11. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… se umakni …"

1 od 4, uvodni 'obračun'

Foto: YouTube

27.11.2017, pon.

Pravijo, da te dni prihaja prava zima s snegom, v srcu pa je toplo tole razlagati in sveto sestro Favstinko prebirati.

Prišli smo do ključnega dela glavnega in vodilnega pravila svetnikov:

Kadar je le možno, se umakni …

Kdor si samo teh šest besed ponavlja skozi dan, se mu bo življenje zelo hitro preobrnilo v Božje, in Mir Gospodov bo začel lesti v njegovo dušo. Mnoge zasvojenosti s svetom ga bodo začele hitro zapuščati. To je dejstvo. Od kod prihaja to dejstvo? Iz narave Gospodovega Nauka, katerega jedro je, da naj gre pravi Jezusov učenec 'proti toku' sveta, torej ko gre svet v biznis, druženje, tekmovanje in spolnost, takrat gre Jezusov osebni učenec Ljubezni KONTRA tem človeškim težnjam po lastnemu užitku: UMAKNE se od tam,

ter v nekem kotu v miru veseli Gospoda in Njegove svete.

Gospoda pa tudi popolnoma neuka in zblojena oseba zlahka veseli, če ljubeče ponavlja Njegovo sveto Ime.

To zmore vsakdo.

Taki duši se Gospod kmalu Razodene osebno, in jo za vselej Spremeni.

Če bo kdo trdil, da so ta pravila/vodila 'nekrščanska', vljudno odidite od njega stran, umaknite se, ker takšna oseba služi hudim duhovom. Pa naj je to kriminalec, politik, sosed, prijatelj, sorodnik, partner, redovnik, duhovnik, župnik, škof ali kardinal. Papeži pa takšnih zlob naj ne bi govorili, ker so posebno za to službo od Boga dodani. Če pa kaj takega izustijo, je to od trenutne utrujenosti. Upajmo.

'Se umakni': najprej obračun

VSE bom storil, da boste razumeli resničnega duha umika, duha teh dveh besed: SE UMAKNI. Zato prosim potrpežljivo študirajte naprej. Kajti mnogo je klerikov, ki mislijo, da vedo, kaj pomeni umakniti se, a ko bodo tukaj prebrali, bodo svoje zmote spoznali. In zrnje bo ločeno od plev. Ker 'se umakni' ni kar tako, ampak je Božje delo. Najprej torej 'obračunajmo' s tistim delom samega sebe, ki je še nedozorel, in priteguje raznim novodobnim cerkvenim duhovnim svetovalcem, ki so postali zenistični učitelji znotraj krščanske teologije in domišljije.

V čem je njihov največji greh? Gledal sem dokumentarec o delu našega umetnika in duhovnega vodnika Cerkve patra Marka Rupnika, ki ga sicer zelo cenim (celo srečal sem ga), ki je izrekel besede mojega razsvetljenega japonskega učitelja zen-budizma. A oba se motita, čeprav imata v neki meri prav, vendar je ta mera ravno tolikšna, da lene učence vodi v demonstvo. To lahko opazimo tudi pri današnjih glasnikih Ljubezni do Boga, Hare Krišni, in še pri mnogih drugih vejah duhovnosti. Vsi so padli v polovičarsko godljo, ki sicer spada pod 2. točko osnovnih vodil svetnikov, ki pravi:

Neslišno ponavljaj sveto Ime kljub moteči okolici.

Pa še to pravilo je zlorabljeno. Ker sta ti dve besedi (UMAKNI SE) najpomembnejši v vseh duhovnih naukih vseh časov, si vzemite čas za potrpežljiv študij.

