39. Pravilen odnos do lastnega telesa,

če želimo priti Domov

2 od 4

 Kompletni mi
slika: splet

31.1.2018, sre.

Nadaljujemo razlago tretjega vodila svetnikov. Stvari so komplicirane, a jih skušam čim bolj poenostaviti za razumevanje. V prejšnjem zapisu smo povedali, da pri običajnem človeku, živečem v ujetništvu čarovnice materialne energije, prevladuje telo nad duhom in dušo. Kar je popoln absurd, kot če bi čevelj vladal stopalu. Ali živina kmetu. Ta tragična in odločilna zmota, da smo mi naše telo, je simptom našega popolnega duhovnega neznanja.

Vsako živo bitje, ki ima fizično telo, a nima Znanja o Resnici, misli, da je to telo ono samo. Zaradi strahovite magične in senzualne moči materialnega sveta, in zaradi lastne nespameti, pozabljamo, da smo mi duše, večne duše, in da so naša telesa samo začasne obleke teh duš. Zato služimo le telesu, ne skrbimo pa za svoje duše. Zaradi tega se naše duše uprejo telesu: in šele ko je telo v velikih zagatah, je um morda pripravljen sprejeti dejstvo, da mi nismo minljiva telesa, ampak nekaj veliko večjega in večnega.

Pritikline našega telesa

Noben teolog vam ne bo znal preprosto razložiti, zakaj je Jezus Gospod dejal, da če kdo želi biti Njegov Učenec in popotnik skozi nebeško večnost, mora sovražiti svoje sorodstvo in celo samega sebe. Sovražiti je krepka beseda, ki pa ni bila mišljena dobesedno, ker učitelji včasih uporabljajo močnejša zdravila pri zabitejših učencih. Je pa res, da moramo vso svojo žlahto, ki jo bomo spodaj našteli, smatrati kot začasno in minljivo stvar, ki je pogosto samo ovira pri našem učenju Ljubezni do Gospoda.

Naša usoda na Zemlji je v veliki meri odvisna od vrste, oblike našega telesa. Drugače živimo, če smo v ženskem ali v moškem telesu; če smo v kravjem, pasjem, opičjem ali človeškem telesu; če smo v mladem in zdravem, mladem a bolnem ali starem telesu. Že manjše posebnosti ali pomanjkljivosti na človeškem telesu nam lahko popolnoma spremenijo našo usodo na Zemlji. Npr. če smo bolni, težko služimo denar, če pa nimamo denarja, nas nihče ne mara, zapustijo nas domala vsi sorodniki in prijatelji, če pa še Boga Ljubimo, nas napade in ogovarja pol žlahte. Zato svetniki govorijo: ''Na koncu nam ostane samo Bog.'' In Njegovi.

Od usode fizičnega telesa so torej odvisne tudi ZUNANJE ZAČASNE PRITIKLINE našega telesa. Te pritikline so, poleg LASTNINE in vrste službe, tudi:

- naša družina in vse sorodstvo,

- prijatelji,

- sosedje, znanci …

Ko Jezus reče, da kdor ne sovraži svojega očeta, matere, bratov, sester, posvetnih prijateljev in samega sebe, ne more biti Njegov učenec, to torej pomeni, da je s stališča Odrešenja in Služenja Gospodu z Ljubeznijo vsa ta krama le ZAČASNA PRITIKLINA našega telesa, ki nam ne more pomagati pri vrnitvi Domov. Celo nasprotno: vse to nas strahotno Ovira pri Hoji za Kristusom. 

Pa vendar: sovraštvo nas bo ubilo.

Pravilen odnos do začasnega telesa in njega pritiklin

Kakšen odnos je dobro imeti s svojim telesom, da bomo uspešni na Poti Domov, kjer ni trpljenja, ampak je sladkost Ljubezni in Mir?

Obstaja več pomanjkljivih odnosov do lastnega telesa, recimo ti trije:

- ali nam je telo kralj in vladar, zato mu služimo kot sužnji,

- ali nam je telo le neka samoumevnost, ki jo sicer potrebujemo, ne skrbimo pa zanj,

- ali pa poskrbimo za najnujnejše stvari, ki jih telo rabi, imamo pa miselno in čustveno bolan odnos do njega.

Takšne in podobne odnose do lastnega telesa vidimo tako pri ateistih kot pri mnogih svetnikih, razen da svetniki nimajo prvega od naštetih odnosov. Problem pa je, da če smo do svojega telesa nemarni ali pristranski, ne moremo izpolniti prve Božje Zapovedi:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vso silo srca, duše, duha in telesa!

Ja, dragi moji, Boga se ne Ljubi le v možganih, kot to skušajo zaman izvesti posvetni teologi, ampak je treba biti za ta Odnos kompleten: vse sile človeka morajo sodelovati pri tem.

Svoje telo moramo zato smatrati kot orodje v službi ljubečega Služenja Gospodu, ki je Kristus, in tudi kot orodje v prevzgoji našega duha, ki mora dušo na koncu privesti tja, kjer smo resnično Doma.  

Svojega telesa torej ne moremo uporabljati za izvajanja čutnega zadovoljevanja ZASE. Naše telo mora služiti našemu duhu, kateri služi Bogu. In skupnosti, kjer živimo. 

Ker pa je narava našega telesa narejena tako, da bi sebično služilo predvsem sebi in svojemu ugodju, je treba to telo POSTOPOMA PREOBRAZITI v služeče telo. Do sedaj smo imeli pohotno in sebično telo, svetniki pa imajo služeča telesa.

Obstaja še vmesna faza, ko ljudje in živali sicer uporabljajo telo za služenje, a končni cilj tega služenja je spet čutno uživanje, zato moramo ta način prav tako prišteti med Jezusove 'sovražnike'.

Pa vendar, kdorkoli je spoznal, da nam je telo le en sladostrastni ter boleči birič, in je začel z naporno in dolgotrajno prevzgojo svojega telesa, s ciljem, da bo to telo služilo skupnosti, kaj šele Bogu, je naredil prvi korak na Poti, četudi je morda povsem neveren. Npr. gasilec, ki trdo vadi tako svoje znanje kot svoje telo, da lahko premaguje enormne napore in nevarnosti med gašenji požarov in reševanji ljudi, je storil tak bistveni prvi korak. Enako je z vojakom, policistom ali kirurgom. Ko pa si takšni ljudje potem slačijo majice in se selfajo, ter pošiljajo fotke po spletu in se lepijo na koledarje, pa je njihovo poslanstvo omadeževano, kajti greh napuha je vstopil vanje.

Zato so konec koncev vse pokore telesa, ki niso v služenju Ljubezni do Gospoda, grešne, a če je prisotna nesebičnost, se vendarle razlikujejo med seboj.

