bi bilo? Mali ne bi postal duhovnik, njegov oče ne bi prišel v nebesa in voznik ne bi bil Odrešen. Gospodova Previdnost je vedno  dramatična. 

12. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… se umakni …"

2 od 4: Jezusovi UMIKI v samoto so temelj Njegovega delovanja: "Umaknil se je v puste kraje in tam molil."

Jezus moli v osami vrta Getsemani

slika: splet

29.11.2017, sre.

Marsikaj smo že povedali o srcu krščanstva: umikih v samoto, h Gospodu. Vendar večina vernih tega ključnega elementa ne zmore, kajti sila čarovnice sveta je prevelika, in za Boga jim ne ostane nič časa, energije in volje. To je znamenje, da je hudič dobro opravil svoj posel. Tudi če so pri sveti maši in doma molijo, pravzaprav nimajo časa za Gospoda. Enako je z mnogimi kleriki. 

Če želiš kakemu kristjanu kaj povedati o realizacije Prve Zapovedi o Ljubezni do Gospoda z vsem, kar si, te gladko in arogantno zavrne: ''Moj učitelj je Jezus!'' In potem greši naprej. Kajti namerno spregleda PETO pravilo svetnikov, ki pravi:

5. Najdi si duhovnega vodnika, ki živi tako in pozna Gospoda osebno. Brez njega ne moreš spoznati ne sebe, ne Gospoda, ki je Kristus.

K temu se vrnemo še kasneje. Kdor se torej ne UMIKA v SAMOTO (četudi le svoje sobe), da bi se tam z vso Ljubeznijo SPOMINJAL Gospoda in svetih, ter si ne najde Božjega DUHOVNEGA VODNIKA, takšna oseba naj se samo-prepozna kot lažni vernik. Ker v resnici v ozadju z njim upravljajo hudi duhovi, sam pa je večino časa v svetu prepirljivih demonov, živali in lastnega ega. Temu bi lahko rekli življenje na robu med vicami in peklom, in če v takem stanju nepričakovano umre, odide tja za enormne količine časa. To tako JE. Da pa tako ne bi bilo:

Se SPOMINJAJMO Gospoda z Ljubeznijo, kadar je le mogoče;

umaknimo se vsak dan čim večkrat v kak kot,

in se posvetimo le Njemu in Njegovim.

Jezusovi resnični (ne lažni) učenci se tega učijo od Njegovih svetnikov, oni pa so se tega naučili od Njega osebno, od Jezusa Kristusa Gospoda. Nekaj dokazov, da se je tudi Gospod redno umikal v osamo k Očetu, kadar je le mogel:

1. Skrivnost je, kje se je Jezus nahajal in kaj je počel od svojega dvanajstega leta, ko je predaval učenjakom v templju, pa do svojega začetka javnega delovanja, pri približno tridesetih letih. Filmi ga prikazujejo kot tesarja, a pravzaprav je v tem času zorel kot človek (četudi je Božji Sin in Bog, je imel človeške možgane in je živel v človeški družbi), ter čakal na trenutek, ko naj se Njegovo delovanje začne. Vmes je torej živel v UMIKU.

2. Ko se je Jezus Gospod rodil, so Ga iskali Herodovi morilci:

Beg v Egipt

Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi Dete in Njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal Dete, da bi Ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel Dete in Njegovo mater ter se UMAKNIL v Egipt.

Tudi o teh letih v Egiptu vemo zelo malo. A ta UMIK iz 'ponorelega sveta' lahko prav tako štejemo za umik v Božje varstvo. Vsak resničen UMIK je za svet skrivnost, in tako je z vsemi Jezusovimi umiki. Po vsakem umiku 'v grob' pa je izšel še v večji Milosti in svetosti. Enako je z nami:

kdor se redno vsakodnevno umika v samoto osame in tišine, bo Bog v njem zrasel v mogočno drevo Življenja.

Po vrnitvi v Izraelovo deželo se je sveti Jožef s svojo družinico UMAKNIL v Galilejo, namesto da se vrne v Judejo (tam je zdaj vladal Herodov sin), in Jezus je postal 'Nazarečan', kot so preroki napovedali.

3. Ko je Jezus izvedel, da je bil njegov glasnik sveti Janez Krstnik obglavljen, se je UMAKNIL v samoto. In molil. Od tam pa so Ga izvabili ljudje, ki so si želeli ozdravljenj. Spet isti vzorec: UMIK, ki mu sledijo čudeži.

4. Ko je odpustil ljudi in učence, se je spet UMAKNIL v samoto:

In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi NA SAMEM MOLIL. Ko se je zvečerilo, je bil tam SAM.

Kaj se je zgodilo po tej molitvi? Jezus je hodil po vodi, Petra učil trdne vere in učenci so spoznali: ''Resnično Si Božji Sin!'' Ponovno enak vzorec: Jezus se umakne v osamo, potem pa poln Moči in Luči razodeva svojo Božjo naravo. Aleluja, juhej, juhuhu!!!

5. Ko je Jezus pridigal farizejem in pismoukom, ''se je UMAKNIL v tirsko in sidónsko pokrajino.'' Spet imamo UMIK, ki mu sledijo čudeži, tokrat kanaanska ženska, ki je vpila za Milost svoje bolne hčere. Jezus jo je preizkusil, in ko je videl njeno veliko vero, je njena hči takoj ozdravela.

6. Ko je Jezus ozdravil človeka s suho roko, so farizeji začeli načrtovati zlo proti Njemu, množica pa navalila, da jih ozdravlja, zato se je UMAKNIL k jezeru, a so šli vsi za Njim, in da Ga ne pohodijo, se je UMAKNIL na čoln. Potem je storil mnogo čudežev, ter:

se UMAKNIL na goro in poklical k sebi, katere je Sam hotel.

 7. Ko je ozdravil gobavca, so Nanj pritisnile množice, a:

Glas o Njem pa se je čedalje bolj širil in velike množice so se zbirale, da bi Ga poslušale in bi jih ozdravil njihovih bolezni. On pa se je UMAKNIL v puste kraje in tam molil.

'Umaknil v puste kraje, in tam molil.' Zapomnite si ta stavek za vse večne čase.

8.

Apostoli so se vrnili in Mu pripovedovali o vsem, kar so storili. Vzel jih je s Seboj in se UMAKNIL Sam zase proti mestu, ki se imenuje Betsajda.

9.

Ko je nekoč NA SAMEM MOLIL, so bili z Njim učenci in vprašal jih je: »Kaj pravijo množice, kdo Sem?«

10.

Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba IN ŠEL NA GORO MOLIT. Medtem ko je molil, se je videz Njegovega obličja spremenil in Njegova oblačila so belo sijala.

