30. Gospoda Rebula Credo

Da ne bo vse samo 'in memoriam'

slika: delo.si

5.1.2018, pet.

Danes sem dobil njegov tekst v treh izvedbah. Z linkom ne bo nič, ker je Družina zaklenila njegov Credo, kljub temu, da je teden dni že minilo. Zato si prosim sami poiščite njegov tekst z naslovom:

Slovo od bralcev Creda?

Gospoda Rebulo ne poznam osebno, čeprav se nekako poznava. In tudi preko kakšnega skupnega znanca. Niti nisem, žal, nikoli kakšne njegove knjige prebral, ker ko je bil čas za to, sem sprva Trstenjakove bral, potem pa me je iskanje Resnice odvižalo vsenaokrog. Vendar pa sem zadnjih 20 let bolj kot ne redno prebiral njegov Credo v Družini. In seveda vsak njegov intervju, ter delčke njegovega dnevnika v neki reviji večjega formata.

Gospod Rebula je trmast človek. Zato bom danes razkril, kdo on v resnici je. In šele potem se bodo počasi ovedli vsi tisti njegovi 'prijatelji' iz Cerkve, ki bodo tudi na pogrebu precej glasni (siguren pa sem, da jim je Gospod Rebula že vnaprej, v oporoki, pristrigel peruti glede morebitne vojaške parade na tisti dan. Naj ta ceremonija ostane za igralce.) Tudi sam vedno znova spoznavam njegovo posebno moč, ki sem jo zgoraj imenoval za trmavost. Namreč, na njegov Credo je dobil dvo-kilogramsko ekspertizo direktno na dom. Bil je prvi od tisočev, ki so jo dobili. Bil je osupel, a ne raznežen, kajti njegova posebna moč je zahtevala veliko pojasnil od sla, ki mu je stvar prinesel. Ta njegova vprašanja so bila pozitivno staro-katoliška, zato je namen razveseljevanja gospoda najbrž padel v vodo, pa vendar je odprl Vrata za prihodnji čas, ki se ga lahko gospod pisatelj veseli, kot je to le možno.

Ko sem dobil poročilo o primopredaji, sem komentiral: ''Brez dvoma, gospod Rebula je Gospodova moč.'' To mi je že nekaj let vnaprej dal slutiti znan teolog, ki da je bil prijatelj Rebule, a je dodal: ''On je velik vernik, a vernik Cerkve!'' In ko sem to začutil tudi 'na sebi', sem stvar sprejel, in takrat mi je angel Gospodov šepnil, da je ta Alojz Gospodova moč. Moč namreč, ki neguje in brani in oskrbuje Gospodov Nauk v njegovi izvorni krščanski obliki, ki je seveda katoliška.

Njegov prvi odziv na darilo je bil: "Zakaj pa ne polemizira z menoj osebno?" Odgovor, da to ni polemika, ampak razlaga njegovega Creda, ga je omehčal. 

Potem je vprašal, kako da gre za samozaložbo, zakaj ne gre to skozi katero od katoliških? No, vsebina mu je najbrž dala odgovor, kajti človek se načaka leta in leta čakati na odgovor visokih klerikov, ker ga nikoli ni. Kot ni bilo odziva na njegove Crede, celih 20 let. Bog pa ne čaka. 

Gospod Rebula je torej v specialni Gospodovi karizmi. Vem pa, da tisti, ki so del Gospodove moči, redko kdaj Gospoda Srečajo preden jih telo zapusti. To je pač Milost, namenjena njim. Zato gredo na suho vero in moč vere, in zato so bojevniki. Po čem prepoznamo bojevnika? Poglejte: ko umnik postane starec in postane nebogljen starec, večkrat pomeša dobro in slabo, zgoraj in spodaj, ker se mu ne ljubi več boriti, in postoji nekam megleno na sredi. Takrat verni in neverni, svetniki in barabe zanj postanejo 'bratje'. Kar je morda res, s svetniškega stališča, z vzgojnega pa je to poraz. Ne bom omenil, kdo od velikih umov Cerkve je postal takšen na koncu, a sem ga že omenil. Gospod Rebula pa ni tak: ne glede na telo ostaja močan in kot britev, jasno ostaja v 'duhu razločevanja', in starost ga ni upognila. To je še en dokaz, da je ta Gospod Božja Moč, ki skrbi za Nauk. Kakšna Božja Moč pa bi bila, če bi jo šibkost telesa zmanjšala? Takšne ljudi pa Bog Oče posebej vzgaja. Ne srečajo še vstalega Jezusa, a pride kdo, ki jim bo to uredil, ko bo čas.

