- Nadaljevanje uvodnih dveh blogov JONA GRE V NINIVE ter ČIVKI O HOJI S KRISTUSOM. Brez študija teh dveh bodo tukaj obravnavane teme težje sprejemljive novemu obiskovalcu.

- Lotevali se bomo stvari, ki jih iskalec/vernik ne opazi, ali pa razume po svoje, ne po Božje.

- Iskrene duše vabljene h komentiranju in s tem oblikovanju bloga.

- Naslovna slika zgoraj: spovednica, v kateri se je spovedovala tudi sveta Favstina Kowalska (KLIKNI). Foto: naš hieronim.

ponedeljek, 27. november 2017

11. Razlaga prvega pravila svetnikov:
"… se umakni …"

1 od 4, uvodni 'obračun'

Foto: YouTube
27.11.2017, pon.

Pravijo, da te dni prihaja prava zima s snegom, v srcu pa je toplo tole razlagati in sveto sestro Favstinko prebirati.

Prišli smo do ključnega dela glavnega in vodilnega pravila svetnikov:

Kadar je le možno, se umakni …

Kdor si samo teh šest besed ponavlja skozi dan, se mu bo življenje zelo hitro preobrnilo v Božje, in Mir Gospodov bo začel lesti v njegovo dušo. Mnoge zasvojenosti s svetom ga bodo začele hitro zapuščati. To je dejstvo. Od kod prihaja to dejstvo? Iz narave Gospodovega Nauka, katerega jedro je, da naj gre pravi Jezusov učenec 'proti toku' sveta, torej ko gre svet v biznis, druženje, tekmovanje in spolnost, takrat gre Jezusov osebni učenec Ljubezni KONTRA tem človeškim težnjam po lastnemu užitku: UMAKNE se od tam,

ter v nekem kotu v miru veseli Gospoda in Njegove svete.

Gospoda pa tudi popolnoma neuka in zblojena oseba zlahka veseli, če ljubeče ponavlja Njegovo sveto Ime.

To zmore vsakdo.

Taki duši se Gospod kmalu Razodene osebno, in jo za vselej Spremeni.

Če bo kdo trdil, da so ta pravila/vodila 'nekrščanska', vljudno odidite od njega stran, umaknite se, ker takšna oseba služi hudim duhovom. Pa naj je to kriminalec, politik, sosed, prijatelj, sorodnik, partner, redovnik, duhovnik, župnik, škof ali kardinal. Papeži pa takšnih zlob naj ne bi govorili, ker so posebno za to službo od Boga dodani. Če pa kaj takega izustijo, je to od trenutne utrujenosti. Upajmo.

'Se umakni': najprej obračun

VSE bom storil, da boste razumeli resničnega duha umika, duha teh dveh besed: SE UMAKNI. Zato prosim potrpežljivo študirajte naprej. Kajti mnogo je klerikov, ki mislijo, da vedo, kaj pomeni umakniti se, a ko bodo tukaj prebrali, bodo svoje zmote spoznali. In zrnje bo ločeno od plev. Ker 'se umakni' ni kar tako, ampak je Božje delo. Najprej torej 'obračunajmo' s tistim delom samega sebe, ki je še nedozorel, in priteguje raznim novodobnim cerkvenim duhovnim svetovalcem, ki so postali zenistični učitelji znotraj krščanske teologije in domišljije.

V čem je njihov največji greh? Gledal sem dokumentarec o delu našega umetnika in duhovnega vodnika Cerkve patra Marka Rupnika, ki ga sicer zelo cenim (celo srečal sem ga), ki je izrekel besede mojega razsvetljenega japonskega učitelja zen-budizma. A oba se motita, čeprav imata v neki meri prav, vendar je ta mera ravno tolikšna, da lene učence vodi v demonstvo. To lahko opazimo tudi pri današnjih glasnikih Ljubezni do Boga, Hare Krišni, in še pri mnogih drugih vejah duhovnosti. Vsi so padli v polovičarsko godljo, ki sicer spada pod 2. točko osnovnih vodil svetnikov, ki pravi:

Neslišno ponavljaj sveto Ime kljub moteči okolici.