11.

Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč UMAKNIL, ker je bila tam množica.

12.

Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in Ga s silo odvesti, da bi Ga postavili za kralja, se je spet Sam UMAKNIL NA GORO.

13.

Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: »Sédite tukaj, medtem ko STOPIM TJA, DA BOM MOLIL.«

Po tem je bil Sin Očetov križan, umrl je, in bil za tri dni v grob položen, torej imamo spet UMIK. A po treh dneh je Vstal še mogočnejši in svetejši in začel Novo dobo. Jezus se je vsakič po UMIKIH vrnil in v veliki svetosti nadaljeval Svoje Delo. In ker pri Bogu vse, kar je od Ljubezni, vedno samo narašča, so tudi Njegovi čudeži postali vse bolj neverjetni. A ker pri Bogu vse narašča, tudi Njega čaka še en čudež, največji od vseh: po umiku bo ob koncu sveta prišel, in sodil žive in mrtve, in stvarstva bo konec, in ker je Bog Ljubezen, bodo tudi grešniki v peklu končno Odrešeni. Vsaka druga teologija se tu zdrobi na kosce, kajti Bog je Ljubezen, in ko bo konec materialnega stvarstva, grešniki ne bodo imeli nobene opore več za svoj greh, tudi pekel ne bo več obstajal, zato se bodo vsi vrnili Domov, v duhovno Stvarstvo. Če temu ne bo tako, potem Gospod pač ni Ljubezen. Ampak JE Ljubezen. Zato bo tako.

Povzetek in opozorilo

1. Kot vidimo, je temelj delovanja Jezusa Kristusa v Njegovih ODMIKIH v osamljeno molitev.

2. Začetnikom na Poti pa daljša osamljenost NI PRIPOROČENA, kajti tam jih bo našel hudi in jih popadel. Kot je skušal Jezusa v puščavi. Zato se morajo začetniki umakniti v odmaknjene duhovne skupnosti pod vodstvom realiziranega duhovnega vodnika. Takšnih skupnosti je kar nekaj, medtem ko v Bogu realiziranih vodnikov skorajda NI. So le realiziranci v ostroumnih teoloških znanostih. In v površni posvetni katehezi. Kar pa ni dovolj.

3. Kdor pa je skozi askezo takšnega življenja okrepljen v veri in čistosti in moči, se lahko umika (umakne) v osamo, kajti dovolj je močan za boj s hudičem, ki ga bo zalezoval in mu ponujal posvetne gnuse in ničvrednosti.

4. Obstajajo redovne skupnosti, katerih življenje je skrajen UMIK in nenehna molitev in askeza, a niso odrešeni samih sebe in hudiča, in njih molitve so največkrat brez učinka. Zakaj je to tako, si bodo razjasnili, če dobro preštudirajo 5 osnovnih vodil svetnikov. Manjka jim namreč peta točka: v Bogu realizirani duhovni vodnik. Teh pa pri nas žal ni, ali pa so, a ne smejo biti. Zato vera propada in zato se celo kleriki ne umikajo v vsakodnevne umike (tisti občasni, enkrat-letni tu ne štejejo, ker so bolj 'dopust'. Enako je s 'sobotnimi leti' kje v Parizu ali Madridu.) Ostaja jim samo beganje po cerkvi in župnišču in škofiji in spletu in družabnih omrežjih: kako lahko taki dušni izčrpanci kaj dušnega storijo? To ni mogoče, kajti če bi bilo mogoče, potem bi bilo Jezusovo življenje lažno. Pa NI.

Toliko za danes, naslednjič pa o UMIKIH svetnikov. Aleluja!

11. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… se umakni …"

1 od 4, uvodni 'obračun'

Foto: YouTube

27.11.2017, pon.

Pravijo, da te dni prihaja prava zima s snegom, v srcu pa je toplo tole razlagati in sveto sestro Favstinko prebirati.

Prišli smo do ključnega dela glavnega in vodilnega pravila svetnikov:

Kadar je le možno, se umakni …

Kdor si samo teh šest besed ponavlja skozi dan, se mu bo življenje zelo hitro preobrnilo v Božje, in Mir Gospodov bo začel lesti v njegovo dušo. Mnoge zasvojenosti s svetom ga bodo začele hitro zapuščati. To je dejstvo. Od kod prihaja to dejstvo? Iz narave Gospodovega Nauka, katerega jedro je, da naj gre pravi Jezusov učenec 'proti toku' sveta, torej ko gre svet v biznis, druženje, tekmovanje in spolnost, takrat gre Jezusov osebni učenec Ljubezni KONTRA tem človeškim težnjam po lastnemu užitku: UMAKNE se od tam,

ter v nekem kotu v miru veseli Gospoda in Njegove svete.

Gospoda pa tudi popolnoma neuka in zblojena oseba zlahka veseli, če ljubeče ponavlja Njegovo sveto Ime.

To zmore vsakdo.

Taki duši se Gospod kmalu Razodene osebno, in jo za vselej Spremeni.

Če bo kdo trdil, da so ta pravila/vodila 'nekrščanska', vljudno odidite od njega stran, umaknite se, ker takšna oseba služi hudim duhovom. Pa naj je to kriminalec, politik, sosed, prijatelj, sorodnik, partner, redovnik, duhovnik, župnik, škof ali kardinal. Papeži pa takšnih zlob naj ne bi govorili, ker so posebno za to službo od Boga dodani. Če pa kaj takega izustijo, je to od trenutne utrujenosti. Upajmo.

'Se umakni': najprej obračun

VSE bom storil, da boste razumeli resničnega duha umika, duha teh dveh besed: SE UMAKNI. Zato prosim potrpežljivo študirajte naprej. Kajti mnogo je klerikov, ki mislijo, da vedo, kaj pomeni umakniti se, a ko bodo tukaj prebrali, bodo svoje zmote spoznali. In zrnje bo ločeno od plev. Ker 'se umakni' ni kar tako, ampak je Božje delo. Najprej torej 'obračunajmo' s tistim delom samega sebe, ki je še nedozorel, in priteguje raznim novodobnim cerkvenim duhovnim svetovalcem, ki so postali zenistični učitelji znotraj krščanske teologije in domišljije.

V čem je njihov največji greh? Gledal sem dokumentarec o delu našega umetnika in duhovnega vodnika Cerkve patra Marka Rupnika, ki ga sicer zelo cenim (celo srečal sem ga), ki je izrekel besede mojega razsvetljenega japonskega učitelja zen-budizma. A oba se motita, čeprav imata v neki meri prav, vendar je ta mera ravno tolikšna, da lene učence vodi v demonstvo. To lahko opazimo tudi pri današnjih glasnikih Ljubezni do Boga, Hare Krišni, in še pri mnogih drugih vejah duhovnosti. Vsi so padli v polovičarsko godljo, ki sicer spada pod 2. točko osnovnih vodil svetnikov, ki pravi:

Neslišno ponavljaj sveto Ime kljub moteči okolici.