Ja, gospod je trmast, ker je bojevnik. Zato tudi on ni niti glasu oddal, ko je dobil tisto pisanje. In je trmast, ko pravi, da v času digitalizacije ne bo Kristusa živega. Pa najbrž že ve za jonove bloge - je možno, da bi jih bojevnik prezrl? A on ostaja trden ščit vere: ''Videnja Kristusa in Očeta? To bodo pa katoliški krogi zelo težko sprejeli!''

Kdor torej gospoda Alojza Rebulo sreča, je srečal Boga v Njegovi pisani izvedbi, zapisani v katekizmu Cerkve. In kdor ni užaljiv zaradi tega, je tega vesel. Odzove se z Ljubeznijo, ker ta vitez mora srečati nebesa že v prvem krogu. Ker si to zasluži.

Kakorkoli: včasih naletim na kakšne zapise pred-začetkov Slovenije, in vedno je tam Rebulov priimek ter njegov pogum in jasnina. Pa včasih sem naletel na delčke njegovega dnevnika, in se spraševal, kako to, da tak um toliko časa zapravlja za stranske človeške stvari, kot so neki sestanki in debate z ljudmi, ki ne iščejo Boga, kot da bi jim goreli lasje, potem pa pojamra, da je bil to izgubljen čas. Vedno pa sem pri njem našel to, kar sem kasneje prepoznal kot moč, posebno Gospodovo karizmo. Kajti že pred tem sem srečal nekaj takšnih posebnih ljudi peresa, in videl njihovo izborno karizmo, tokratna pa je izbrušena do popolnosti, s tem, da ni postala hladen katoliški meč, kot pri drugih, ampak je postala Človek, tisti, ki je Jezus. V Rebulovih Credih je nek veliiik človek, in kdor preskoči osebnostne posebnosti pisca, v tem človeku spozna Človeka.

In, preberite mu, gospodu Alojzu Rebuli: mnogi berejo vaše Crede, da si še misliti ne morete. In ne le tisti, kot ste mojemu slu rekli, 'ki so inteligentni', ampak tudi manj inteligentni, preprosti, kot sem jaz in še mnogi drugi. Le kaj naj vam odpišejo? Le kaj naj odpišejo temu joni na naše blogovske zapise? Pa filozofom, ki na njihove knjige ni nikoli nobenega glasu? Jih je sploh kdo prebral? Zato vam tole povem, gospod Alojz: jonovi blogi imajo nek števec obiskov, in v enem samem letu pisanja je bilo nekaj manj kot 30.000 obiskov. Pa sem neznan in nula, neizobražen in idiot. Zdaj pa si zamislite Vaših 20 let pisanja, pa v tedniku Družina, in koliko ljudi dobi Družino na mizo vsak teden! Pa Družine obležijo, postarajo se, in pridejo v roke meni in podobnim drugorazrednim, in jih še mi preberemo, kot sveže! Torej se je 'klikov' na vaše Crede nabralo na milijone. Zato vedite:

Niste tu, da bi se vam kdo javljal, ampak,
SAMO DA STE.

Samo da ste, tam nekje v Posavju; samo da ste, je mnogim veliko in dovolj. Števec obiskov Creda pa vam bo razkazan, ko prispete Domov.

Toliko bi na kratko napisal nekdo, ki je niko i ništa, o nekom, ki je nekdo. To je moje osebno videnje gospoda Rebule. Kar pa ni nič proti temu, kar je zadaj zanj prihranjeno, ko bo odložil ta poklic dokončno. On je eden redkih, ki ne upajo zaman v Gospodovo Usmiljenje in dobrodošlico, kajti: dobro je bíl svoj boj Zanj, čist je, in pridobil si je Ljubezen Gospodovih slug.

Zaradi tega bi bilo najbolje, da demonstrirate duha Božjega bojevnika do zadnje ure. Kajti ne le pisanje, ampak tudi zgledi so tisti, ki spreobračajo. Gospod spreobrača duše po zgledih in Besedi Svojih služabnikov. Zato bi bilo dobro, da narekujete tekst še zadnjo uro. Kajti za čas potem, Vam ni za skrbeti, ampak se ga veseliti, brez vsakega bojevniškega dvoma.

Aleluja! Ni konca, ni smrti, vse je Živo, aleluja!