37. ŠKOF

Govoril je nežno, a govoril je strašno

Škof Štumpf so zaorali na globoko in preorali 4 hektarje njive. 

Slika: splet

25.1.2018, čet.

Najprej primeren uvod. Moj odnos do škofov v preteklosti je bil približno tak, kot je modra babica rekla za veselo vaško lepotičko: ''Ta je že pokončana.'' Namreč, kdor se lepo obleče, celo v pozlatje, in posadi na glavo koničasto kapo, je vedno med kamerami in pred mikrofoni, in z nasmeškom prijemlje lažnive voditelje za roko, tisti je daleč od prave Poti naših očakov, kar posredno potrjuje tudi sveta Favstina Najsvetejša.

In potem sem duše gledal, ko sem jih lahko. In videl npr., da ni razlike med škofovskimi in običajnimi. In videl sem eno, ki je bila po krivici obtoževani škof, kako je postal asura, prepirljiva duša, ker je zameril sodelavcem, ki naj bi ga okoli prinesli. Navzven ponižno svetniški, v duši pa razpaljen kot tajfel? Zato se na besede škofov nisem zanašal, ker so dejanja govorila svoje, duše pa tudi.

Pa sem naletel na Ignacija Antiohijskega, ki je prepovedal svojo rešitev podanikom, in hrepenel po areni in čekanih zveri, da bi lahko čimprej objel Jezusa, ki je Kristus. Favstinkin brat torej, čeprav Ga je ona objemala že od rojstva. No, in je sveti Ignacij napisal svojim:

»Vsi hodíte za škofom kakor za Jezusom Kristusom in za starešinami kakor za apostoli; in diakone spoštujte kot Božjo zapoved! Nihče naj brez škofa ne dela ničesar, kar je v zvezi s Cerkvijo! Tisto evharistijo imejte za pravo, ki se izvrši pod škofom ali komur on dovoli. Kjer nastopi škof, tam naj bo občestvo, kakor je celostna Cerkev tam, kjer je Jezus Kristus. Brez škofa ni dovoljeno niti krščevati niti prirejati agape; kar pa on odobri, to ugaja tudi Bogu, da bo tako zanesljivo in trdno vse, kar počenjate. Pametno je, da se spet streznimo in spreobrnemo k Bogu, dokler je še čas. Dobro je priznavati Boga in škofa. Kdor časti škofa, tega časti Bog; kdor dela kaj skrivaj pred škofom, služi hudiču.«

A za kaj takega mora škof kakšne svete lastnosti prikazati, da bi jih še novinec videl ali začutil. Sam se teh priporočil nisem držal, sicer sploh o Ljubezni do Gospoda ne bi mogel začeti govoriti. Ko sem gospode posredno kontaktiral in bogato obdaril, ni bilo ne 'beva ne meva'. Gospod pa je dejal: ''Ti samo nadaljuj.''

Potem pa sem videl, ne tako zelo dolgo nazaj, da se na Slovenskem rojevajo svetniški škofje. Ne vsi, a domala vsi gredo proti tja, nekaj pa jih je že tam. Trije, za zdaj. Vem, da ne verjamete, in ne morete razumeti, kakšno politiko zdaj vodim tukaj, a je ni, politike, so samo dejstva: nekaj naših škofov je v dušah vzcvetelo. To je praktično in teoretično nemogoče, a se je zgodilo, ker so Prisluhnili. In so inteligentni, da vse faze Ljubezni do Gospoda prakticirajo. To JE čudež, kajti mnogo je bilo še drugih posvečenih poklicanih, IN NI NIČ OD NJIHOVIH DUŠ, enake so še naprej, kot tiste v megamarketih. Po nekaj letih opazovanja, vem zakaj: zavist. Hudičeva zavist jih zavira, in napuh dogme, in še Bog jih za enkrat (500 let) ne more Rešiti. A niso vsi take zadrte trske, take mrtve polenovke: trde in hudo preslane.

Že sem nekajkrat namigoval o tem, da se našim škofom Luč dogaja, oziroma še več od Luči: Tisti, ki jo sije, se jim dogaja, a kakih velikih dokazov še ni bilo za predložiti. No, pa prihajajo. Edino tega se bojim, da so ti škofje zaradi treme pred Vatikanskim obiskom zdaj malo prosvetljeni, da pa jih bo lagodje po obisku papeža spet prevzelo? Pa samoobrambni klerikalizem? Če se to zgodi, bo ta narod preklet. Bog ne daj! Če po Obisku padejo, pa bo strašno tudi zanje. Kajti Gospod ničesar bolj ne-odobrava, kot tiste, ki so Rešeni, pa nazaj v kamen zlezejo.