Pa še to pravilo je zlorabljeno. Ker sta ti dve besedi (UMAKNI SE) najpomembnejši v vseh duhovnih naukih vseh časov, si vzemite čas za potrpežljiv študij.

Greh polovičarstva lahko povzamemo po besedah p. Rupnika, ki je dejal nekako takole (pišem po spominu): ''Molitev je tudi delo, ki ga opravljamo za Gospoda.'' Tudi moj učitelj zena je govoril: ''Zazen (duhovna zbranost) med delom je mnogo boljša od zazena v umaknjenem sedenju.'' In sveti Prabhupada je približno takole govoril: molitev je deljenje svetih Knjig po ulicah, molitev je gradnja templjev … Ker takrat misliš na Gospoda. A ŽAL NI ČISTO TAKO, KER TAKRAT MISLIŠ TUDI NA DRUGE STVARI, NE LE NA GOSPODA. A tisti učitelji, ki delajo neka dela, pa za to rabijo delavce, pridigajo, da je molitev med delom enakovredna ali celo boljša od umaknjene molitve pred Gospodom. Na tak način vzgojijo polovičarje, ki zanesljivo postanejo demonski. Kajti Gospod Jezus ni delal tako. 

In človek postopoma zanemari umike, ter samo še dela, a takrat je že orodje hudih duhov, četudi mu jezik še vedno Božje besede govori, a njegova dela postajajo vedno bolj grešna. To je dejstvo.

Takšno delovno 'molitev' je treba strogo ločiti od UMIKA v nek kot, bivak, in se popolnoma posvetiti samo Gospodu. Razlika med njima je kot razlika med običajno juho in pa tremi žlicami juhe, razredčenimi v pol litra vroče vode. Malo Ljubezni torej prinaša malo Milosti, in le REDEN POPOLN UMIK je tista lastnost, ki lahko napaja vse druge manj zbrane oblike Služenja. Kak klerik bo rekel, da to ni krščansko; da je Milost enaka, če se UMIKAŠ h Gospodu ali pa k revežem, če tolčeš po zvonovih ali prepevaš v zboru. Vendar je to zmotna teorija tistih, ki še niso popolnoma predani. Dokaz imamo v Evangeliju - Luka 7,47:
       
Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno Ljubila;
komur pa se malo odpusti, je malo Ljubil.

Kdor torej veliko Ljubi Gospoda in Njegove svete, si vzame čas in prostor, da se Jim POPOLNOMA posveti: vsak dan, KADAR JE LE MOŽNO. Le tako lahko uresniči Prvo Božjo zapoved, ki je najvišja in edina nosilna zapoved v Nebeškem Kraljestvu:

Ljubi Gospoda svojega Boga z vso silo srca, duše, mišljenja in telesa.

Žena, ki je prišla Jezusu mazilit stopala, je delala le to, in nič drugega: šla je neposredno do Gospoda in se popolnoma predala Njegovi sodbi in Milosti. Nič ni storila napol, zato je dobila VSE.

Nič ni storila na pol.
Tega sem moramo postopoma naučiti tudi mi.

Tudi tole moje redno pisanje o Božjih stvareh je molitev, mar ne? Ne mislim med pisanjem ves čas na Gospoda in Njegove svete? In jih razglašam in slavim? Vendar si ne domišljam, da je to enako POPOLNEMU UMIKU, četudi le za četrt, pol ali eno uro. Kajti na svoji duši sem spoznal razliko: če le pišem, ostane še vedno dosti sveta v meni, ker pišem tudi Vam, če pa se umaknem k Njegovim nogam, takrat se (sam s seboj) borim Služiti le Njemu. Razlika je torej jasna, a le za tiste, ki Jezusove Druge zapovedi (o Ljubezni do ljudi, kot SEBE Ljubiš) ne dajejo na prvo mesto, kar je skrajno grešno. Najprej je torej Gospod. Tisti, ki pa Jezusa Kristusa niso še nikoli srečali, Ga zamenjajo za ljudi in pridigajo, da je služenje ljudem enako dobro. To utemeljujejo tudi z Evangelijem, vse skupaj pa je en šmorn, ki jim prinaša nesrečo in melanholijo v duše, a ne vedo zakaj. Resnično, resnično povem vam; ker ste pozabili na Prvo zapoved in se niste naučili Gospoda Ljubiti, ne le verovati vanj. Zato v vas ni Miru. Če pa ni Miru v vas:

Kaj imate za govoriti ljudem????