Čustveni odnos do telesa

Zdaj pa bomo govorili le s stališča duhovne Poti. Kdorkoli malo resneje stopi na Pot, takoj, že prve dni, ugotovi, da so se mu telo in njega pritikline HUDO UPRLI. Telo ne more kar na hitro prenehati z grehom ubijanja, torej z mesno prehrano. Niti z grehom nečistosti. Potrebujemo čas za to. Tudi ne more kaj dolgo časa moliti, se postiti ali prenašati težja bremena. Niti ne more biti dlje časa pri miru ali dlje časa neprekinjeno delati. Ob vsaki od neugodnosti želi kar poboleti, se poškodovati, ter umu nenehno sporoča, da bo 'mrčkalo', če bo še malo naprezano … Zato telo običajnega človeka ni pripravno za hojo za Kristusom. Teologija zavaljenih teoretikov tega dejstva noče priznati. Kaj šele, da bi priznala, da so vse pritikline telesa prav tako en RAZVAJEN kolos, cirkus, ki ga ni mogoče nikoli zadovoljiti, in prej bo telo umrlo in duša z njim, kot bo vsa ta žlahta pripravljena, da nam pomaga pri hoji Domov.

A je to jasno?

Zaradi tega spoznanja začetnik na Poti včasih ustvari NEGATIVEN odnos do svojega telesa in njega sorodstva. Kar pa je le druga stran svinčene kolajne. Takšni ljudje resnično zasovražijo, v večji ali manjši meri, tako sebe, kot tudi svoje telo in žlahto. A v Jezusovem priporočilu obstaja neviden paradoks:

Pravi, da kdor želi biti Njegov učenec, mora sovražiti sebe in svoje sorodnike (torej tudi svoje telo), a ljubiti mora svoje sovražnike. Kaj to v resnici pomeni:

Če sovražimo sebe in svoje telo s pritiklinami, so torej to naši sovražniki - zato jih moramo ljubiti!

Neverjeten paradoks, kajne? A ker sveti Janez pravi:

Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni.

… moramo ljubezen s svetom in svojim telesom zamenjati z nečim drugim, kar je pozitivno, ni pa še ljubezen, kajti Ljubezen je le ena: DO BOGA. Vse ostalo so POŽELENJA. Če imamo torej ljubezenski odnos do sveta, smo le v iluziji, ker smo v poželenju, če pa imamo SOČUTJE do sveta, pa je to nekaj drugega.

Sočutje, sočutje!

Svoje telo moramo smatrati kot domačo žival, kot tudi vse sorodstvo zraven, in imeti do tega življa in lastnine, sočuten, očetovski odnos. V primeru lastnega telesa to pomeni, da do njega ne gojimo zamere, nestrpnosti, pa tudi zlorabljamo in izkoriščamo ga ne - pa vendar ga podvržemo neki askezi, kajti konj mora služiti dobremu kmetu, ne pa da je kmet suženj konju. Le na tak način lahko, poleg mnogih drugih Znanj, uresničimo celotnost samega sebe pri služenju Gospodu.

Starokrščanske travme

Kadar Nauk o Ljubezni do Gospoda ni oživljen, in se verniki skozi stoletja rinejo v mešanici greha ter suhe in težavne vere, takrat so stroge in do telesa nesramne askeze morda še smiselne, a v današnjem času so popolnoma nemogoče, ker je človek povsem pomehkužen.

Ena od takih askez je bilo in je še vezanje vrvi okoli pasu, z namenom, da bi senzualne in zemeljske težnje svojega telesa mentalno zadržali 'spodaj', in s tem srce ter um ohranili čista. Kar pa je iluzija in tudi tragedija. Zakaj?

Jasnovidci v Cerkvi so opazili, da se iz tal gor, okoli naših nog, ovija nekakšno čudno energijsko bitje, ki ni prav lepo na pogled. V svojem neznanju so zaključili, da je to bitje sam peklenšček, ki nas sili v senzualnost. Zato so se ga skušali fizično in tudi mentalno znebiti. Izganjali so ga, preklinjali, ter skušali privezati 'pod pod'.

Vendar je to le naše elementarno energijsko bitje, ki skrbi za naše telo, pa tudi daje moč našemu duhu in delno tudi duši. Če imamo negativne misli in besede do njega (torej do telesa), to bitje ZBOLI, ali pa se celo upre, ker nam ne more z ljubeznijo služiti. Zboli tudi, če svoje telo postavimo za svojega kralja, in mu služimo. Tudi to bitje si želi Odrešenja, ki ga lahko doseže le PREKO NAS. Seveda je popolnoma zemeljsko, a je kot tisti osliček, ki je Jezusa peljal v Jeruzalem: zdaj je v nebesih. Mi pa z našim bolestnim čustvenim odnosom do telesa, sebe in sveta, to bitje, ki skrbi tudi za naše srce, pohabimo, zato dobimo dvojni problem: njega pohabljenost še nadalje pohablja našo lastno bedo. Vzgojili smo si torej družabnika, ki je tak kot mi, zato še pospešuje naš propad.

Asketi, ki z močjo neznanja in volje ugonabljajo to 'grdo', a dobro bitje, s tem uničujejo eterične energije lastnega telesa. Takšni ljudje zapadejo najprej v šepanje, potem pa v telesne bolezni, največja bolezen pa je celebriranje vere samo v omejenem razumu. Takšne duše so dlje od Odrešenja, kot je bil Jezusov osliček ali ribe, ki jih je spekel svojim učencem po smrti in Vstajenju. Še prav posebno je to bolezen videti že na daleč pri kristjanih, ki so resno vzeli neko samostansko askezo: v spodnji del telesa so šibki, vse je zbrano le v naprej viseči glavi, oseba pa oddaja občutek zamišljenosti in čustvene praznine. Besede so sicer mirne in spravljive, v njih pa ni sile srca in Ljubezni. Taki modeli mislijo, da so dobro opravili svojo pokoro in da lahko mirno čakajo na Odrešenje, a zmota ne bi mogla biti večja. Mentalna vera je kot metalna (kovinska) juha.

Nekaterim svetnikom starega kova je sicer uspel ta podvig, da so sovražili lastno telo in njega energije, ter vseeno razvili Ljubezen ter odšli Domov, začetnik na Poti pa si bo Rešenje na tak način odložil za nekaj sto do nekaj tisoč let! Kajti sveta Favstina Kowalska je, preden je začela mrtviti svoje telo, že imela neizmerno moč Ljubezni do Gospoda, katera s hiranjem telesa ni upadla. Nekdo, ki to Ljubezen šele razvija, pa bo z mrtvenjem in zapostavljanjem telesa samo podaljšal svoje trpljenje in ZMEDO.

Senzualnost telesa se postopoma 'zauzda' le z razvojem Ljubezni do Gospoda. Vse druge variante so vprašljive in začasne.

  

Zaključek

Tako do svojega telesa in njega eteričnih energij, kot do sebe in svoje bedne žlahte, v vseh oblikah, moramo imeti torej sočuten odnos. Sočutje je nekaj, kar kristjani skorajda ne poznajo, budisti pa so ga razvili do popolnosti. Sočutje je kompromis med sovraštvom/nebrižnostjo ter Ljubeznijo do Boga. Ker mi moramo še nekaj časa živeti v tem bednem svetu in telesu, zato ne smemo biti niti nemarni niti sovražni, ampak sočutni. V tem primeru bomo lahko postopoma prišli do takšnih okoliščin, ko se bomo lahko nekoliko umaknili od sveta in začeli razvijati Ljubezen do Boga. Od tu naprej pa gre Pot strmo navzgor, čas se potisočeri v enem dnevu, razumevanje Nauka postane otročje lahko in v srce in dušo nam prideta Mir in sladkost. Kar je simptom Gospodove prisotnosti.