Zdaj pa si v naslednjih mesecih vsaj 20x preberite ali poslušajte naslednjo pridigo, in se čudite: tako govori pravi škof, ki je pravi v duši. Nekajkrat sem mislil zajokati med branjem te prilike, pa me je počeno rebro zaustavilo (preveč entuziazma pri delu). Kogar od vas se bo ta govor dotaknil v duši, tisti je v preteklosti Živo Besedo Poslušal in tisti je Gospodovo veselje.

Sem se pa ob branju začel spraševati, če nisem tudi sam kak obrekovalec ali fake news-ar?? Pogledal sem Gospoda, On pa je rekel: ''Dobro govoriš.'' Uhh, hvala Ti, Pravični, da ne bo kaj narobe. Verujem, da sta usklajena s škofom.

Lotite se spodnje pridige, kakršne še nisem slišal, saj vsebuje VSE, kar je Poti in končne Poti, ki je Ljubezen do Gospoda. In še tole sem zaznal: končno en duhovnik, škof, ki ima v sebi duha nepremagljivosti, kot so ga imeli vsi naši očaki in apostoli in mučenci, in ga slavni mečevalec Musaši pred stoletji opisuje takole:

''Bistvo bojevniške poti je, da si zgradiš nepremagljivega duha in jekleno voljo, ter vero, da ne moreš biti neuspešen v bilo čem, kar delaš.''

To veliko SAMOZAUPANJE, ki ga klasična Cerkev seveda SPODBIJA, je zaupanje v Boga v sebi, v tisto iskro Življenja v sebi, ki je temelj moje duše. To je 'lokalizirani Bog' v vsakem živem bitju. Škof Štumpf citira takole:

Zaradi greha smo namreč zelo pokvarjeni. Vendar pa nam je ostalo naravno nagnjenje, da bi Ljubili Boga. To nagnjenje je »omamljeno« na dnu srca. Dovolj je majhna stvar in že ga prebudi.

To so besede, ki izzovejo solze Milosti. Ker so najresničnejša stvar v vesolju. To je nadgradnja suhe in težavne vere, to je Življenje! Le od nekoga moraš to seme Ljubezni SPREJETI. In potem ti tvoj osebni Bog v srcu spregovori, in prikliče Boga nad teboj, ki je Najvišji, in Boga, ki je bil do sedaj spregledan v tvoji okolici. Vse postane Bog, ko Ga najdeš v svojem srcu. Takrat se ti Gospod usede na prsi pred srcem, da Ga lahko nenehno objemaš, kadar skleneš dlani.

In, kot vidimo, so vse resnične discipline sveta povezane z Resnico, ta pa je zasidrana v samem jedru našega srca in duše. Zato se pri resnici in Ljubezni in samoodpovedovanju združijo vse iskrene religije in discipline služenja. Spoznamo, da je krščanska in katoliška vera del vseh ver. In kdor se poveže s tem Semenom Življenja v lastnem srcu, postane poln samozaupanja, kajti Gospod začne delovati skozenj. In tako deluje zdaj preko nekaj naših škofov: ne več le kot odmev, ampak kot On. Aleluja!

Torej je bojevniški duh tudi Gospodov Duh, kajti pot vere je enaka: boj z demoni, s tem, da jim vlečeš njihove žrtve iz krempljev, ter jih Gospodu v naročje nudiš. Če si to želijo. Za te stvari pa moraš biti USPOSOBLJEN. A glavni boj poteka s samim seboj:

da vsak dan znova napreduješ v Ljubezni do Gospoda, ne pa v ljubezni do sveta. Za svet pa je sočutje.

Poslušajte zdaj prelomno pridigo stoletja, tisočletja: kdaj je še kdo spregovoril tolikokrat o Ljubezni do Gospoda, ne le o suhi veri in Gospodovi Ljubezni do nas, nezvestih?? Tu pa se Odnos obrača: verniki začenjajo listati stare zapise svetnikov, in v njih odkrivati totalno prezrto MOJO Ljubezen do Gospoda, ne le NJEGOVO do mene. To je Odnos, o katerem je nemara želel pater Rupnik pisati. Kajti primarni je Odnos z Jezusom, vsi ostali odnosi pa so sence tega. Zato o sencah ni potrebno govoriti kaj dosti, ker se vedno, glede na vrsto podlage, sprevržejo v nekaj drugega.

Aleluja, sem že predolg, aleluja! Kdor je vsaj malo Živ, bo še bolj:

http://radio.ognjisce.si/sl/198/slovenija/26192/