To jim očita tudi sveta Favstina v D.75:

Duhovnik, ki sam nima Miru, ne more pomiriti duše (drugega).

Patologija (zmota) filozofije, da je vsako praskanje z grabljami okoli cerkve, vsako barvanje angelčkov ali popevanje v zboru, vsako druženje s sobrati ob zrezkih in kupici vina, vsako frajhanje fasade župnišča, vsako fotografinje pred župniščem - da je vse to prav tako molitev - je v tem,

da takšno razmišljanje definitivno in dokazano vodi v demonstvo, ker je začetek polovičarstva. Dokaz za to so 'učenci', ki ne gredo k svetosti, ampak Cerkev uporabljajo za svoje čutne užitke, istočasno pa varajo nove prišleke in otroke, z lažnim Naukom. Kjerkoli se pojavi kak asketski svetnik, ki se posti in je vsak dan nekaj ur v odmaknjeni molitvi, se po njegovi smrti pojavijo njegovi učenci in sledilci, ki trdijo, da je molitev vse, kar počno v in okoli cerkve/templja, in

si ne vzamejo več vsakodnevnega časa za popoln umik v osamo, kjer bi z vso silo srca molili ali zrli le Gospoda in Njegove svete.

Zato njihova dela postanejo demonska. A to je najslabša vrsta demonov, ker se navzven predstavljajo kot Božji ljudje. Vsi 'verniki', ki UMIKA ne zmorejo ali nočejo narediti, vsi župniki, ki so tako zelo obremenjeni z župnim delom, da nimajo več časa za takšne vsakodnevne umike, ampak v prostem času raje srfajo po netu in telefonu, (četudi srfajo s sobrati in mislijo, da je to tudi molitev), ter potujejo naokoli, vsi ti 'verniki' so v HUDI ZMOTI, kajti ni polne Milosti nad njimi in duše so jim polne dušnega dolga in nemira. Ker jih v polovičarstvo sili skrivno šepetanje hudega duha, ki jim ponuja posvetne igračke v zameno za Umik.  

Resnično, resnično povem vam: najvišja duhovna askeza je boj s samim seboj, da uresničimo to prvo zapoved: Kadar je le možno, se umakniKajti vsak tak umik je Kristusov umik v tišino groba, iz katerega je potem Vstal v vsej silini Življenja. Enako se zgodi nam, če se umaknemo v 'grob' sveta. 

Slika, kakšen je resničen 'duh umika'

Ker je verjetno, da mnogi od današnjih bralcev nimajo izkušnje, kako je pravi umik sploh videti, bom podal sliko takega umika. Leta nazaj sem se rad umikal v gozdove, ker drugam nisem mogel. Tudi za tri dni v kak Kočevski Rog, kjer sem srečeval medvede, tudi po tri skupaj. Tam sem imel med skalami skrit star in gnil majhen šotor, včasih pa sem spal v spalki v snegu ali pa le vedril vso noč ob ognju. No, če greš tja pozimi, je že ob 16h mrak ali tema, in do jutra, recimo do 8h zjutraj, ko pride sonce, imaš veliko časa. To je torej 15 ali več ur ležanja v šotoru. Tudi poleti se tako zgodi, da greš spat ob mraku, in greš iz šotora lahko šele čez 12 ur. Šotor pa je majhen, komaj sediš v njem, zato pač ležiš. In zjutraj, ko je čas za vstati, začne npr. padati dež. Torej imaš dovolj časa za Boga - ali pa za demone: odvisno od kvalitete tvojega duhovnega boja. No, takrat ni telefona (signala), ni računalnika, ni žene ali moža, ni otrok, ni prijateljev, ni službe in ni ničesar mestnega: samo drevesa, škrabljanje, pokanje vej (srnjad in medvedi) … Samo narava in ti s svojo dušo.

