6. Ključna lastnost Gospodovih najbližjih: Spominjanje
1 od 2

Mladi Mesija: DOBER primer Spominjanja

18.11.2017, sob.

Tisti od vas bralcev, ki neke zapise preskakujete, s tem ne boste daleč prišli. Kajti vse, kar bo še povedanega, bo imelo monolitno celoto. Npr. prejšnji, 5. šepet, ki je govoril o dobrih, slabih in zlih. Le kdor ga je dobro prebral in premislil, bo lahko razumel današnji ključni uvod v nadaljnjo Živo Besedo. Torej; najpomembnejša lastnost tistih, ki se učijo Ljubiti Gospoda, kot to veleva najpomembnejša zapoved vseh zapovedi, od katere so vse druge odvisne (Ljubi Gospoda z vsem, kar si), je:

SPOMINJANJE

Ne mislite, da že natančno veste, kaj je to spominjanje, kajti pravi pomen spominjanja se nam začne postopoma odstirati šele, ko začnemo - malo po malo - zreti Živega Gospoda. Takrat spoznamo, da je spominjanje, kot ga to razume svet, ena sama smrt; spominjanje, kot je to mišljeno pri Gospodu, pa je Življenje. Če se npr. spominjamo svojih srednješolskih let ali vojaščine ali prvih plavšarij, ni od tega - NIČ. So le prazni spomini, mnogokrat celo težavni, če jih nismo že predelali. Enkrat pred mnogimi leti mi je gostilničarka, že v zelo poznih letih, ki jo je poznalo pol Slovenije, rekla: ''Nekoč smo imeli vsak vikend veselice in ohceti, plesalo se je in jedlo. Danes pa samo tole kuro in kruh strežemo, pijejo le radensko in pivo, in vse je žalostno.'' To je rekla z žalostjo v glasu in stasu. Pomislil sem: ''Zadavila si milijon kokoši, še celo sama si postala podobna silhueti Slovenije, skupen rezultat najbrž res ni kaj preveč prijeten.'' Zato sem jo skušal potolažiti, da ima vsaj lepe spomine, ki jih kdo drug nima. Nasmehnila se je, zelencu: ''Ehh, od spominov ni nič. Od tega se ne da živeti.''

Tako. Zdaj vidite, da je vse človeško ena sama smrt v spominu. Ko pa človek postane Gospodov sluga, zaljubljenec ali celo prijatelj, pa je to povsem eno drugo spominjanje, saj ima v sebi Ljubezen. Duhovno Ljubezen, ki nima nobene zveze s kakšnimi zemeljskimi željami zase, ampak samo želi Živega Gospoda in Njegove VESELITI. In od takega Spominjanja naša duša NEBEŠKO ŽIVI. 

Ko pa smo v tem stanju, ki ga je treba počasi razviti, pa je Spominjanje na Gospoda eno samo veselje, in je pravzaprav PREKLAPLJANJE v Gospodov svet. To je ena povsem drugačna izkušnja, in duša, ki se tega nauči, se odtlej izogiba človeškemu spominjanju na preteklost, in se nenehno raje Spominja Gospoda, kar pomeni:

usmeriti vso svojo pozornost Nanj in na Njegove svete.

Vrnimo se k filmom in filmčkom - DOBRO Spominjanje

Šele zdaj boste ustvarjalci slabih katoliških filmčkov razumeli, v čem je point:

kdor je resničen Gospodov učenec, z vsakim svojim gibom in delom vedno izvaja Spominjanje Nanj.