Pa še to pravilo je zlorabljeno. Ker sta ti dve besedi (UMAKNI SE) najpomembnejši v vseh duhovnih naukih vseh časov, si vzemite čas za potrpežljiv študij.

Greh polovičarstva lahko povzamemo po besedah p. Rupnika, ki je dejal nekako takole (pišem po spominu): ''Molitev je tudi delo, ki ga opravljamo za Gospoda.'' Tudi moj učitelj zena je govoril: ''Zazen (duhovna zbranost) med delom je mnogo boljša od zazena v umaknjenem sedenju.'' In sveti Prabhupada je približno takole govoril: molitev je deljenje svetih Knjig po ulicah, molitev je gradnja templjev … Ker takrat misliš na Gospoda. A ŽAL NI ČISTO TAKO, KER TAKRAT MISLIŠ TUDI NA DRUGE STVARI, NE LE NA GOSPODA. A tisti učitelji, ki delajo neka dela, pa za to rabijo delavce, pridigajo, da je molitev med delom enakovredna ali celo boljša od umaknjene molitve pred Gospodom. Na tak način vzgojijo polovičarje, ki zanesljivo postanejo demonski. Kajti Gospod Jezus ni delal tako. 

In človek postopoma zanemari umike, ter samo še dela, a takrat je že orodje hudih duhov, četudi mu jezik še vedno Božje besede govori, a njegova dela postajajo vedno bolj grešna. To je dejstvo.

Takšno delovno 'molitev' je treba strogo ločiti od UMIKA v nek kot, bivak, in se popolnoma posvetiti samo Gospodu. Razlika med njima je kot razlika med običajno juho in pa tremi žlicami juhe, razredčenimi v pol litra vroče vode. Malo Ljubezni torej prinaša malo Milosti, in le REDEN POPOLN UMIK je tista lastnost, ki lahko napaja vse druge manj zbrane oblike Služenja. Kak klerik bo rekel, da to ni krščansko; da je Milost enaka, če se UMIKAŠ h Gospodu ali pa k revežem, če tolčeš po zvonovih ali prepevaš v zboru. Vendar je to zmotna teorija tistih, ki še niso popolnoma predani. Dokaz imamo v Evangeliju - Luka 7,47:

       

Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno Ljubila;

komur pa se malo odpusti, je malo Ljubil.

Kdor torej veliko Ljubi Gospoda in Njegove svete, si vzame čas in prostor, da se Jim POPOLNOMA posveti: vsak dan, KADAR JE LE MOŽNO. Le tako lahko uresniči Prvo Božjo zapoved, ki je najvišja in edina nosilna zapoved v Nebeškem Kraljestvu:

Ljubi Gospoda svojega Boga z vso silo srca, duše, mišljenja in telesa.

Žena, ki je prišla Jezusu mazilit stopala, je delala le to, in nič drugega: šla je neposredno do Gospoda in se popolnoma predala Njegovi sodbi in Milosti. Nič ni storila napol, zato je dobila VSE.

Nič ni storila na pol.

Tega sem moramo postopoma naučiti tudi mi.

Tudi tole moje redno pisanje o Božjih stvareh je molitev, mar ne? Ne mislim med pisanjem ves čas na Gospoda in Njegove svete? In jih razglašam in slavim? Vendar si ne domišljam, da je to enako POPOLNEMU UMIKU, četudi le za četrt, pol ali eno uro. Kajti na svoji duši sem spoznal razliko: če le pišem, ostane še vedno dosti sveta v meni, ker pišem tudi Vam, če pa se umaknem k Njegovim nogam, takrat se (sam s seboj) borim Služiti le Njemu. Razlika je torej jasna, a le za tiste, ki Jezusove Druge zapovedi (o Ljubezni do ljudi, kot SEBE Ljubiš) ne dajejo na prvo mesto, kar je skrajno grešno. Najprej je torej Gospod. Tisti, ki pa Jezusa Kristusa niso še nikoli srečali, Ga zamenjajo za ljudi in pridigajo, da je služenje ljudem enako dobro. To utemeljujejo tudi z Evangelijem, vse skupaj pa je en šmorn, ki jim prinaša nesrečo in melanholijo v duše, a ne vedo zakaj. Resnično, resnično povem vam; ker ste pozabili na Prvo zapoved in se niste naučili Gospoda Ljubiti, ne le verovati vanj. Zato v vas ni Miru. Če pa ni Miru v vas:

Kaj imate za govoriti ljudem????

To jim očita tudi sveta Favstina v D.75:

Duhovnik, ki sam nima Miru, ne more pomiriti duše (drugega).

Patologija (zmota) filozofije, da je vsako praskanje z grabljami okoli cerkve, vsako barvanje angelčkov ali popevanje v zboru, vsako druženje s sobrati ob zrezkih in kupici vina, vsako frajhanje fasade župnišča, vsako fotografinje pred župniščem - da je vse to prav tako molitev - je v tem,

da takšno razmišljanje definitivno in dokazano vodi v demonstvo, ker je začetek polovičarstva. Dokaz za to so 'učenci', ki ne gredo k svetosti, ampak Cerkev uporabljajo za svoje čutne užitke, istočasno pa varajo nove prišleke in otroke, z lažnim Naukom. Kjerkoli se pojavi kak asketski svetnik, ki se posti in je vsak dan nekaj ur v odmaknjeni molitvi, se po njegovi smrti pojavijo njegovi učenci in sledilci, ki trdijo, da je molitev vse, kar počno v in okoli cerkve/templja, in

si ne vzamejo več vsakodnevnega časa za popoln umik v osamo, kjer bi z vso silo srca molili ali zrli le Gospoda in Njegove svete.

Zato njihova dela postanejo demonska. A to je najslabša vrsta demonov, ker se navzven predstavljajo kot Božji ljudje. Vsi 'verniki', ki UMIKA ne zmorejo ali nočejo narediti, vsi župniki, ki so tako zelo obremenjeni z župnim delom, da nimajo več časa za takšne vsakodnevne umike, ampak v prostem času raje srfajo po netu in telefonu, (četudi srfajo s sobrati in mislijo, da je to tudi molitev), ter potujejo naokoli, vsi ti 'verniki' so v HUDI ZMOTI, kajti ni polne Milosti nad njimi in duše so jim polne dušnega dolga in nemira. Ker jih v polovičarstvo sili skrivno šepetanje hudega duha, ki jim ponuja posvetne igračke v zameno za Umik.  