Podobno je, če nas med hojo po hribih preseneti huda nevihta in se komaj, komaj skrijemo v kakšno prazno ovčjo stajo ali pod kak previs ali v skalno luknjo. Nenadoma nam je tam ZELOOOO prijetno, ker so ves svet in naše naloge začasno popolnoma ODKLOPLJENI. Nič ne moremo storiti, kot da čakamo.

Kdor se umakne v podobno atmosfero v kakšnem kotu svojega doma, ko popolnoma ODKLOPI VES SVET, četudi sprva le za 15 minut, a večkrat dnevno (KADAR JE LE MOŽNO), in tam z vso ljubečnostjo šepeta ali poje Gospodovo sveto Ime, je to seme Nebeškega Kraljestva, in je to začetek intimnega druženja z Gospodom v Nebesih. In je to temelj evharistije, ki jo Gospod daruje tudi tistim Svojim predanim, ki ne zmorejo do cerkve, ker so morda v kakem vojnem jarku ali Hudi jami ali bolnišnici.

Umik od sveta, začasen, a vsak dan, je neizmerna sreča za našo dušo. Vendar le umik, ko se popolnoma posvetimo Gospodu ali branju svetih knjig o Njem in o Njegovih svetnikih. Sreča, sreča, sreča! Takšno srečo lahko zaznate v zapisih sestre Favstine Kowalske. Večkrat med delom, kadar je le možno, skoči do kapele in moli pred Gospodom. Jezus ji je naročil izvajati in razglasiti takšne popolne UMIKE, KADAR JE LE MOŽNO:

1572: ''Moja hči, spominjam te, kadarkoli boš slišala, da ura bije tri, se vsa potopi v Moje Usmiljenje, slavi in poveličuj to Usmiljenje … … Moja hči, ob tej uri se potrudi, da zmoliš križev pot, kolikor ti obveznosti to dopuščajo; če ne moreš zmoliti križevega pota, VSAJ ZA TRENUTEK STOPI V KAPELO in počasti Moje Srce, ki je v najsvetejšem zakramentu polno Usmiljenja; ako pa ne moreš stopiti v kapelo, SE VSAJ ZA KRATEK TRENUTEK POGLOBI V MOLITEV TAM, KJER SI …

Tudi Gospod Jezus je izvajal POPOLNE umike, četudi bi se lahko izgovarjal, da je tudi pridiganje ljudem molitev, da je tudi hoja med kraji molitev, da je tudi oštevanje farizejev molitev. Seveda je, a to ni temelj odnosa z Očetom. Temelj je v:

UMAKNI SE, KADAR LE MOREŠ.
Popolnoma izklopi svet in skrbi,
ter samo veseli Gospoda.

To je resnični Kristusov Evangelij, kar se molitve tiče. Kdor samo poskuša uresničiti ga, se bodo nad njim od veselja solzili vsi angeli in svetniki in Gospod bo plesal in pel od navdušenja.

Današnji nauk se torej glasi: KADAR LE MOREŠ, SE UMAKNI v neko sobico, ugasni vse, pozabi vse, zakleni vrata in moli h Gospodu z Ljubeznijo. To je temelj krščanstva, vse ostalo je filozofiranje in špekuliranje, kar pa spada na ponosni teološki faks, ne pa v dom Gospodovega osebnega služabnika. Kajti eni služijo ljudem in sebi, drugi pa služijo Gospodu osebno, in tako služijo tudi vsem drugim dušam. Med njimi pa je brezmejen kanjon. Teoretiki in zmuzneti ne morejo ali nočejo sprejeti, da je popoln umik od sveta, četudi začasen, temelj Gospodovega Miru in sladkosti v naših srcih. In le tak kristjan Ga lahko uspešno razglaša svetu. Nemiren oznanjevalec pa širi le nemir. Nemir v srcu pa je od hudega.