Seveda pa brez zmerne askeze telesa ne bo šlo: telo moramo spremeniti, in ga uporabiti kot orodje za razvoj svoje volje, duha, in kasneje kot orodje v svojem ljubečem Služenju. Zato ga ne smemo zapostavljati, zlorabljati, preklinjati ali častiti kot kralja, ampak pretvoriti v voljno orodje in prijatelja za uresničitev NAŠE OSEBNE  karizme v Služenju Gospodu, ki je Jezus Kristus. Vsakdo od nas ima svojo lastno karizmo do Gospoda, in tej karizmi mora biti prilagojeno in služiti tudi telo. 

To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Zvesti!

Naslednjič pa o tem, kdaj so askeze jalove, ter kako uporabljati telo za Služenje Gospodu. 

38. Razlaga: ''Nenehno, vsak dan, s telesom vadi jekleno voljo''

1 od 4: uvodna razlaga smisla SPREMEMBE telesa

Narobe svet: konj zmaguje

slika: splet 

29.1.2018, pon.

Nadaljujemo razlago petih pravil svetnikov, katera tistega, ki se jih drži, pripeljejo v nenehno intimno druženje z Gospodom, ki je Jezus Kristus. Vsa pravila so našteta TUKAJ. Tretje od njih se glasi:

3. Nenehno, vsak dan, s telesom vadi jekleno voljo.

O tej temi smo že kar nekaj napisali, obvezno si preberite TUKAJ (le poglejte si malo strašno Evniko). V čem je problem običajnega kristjana in duhovnika?

V tem, da se že na 100 metrov od daleč vidi, da je kristjan: po hoji. Posebej malo starejši kažejo nekakšno šibkost telesa, ravnotežje je premagano v korist glave, možganov, še posebej pa so šibke noge. Takšna oseba ne more Gospoda Ljubiti in služiti z vso močjo srca, uma in telesa, ker je srce razdeljeno na več src, um je izmaknjen IZ TELESA, telo pa je šibko. To so možganski trusti, ki pa zaman meljejo svojo teološko in versko moko, kajti Odrešenje se na tak način zeloooooo zavleče - za nekaj stoletij!

Umska vera je namreč samo špekuliranje in razglabljanje, filozofiranje, medtem ko Živa vera popolnoma prešinja tako dušo, duha, telo, kot energijsko in materialno okolico.

Od nekaj tipov svetnikov obstajata dva skrajna: eni umirajo zelo zgodaj, drugi pa zelo pozno. Med zgodnjimi sta npr. veliki svetnici Mala Rezika in sestra Favstinka, med metuzalemi pa Abraham in Mojzes, ki sta doživela krepko preko 100 let. Eni so svoje opravili in odšli, drugi pa so ostali in delali tukaj nekaj dlje časa. Kateri tip ste vi?

Če ste med počasnimi in nespametnimi za uk Poti, morate živeti dlje, če pa ste že sveti, lahko tudi kar Domov odidete, če sta z Gospodom tako zmenjena. 

Tisti, ki želijo živeti dlje, in pri tem biti polna posoda za Gospoda, morate biti tudi zdravi, če se le da, in močni. Moč duha (katerega bistvo je močna volja, ki mora kontrolirati še druga dva aspekta uma, ki sta razum in čustva), pa prihaja izključno iz take ali drugačne askeze telesa. Kaj je bistvo 'strogosti' telesa?

To je 'maltretirati' telo, da se podredi volji,

ne pa ga pri tem uničiti.

Starokrščanstvo se je zavedalo, da je potrebno telo domala uničiti, da nas več ne prevladuje in komandira. Od tod skoraj smrtonosna askeza svetnikov starega kova. Dandanes, ko se ponovno rojeva končni Nauk o Ljubezni do Gospoda, tako skrajna askeza ni več potrebna, če res Ljubimo Boga in Njegove. Vsekakor pa neka askeza obstaja in mora obstajati. Ni pa 'mus', da je 'krščanska', bistvo je v tem:

1. svoj Cilj lahko dosežeš le, če imaš MOČNO voljo.

2. To voljo pa si utrdiš z askezo telesa; samo s pomočjo podrejanja telesa se krepi moč volje, katera posledično um iz zemeljskega preobrazi v duhovnega (če seveda gremo v to smer).

Imeti duhovni um pomeni ves čas z Ljubeznijo misliti na Gospoda in nenehno vzdrževati noro, noro idejo, da Ga nenehno veselimo. Takrat naša askeza postane duhovna, a začetek mora vedno imeti v telesu. Kajti;

najprej moraš imeti MOČ, ta moč ti omogoči visoko ZBRANOST, in ta zbranost na Ljubezen do Gospoda te pripelje do Ljubezni z Gospodom, ki je Kristus. Brez moči pa je naš duhovni boj kilav oziroma iluzija. Verska iluzija. 

Začetek

Začetek je torej pri telesu. Če ga v neki meri ne SPREMENIMO, ne moremo spremeniti sebe, brez tega pa ni nebes in ni Miru.

Del svetosti je torej istočasna askeza telesa. Telo se mora spremeniti, da se okrepi volja. Ta sprememba ne potrebuje biti vidna navzven, niti primerljiva z drugimi telesi, a tisti del, ki se spremeni, se mora spremeniti v zelo izdatni meri.

Vadba telesa v tej fazi je lahko povsem enaka vadbi, ki jo izvajajo neverni ljudje, da s to pokoro dosežejo neke moči in nekaj zaslužijo ali se kažejo svetu ali imajo kakšno osebno zadovoljstvo. V tej fazi navzven ni razlike med Gospodovim predanim služabnikom in neko demonsko osebo: oba vadita telo in se pri tem trudita. Sta pa njuna cilja povsem različna:

svetni ljudje vadijo telo, da bi bilo zdravo, lepo, močno, potem pa rezultate teh izjemnih pokor razkazujejo svetu, kdo pa celo kaj zasluži na tak način. Npr. vrhunski športniki, učitelji veščin, manekenke in ulični performerji raznih vrst.

Gospodov predani služabnik pa telo vadi, da:

- bi si okrepil voljo in da telo ne bi komandiralo njegovega gospodarja, kot je to pri običajnih bitjih, kajti le tako se lahko začne z ukom Ljubezni;

- bi bil v zdravem stanju pripravljenosti za službo Gospodu.

Eden od ciljev pa je lahko tudi zaščita Nauka, kajti kdor je močan lahko brani Nauk in njega otroke, kdor pa je bolehen in šibek, lahko samo molči in nosi križ, kar pa ni vedno najboljša izbira, še posebej, če to ni tvoja karizma.

Toliko za uvod in razmišljanje. Do naslednjič pa razmišljajte, kakšen je pomen redovniške vrvi okoli pasu, in kakšne so dolgoročne posledice tega. Za odgovor boste morali prodreti v energetiko telesa, katera vzdržuje tako naše fizično telo kot našega duha, ki je v začetni fazi še povsem materialen. Povprašajte o tem svoje duhovne učitelje, tudi Cerkvene - in izvedeli ne boste nič kaj koristnega. Ker so se ta znanja izgubila in pohabila. Zato je pohabljena tudi naša vera.