Resnično, resnično povem vam: najvišja duhovna askeza je boj s samim seboj, da uresničimo to prvo zapoved: Kadar je le možno, se umakni … Kajti vsak tak umik je Kristusov umik v tišino groba, iz katerega je potem Vstal v vsej silini Življenja. Enako se zgodi nam, če se umaknemo v 'grob' sveta. 

Slika, kakšen je resničen 'duh umika'

Ker je verjetno, da mnogi od današnjih bralcev nimajo izkušnje, kako je pravi umik sploh videti, bom podal sliko takega umika. Leta nazaj sem se rad umikal v gozdove, ker drugam nisem mogel. Tudi za tri dni v kak Kočevski Rog, kjer sem srečeval medvede, tudi po tri skupaj. Tam sem imel med skalami skrit star in gnil majhen šotor, včasih pa sem spal v spalki v snegu ali pa le vedril vso noč ob ognju. No, če greš tja pozimi, je že ob 16h mrak ali tema, in do jutra, recimo do 8h zjutraj, ko pride sonce, imaš veliko časa. To je torej 15 ali več ur ležanja v šotoru. Tudi poleti se tako zgodi, da greš spat ob mraku, in greš iz šotora lahko šele čez 12 ur. Šotor pa je majhen, komaj sediš v njem, zato pač ležiš. In zjutraj, ko je čas za vstati, začne npr. padati dež. Torej imaš dovolj časa za Boga - ali pa za demone: odvisno od kvalitete tvojega duhovnega boja. No, takrat ni telefona (signala), ni računalnika, ni žene ali moža, ni otrok, ni prijateljev, ni službe in ni ničesar mestnega: samo drevesa, škrabljanje, pokanje vej (srnjad in medvedi) … Samo narava in ti s svojo dušo.

Podobno je, če nas med hojo po hribih preseneti huda nevihta in se komaj, komaj skrijemo v kakšno prazno ovčjo stajo ali pod kak previs ali v skalno luknjo. Nenadoma nam je tam ZELOOOO prijetno, ker so ves svet in naše naloge začasno popolnoma ODKLOPLJENI. Nič ne moremo storiti, kot da čakamo.

Kdor se umakne v podobno atmosfero v kakšnem kotu svojega doma, ko popolnoma ODKLOPI VES SVET, četudi sprva le za 15 minut, a večkrat dnevno (KADAR JE LE MOŽNO), in tam z vso ljubečnostjo šepeta ali poje Gospodovo sveto Ime, je to seme Nebeškega Kraljestva, in je to začetek intimnega druženja z Gospodom v Nebesih. In je to temelj evharistije, ki jo Gospod daruje tudi tistim Svojim predanim, ki ne zmorejo do cerkve, ker so morda v kakem vojnem jarku ali Hudi jami ali bolnišnici.

Umik od sveta, začasen, a vsak dan, je neizmerna sreča za našo dušo. Vendar le umik, ko se popolnoma posvetimo Gospodu ali branju svetih knjig o Njem in o Njegovih svetnikih. Sreča, sreča, sreča! Takšno srečo lahko zaznate v zapisih sestre Favstine Kowalske. Večkrat med delom, kadar je le možno, skoči do kapele in moli pred Gospodom. Jezus ji je naročil izvajati in razglasiti takšne popolne UMIKE, KADAR JE LE MOŽNO:

1572: ''Moja hči, spominjam te, kadarkoli boš slišala, da ura bije tri, se vsa potopi v Moje Usmiljenje, slavi in poveličuj to Usmiljenje … … Moja hči, ob tej uri se potrudi, da zmoliš križev pot, kolikor ti obveznosti to dopuščajo; če ne moreš zmoliti križevega pota, VSAJ ZA TRENUTEK STOPI V KAPELO in počasti Moje Srce, ki je v najsvetejšem zakramentu polno Usmiljenja; ako pa ne moreš stopiti v kapelo, SE VSAJ ZA KRATEK TRENUTEK POGLOBI V MOLITEV TAM, KJER SI …

Tudi Gospod Jezus je izvajal POPOLNE umike, četudi bi se lahko izgovarjal, da je tudi pridiganje ljudem molitev, da je tudi hoja med kraji molitev, da je tudi oštevanje farizejev molitev. Seveda je, a to ni temelj odnosa z Očetom. Temelj je v:

UMAKNI SE, KADAR LE MOREŠ.

Popolnoma izklopi svet in skrbi,

ter samo veseli Gospoda.

To je resnični Kristusov Evangelij, kar se molitve tiče. Kdor samo poskuša uresničiti ga, se bodo nad njim od veselja solzili vsi angeli in svetniki in Gospod bo plesal in pel od navdušenja.

Današnji nauk se torej glasi: KADAR LE MOREŠ, SE UMAKNI v neko sobico, ugasni vse, pozabi vse, zakleni vrata in moli h Gospodu z Ljubeznijo. To je temelj krščanstva, vse ostalo je filozofiranje in špekuliranje, kar pa spada na ponosni teološki faks, ne pa v dom Gospodovega osebnega služabnika. Kajti eni služijo ljudem in sebi, drugi pa služijo Gospodu osebno, in tako služijo tudi vsem drugim dušam. Med njimi pa je brezmejen kanjon. Teoretiki in zmuzneti ne morejo ali nočejo sprejeti, da je popoln umik od sveta, četudi začasen, temelj Gospodovega Miru in sladkosti v naših srcih. In le tak kristjan Ga lahko uspešno razglaša svetu. Nemiren oznanjevalec pa širi le nemir. Nemir v srcu pa je od hudega.

Aleluja! Gospod je Živ, aleluja!

10. Začetek razlage prvega pravila svetnikov:

''Kadar je le možno …''

Kadar je le možno, se umakni ... 
Slika: splet

25.11.2017, sob.

Dobro vam jutro, ki želite Gospoda veseliti! In od danes naprej bo med vami izbiral nove OSEBNE večne spremljevalce. Pri tem ne bo sodil Sam, ampak bo vsakdo od vas sam zase sodil sam zase, rezultat pa bo takšna ali drugačna moč Ljubezni do Gospoda, in ta bo odločilna.