Aleluja! Gospod je Živ, aleluja!





2 komentarja:

  1. Hvaljen Jezus in Njegovi!

    Prebirala in prakticirala sem šepete, predvsem 11-ga, včerajšnjega. Hvala Jona za zapis in jasno sliko, kako je to ključno. Hvala tistim redkim, na prste ene roke štetim, ki se javijo in pokomentirajo, izkušnje delijo.

    Zdi se mi, da je srčika tega šepeta v stavku, če se motim, me prosim Jona popravi:

    Malo Ljubezni torej prinaša le malo Milosti, in le REDEN POPOLN UMIK je tista lastnost, ki lahko napaja vse druge manj zbrane oblike Služenja.

    Občenje s svetom, ki je tudi PREDATOR, in le-ta ima med drugim lastnost, da nas izčrpava in spravlja v situacije, da se izgubljata naša svežina, vitalnost. Pa še kaj drugega, kar je bilo dano po Gospodu … In ta Božji »fond« hitro kopni, če se ne UMAKNEŠ V OSAMO, ljubeče moliš h Gospodu Jezusu. En kup tesnob pride čez dan za teboj, ki so od ljudi in to je grozljivo, kdor je to kdaj okusil, ve o čem govorim.

    Tisti, ki veselo kramljajo in se družijo, popevajo, se smejijo, so v končni fazi vzdrževalci, tisti, ki skrbijo za maso, da na razpade na vse strani. Če pa želimo karkoli premakniti, pa se moramo umakniti, da se skalibriramo, vzpostavimo Ljubeč stik z Gospodom, kar pa je pridanih Milosti, če so, pa je že Gospodova domena … kot bi dal izpraznjeno »baterijo polniti«. Polnjenje te baterije nekje med delom in popevanjem, kramljanjem je neka čudna zmes odvzema in vzdrževanja stika (ko neslišno ponavljamo sveto Ime navkljub moteči okolici), a iz izkušenj vam povem, da je odvzem večji. Ker vidim na sebi.

    In naj bo jasno, da kakšna švoh urca umika na dan ne bo dovolj, komaj za silo, če vzdržujemo še naklonjenost do teh Gospodovih pisanj in Božjih ljudi, drugače pa bo naša enojambornica žalostni gluk, gluk v oceanu tega sveta storila. Zato se borim, da še tistih vmesnih 10 minut si vzamem, pa še 5 minut … in smuk v umik. Tako sem kljub tempu dneva naredila včeraj in gre. Ljubi Gospod, prosim Te, Milostno pomagaj, da na tej Poti ne omagamo.

    Sveta, najsvetejša Favstina je doživljala grozne napade tesnob. Tudi sama sem si te dni nabavila njen Dnevnik in ga začela prebirat in študirat, priteguje. Upam, da še kdo poseže po njem. Sreča je, ko vsi pozabijo nate, ker takrat ni tesnob in je Mir in je sladkost. Ali imeti takšno moč namere, da Gospodova Moč in Ljubezen naredita čez tebe »zaščitni ovoj«.

    UMIK – da se vzpostavi STIK z Gospodom in Njegovimi. Že besedi sta si podobni, je to naključje? Borbat naprej, ni kej, juhej! V priklonu pred Vami, lidija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tole je pa nečemu res podobno, lidija! In ne vem več, katere besede so tvoje, katere moje in katere od svetnikov in Gospoda. Temu se reče Enost: ko neka duša absorbira Znanje in ga začne kot svojega žareti v svet, v skladu z Gospodovo Voljo. Aleluja!!