Na koncu pa se bomo dotaknili Bistva: zakaj tudi vse askeze ne pomagajo k samospoznanju v Gospodu, k Odrešenju, četudi spreminjamo telo in živimo v kartuziji? So mar askeze jalove, ko pa je kupe izjemnih asketov neodrešenih? Ja, tudi to bomo povedali, kar pa ne pomeni, da je kdorkoli odvezan od SPREMEMBE svojega telesa, ki je trenutno neumen konj, kateri komandira svojega bednega gospodarja, kmeta na poteptani zemlji. Glejte zgornjo sliko. 

37. ŠKOF

Govoril je nežno, a govoril je strašno

Škof Štumpf so zaorali na globoko in preorali 4 hektarje njive. 

Slika: splet

25.1.2018, čet.

Najprej primeren uvod. Moj odnos do škofov v preteklosti je bil približno tak, kot je modra babica rekla za veselo vaško lepotičko: ''Ta je že pokončana.'' Namreč, kdor se lepo obleče, celo v pozlatje, in posadi na glavo koničasto kapo, je vedno med kamerami in pred mikrofoni, in z nasmeškom prijemlje lažnive voditelje za roko, tisti je daleč od prave Poti naših očakov, kar posredno potrjuje tudi sveta Favstina Najsvetejša.

In potem sem duše gledal, ko sem jih lahko. In videl npr., da ni razlike med škofovskimi in običajnimi. In videl sem eno, ki je bila po krivici obtoževani škof, kako je postal asura, prepirljiva duša, ker je zameril sodelavcem, ki naj bi ga okoli prinesli. Navzven ponižno svetniški, v duši pa razpaljen kot tajfel? Zato se na besede škofov nisem zanašal, ker so dejanja govorila svoje, duše pa tudi.

Pa sem naletel na Ignacija Antiohijskega, ki je prepovedal svojo rešitev podanikom, in hrepenel po areni in čekanih zveri, da bi lahko čimprej objel Jezusa, ki je Kristus. Favstinkin brat torej, čeprav Ga je ona objemala že od rojstva. No, in je sveti Ignacij napisal svojim:

»Vsi hodíte za škofom kakor za Jezusom Kristusom in za starešinami kakor za apostoli; in diakone spoštujte kot Božjo zapoved! Nihče naj brez škofa ne dela ničesar, kar je v zvezi s Cerkvijo! Tisto evharistijo imejte za pravo, ki se izvrši pod škofom ali komur on dovoli. Kjer nastopi škof, tam naj bo občestvo, kakor je celostna Cerkev tam, kjer je Jezus Kristus. Brez škofa ni dovoljeno niti krščevati niti prirejati agape; kar pa on odobri, to ugaja tudi Bogu, da bo tako zanesljivo in trdno vse, kar počenjate. Pametno je, da se spet streznimo in spreobrnemo k Bogu, dokler je še čas. Dobro je priznavati Boga in škofa. Kdor časti škofa, tega časti Bog; kdor dela kaj skrivaj pred škofom, služi hudiču.«

A za kaj takega mora škof kakšne svete lastnosti prikazati, da bi jih še novinec videl ali začutil. Sam se teh priporočil nisem držal, sicer sploh o Ljubezni do Gospoda ne bi mogel začeti govoriti. Ko sem gospode posredno kontaktiral in bogato obdaril, ni bilo ne 'beva ne meva'. Gospod pa je dejal: ''Ti samo nadaljuj.''

Potem pa sem videl, ne tako zelo dolgo nazaj, da se na Slovenskem rojevajo svetniški škofje. Ne vsi, a domala vsi gredo proti tja, nekaj pa jih je že tam. Trije, za zdaj. Vem, da ne verjamete, in ne morete razumeti, kakšno politiko zdaj vodim tukaj, a je ni, politike, so samo dejstva: nekaj naših škofov je v dušah vzcvetelo. To je praktično in teoretično nemogoče, a se je zgodilo, ker so Prisluhnili. In so inteligentni, da vse faze Ljubezni do Gospoda prakticirajo. To JE čudež, kajti mnogo je bilo še drugih posvečenih poklicanih, IN NI NIČ OD NJIHOVIH DUŠ, enake so še naprej, kot tiste v megamarketih. Po nekaj letih opazovanja, vem zakaj: zavist. Hudičeva zavist jih zavira, in napuh dogme, in še Bog jih za enkrat (500 let) ne more Rešiti. A niso vsi take zadrte trske, take mrtve polenovke: trde in hudo preslane.

Že sem nekajkrat namigoval o tem, da se našim škofom Luč dogaja, oziroma še več od Luči: Tisti, ki jo sije, se jim dogaja, a kakih velikih dokazov še ni bilo za predložiti. No, pa prihajajo. Edino tega se bojim, da so ti škofje zaradi treme pred Vatikanskim obiskom zdaj malo prosvetljeni, da pa jih bo lagodje po obisku papeža spet prevzelo? Pa samoobrambni klerikalizem? Če se to zgodi, bo ta narod preklet. Bog ne daj! Če po Obisku padejo, pa bo strašno tudi zanje. Kajti Gospod ničesar bolj ne-odobrava, kot tiste, ki so Rešeni, pa nazaj v kamen zlezejo.

Zdaj pa si v naslednjih mesecih vsaj 20x preberite ali poslušajte naslednjo pridigo, in se čudite: tako govori pravi škof, ki je pravi v duši. Nekajkrat sem mislil zajokati med branjem te prilike, pa me je počeno rebro zaustavilo (preveč entuziazma pri delu). Kogar od vas se bo ta govor dotaknil v duši, tisti je v preteklosti Živo Besedo Poslušal in tisti je Gospodovo veselje.

Sem se pa ob branju začel spraševati, če nisem tudi sam kak obrekovalec ali fake news-ar?? Pogledal sem Gospoda, On pa je rekel: ''Dobro govoriš.'' Uhh, hvala Ti, Pravični, da ne bo kaj narobe. Verujem, da sta usklajena s škofom.

Lotite se spodnje pridige, kakršne še nisem slišal, saj vsebuje VSE, kar je Poti in končne Poti, ki je Ljubezen do Gospoda. In še tole sem zaznal: končno en duhovnik, škof, ki ima v sebi duha nepremagljivosti, kot so ga imeli vsi naši očaki in apostoli in mučenci, in ga slavni mečevalec Musaši pred stoletji opisuje takole:

''Bistvo bojevniške poti je, da si zgradiš nepremagljivega duha in jekleno voljo, ter vero, da ne moreš biti neuspešen v bilo čem, kar delaš.''

To veliko SAMOZAUPANJE, ki ga klasična Cerkev seveda SPODBIJA, je zaupanje v Boga v sebi, v tisto iskro Življenja v sebi, ki je temelj moje duše. To je 'lokalizirani Bog' v vsakem živem bitju. Škof Štumpf citira takole:

Zaradi greha smo namreč zelo pokvarjeni. Vendar pa nam je ostalo naravno nagnjenje, da bi Ljubili Boga. To nagnjenje je »omamljeno« na dnu srca. Dovolj je majhna stvar in že ga prebudi.

To so besede, ki izzovejo solze Milosti. Ker so najresničnejša stvar v vesolju. To je nadgradnja suhe in težavne vere, to je Življenje! Le od nekoga moraš to seme Ljubezni SPREJETI. In potem ti tvoj osebni Bog v srcu spregovori, in prikliče Boga nad teboj, ki je Najvišji, in Boga, ki je bil do sedaj spregledan v tvoji okolici. Vse postane Bog, ko Ga najdeš v svojem srcu. Takrat se ti Gospod usede na prsi pred srcem, da Ga lahko nenehno objemaš, kadar skleneš dlani.