Pred tem pa še ena vesela novica. JUHUHU!! Evangelij je 'vesela novica', tole pa je vesela novica Vesele novice, torej novica na kvadrat:

Včeraj, že ob mraku, je iz teme prišel droben Gospodov glasnik, in mi izročil težko papirnato vrečko, in v svoji sveti in veseli delovni vnemi izginil v noč. Pustil mi je vroče srce, ki pa je zavrelo, ko sem pogledal, kaj je v vrečki: TRI BOŽJE KNJIGE!! In sporočilo, da je nekdo dan nazaj slučajno mimo Božje knjigarne šel, in zagledal Dnevnik sestre Favstine Kowalske, še topel, ravno pripeljan (!!!). In se name spomnil. In da ne bi sestra Favstinka sama potovala, je dokupil še življenjepis svetega Pavla. Pa še ena knjiga je bila priložena, katere sliko sem tu objavljal, prav zato: ob 50-letnici svetega Lenarta župnije na Dolenjskem. Skoraj bi me bila Božja kap zadela od Milostnega veselja! Pa ravno zadnjič mi je nekdo rekel, naj vendar uredim stiški prevod Dnevnika iz spleta, in nekaj izvodov pri znancu natisnem. Jaz pa sem kar nekaj mečkal: imam sicer že njen Dnevnik, a v hrvaščini, vse stisnjeno, vse v drobnih črkah in vse po zágorsko napisano, pa mi ni šel k očem, ker že hofrova očala za dva evra potrebujejo. Zato s sramoto priznavam, da sem vse knjige o njej prebral, kar sem jih dobil, le njenega Dnevnika še ne do konca. A sem po Božji sreči dobro domečkal:

Aleluja! Salezijanska založba Salve je pokazala izjemen pogum, prav jonovski, in je natisnila 800 izvodov! KLIKNI. Sicer jih ne delijo brezplačno, kot je skoraj brezplačen Decauxov življenjepis sv. Pavla (zal. Družina se je končno nekaj bistvenega naučila), a mislim, da je cena zelo primerna, in da ne sme biti resnega kandidata za Gospodovega osebnega spremljevalca v nebesih, ki ne bi imel SVOJEGA OSEBNEGA izvoda Favstininega Dnevnika - vsega označenega in podčrtanega in zavihanega, stran za stranjo. In vsaj trikrat s srcem prebranega. Kdor bo tak, bo Gospoda zrl. In hvala salezijancem, zadnje čase o njih slišim same prekrasnosti!

Začetek razlage prvega pravila svetnikov

1. Kadar je le možno, se umakni, ter tiho in ljubeče ponavljaj (poj) Gospodovo sveto Ime. Pri tem imej željo, da Ga veseliš.

No, dodal sem 'pri tem', ne mi zamerit, tisti, ki ste že sprintali. Pa začnimo:

Kadar je le možno …

Današnji čas je doba, ko ni več časa za nič, kar je moralno, nujno in potrebno:

- Saj bi molil, a moram toooliko drugega uredit …

- Saj bi obiskal ostarele starše, a gradimo hišo, vmes pa družina, sestanki …

- Saj bi šel na romanje, a vedno nekaj vmes pride …

- Saj Bog je, a še nisem na tej stopnji …

- Saj bi to poslušal, pa bom raje kdaj drugič (KLIKNI).

In tako dalje. Tudi naša vlada bi bila rada moralna, a vedno nekaj vmes pride, in predsednik države bi kaj rekel, pa je raje tiho in 'politično nevtralen'. Saj bi trgovci bili pošteni, a je konkurenca prevelika, in zakonski partnerji bi si bili zvesti, a je skušnjava prevelika … Se najdete? OK. Če se ne, se boste zdaj: saj bi bral Božje Knjige, a telefonček nenehno cinglja; saj bi molil, a je dobra oddaja na TV.

Enako je pri hoji za Kristusom: celo verni jo odlagajo na nek prihodnji čas, KO SE BODO NAUŽILI SLASTI, SKRBI IN TRPLJENJA posvetnega življenja. Vendar morate pri tem vedeti, da je to zaradi vaše šibke volje in pomanjkanja Ljubezni do Gospoda, oboje pa iz ozadja povzroča hudi, to je tista črna oseba, ki sovraži Boga in ljudi, ki Ga slavijo in Služijo. On nam nastavlja igračke, poželenja in izgovore, da ne stopimo na Pot in smo Odrešeni. Kajti če nismo Odrešeni, bomo morali njemu služiti in njega ubogati in njega slaviti.

Te štiri besede: 'KADAR JE LE MOŽNO', imajo velikansko moč, če si jih redno ponavljamo, skupaj z nadaljevanjem. Pred oči nam nastavijo ogledalo, da lahko jasno vidimo, kolikokrat smo hinavci sami do sebe, ko rečemo, da 'zdajle' ni možno: VZETI SI NEKAJ ČASA ZA BOGA.

Vse je možno, če se nam gre za Življenje, možno je, če smo v Ljubezni. Takrat se vse da, vedno se lahko najde čas. Če se najde čas za 100 pogledov na telefon dnevno, se mora najti tudi čas za občasne umike, KO SE POPOLNOMA POSVETIMO SAMO GOSPODU.

Zato se odslej, kadar si rečete: ''zdajle ni možno'', vprašajte, ALI RES NI MOŽNO? Eno minuto posedeti ali poklečati pred Gospodom in Mu nekaj lepega povedati? Ali zmoliti z Ljubeznijo?

No, mnogokrat res ni možno, kajti duh nekega zahtevnega dela je popolnoma drugačen od Svetega Duha, moramo pa po opravljenem delu iti v UMIK OD SVETA in narediti stik z Gospodom možen.

Te štiri besede bodo dobile pravo moč SPREMINJANJA vašega življenja, ko jim bomo dodali še naslednji dve: 'se umakni', a do takrat dobro opazujte in sklepajte, in spoznali boste, da če imate čas za veselice, televizijo, prazne debate z znanci, izlete in hojo 'na pijačo' ter telefončkanje, visenje na svetovnem spletu ali jadikovanje v nekem kotu doma, potem

JE MOŽNO

premagati hudiča in vendarle stopiti h Gospodu na steni ali v cerkvi, kapeli, in Ga nagovoriti, ali pa iti v neko 'zavetišče' ('bivak') pol ure naklonjeno prebirati Božjo Knjigo.

Je možno, če se česa pred tem odpoveste. Je možno. Vsi, ki so bili kot TI, pa so zdaj sveti in svetniki, so izvedli ta preobrat, in začenjali, malo po malo, Bogu dajati svoj čas in srce. Torej JE MOŽNO. Je možno, še posebej, če se zavedate, da:

več ko časa in srca nameniš Gospodu in svetnikom

več-krat-1000 boš dobil Njihove Milosti in Miru v srce.

In kdor HOČE tako živeti, mu bo Gospod osebno pomagal.

To je Kristusov Evangelij v vsakdanji praksi. Ni treba čakat na konec sveta, vmes pa z izgovori VEČNO 'potovati' za nekim 'meglenim Kristusom', kot dela večina današnjih 'vernikov' in piše Cerkev v svetem Katekizmu. Ne bodi večno v megli potujoči mornar na ladji, ki se je odločila do konca sveta tavati naokoli. Ne bodi kot oni, ampak bodi kar TAKOJ ZDAJLE Njegov. To JE MOŽNO.