Greh polovičarstva lahko povzamemo po besedah p. Rupnika, ki je dejal nekako takole (pišem po spominu): ''Molitev je tudi delo, ki ga opravljamo za Gospoda.'' Tudi moj učitelj zena je govoril: ''Zazen (duhovna zbranost) med delom je mnogo boljša od zazena v umaknjenem sedenju.'' In sveti Prabhupada je približno takole govoril: molitev je deljenje svetih Knjig po ulicah, molitev je gradnja templjev … Ker takrat misliš na Gospoda. A ŽAL NI ČISTO TAKO, KER TAKRAT MISLIŠ TUDI NA DRUGE STVARI, NE LE NA GOSPODA. A tisti učitelji, ki delajo neka dela, pa za to rabijo delavce, pridigajo, da je molitev med delom enakovredna ali celo boljša od umaknjene molitve pred Gospodom. Na tak način vzgojijo polovičarje, ki zanesljivo postanejo demonski. Kajti Gospod Jezus ni delal tako. 

In človek postopoma zanemari umike, ter samo še dela, a takrat je že orodje hudih duhov, četudi mu jezik še vedno Božje besede govori, a njegova dela postajajo vedno bolj grešna. To je dejstvo.

Takšno delovno 'molitev' je treba strogo ločiti od UMIKA v nek kot, bivak, in se popolnoma posvetiti samo Gospodu. Razlika med njima je kot razlika med običajno juho in pa tremi žlicami juhe, razredčenimi v pol litra vroče vode. Malo Ljubezni torej prinaša malo Milosti, in le REDEN POPOLN UMIK je tista lastnost, ki lahko napaja vse druge manj zbrane oblike Služenja. Kak klerik bo rekel, da to ni krščansko; da je Milost enaka, če se UMIKAŠ h Gospodu ali pa k revežem, če tolčeš po zvonovih ali prepevaš v zboru. Vendar je to zmotna teorija tistih, ki še niso popolnoma predani. Dokaz imamo v Evangeliju - Luka 7,47:

       

Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno Ljubila;

komur pa se malo odpusti, je malo Ljubil.

Kdor torej veliko Ljubi Gospoda in Njegove svete, si vzame čas in prostor, da se Jim POPOLNOMA posveti: vsak dan, KADAR JE LE MOŽNO. Le tako lahko uresniči Prvo Božjo zapoved, ki je najvišja in edina nosilna zapoved v Nebeškem Kraljestvu:

Ljubi Gospoda svojega Boga z vso silo srca, duše, mišljenja in telesa.

Žena, ki je prišla Jezusu mazilit stopala, je delala le to, in nič drugega: šla je neposredno do Gospoda in se popolnoma predala Njegovi sodbi in Milosti. Nič ni storila napol, zato je dobila VSE.

Nič ni storila na pol.

Tega sem moramo postopoma naučiti tudi mi.

Tudi tole moje redno pisanje o Božjih stvareh je molitev, mar ne? Ne mislim med pisanjem ves čas na Gospoda in Njegove svete? In jih razglašam in slavim? Vendar si ne domišljam, da je to enako POPOLNEMU UMIKU, četudi le za četrt, pol ali eno uro. Kajti na svoji duši sem spoznal razliko: če le pišem, ostane še vedno dosti sveta v meni, ker pišem tudi Vam, če pa se umaknem k Njegovim nogam, takrat se (sam s seboj) borim Služiti le Njemu. Razlika je torej jasna, a le za tiste, ki Jezusove Druge zapovedi (o Ljubezni do ljudi, kot SEBE Ljubiš) ne dajejo na prvo mesto, kar je skrajno grešno. Najprej je torej Gospod. Tisti, ki pa Jezusa Kristusa niso še nikoli srečali, Ga zamenjajo za ljudi in pridigajo, da je služenje ljudem enako dobro. To utemeljujejo tudi z Evangelijem, vse skupaj pa je en šmorn, ki jim prinaša nesrečo in melanholijo v duše, a ne vedo zakaj. Resnično, resnično povem vam; ker ste pozabili na Prvo zapoved in se niste naučili Gospoda Ljubiti, ne le verovati vanj. Zato v vas ni Miru. Če pa ni Miru v vas:

Kaj imate za govoriti ljudem????