In, kot vidimo, so vse resnične discipline sveta povezane z Resnico, ta pa je zasidrana v samem jedru našega srca in duše. Zato se pri resnici in Ljubezni in samoodpovedovanju združijo vse iskrene religije in discipline služenja. Spoznamo, da je krščanska in katoliška vera del vseh ver. In kdor se poveže s tem Semenom Življenja v lastnem srcu, postane poln samozaupanja, kajti Gospod začne delovati skozenj. In tako deluje zdaj preko nekaj naših škofov: ne več le kot odmev, ampak kot On. Aleluja!

Torej je bojevniški duh tudi Gospodov Duh, kajti pot vere je enaka: boj z demoni, s tem, da jim vlečeš njihove žrtve iz krempljev, ter jih Gospodu v naročje nudiš. Če si to želijo. Za te stvari pa moraš biti USPOSOBLJEN. A glavni boj poteka s samim seboj:

da vsak dan znova napreduješ v Ljubezni do Gospoda, ne pa v ljubezni do sveta. Za svet pa je sočutje.

Poslušajte zdaj prelomno pridigo stoletja, tisočletja: kdaj je še kdo spregovoril tolikokrat o Ljubezni do Gospoda, ne le o suhi veri in Gospodovi Ljubezni do nas, nezvestih?? Tu pa se Odnos obrača: verniki začenjajo listati stare zapise svetnikov, in v njih odkrivati totalno prezrto MOJO Ljubezen do Gospoda, ne le NJEGOVO do mene. To je Odnos, o katerem je nemara želel pater Rupnik pisati. Kajti primarni je Odnos z Jezusom, vsi ostali odnosi pa so sence tega. Zato o sencah ni potrebno govoriti kaj dosti, ker se vedno, glede na vrsto podlage, sprevržejo v nekaj drugega.

Aleluja, sem že predolg, aleluja! Kdor je vsaj malo Živ, bo še bolj:

http://radio.ognjisce.si/sl/198/slovenija/26192/

36. Razmišljanje in vstajenje ob intervjuju patra Marka Rupnika

Kdor išče, naj tukaj dobro premelje

20.1.2018, sob.

Končno sem prišel do intervjuja in ga prebral. Pater govori o vlogi papeža Frančiška kot ponovnega obuditelja duha prvotnih Cerkvenih učiteljev. Rad imam patra, spoštujem ga, a po dolgih letih branja in poslušanja njegovih izvedb, se mi duša nekoliko spočije predvsem pri njegovih svetih liturgičnih mozaikih. Namreč, četudi spada med vodilne teologe današnjega časa, kot je videti, človeku, ki išče živega Boga, ne daje kaj dosti v dušo. Podobno je s papežem Benediktom 16., ki pa vendarle ohranja rdečo nit zdrave teologije, ki je dandanes vse bolj spregledana. Oba sta, lahko rečemo, vodilna teološka razumnika. V vsem tem je smisel, je nek kompas, a v teh besedah ni Življenja. Je le seme.

Zakaj ga ni? Ja, če človek ne sreča Jezusa Vstalega Pretresljivega, je lahko njegova teologija sicer koreninska, ni pa cvetoča in ne daje končnega plodu. Nekaj manjka, kot da v dvokilogramskem hlebcu kruha ne bi bilo zrna soli.

Kajti nadaljuje se puščoba Katekizma: resnična Knjiga je to, a v njej najde užitek le tisti, ki že pozna živega Jezusa Kristusa. Vsak drug pa se zadavi s temi žganci brez zabele. Kaj torej manjka? Manjka jasna in OBIIIIIIIIILNA beseda o Ljubezni DO Gospoda. Manjkajo celi volumni knjig katekizmične debeline, ki bi govorile LE o Ljubezni z Gospodom, kar seveda pomeni, kot pravi pater Rupnik, o realnem vsakdanjem občestvenem življenju in načinu bivanja - takrat, ko se z Ljubljenim že poznata in oči v oči, iz srca v srca in iz obličja v obličje.

Zato se Jezusov bhakta (predani služabnik v Ljubezni) težko kje prebije skozi oklep, ki ga ti teološki razumniki razvijejo okoli Skrivnosti. Za ljubeče pa tega oklepa ni. V tem je razlika med suhoparno teologijo žaganja in Življenjem: Živo Življenje nima tega oklepa. Juhuhuhuhuhu, NIMA GA! Aleluja, aleluja, Gospod je Elektrika, je med v srcu, aleluja!

Vrzite se Predenj, objemite Mu kolena, povejte Mu Ljubezen in povejte Mu, da ste Njegovi. In kot namiguje pater, sicer v nekoliko drugačnem kontekstu; storite to fizično, da se vaš duh navadi, potem pa boste lahko:

- v daljavi zagledali razpelo ali križ na turnu cerkve,

- šli z dušo tja, in GA OBJELI, NA SVOJE SRCE,

- in potem šli z dušo nazaj v telo, a bo šel Gospod z vami, tja PRED srce,

- in srce vam bo žarelo, dokler Ga boste objemali.

To je ta teologija fizike, o kateri bi radi teologi kaj pojecljali. Čutijo, slutijo, a ne znajo še. Potem so pa knjige tako puste in koncili nimajo zabele in ni taprave Sitosti, ko mine kak dan ali trije.

In sem bral intervju, da so se mi oči solzile, napenjal sem se, da najdem kje kakšno odprtino v OKLEPU, da bi se s dobrim patrom povezal, patrom, ki sem mu parkrat enkrat celo roko dal, po čudnih Gospodovih ovinkih in presenetljivostih. Zato vem, kako stisne, vem, kako zveni in vem, kakšna moč je v tej duši, a bhakti, Ljubezen do Boga, je tako zelo v tisti zavaljeni kamen pred Jezusovim grobom zalita, da človek čaka in čaka: ''No, daj, saj je že, daj no, saj je na koncu jezika, reci, samo reci: Ljubezen …''  PA NI NIČ. Nikdar nič. In človek se načaka in gre domov kot tista nevesta, ki se je poročila, poljuba pa ni dobila.

No, ta odprtina se glasi:

 

Seveda se teologija, če sama ni Odrešena, sama vase zaplete, ko nekaj takega odkrije, kajti Bog doda še stokrat več. In res, tudi Gospod Jezus se strinja s patrovo izjavo. Takole pravi:

Marko 10,21:

Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za Menoj!«

        Luka 9,23:

Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za Menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za Menoj.«

Matej 8, 21-22:

Nekdo drug izmed Njegovih učencev pa Mu je rekel: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus Mu je dejal: »Hôdi za Menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve!«

Tega je kar nekaj. Kaj torej pomeni zapustiti sebe? Pomeni ZAPUSTITI DRUŽINSKO ŽIVLJENJE, ki pomeni greh in meso - to pomeni zapustiti samega sebe in 'mrtve'. O tem, da je profesionalno življenje v Cerkvi prav tako družinsko življenje - četudi se navidezno podreja predstojniku, ki naj bi bil kot Bog - bomo spregovorili na koncu. Pa poglejmo še malo iz druge perspektive:

        Luka 14,26:

»Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.«

Kot vidimo, pater Rupnik sicer govori enega od temeljev Preobrazbe, sam pa ga ne izvede. To je današnja Cerkev. Zato je njegova teologija trdna in tudi lepa, ni pa še Živa. Enako je s papeži; papež Benedikt šestnajsti npr. zelo uživa v svoji papeški 'družinski skupnosti', ki je sestavljena iz dveh ali treh tajnikov in štirih strežnic. In papež Frančišek je oče svetovne družine revežev, a jim nič o Ljubezni do Boga ne pove. Še manj pa tistim, ki jih ima za nasprotnike te družine, četudi so ista družina.