Aleluja!! Hvala Tebi Zvesti!

9. Spodbuda in opomin pred nadaljevanjem razlage petih vodil svetih ljudi

'Neuko dekle' sveta Bernardka

23.11.2017, čet.

O naši dragi sveti Cerkvi, in o končni Nagradi za zveste

Bil je mož, ki ga je v precejšnji starosti nekaj svetega pičilo, in zapustil je vse, ter odšel na pot. Vsi so se zgrozili, vsa družina in prijatelji: ''Kaj pa boš počel, ti starec, tam po svetu? Nemočen in neuk? Sam? Brez nas?'' Odgovoril jim je: ''Če bom srečal človeka, ki o Poti Domov ve manj od mene, ga bom učil. Če pa bom srečal sedemletno deklico, ki ve več od mene, se bom učil od nje.'' In je odšel. Čez čas se je v njegovo vas povrnil glas o njegovi svetosti.

In Bog je poslal deklico sveto Bernardko, in mnoge druge svete deklice in fantiče, in žene in može, in mnogi so se učili od njih, VEČINA PA NE.

Tudi mi smo prišli do točke naših pisanj, ko se bodo mnogi 'sinovi in hčere' Cerkve odvrnili, kot se je to zgodilo Jezusu v Janez 6,66, ki je številka satana. To bodo storili zaradi napuha in neodločnosti za lastno svetost, kar pomeni biti odločen za svoj nadaljnji greh.

Kajti razlika med religijo (zemeljsko Cerkvijo) in Evangelijem (Živo Resnico, ki je Jezusova Beseda) je BREZMEJNA.

Cerkev sebe imenuje za 'potujočo ladjo', kar v prevodu pomeni: ''Mi potujemo proti Evangeliju vse do konca sveta. Vse do takrat bomo potovalci in iskalci in ne bomo še prišli do konca, do Evangelija''. Komur ta hitrost duhovnega spoznavanja ni všeč, mora SAM pristopiti h Gospodu in iti z Njim. In Gospod mu bo daroval Znanje o Ljubezni. Vendar se o tem žal ne bo mogel pogovarjati z današnjo duhovščino. Zato bo nekaj časa zelo žalosten, a potem bo odšel veseliti Gospoda in Njegove svete.

Cerkev ves čas kliče na pomoč in prosi Gospoda, naj jo prenovi, a ko ji Gospod pošilja Svoje duše, da jo prenovijo, da jo poživijo, da povedo Živi Evangelij - Cerkev postane sovražna do teh duš. Ignorira jih in muči in za heretične proglaša. To je običajna človeška razklanost in je znamenje posvetnega, ne pa svetega uma. Je znamenje živali in ne svetnika.

Cerkev je bitje. Lahko jo gledamo v celoti, kot osebo. In če jo pogledamo, v kakšnem stanju je sveta katoliška in apostolska Cerkev danes, vidimo, da je to stanje duha, ki je mešanica ego-jaza ter prepirljivih demonov. Torej trenutno Cerkev ni prav nič sveta. To je priznal tudi takratni kardinal, zdaj umaknjeni papež gospod Ratzinger: ko je umrl papež Janez Pavel II, mu je na grobu povedal, da se ta ladja Cerkve potaplja. Potujoča ladja se torej potaplja. Ratzinger si zasluži avreolo svetosti. A uradno jo bodo dobili tisti, ki so bili največ pred kamerami, Evangelija pa ne dojemajo v tolikšni meri, da bi se to videlo na njih dušah. Cerkev pa se potaplja, skupaj s svetom. Smrk. Žalost.

Cerkev je seveda sveta, ker je od Kristusa postavljena, a ko gremo danes v cerkev, je v njej sveto le razpelo, podobe Boga, Matere in svetnikov. Vse drugo ni prav nič sveto. Pa bi moralo biti. Saj Cerkev navzven kliče k tej svetosti, a od znotraj si reče: ''Grešni smo, in taki bomo do konca sveta. Grešili bomo, Ti Gospod, pa plačuj za nas!'' Zaradi tega nas ima ves svet za hinavce. Na dobrega Gospoda prestavljamo svoj nadaljevalni greh. Kot taki nikoli ne moremo priti v nebesa, in to se dogaja večini klerikov po smrti. Kdor ima duhovne oči, to jasno vidi.

Smo torej na odločilni točki naših pisanj. Kdor bo šel do konca, bo Odrešen, ne glede na svoje pomanjkljivosti, in kdor bo odšel, bo padel, in ko pride njegov čas in bo trkal na Vrata, bo obveščen: ''Bil Sem pri tebi, pa Me nisi poslušal. Nisi poslušal Mojih glasnikov in grešil si še naprej. Zato odidi, ne poznam te''. Kajti Gospodu niso povšeči mehanski (pozunanjeni) sledilci. Matej 7, 21-23:

''Ne pojde v Nebeško Kraljestvo vsak, kdor Mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje Voljo Mojega Očeta, ki je v nebesih.'' 

Kaj pa je Volja našega Očeta? Njegova volja je jasna že od Mojzesa naprej:

Ljubi Mojega Sina, Gospoda, z vso silo svojega srca, duše, mišljenja in telesa!

  

In ravno o tem, le o tem, vztrajno piše ta malovredni jona. Zato dobrodošli tisti, ki ostajate vse do konca, kajti le tam je, po zgornjih pod-naslovnih besedah svetega patra Pija, le tam je Živi Gospod. Kdor je resničen, naj torej ne omahuje. Kajti OD TU NAPREJ bo Gospod izbiral svoje nove učence. Aleluja! 

8. Pet svetih pravil

Gospodovih osebnih služabnikov in prijateljev

Sveta Tereza iz Avile

22.11.2017, sre.

Znanost študija Ljubezni do Gospoda

Pozdravljeni nam vsi skupaj, ki iščete pot do Poti Domov! Do sedaj smo torej razložili, da lahko Jezusa Gospoda V CELOTI sprejmejo le tisti, ki v tem svetu ne najdejo več kakšnih velikih upanj. Zato se Spomnijo Gospoda, in Gospod jim daruje OLAJŠANJE v srce. Zaradi te kaplje Milosti se jim duša začne zbujati, nora od same misli na to, da Bog je in da je Ljubezen. Takšna duša je odločena storiti vse, da Ga sreča iz srca v srce in iz oči v oči. Posledično izvaja vse, za kar misli, da jo bo pripeljalo bližje Bogu. Seveda pa je pri tem toliko manj uspešna, kolikor manj ima Znanja o Ljubezni do Boga in o Služenju Gospodu, ki je Odrešenik. To Znanje se ne dobiva na teoloških fakultetah, pa tudi pri svetih mašah ne, in tudi pri župnikih žal ne, ampak samo pri ljudeh, ki so sami uresničili Ljubezen do Gospoda (Prvo Božjo zapoved), ker samo oni lahko pravilno interpretirajo kandidatovo rast in zdrse in pomanjkljivosti in začetke karizem. In kar je še najpomembnejše: kdor je res z Gospodom, je vedno poln Božjega obilja, Žive vode Življenja, zato je medsebojna NAKLONJENOST s tako osebo ključna za dovršitev Znanosti Ljubezni do Boga, in s tem lastnega Zveličanja.