    Kaj pa čmo s komentatorji, če bi se hecali? Sicer pa tisti, ki te zapise prebirajo, zanesljivo komentirajo vsaj samim sebi. In duše rabijo čas, da lahko nekaj konzumirajo. Tudi sam sem tako izgubil mnoga leta. Je pa tukaj nekaj skrajno pomembno, preberite si:

    jona tukaj celo vrečko hrane daje, ki pa je ni moč naenkrat pojesti in prebaviti. In pametni bralci vso to vrečko odnesejo domov, ter hrano prežvečijo počasi. Potem pa so še drugi, ki vrečko odnesejo, a jo ignorirajo, pozabijo nanjo. In so tretji, ki to hrano zavrnejo. Za te tretje pa bi rad povedal: BOLJE, DA NIKOLI NISTE BILI TUKAJ, kot da ste brali, in zdaj godljate nad napisanim. Kajti resnično, povem vam: preden bo minila ura, boste v svetu asur (prepirljivih demonov), in delujoče odveze ne dobite niti pri škofu, niti pri samem sebi, dokler se pred Bogom in svetniki ne skesate in pokorite. jona s tem seveda nima nič - takšen je pač Božji zakon za take. Se pa to lepo vidi na dušah. Pa naj so navadne ali posvečene.

    Prav si izbrala BISTVO, lidija:

    "Malo Ljubezni torej prinaša le malo Milosti, in le REDEN POPOLN UMIK je tista lastnost, ki lahko napaja vse druge manj zbrane oblike Služenja."

    A popoln umik pomeni resničen umik v svojem srcu, tam imeti samostan. Sicer ti tudi pravi samostan ne pomaga, četudi se tja umakneš, a ne narediš mentalnega odmika od sveta h Gospodu. Kajti potem ne izvajaš Prve Zapovedi o Ljubezni do Gospoda z vso SILO, ki jo imaš.

    Dandanes poslušamo duhovnike, ki si 'baterije' polnijo na motorjih, druženjih, hribarjenju, a to so baterije telesa in duha, duše pa s tem ni moč napolniti, ampak jo še nadalje izgubljaš. V Favstininem Dnevniku je prilika, ko si je zaželela oditi gledat nek znani križev pot med hribčki, pa ji je Jezus rekel: "V redu, pojdi, a vzel ti bom srce." In ji je tisti dan vzel srce. A Sveta se je hitro ovedla in ga nazaj dobila.

    Okoli nas pa so ljudje, ki jim že vnaprej vidim, da izgubljajo srce-dušo. Vedno stopim do njih in jim na kak posreden način namignem na Boga. Nihče me nikoli ne zavrne, a večina se tudi oprime ne, in čez nekaj mesecev ali let V NJIH NI VEČ SRCA. Mrtvi so, mrtve duše. Takšnih primerkov je v visoki politiki ogromno (ne vsi!), pa tudi v poslovnem svetu. Imeti srce pomeni imeti življenje, življenje pa je, ko ljubiš in Ljubiš. Seveda posvetna ljubezen vedno oveni, Božja pa se samo veča, v e č a, V E Č A !!!

    In spet po Božje govoriš lidija: ena ura je malo, je toliko, kolikor kak kriminalec v zaporu zmore. Zato bomo v nadaljevanju objavili MERSKO ENOTO za Ljubezen.

    Napadi tesnob in Favstinine noči duše so bili popolnoma povezani s soljudmi, s katerimi je živela. Ker je bila medij in se je postila, je lahko zaznavala misli tistih, ki so 'skrbeli zanjo'. Če pa bi živela v samoti, bi trpela neizmerno manj. So verski fantasti, ki iz tega sklepajo, da je bila duša kot mi, da je pač svetost šele razvijala. Kar pa je velika zmota: njena spotikanja so bila samo zaradi soljudi, in ne zaradi dušne nezrelosti. To smo že dokazovali in bomo še. Kajti Gospod jo je izbral že celo večnost pred tem. Kdo je torej takšna duša? To ni duša kot mi, ki iz dreka gor vzhajamo, ampak je večna osvobojena duša, Gospodova večna spremljevalka, ki je na svet prišla s posebno misijo kot sveta Mati. Takšne duše so brezgrešne.

    Zato bo tisti, ki bo njen Dnevnik samo božal, če brati ne more, nebesa gledal. O tem ni nobenega dvoma.

    Pa hvala ti in lep dan vsem.

    OdgovoriIzbriši


11.9.2018: Blog in komentiranje sta zaprta. Vesel študij!

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.