Smrk.

Samo zamenjati družino ni dovolj

Samo zamenjati družino za cerkveno družino ne prinaša končnega Sadu. Vmes nekaj manjka. Hudo manjka, in prav zaradi tega Cerkev nikoli ne dozoreva pravočasno s časom. Nadpovprečni Benedikt pravi, da on ni mistik, da pa propagira razumsko vero oziroma povezavo vere in razuma. Seveda, jasno, a brez nekaj osebne mistike, je vse skupaj samo Don-Kihotov teološki oklep, je korenina, ni pa sadu na koncu veje.

V čem je bistvo mistike? Bistvo mistike za iskrene iskalce ni prav nič mistično:

1. začasno dati na spanje fizična čutila in um,

2. srečati Odrešeno Božjo osebo in si biti naklonjen z njo,

3. s tem obuditi svoja duhovna čutila,

4. spoznati Živega Gospoda, ki je Kristus, ali pa je Oče, oziroma Sta Oba.

Bu-bu-mistika je torej samo 'za konje', za iskalce pa je to normalno stanje OBČESTVA s svetimi. In imamo to, kar zgornjim teologijam manjka, tudi papa-Frančiškovi:

Najprej si ustvari osebno občestvo s svetimi, na čelu z Gospodom.

Začni častiti Boga v duhu in v Resnici - to je nadgradnja Evangelija.

In, kar ima pater Rupnik prav, s tem lahko začneš na povsem vsakdanji in fizičen način, kot nenehno opisujemo v naših zapisih. Seveda pa protestant tega ne zmore, zato se še bolj vrže v svetno družinskost, katolik pa mu sledi. In sledi razkroj vere, svetega občestva in Gospod postane oddaljen. Za take modele je Gospod le simbol, Cerkev pa so sekte.

A se bo kdo zdaj čez tega bednega slugo jono nakuril? Raje naj dodobra preuči zgornje JEZUSOVE izjave, in jih razume natančno tako, kot jih je Jezus izrekel. Saj ni bil teološki čarovnik, da bi govoril v nekih zagonetkah in simbolih. Kar je rekel, to tudi je. Le po svoje si razlagati, je bolezen.

Kdor torej resnično išče Živega Gospoda, ki je sladkost v srcu, ne bo šel v pevski zbor popevat, niti ne bo ves okrancljan hodil k sveti maši, da ga drugi vidijo, tudi ne bo predaval teologije preden Boga sreča, še manj pa bo za to polovičarstvo denar jemal oz. od tega živel in rejeno družino hranil. Resnično, resnično povem vam:

Kdor take posluša, Gospoda ne sreča. Amen.

In se zdaj vrnimo k patrovi izjavi o Abrahamovi zapustitvi vseh in vsega: resnična je. Zakaj je torej ne izvedeš? Kje so tista leta umika od sveta, v grob, in razvoj komunikacije z Živim Bogom ali kakim svetnikom, in šele po Odrešenju Srečanja sledi vrnitev med ljudi, ko si drugačen, Resničen, iz srca govoreč, ne le iz glave?

Vse to je zelooooo preprosto. Uspevalo je prenekaterim babicam in dedom, otrokom, nečisti Magdaleni, težavnemu cestninarju in neukim ribičem. Peter je rekel Jezusu:

          Marko 10,28:

          »Glej, mi smo vse zapustili in šli za Teboj.«

In Jezus mu je dejal:

»Resnično, povem vam: Ko bo Sin človekov ob prerojenju sveta sédel na prestol Svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za Menoj, sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov. In vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi Mojega Imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

Tudi klerično življenje v Cerkvi je le samo ena družina, pogosto polna nekih zadreg in jezljivosti in greha. Nič ni drugačna od navadne družine. Zato je treba nekoč tudi to družbo zapustiti, ter 'gol in bos stopiti' pred Rešenika, kot sveti Frančišek. In ko se dodobra spoznata, se vrneš v neko družino, a odtlej nisi zvijačen v jeziku, niti poželjiv, ampak si Odrešenjski. Seveda te čaka hudo nasprotovanje od te družine, zato je najbolje se umakniti 'na rob vasi' in od tam pomagati, kar zmorejo sprejeti. To je princip tako svetih puščavnikov kot šamanov-zdravilcev. Če pa te sprejmejo, si med njimi.

A tvoje resnično občestvo ni več od tega sveta. Aleluja, aleluja!! Tvoja družina je nebeška in tvoj Dom je prah pred Gospodovimi nogami; tvoja duša je žaromet in tvoje srce je vulkan. Tvoje telo je potrpežljiv in skromen osel in tvoja beseda je vrtnica. V njej je dišeči cvet in je bodljaj opozorila.

Sveta Favstina Najsvetejša, ki je posvetna teologija nikoli ne bo mogla doumeti niti za drobtinico; Jezusova večna nevesta, večno brezgrešna posebna poslanka, nitja siddha, je napisala (D 193):

Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj. Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji. Hrepenim, da bi prešla v Jezusa, da bi se mogla popolnoma predati dušam. Ljudem se ne bi mogla približati brez Jezusa, ker vem, kaj sem po sebi. Boga sprejemam vase, da bi Ga predala dušam.

Teologi in semeniščniki bi morali najprej tele preproste besede po letih študija doumeti, pa jih ne bodo nikoli, če jim jih neka Rešena duša ne razloži. Kajti nihče ni Odrešen sam po sebi, pa tudi po blagoslovih in predavanju neodrešenih ne. Poglejmo to njeno izjavo po vrstnem redu:

1. Najprej se je treba Jezusu približati. Kako? Tako kot zgornji navedki govorijo. In nič drugače. In kot nenehno pišemo: z razvojem Ljubezni do Njega. Tega se UČIMO, od tistih, ki so Njegovi. Sveti torej. 

2. Brez tega ne moreš dati nič, KER NIČ NIMAŠ.

3. Boga je treba Srečati, Ga vzeti v svoje srce in tam ZAKLENITI, KOT V ZAPOR. Zaklenjen je, prostovoljno, dokler Ga Ljubimo brez prekinitve. V našem srcu je prostora le Zanj in Njegove. Za ostale pa je sočutje. Kajti kdor ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni.

4. Šele ko Ga imamo in Mu služimo, Ga lahko dajemo drugim, Živega, ne le simbolno opisnega in v 'popendekel' zavitega.

Kako je Resnica preprosta! In direktna! A ne vidite razlike? Brati teološke traktate o ljubezni do sveta, preden človek Ljubi Gospoda? Ali do ljudi dobri papež Frančišek kdajkoli govori kake štiri ure samo o Ljubezni do Gospoda? Štiri dni? Štiri tedne? OK, vsaj štiri mesece? Ne govori, ker je še ne pozna v Živo. Zato bodo vse te osebe v kratkem času postale megla in pozaba, kar sami govorijo za lastni Drugi koncil. 