Kajti od takega duhovnega vodnika se k nam zlivata Božja Moč in Milost, da ne potonemo pri začetniških poskusih preplavanja brezmejnega oceana vzročnosti, ki ločuje naš materialni svet od duhovnega sveta, ki je naš resnični Dom, ker tam je Gospodovo Kraljestvo.

Obstajajo tudi redke osebe/duše, ki do Gospoda pridejo brez takšnega duhovnega vodnika, ker so vodene direktno od Boga, a mi se ne smemo zanašati na to, kajti NAJVERJETNEJE NISMO tovrstna 'stara duša', zato na začetku Poti vsekakor potrebujemo Cerkev, ko pa stopimo na zadnjo tretjino Poti h Kristusu, pa potrebujemo realiziranega duhovnega vodnika, ki je v Ljubezni z Gospodom, ki je Jezus Kristus Kralj, Jezus Kristus Zmagovalec, Jezus Kristus Rešenik in Jezus Kristus Izganjalec. A tudi tu so na voljo različice:

ker obstajajo ljudje, ki so bolj 'fizične' narave verniki, ter tisti, ki so bolj 'mentalni'. Razlika med njimi na kratko: prvi se morajo dotakniti, drugi pa lahko svoje učenje in služenje opravljajo 'v duhu'. Podobno je npr. pri zdravilcih: nekateri morajo položiti roke na bolnika, drugi pa lahko to opravijo v duhu, na daljavo, tudi na tisoče kilometrov daleč. In tako neki potrebujejo duhovnega vodnika, ki je umesen v fizično telo (in potrebujejo fizično sveto hostijo in sveto olje), drugi pa so že v stanju, da se z Ljubeznijo povežejo z nekim Gospodovim svetim, in se od njega učijo 'v duhu', npr. preko njegove podobe ali zapisov. V obeh primerih pa je ključna MEDSEBOJNA NAKLONJENOST. O tem bomo še več napisali kasneje, v natančnih razlagah detajlov Petih pravil svetnikov.

Pet osnovnih vodil vsakega resničnega Gospodovega svetega

Veliko je načinov hoje za Kristusom, a vsi ne prinašajo enakih rezultatov. Imamo duhovščino, redovnike, laike, posvečene laike, umaknjene Božje device, spokornike, puščavnike, laične redovne skupnosti, pomočnike Cerkvi, verske ustanove, šole in inštitute … Vsakdo lahko išče Gospoda na način, ki mu je blizu. A seveda so rezultati, količina Milosti, ki so je deležni, lahko zelo različni. Kajti če nekdo živi družinsko življenje, bo imel za Boga dnevno ZELO MALO ČASA, in posledično bo imel več časa za grehe in zdrse. Podobno bo tisti, ki v veliki meri meša Božjo Pot posvetnimi dejavnostmi in željami, imel mnogo manj časa za Boga in svetnike. Takšna oseba je 'mala posoda za malo Milosti'. Zato pravega iskalca zanimajo samo svetniki in svete duše v Gospodu: KAKO so oni živeli, da so prejeli 100%, torej so bili Odrešeni še za Življenja na Zemlji, ko so jim telesa bila tu, duše pa že Doma?! To nas zanima, IN NIČ DRUGEGA in nič manj od tega.

Pa si oglejmo pet nepogrešljivih pravil za Božje ljudi. Predlagam, da si jih sprintate, nalepite na kartonček, vtaknete v prozorno mapo ali folijo, ter vsakodnevno polglasno preberete. Potem bodo vstopila v vaš um in počasi začela prinašati spremembo v vašem življenju. Najpomembnejše je PRVO PRAVILO, vsa ostala so mu le v pomoč.

Osnovnih pet pravil Božjih ljudi

1. Kadar je le možno, se umakni, ter tiho in ljubeče ponavljaj (poj) Gospodovo sveto Ime. Imej željo, da Ga veseliš.

2. Neslišno ponavljaj sveto Ime NAVKLJUB moteči okolici.

3. Nenehno, vsak dan, s telesom vadi jekleno voljo.

4. Jekleno voljo v celoti podredi Gospodovi Volji in Poti.

5. Najdi si duhovnega vodnika, ki živi tako in pozna Gospoda osebno. Brez njega ne moreš spoznati ne sebe, ne Gospoda, ki je Kristus.

Vsako od teh pravil zahteva natančna pojasnila, natančno razumevanje in natančno izvedbo. Potem je Pot odprta in Gospod je spoznan.  

Kot rečeno, v bistvu obstaja le eno pravilo, ena zapoved, to je prva zgoraj, ki je praktična izvedba Prve Božje zapovedi, ki Odrešuje vsakogar, ki se je drži, še celo demone:

Ljubi Gospoda, svojega Boga,

z vsemi močmi svojega duha, duše in telesa!

Kdor dela tako, bo kmalu začutil tole:

	Jn 14,21
	Kdor ima Moje zapovedi in se jih drži, ta Me Ljubi; kdor pa Me Ljubi, tega bo Ljubil Moj Oče, in tudi Jaz ga bom Ljubil in se mu razodel.«

	Jn 14,23
	Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če Me kdo Ljubi, se bo držal Moje Besede in Moj Oče ga bo Ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

ALELUJA!! Aleluja, aleluja, aleluja, aleluja!!

V naslednjih zapisih pa se bomo natančno lotili vsake besede naštetih petih pravil za Božje učence. Pa od srca študirajte, ker v teh skrajno preprostih pravilih so apostoli, so očaki, so angeli in svetniki, je sveta Mati in je Gospod.

Pa še to: če kdo misli, da kani tale zguba jona biti nek duhovni učitelj, je k sreči v hudi zablodi: ker take marnje so ga že davno zapustile. Njegova naloga je le jonovska: povedati, kar ima za povedati po Gospodu. In kar je povedano, je Učitelj. Na bralcu/iskalcu pa je, da se nauči, in potem uči v Cerkvi in izven nje, še prej pa da v njej najde takšne duhovne vodike, ki so resnični, ne le mehanski, ter jih sledi. Kajti brez uresničenega petega pravila, je vse bolj ali manj ZAMAN. To bomo tudi dokazali, in je že dokazano, npr. v duhovni izgubljenosti nekaterih celo najučenejših teologov in klerikov. 