Filmi z Božjo tematiko so za iskrene iskalce Jezusove bližine in prijateljstva veliki pomočniki. V zadnjem času nastajajo izjemno dobri filmi o Jezusu ali obrobnih zgodbah Njegovega življenja, ki sicer niso resnični, se pa dotikajo Resnice, ki je v Evangeliju. Tudi takšni produkti so Spominjanje, ker nas lahko v hipu pripeljejo v neposredno Gospodovo bližino. Primer dveh takšnih odličnih filmov:

1. The Little Messiah, Mladi Mesija - klikni in joči od Milosti (vklopite si hrvaške podnapise):

2. Risen, Vstali:

To sta primera DOBREGA Spominjanja, ki Jezusovega učenca pripelje vse do Njegovih nog, v trenutku. K Spominjanju seveda spadajo tudi:

- vsakodnevna večurna molitev,

- branje svetih Knjig,

- usmeritev ljubeče pozornosti na razpelo ali kapelico ob poti,

- vsakodnevno Služenje Gospodu skozi svojo karizmo,

- obiskovanje svete maše in evharistija,

- molitev ob določenih urah,

- in celo branje Katekizma katoliške Cerkve postane veselje …

Duhovno Spominjanje je torej PREKLOP. Preklop iz 'svinjaka' direktno v nebesa h Gospodu. Ta preklop se razvija postopoma, a le, če NENEHNO izpopolnjujemo svojo Ljubezen do Kristusa in Njegovih predanih.

Slabo spominjanje

Obstaja pa tudi spominjanje, ki ni Spominjanje, ampak je le ena ego-afnarija, ki predvsem samega sebe nekaj poveličuje. Lep primer takega afnanja smo že navedli, tu pa si lahko ogledate še enega. Problem je namreč, da s svojim izdelkom ne usmerjamo vse svoje pozornosti uma, srca, duše in telesa h Gospodu, ki je Kristus, ampak NASE. Sem spada tista stiška bahata jedilnica, ki smo jo omenjali v čivkastem blogu, in sem spadajo ti menihi, ki se 'spominjajo' ne vem česa, nemara le lastnih kuharskih užitkov:

Vsakdo, ki je v recimo Frančiškovi meniški kuti, ali kako se reče tej obleki, mora vedeti, da je njegova naloga, da poleg svoje individualne karizme ljudi Spominja tudi na svetega Frančiška. In s tem na Jezusa. Zato se mi zdi predebel frančiškan skrajen katoliški absurd. Tudi Jonasovo žaljenje Cerkve je na koncu koncev žaljenje svetega Frančiška, ker se je nemarno oblekel v njegovo obleko. Je pa razumljivo, da kak namazan barabon svoj 'humor' stopnjuje do tako skrajne meje, da ga že sam satan zgrabi, in prevzame vajeti, če se celo frančiškani sami na tak način spominjajo svetega Frančiška, ki ga častijo prav vse religije in celo neverni.

Sem po 5. šepetu dobil od nekoga mail. Takole je napisano:

Pozdravljeni! V zborniku ob 50 letnici župnije sv. Lenart so objavili župnike, ki so delovali v tej župniji. Med njimi je tudi pater Lavrih, ki ga nisem poznal, sem pa precej slišal o njem in ljudje so ga imeli radi ter ga še vedno obiskujejo. V poglavju z njegovo predstavitvijo je tudi priložena fotografija. Vse se je pokrilo: ravno včeraj sem ga zagledal v knjigi in omenjen je bil v blogu, zato vam pošiljam zanimivo sliko (slikal sem s telefona), s katero se je predstavil. Verjamem, da je dober človek, saj o njem govorijo le dobro ...

Ne vem, v filmčku je predstavljen kot brat, redovnik, očitno pa je duhovnik? Kakorkoli, poglejmo si zdaj to fotko, s katero se je ta brat predstavil v jubilejnem zborniku. A ne se potem čuditi grdemu Jonasu, kajti takole je predstavil SEBE, kot PREDSTAVNIKA svetega Frančiška:

Ne vem, je na osla, ki žre denar, jezen ali želi biti kot on? Dobro, s to osebno predstavitvijo se ne bomo ukvarjali, je pa lep primer ne-Spominjanja. A sem zmeden: kdo je večji grešnik - tale brat ali oni Jonas? OK, jaz sem največji grešnik. Molil bom v ta namen. 

Toliko za uvod v ključne zapise hoje s Kristusom:

nenehno Spominjanje na Gospoda in Njegove svete je najvišja lastnost Jezusovega osebnega učenca, služabnika in prijatelja.