To jim očita tudi sveta Favstina v D.75:

Duhovnik, ki sam nima Miru, ne more pomiriti duše (drugega).

Patologija (zmota) filozofije, da je vsako praskanje z grabljami okoli cerkve, vsako barvanje angelčkov ali popevanje v zboru, vsako druženje s sobrati ob zrezkih in kupici vina, vsako frajhanje fasade župnišča, vsako fotografinje pred župniščem - da je vse to prav tako molitev - je v tem,

da takšno razmišljanje definitivno in dokazano vodi v demonstvo, ker je začetek polovičarstva. Dokaz za to so 'učenci', ki ne gredo k svetosti, ampak Cerkev uporabljajo za svoje čutne užitke, istočasno pa varajo nove prišleke in otroke, z lažnim Naukom. Kjerkoli se pojavi kak asketski svetnik, ki se posti in je vsak dan nekaj ur v odmaknjeni molitvi, se po njegovi smrti pojavijo njegovi učenci in sledilci, ki trdijo, da je molitev vse, kar počno v in okoli cerkve/templja, in

si ne vzamejo več vsakodnevnega časa za popoln umik v osamo, kjer bi z vso silo srca molili ali zrli le Gospoda in Njegove svete.

Zato njihova dela postanejo demonska. A to je najslabša vrsta demonov, ker se navzven predstavljajo kot Božji ljudje. Vsi 'verniki', ki UMIKA ne zmorejo ali nočejo narediti, vsi župniki, ki so tako zelo obremenjeni z župnim delom, da nimajo več časa za takšne vsakodnevne umike, ampak v prostem času raje srfajo po netu in telefonu, (četudi srfajo s sobrati in mislijo, da je to tudi molitev), ter potujejo naokoli, vsi ti 'verniki' so v HUDI ZMOTI, kajti ni polne Milosti nad njimi in duše so jim polne dušnega dolga in nemira. Ker jih v polovičarstvo sili skrivno šepetanje hudega duha, ki jim ponuja posvetne igračke v zameno za Umik.  

Resnično, resnično povem vam: najvišja duhovna askeza je boj s samim seboj, da uresničimo to prvo zapoved: Kadar je le možno, se umakni … Kajti vsak tak umik je Kristusov umik v tišino groba, iz katerega je potem Vstal v vsej silini Življenja. Enako se zgodi nam, če se umaknemo v 'grob' sveta. 

Slika, kakšen je resničen 'duh umika'

Ker je verjetno, da mnogi od današnjih bralcev nimajo izkušnje, kako je pravi umik sploh videti, bom podal sliko takega umika. Leta nazaj sem se rad umikal v gozdove, ker drugam nisem mogel. Tudi za tri dni v kak Kočevski Rog, kjer sem srečeval medvede, tudi po tri skupaj. Tam sem imel med skalami skrit star in gnil majhen šotor, včasih pa sem spal v spalki v snegu ali pa le vedril vso noč ob ognju. No, če greš tja pozimi, je že ob 16h mrak ali tema, in do jutra, recimo do 8h zjutraj, ko pride sonce, imaš veliko časa. To je torej 15 ali več ur ležanja v šotoru. Tudi poleti se tako zgodi, da greš spat ob mraku, in greš iz šotora lahko šele čez 12 ur. Šotor pa je majhen, komaj sediš v njem, zato pač ležiš. In zjutraj, ko je čas za vstati, začne npr. padati dež. Torej imaš dovolj časa za Boga - ali pa za demone: odvisno od kvalitete tvojega duhovnega boja. No, takrat ni telefona (signala), ni računalnika, ni žene ali moža, ni otrok, ni prijateljev, ni službe in ni ničesar mestnega: samo drevesa, škrabljanje, pokanje vej (srnjad in medvedi) … Samo narava in ti s svojo dušo.