7. Najvišja lastnost Gospodovih najbližjih: Spominjanje

2 od 2

Jezus moli k Očetu

Royalty-Free Stock Photo

20.11.2017, pon.

Iz vsega vesolja raznih verskih disciplin smo torej izluščili samo bistvo, dragulj nad dragulji, končno stanje tistih, ki so že popolnoma Gospodovi:

to je Spominjanje Nanj in na Njegove svete.

Naš znani psihiatrik, nekoč bolj levičar, zdaj pa pošteni, je enkrat omenil, da je vera PSIHOZA. Kar je, gledano s psihiatričnega vidika, res, a žal psihiatrija vidi le patologijo (bolezen), ne vidi pa niti duše niti Boga niti stanj, ki indicirajo na Božjost nekoga. To stanje se že od pamtiveka v sanskritu imenuje: samadhi (slovensko: SAMO TI), kar pomeni popolna zbranost, čuječnost, popolna osredotočenost. Razlika med samadhijem in psihozo je tolikšna, kot med Bogom in hudičem. Kajti psihoza nastane, ko človek noče ali ne more sprejeti neke realnosti, samadhi na Boga pa je popolno SPREJETJE Boga kot Najvišjega Gospoda in Prijatelja. Psihoza, ki je predhodnica norosti, torej nekaj ZANIKA in se zato osredotoča na kaj drugega; Božja zbranost pa se osredotoča na Najvišje, in ko je to storjeno z Ljubeznijo, nas ta zbrana Ljubezen Odreši. Na nek način nas samadhi na Gospoda res 'odmakne od sveta', a sveta ne zanikamo takega kot je, temveč ga sprejemamo takega kot je (''življenje je kratko in 'usrano' kot dojenčkova srajčka'', so mi govorili starejši), istočasno pa sprejemamo tudi Boga takega kot je: Najvišji in Prvi. Toliko tistim, ki ste kakšno stvar brali, pa je bila škrbasta.

Najvišja lastnost Jezusa Kristusa je bila vedno Njegova popolna osredotočenost na Boga Očeta in Njegovo sveto Voljo (glej sliko zgoraj). Od tod izvira Prva Božja zapoved, od katere so odvisne vse druge:

Ljubi Gospoda svojega Boga

iz vsega srca,

iz vse duše,

z vsem mišljenjem

in z vso močjo!

Problem krščanstva je, da ne ve, KAKO se naučiti Ljubiti Boga. Zato raje 'ljubi' ljudi (samega sebe), kar pa je herezija. O tem pišemo že ves čas, in je zelo drugače od onega, kar ti zna povedati povprečen duhovnik. No, najpomembnejša lastnost pri izpopolnjevanju Ljubezni do Gospoda je:

Spominjati se Ga, kadarkoli je to le mogoče.

Nobena religija, zapovedi, sveti obredi in zakramenti, se ne morejo kosati z najvišjim prvenstvom zapovedi o Spominjanju. Kajti Spominjati se Gospoda pomeni srečati Ga TAKOJ in biti TAKOJ deležen najvišje evharistije.

Spominjanje na Gospoda je torej sveta evharistija.

Gospod, ki je Kristus, je to potrdil z besedami:

To delajte v Moj spomin.

A kruha ni moč lomiti ves dan, lahko pa se Ga spominjamo ves dan - in takoj smo deležni Njegovega svetega kruha za dušo. Ni mogoče 'lomiti svetega kruha' ves dan, a možno je peti Njegovo sveto Ime ves dan. Misliti Nanj ves dan. Na to se bomo še mnogokrat vrnili. Temu se reči imeti link z Gospodom, imeti samadhi na Gospoda, biti osredotočen z vso silo srca, uma in mišljenja in telesa le Nanj.

A narava človeka je ravno OBRATNA temu odrešilnemu vodilu, kajti ljudje raje skrbimo za to, kar mi nismo (telo), in ne skrbimo za tisto, kar mi smo (večna duša). Nehemija 9, 16-17:

Oni, naši očetje, pa so bili prevzetni, otrdili so svoj vrat in niso poslušali Tvojih zapovedi. Niso hoteli poslušati in se Spominjati Tvojih čudovitih del, ki Si jih storil med njimi.

Kaj smo si s tem storili? Pekel, pekel v dušah si storimo, ko se ne Spominjamo Gospoda z Ljubeznijo ves dan, kajti potem nas svet UJAME in nas začara ter utopi v svojih strasteh, ki jim sledijo žalost in obup.

Kdor je torej resničen v svoji hoji za Kristusom, si mora kot prvo privzgojiti željo in namero, da bo sledil to najvišjo zapoved vseh zapovedi:

Nenehno se spominjaj Gospoda, oziroma se Ga spominjaj kadar le moreš.

Zdaj, ko imamo orodje in Cilj, potrebujemo še ustvariti pogoje, da bomo nenehno Spominjanje postopoma uvedli v naše življenje in se začeli bližati svetosti, kar je naša edina naloga na tem in onem svetu.

V naslednjih zapisih se bomo lotili najnatančnejših razlag osnovnih svetniških lastnosti, in kako jih postopoma uvesti v svoje življenje, da iz mrtvila in zmede končno postane Življenje. Če nam nenehno Spominjanje na Gospoda ni glavni cilj Življenja, moramo vedeti tole:

- potem nismo na Poti svetnikov,

- nismo na Poti apostolov,

- nismo na Poti Gospoda,

- ampak smo na neki svoji poti,

- ki pa jo v ozadju ZANESLJIVO vodijo hudi duhovi.

- Zato nima naša prihodnost nobene možnosti za srečen konec.

- Na srečen Konec prispejo le tisti, ki se nenehno Ljubeče spominjajo Gospoda, ker to je osnovna oblika Služenja Gospodu.

- In je DISCIPLINA, ki si jo je sprva treba privzgojiti in priboriti, kasneje pa postane naša spontana jedrna narava.

A zdaj je nastal problem: kako omogočiti samemu sebi, da se bom lahko Spominjal Gospoda? Naj nas med čakanjem na naslednje tekste vodi sveti pater Pij, ki je dejal, da je človekovo življenje nenehen boj s samim seboj. Izboriti si moramo torej čas in moč, da ju posvetimo Gospodu in Njegovim svetim. In potem si bodo tudi oni vzeli veliko časa za nas. In potem smo rešeni. Aleluja!!