Ven iz ugodja družine, četudi Cerkvene! A pojdi v jamo groba, ne pa med reveže, kot dobri papež in g. Gržan, kajti tam Boga ne boš našel. Niti Ga dal. Najdeš Ga v umiku groba, in šele iz groba se da vstati v Življenje! Vam ni Jezus še nič dopovedal? Mar ni On iz groba vstal in Oživel čez vse? A vam pa grob smrdi? Sestri Favstinki pa ni smrdel, ampak ji je dišal kot vijolični parfum. Vam pa smrdi: hitite si dati zlate znake navesiti, pa z gospodovalnostjo ali pa lažno osladnostjo svetu govoriti besede, ki so enake levim in protestnim. Je to naš Nauk? Kje pa je tvoje Odrešenje? Pokaži mi tvoj grob, ki je bil lansirna rampa za tvoje vstajenje z Gospodom. Kje je tvoj grob, kje si ga doživel, kje si Ga srečal in kje si vstal med Žive? Kdaj?

Si res Živ? Če nisi, o čem potem govoriš? In Čemu?

Zato je Jezus dejal: In povem vam; tisti, ki so zdaj prvi med govorniki, bodo zadnji.

Razen, če jih mučeništvo ne Odreši, da z njim odrešijo to Cerkev. 

Aleluja, tega je še pa še, pisal bi lahko človek, dokler se ne bi v prah spremenil. Kajti Živi šepetajo mrtvim, če ti poslušajo. Zdaj pa berite Katekizem, pa to patrovo knjigo enajstih 'vodilnih teologov' - ali pa bodite bedni sluga eni ubogi Favstinki in njenemu Gospodu. In boste čutili RAZLIKO. Eno je gristi karton, drugo pa je jesti Gospodov med na srcu. O tem govore vsi svetniki, ki so Ljubili. Teologi pa po svoje … Prah sveta se dviguje, in spet useda nazaj.

Pater Marko pa ve, da ga imam rad. 

Bog nam pomagaj, ta pritlehni sluga je povedal. Aleluja!

35. Razlaga: ''Neslišno ponavljaj sveto Ime navkljub moteči okolici''

In tudi o hudih zmotah

foto: splet

18.1.2018, čet.

Nadaljujemo razlago petih pravil svetnikov, katera tistega, ki se jih drži, pripeljejo v nenehno intimno druženje z Gospodom, ki je Jezus Kristus. Vsa pravila so našteta TUKAJ. Drugo od njih govori:

2. Neslišno ponavljaj sveto Ime NAVKLJUB moteči okolici.

Nevarnosti tega pravila

Vsaka stvar, ki ni pravilno razumljena in uporabljena, je nevarna. In ker današnji vernik zaradi senzualnih zasvojenosti nima dobro razvitega razuma, ne more razumeti Božjih Učenj. Takrat zaman prebira svete Knjige in posluša razlage od sebi enakih verskih in duševnih razlagalcev. Tako se ne pride NIKAMOR, in ljudje po neumnosti zapustijo ali celo zasovražijo Boga. Katastrofa!

Zato je treba vsako stvar razumeti z Božjega stališča, ne pa po svoje. Kam bi pa prišli, če bi si zlomljeno nogo kar po svoje ravnali?

- Prva nevarnost: ''Vse je zen, vse je Buda = vse je Bog, vsi smo že Odrešeni = karkoli delam, je služenje in čaščenje Boga. Ta trditev je seveda kriminalna, četudi jo pogosto celo najvišji 'duhovni učitelji', tudi Cerkve, znajo izustiti. Pri svetnikih že drži, ampak - ali smo res že svetniki? Ali pa smo le lenuhi in sprenevedavci? Kajti to drugo pravilo lahko resnično velja EDINO V PRIMERU, da v popolni odmaknjenosti od sveta in svetnih skrbi pred tem vsak dan od ene do 8 ali 24 ur mislimo le na Gospoda in Njegove, kar smo pojasnili v razlagah prvega pravila.

Šele ko je ta vsakdanji UMIK izključno le h Gospodu, utrjen, šele v tem primeru bo naša 'dnevna molitev' imela smisel in bo resnična. Sicer pa je le hinavščina, kajti nekaj delamo in kalkuliramo, jezik pa nam kot molilni mlinček ponavlja sveto Ime. Takšno obnašanje ne prinaša Božjega blagoslova. Takšne molitve si od nas želi hudič.

Komur je to jasno, hitro spozna, da je resnična duhovna Pot nenehen boj s svojo živalsko naravo. O tem veliko pričajo Kristusovi sveti svetniki. Aleluja, čast in slava Jim, v nebesih in na Zemlji!

- Druga nevarnost je, če ne vemo, kdaj je varno in smiselno uporabiti to drugo pravilo svetnikov. Če imaš delo na računalniku, če voziš skozi prometno mestno jedro ali če predavaš, delaš nekaj zelo zahtevnega, zato takrat seveda ne boš ponavljal svetega Imena vsej okolici navkljub.

To se izvaja, kadar so dela, ki jih opravljamo, umirjena, monotona, ponavljalna in ne tako zelo zahtevna ali nevarna. Pa tudi če so zahtevna ali nevarna, lahko sveto Ime ponavljamo vmes, med kratkimi predahi.

Seveda pa bomo takrat zelo težko molili res z vsem srcem, dušo in telesom in močjo samo Gospodu, kajti vmes bo del našega uma še vedno opravljal neko delo ali razmišljanje. Takšna molitev je sicer dobra za krotenje našega uma, ni pa dobra za v nebesa. Kdor bi ves čas tako molil, ne bi prišel v Nebeško Kraljestvo po direktni poti, ampak le preko mučnih vic. In to se kristjanom in vsem vernikom sveta dogaja v 99,9 odstotka njihovih usod. Zakaj?

Ker čista molitev postane nečista, torej ni čista: samo Ljubiti Gospoda ter skrbeti za to, da je vesel.

Seveda tudi 'mešana' molitev prinaša kak rezultat, npr. če bežimo pred hudiči, in v grozi kličemo Boga na pomoč, a to ni Pot v Nebo. Tega se zavedajo vsi hudiči sveta, na čelu z našimi komunisti, ki so neznansko mučili slovenske krščanske mučence, rezali duhovnike in da ne povem kaj delali z vernimi ženskami v gozdu. Tega se premalo zavedajo tisti naši duhovniki, ki so duhovno zelo slabotni, in si želijo nenehnega prijateljstva s tem delom naroda, ki je kajnov. Takšni težavni primerki Cerkve še ne morejo doumeti, da se boj dogaja v duhu, ne le v telesu, zato mislijo, da če so telesa zdaj mirna, smo pa prijatelji. To je patologija današnjega krščanstva, a Jezus in apostoli NISO ŽIVELI TAKO. Hudič namreč deluje v ozadju lažne sprave.

Kadar pa deluje odkrito, želi poskrbeti, da bi bila verna žrtev v takšni stiski, da ne bi mogla misliti na Boga, zato po smrti telesa ne bi odšla v nebesa, ampak postala ena od njih, hudičev.