Podobno je, če nas med hojo po hribih preseneti huda nevihta in se komaj, komaj skrijemo v kakšno prazno ovčjo stajo ali pod kak previs ali v skalno luknjo. Nenadoma nam je tam ZELOOOO prijetno, ker so ves svet in naše naloge začasno popolnoma ODKLOPLJENI. Nič ne moremo storiti, kot da čakamo.

Kdor se umakne v podobno atmosfero v kakšnem kotu svojega doma, ko popolnoma ODKLOPI VES SVET, četudi sprva le za 15 minut, a večkrat dnevno (KADAR JE LE MOŽNO), in tam z vso ljubečnostjo šepeta ali poje Gospodovo sveto Ime, je to seme Nebeškega Kraljestva, in je to začetek intimnega druženja z Gospodom v Nebesih. In je to temelj evharistije, ki jo Gospod daruje tudi tistim Svojim predanim, ki ne zmorejo do cerkve, ker so morda v kakem vojnem jarku ali Hudi jami ali bolnišnici.

Umik od sveta, začasen, a vsak dan, je neizmerna sreča za našo dušo. Vendar le umik, ko se popolnoma posvetimo Gospodu ali branju svetih knjig o Njem in o Njegovih svetnikih. Sreča, sreča, sreča! Takšno srečo lahko zaznate v zapisih sestre Favstine Kowalske. Večkrat med delom, kadar je le možno, skoči do kapele in moli pred Gospodom. Jezus ji je naročil izvajati in razglasiti takšne popolne UMIKE, KADAR JE LE MOŽNO:

1572: ''Moja hči, spominjam te, kadarkoli boš slišala, da ura bije tri, se vsa potopi v Moje Usmiljenje, slavi in poveličuj to Usmiljenje … … Moja hči, ob tej uri se potrudi, da zmoliš križev pot, kolikor ti obveznosti to dopuščajo; če ne moreš zmoliti križevega pota, VSAJ ZA TRENUTEK STOPI V KAPELO in počasti Moje Srce, ki je v najsvetejšem zakramentu polno Usmiljenja; ako pa ne moreš stopiti v kapelo, SE VSAJ ZA KRATEK TRENUTEK POGLOBI V MOLITEV TAM, KJER SI …

Tudi Gospod Jezus je izvajal POPOLNE umike, četudi bi se lahko izgovarjal, da je tudi pridiganje ljudem molitev, da je tudi hoja med kraji molitev, da je tudi oštevanje farizejev molitev. Seveda je, a to ni temelj odnosa z Očetom. Temelj je v:

UMAKNI SE, KADAR LE MOREŠ.

Popolnoma izklopi svet in skrbi,

ter samo veseli Gospoda.

To je resnični Kristusov Evangelij, kar se molitve tiče. Kdor samo poskuša uresničiti ga, se bodo nad njim od veselja solzili vsi angeli in svetniki in Gospod bo plesal in pel od navdušenja.

Današnji nauk se torej glasi: KADAR LE MOREŠ, SE UMAKNI v neko sobico, ugasni vse, pozabi vse, zakleni vrata in moli h Gospodu z Ljubeznijo. To je temelj krščanstva, vse ostalo je filozofiranje in špekuliranje, kar pa spada na ponosni teološki faks, ne pa v dom Gospodovega osebnega služabnika. Kajti eni služijo ljudem in sebi, drugi pa služijo Gospodu osebno, in tako služijo tudi vsem drugim dušam. Med njimi pa je brezmejen kanjon. Teoretiki in zmuzneti ne morejo ali nočejo sprejeti, da je popoln umik od sveta, četudi začasen, temelj Gospodovega Miru in sladkosti v naših srcih. In le tak kristjan Ga lahko uspešno razglaša svetu. Nemiren oznanjevalec pa širi le nemir. Nemir v srcu pa je od hudega.

Aleluja! Gospod je Živ, aleluja!