2. Dokaz o Gospodovi
prisotnosti in Previdnosti
13.11.2017, pon.
Ljudje, tudi verni, skoraj po pravilu spregledajo nenehno
Gospodovo prisotnost in delovanje med nami. Če bi samo kdaj kakšno novico malo
z razumom prebrali, bi videli, da se dogajajo tudi stvari, ki so izven človekovih
moči in načrtov, a popolnoma sovpadajo in potrjujejo Gospodovo obljubo. Ta
obljuba pravi, da bo popolnoma poskrbel
za tiste, ki se Mu popolnoma predajo. A verni nimajo vere v te besede, zato
v ozadju gojijo vse vrste 'živadi', da bi se preživeli, in potem razveseljujejo
to živad in sebe, ne pa Gospoda. Posledično so nesrečni in tudi topoumni. Ko
gredo kot takšni še na volitve, gre narod počasi v propad …
V tedniku Družina (22.10.2017, št. 43, str. 29), v
rubriki 'Odšli so' piše o umrli mami iz Sodražice. Imela je šest otrok, 50 let
pela v cerkvenem pevskem zboru, pomagala revežem, bila zgledno verna … V zadnjem
delu zapisa pa beremo tole:
Kaj ste videli, zdaj, ko je podčrtano? Nekaj, kar jok
Milosti v srcu zbuja. Namreč, so jogiji v Indiji, ki lahko po svoji volji umro
kadarkoli to želijo: zadržijo pač sapo in ne vdihnejo več - a normalen človek
tega ni sposoben. Zato pretrese Gospodovo pojavljanje ravno na dan molitve za
duhovne poklice: ženo, ki je imela karizmo prošenja za nove duhovnike, je vzel
k Sebi ravno na ta zanjo poseben dan. Če pa vas to ne zadane, ste še en krščen
kamen. Da pa njene molitve in darovanja niso bili zaman, dokazujeta dva njena
vnuka-duhovnika! Aleluja! Kdo ji je podoben? Katera od danes mladih žensk, bo
takšno življenje izvršila? Kje je kdo, ki ima Božjo karizmo, katera tudi
deluje, in ni le teoretična, filozofska, akademska ali namišljena?
In tako odhajajo duše, ki so TAKOJ v svetem, četudi je tja
priti mnogim domala nemogoče, pa če so darovali tisoče svetih maš. Tudi sam sem
doživel kakšno takšno smrt bližnjega, ki je bila na prav poseben dan, povezan s
to osebo. Takrat pa se človek malo strese, kajti Gospoda začuti, četudi bi Ga sicer
ne čutil nikdar.
In: ta teta ni umrla. Tukaj
je, med nami, če jo prepoznamo kot zgledno Gospodovo deklo. Zato je sorodstvo
lahko v miru in veselo: Gospod je vstal, in ona z Njim. Med nami. Aleluja!
Ganljivo, se me je dotaknilo, zapis sem večkrat prebrala, tudi svojim bližnjim, kako je v tišini ta žena živela in Gospod je storil, da je k Njemu odšla na poseben dan. Zadelo pa je vprašanje v tekstu »Katera od danes mladih žensk, bo takšno življenje izvršila?« Če se nas vsaj malo ne dotakne, potem nimamo kompasa življenja. Da je življenje v srečanju z Gospodom in Njegovimi in v darovanju tega, kar nam je najljubše. Imeti cilj in zavezo z Gospodom, ki jo osrčimo in v sebi trdno namero in zaupanje vzpostavimo, da to izpeljemo do konca, ne glede na vse.
OdgovoriIzbrišiKo sem zjutraj ponovno prebirala o ženi molitve in postenja za duhovne poklice, je v duhu priplavala podoba svete Monike, matere sv. Avguština. O še eni Božji dekli, ki je za Gospoda pridobila zgubljene duše z vztrajnostjo molitve in trdne vere. Iz police sem vzela knjigo Leto svetnikov III in poiskala zapis o njej. V knjigi je izpričan dogodek, ki ga povzemam, ko se je v upanju na pomoč za rešitev iz krempljev skrivljene vere manihejcev, ki jo je sprejel takrat razuzdani sin Avguštin, obrnila na zelo izobraženega škofa. Škof pa tega ni hotel storiti, češ da bo Avguštin sam spoznal nevzdržnost manihejskega nauka; tudi on da je bil tako navdušen manihejec, da ni takih spisov samo bral, ampak jih tudi prepisoval, pa je brez tuje pomoči spoznal zmotnost manihejstva. Monika se ni dala pomiriti in med obilnimi solzami vztrajala pri svoji prošnji. Škof pa j postal že nejevoljen in je rekel: »Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solza pogubil.« Monika je pozneje sinu večkrat omenjala, da je sprejela ta odgovor tako, ko da bi bil glas iz nebes.
Sprva bilo namena toliko tega povzeti, pa je kar vleklo.
Gospod je velik. Hvala Vam za Učenje Božje besede in Božjih Resnic, v priklonu pred Vami, lidija.
Hvala tebi! Ganljiva zgodba o rojevanju sv. Avguština. Me je zanimalo, če boš v opisani materi spoznala tudi sveto Lidijo. Pa si jo, posredno.
OdgovoriIzbrišiKdor si časa za svetnike vzame, si ga ti vzamejo zanj pri Gospodu.
Gremo naprej, pa lep pozdrav.