3. Vsi resnično Gospodovi so posekanci

Foto: Alamy

14.11.2017, tor.

V prvem tekstu smo omenili, da lahko Jezusa sprejme le tisti, ki je posekano drevo. Kar pomeni, da ni več zakoreninjen v ta svet. To stanje je v popolnem nasprotju z našo zemeljsko naravo. Kajti vsaka mladika in mladič in mlad človek mora - če hoče živeti in preživeti in se uveljaviti - biti borben in zelo verjeti VASE. Takšna so vsa normalna živa bitja: od travne bilke, velikega drevesa, vseh živali, do človeka in polbogov.

Zato v nas vedno obstaja nek gen, da smo nekaj posebnega, da smo enkratni. Lahko da smo res, kot sta Luka Dončič in Janja Garnbret, a v glavnem, v resnici - nismo. Samo DOMIŠLJAMO si, da smo nekaj posebnega, izrednežni, reševalci sveta, supermani. Takšno razmišljanje je dobro za otroka in morda še mladostnika, a za slednjega je pogosto že življenjsko nevarno. Kajti potem gre nadebudnež v supergah v hribe, na robu skale v posebni pozi dela selfi - ter pade v tolmun in se ubije.

Poglejmo si najprej spodnji povsem neposrečeni filmček, ki je pravzaprav sanjaška risanka, kot o sebi sanjarijo otroci. Nekoč sem bral o človeku, ki se je tako zelo prepričal, da je nekak supermen, da se je kar pred trolejbus postavil, da bi ga ustavil s svojimi magičnimi močmi. Seveda je končal skrajno bedno - ne vem, če je sploh preživel? Če je, pa se je veliko naučil. Ko sem naletel na spodnji izdelek, se mi je iz podzavesti dvignil nek spomin, da sem tudi sam kot otrok sanjal take stvari. In če naredimo psihološko analizo, spoznamo, da so te iluzije ustvarjene kot kompenzacija na lastno nemoč. Ter da jih ustvarjamo zato, da bi SEBE zadovoljili, povzdignili, ohrabrili, NE pa da bi služili ljudem ali celo Bogu. Ko si ogledate filmček, gremo naprej:

Podobne hamlarije so o sebi najbrž sprva mislili tudi Jezusovi učenci. Vsi so Mu namreč pritrjevali, da Ga nikoli ne bodo izdali, a vsi so ob prvi priliki zbežali, kot so jih le zmogle nesti noge. Matej 26,56:

Tedaj so Ga vsi učenci zapustili in zbežali.

Zlom srca - velika srčna rana

Vsi imamo duše in naše duše si neizmerno želijo le enega: biti v objemu z Bogom. Zato eden po eden kapljamo na Pot Domov. Vzroki, zakaj začnemo iskati Boga, so različni: hude težave, finančna stiska, težave z ljudmi, katastrofe, radovednost, želja po znanju, želja po osvoboditvi, včasih pa celo: dvom.

V vsakem slučaju pa, ko enkrat jasno izrazimo željo po Gospodu in Njegovi Milosti, pride Gospod, in nas začne osebno voditi. Postopoma nam odstranjuje vse, česar na Poti k Njemu ne potrebujemo. To je Njegova velika Milost, svet pa misli, da nas zadevajo nesreče.

In tudi Jezusovi učenci, še povsem nerealizirani in puhkasti, so potrebovali najprej eno VELIKO NEOZDRAVLJIVO RANO SRCA.

Brez te rane ni mogoče srečati Gospoda, kajti Gospod v naše srce vstopa samo skozi neozdravljivo rano srca/sveta.

Kot smo že pojasnjevali, ima vsakdo od nas drugačen vzrok te rane. No, tisti, ki je še nimajo, oziroma nanjo lepijo obliže in jo mažejo s pudrom, pa morajo počakati nanjo.

In Gospod je poskrbel, da so Njegovi učenci dobili te rane kar obenem, kolektivno: zadane so jim bile, ko so Jezusa nebogljenega odpeljali, Mu krivično sodili, Ga zasramovali, tepli in na križ pribili. Takrat so dobili neozdravljive rane srca, kajti svet je za njih umrl, ker je bil zloben in krivičen, pa še Nauka niso dobro razumeli, niti Jezusovih vnaprejšnjih napovedi in namigov, kaj se bo zgodilo.

Bila pa je ena, ja, ena pa je bila, ki te rane sveta in srca ni potrebovala, KER JO JE ŽE IMELA. To je bila Marija Magdalena, ki je rano sveta dobila ob kamenjanju, ki pa ni bilo izvršeno, ker je mimo prišel Jezus, in jo Rešil. Odtlej je večno Njegova; Njegova večna predana služabnica. In resnično, resnično, povem vam:

zato je bila prva, ki je srečala vstalega Jezusa,

in s tem prvi apostol.

Čeprav gospod Rode pravi, da so bili apostoli le tisti, ki so večerjali, in tam ni bilo ženske, a merilo apostolstva je Srečati vstalega Jezusa - to je temeljna evharistija. Kaj pa učenci? Popolnoma so bili sesuti. Svet se jim je podrl: izgubili so svet, zdaj pa še Rešenika. Bili so popolnoma uničeni, in rane srca so jim POLNO ZACVETELE.

To je bila nujna faza, kajti le če imaš rano srca široko odprto, da že umiraš, boš v stanju sprejeti Živega Boga k sebi.

Poglejmo, kako to njihovo skrajno obupno stanje opisuje Evangelij. Luka 24:

Pot v Emavs

In glej, prav tisti dan sta dva izmed učencev potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da Ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, Mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so Ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in Ga križali. Mi pa smo upali, da je On tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle Njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, Njega pa niso videli.«

Se ne zjokate, če greste v kožo teh učencev? Iz Ljubezni do Gospoda so popolnoma zmedeni in izgubljeni. Resnično, njihova srca so bila ena sama velika rana! Njihova življenja te dni so bila hujša kot smrt. Gospod, Usmili se jih!

Vidite, to je nujna faza hoje za Gospodom. Zato se vprašajte: ''Sem še vedno posvetno nadebuden?'' Poglejmo se malo v ogledalo življenja. Poglejmo tudi duhovnike, škofe: kdo od njih je od sveta premagan in od Gospoda Rešen? Kateri škof ima odprto rano srca, tako da je pozabil na sebe, ker tam ni kaj za najti? Kateri je oni, ki je umaknjen, ker je poražen v svoji nadebudnosti? Kateri je povsem posekano drevo? In dvignjen na nov Kraj? Resnično, resnično pove vam Gospod: Tisti je Njegov ljubljeni.

Če tega elementa hoje za Kristusom ne doživimo tudi sami, je naše krščanstvo polno iluzij, kot zgornji filmček, in sposobni smo edino kakšno krščansko društvo medenega druženja organizirat. Kar je sicer čisto v redu, le da temu društvu ne smemo reči Cerkev, kajti Cerkev je nebeška, in v njej so le tisti, ki jim je svet celo v srcu že umrl, so pa v izogib lastni večni smrti Gospoda začeli veseliti. Četudi so še ujeti v temnico svojega fizičnega telesa.

Aleluja! Vse je Živó, vse je Polnó! Pošlji Gospod, angele s kopji!