Tej usodi se lahko izogne le tista verna duša, ki je neomajno IN Z VSO SILO moči in Ljubezni vse življenje ponavljala sveto Ime. Le takšnega ne zmoti niti najhujše mučenje ali druge stiske. Kajti mučenje lahko pride tudi ob nesreči ali bolezni.

Vendar pa hudiči ne računajo še na nekaj: da za njihove nesrečne žrtve molijo njihovi prijatelji pri Bogu, in so zato nesrečneži vseeno Odrešeni, četudi so morda popustili pod težo mučenja.

Če se vrnemo: nevarno je sveto Ime ponavljati ob nevarnih delih, ker ne smemo biti na dva kosa razklani, pa tudi je taka molitev bolj kot ne kilava. Če pa se gre za našo usodo, takrat smo itak odvezani vseh svetnih del, zato lahko ponavljamo Ime ves čas, z močjo notranjega KLJUBOVANJA.

Pozitivna moč kljubovanja

Človek je nenehno napadan, ogrožen: čim se rodi, ga nekaj hoče uničiti. Zato se pametni in srečni naučijo kljubovati. A pred tem sprejmejo Boga za svojega Očeta in Jezusa za Odrešenika. Kajti če ne poznajo Boga, postanejo navadni prepirljivi demoni, asure, kakršnih je poln svet, celo Cerkve, kaj šele Dražgoše januarja, ko se natepejo tam gor in tulijo vse, kar je obratno od Jezusa. Tudi taki kljubujejo, a v škodo svojih duš, za katere trdijo, da jih nimajo.

Kolikokrat sem že videl in slišal, da je kak starš z lahkoto premagal smrtno bolezen, ker se je zavedal, da mora poskrbeti za otroke. To je moč kljubovanja. Tudi sveti Andrej ni dovolil, da ga mučitelji snamejo s križa, ampak je kljuboval tam gor, v grozo in propad svojih mučiteljev. Tudi sveti Pavel je vse življenje kljuboval judovskim verskim zmotam glede Jezusa, pa tudi poganskim. In sveti Peter je kljuboval svojim eksekutorjem in dosegel, da so ga križali obratno kot Jezusa, v Gospodovo čast in slavo. Sveti Ignacij Antiohijski pa ni kljuboval Rimljanom, ki so ga peljali v smrt v areni med zvermi, ampak je kljuboval svojim bratom v veri, ki so ga hoteli rešiti, kajti čimprej je hotel Srečati Gospoda iz obličja v obličje.  

V takšnih primerih je drugo pravilo, o kljubovalnem petju ali ponavljanju Gospodovega svetega Imena, najsvetejše. A tega so zmožni le tisti, ki so to vadili vse življenje. Zato so Odrešeni. To je bistvo krščanske kljubovalnosti. Kljubuje se v duhu, telo pa se podvrže k zadržanosti od prevelikega ugodja in komandiranja.

Kaj pa danes?

Zdaj pa si oglejmo današnjo povprečno krščansko zmedo, ki ne mara slaviti Gospodovega Imena; ki trenira predvsem dobro jedačo, 'pametno tablico', in vrti oči za deklinami, ki bi prepevale v njegovem zboru. Na volitvah voli, ker je brez pameti, brezverce ter lažne vernike, ki hodijo v cerkev, a:

ustvarjajo nered v imenu zakona,

zbirajo se zoper duše pravičnih

in nedolžno kri obsojajo.

Običajni kristjani niso kljubovalni tistim, ki jim otroke zapeljujejo v neke med-spolnike že v vrtcih; tistim, ki jim delijo lažne obljube, in tistim, ki jih podkupujejo z lagodnim življenjem. Zakaj niso kljubovalni? Ker pojma nimajo, da so oni duše, ne telesa, zato ne reagirajo, ko jim hudič 'carta' telesa, da bi jim na koncu duše pogubil. To seveda niso resnični kristjani, se pa radi zbirajo v cerkvah, a v dušah pogosto niso nič drugačni od nevernih asur, zavistnih demonov. To se spozna tudi takrat, ko jim kdo prinese Božji glas Živega Evangelija: najprej ga nočejo slišati, potem pa znajo celo jezikati in se hudovati. Kot Judje nad Štefanom.

No, pa vsi niso taki; so tudi drugačni, ki SLIŠIJO, in Gospod jih opazi.

Pa vendar …

Kot sem rekel, so med nami tudi Božji ljudje, Božje duše. A nobeden ni zares Božji, če pred tem ni spremenil tudi svojega telesa, kajti le askeza telesa v taki ali drugačni obliki daje duhu moč, da se spremeni na bolje. In postane utrjen v svoji NOTRANJI kljubovalnosti svetu. Kajti Jezus Gospod je prišel med nas, da nas te kljubovalnosti nauči. A mi bedaki raje kljubujemo Njemu, in si izmišljamo lažne variante teologij in izgovorov. Kljubujemo zgledu svetnikov, ne pa zgledom zavistnih duš, ki so pod kontrolo zlih duhov.

Kako se torej pravilno živi v Kristusu in s tem kljubuje svetu? Naš duhovni ata, ki pa se boji smrti, menda pravi, da kristjan ni proti svetu - kot tudi Jezus ni bil kolovodja proti Rimljanom - a če kristjan ni uporen svetu, je le navadna posvetna žival. Kajti, 1 Janez 2,15:

 Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu!

Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni. 

Oni pa učijo, naj ljubimo svet, nič pa ne zanjo povedati o Ljubezni do Boga, do Kristusa. Pravijo, da je Ljubezen do Boga takrat, če ljubimo svet. Ker pa je to zmota, in zmotno razlaganje Besede, se celo duhovščina znajde v peklu pedofilije. Papež Benedikt 16. pove, da so nekateri v Cerkvi še nedolgo tega mislili, da je pedofilija koristna zadeva. Ali ni to hudičeva filozofija? Čigava pa?

Najprej se torej nauči Ljubiti Gospoda, in šele potem boš videl, da je Ljubezen do sveta drugačna, povsem drugačna, ker je Odrešenjska, ne pa poželjiva, kakršna je tvoja. 

To se dogaja, ker je človek, četudi je krščen, še vedno uporen Bogu. Ni pa uporen sladostrastju. Takšne duše seveda niso Jezusovi učenci. Pa naj so katerakoli Cerkev; beremo lahko, da je tudi pri protestantih ogromno pedofilije, pa pri hindujcih … Takšni nekaj brbljajo z jezikom (molijo), drugo pa delajo. Jezik, um in telo jim niso povezni, ampak vsak zase nekaj počne. Torej je hudič dobro opravil svoje delo.

Takšne so nekatere koristi in nevarnosti pravilnega in nepravilnega ponavljanja svetega Imena in molitve. Kdor Ga ponavlja pravilno, Ga moli v osami in samo Gospodu v veselje; v vsakdanjem življenju pa sveto Ime molimo tudi zaradi kljubovalnosti svetu. A ker pametni verniki zdaj že vedo, da mi nismo telesa, ampak večne duše, se svetu ne upirajo z orožjem, temveč s tem, da svoje srce in um preklopijo na NEPREKINJENO Ljubezen do Gospoda. 

No, pa še volit gredo, ampak samo tiste, ki niso brez vere ali njihova vera ni preračunljivo hinavska.

Tudi to je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Prijatelj!