35. Razlaga: ''Neslišno ponavljaj sveto Ime navkljub moteči okolici''

In tudi o hudih zmotah

foto: splet

18.1.2018, čet.

Nadaljujemo razlago petih pravil svetnikov, katera tistega, ki se jih drži, pripeljejo v nenehno intimno druženje z Gospodom, ki je Jezus Kristus. Vsa pravila so našteta TUKAJ. Drugo od njih govori:

2. Neslišno ponavljaj sveto Ime NAVKLJUB moteči okolici.

Nevarnosti tega pravila

Vsaka stvar, ki ni pravilno razumljena in uporabljena, je nevarna. In ker današnji vernik zaradi senzualnih zasvojenosti nima dobro razvitega razuma, ne more razumeti Božjih Učenj. Takrat zaman prebira svete Knjige in posluša razlage od sebi enakih verskih in duševnih razlagalcev. Tako se ne pride NIKAMOR, in ljudje po neumnosti zapustijo ali celo zasovražijo Boga. Katastrofa!

Zato je treba vsako stvar razumeti z Božjega stališča, ne pa po svoje. Kam bi pa prišli, če bi si zlomljeno nogo kar po svoje ravnali?

- Prva nevarnost: ''Vse je zen, vse je Buda = vse je Bog, vsi smo že Odrešeni = karkoli delam, je služenje in čaščenje Boga. Ta trditev je seveda kriminalna, četudi jo pogosto celo najvišji 'duhovni učitelji', tudi Cerkve, znajo izustiti. Pri svetnikih že drži, ampak - ali smo res že svetniki? Ali pa smo le lenuhi in sprenevedavci? Kajti to drugo pravilo lahko resnično velja EDINO V PRIMERU, da v popolni odmaknjenosti od sveta in svetnih skrbi pred tem vsak dan od ene do 8 ali 24 ur mislimo le na Gospoda in Njegove, kar smo pojasnili v razlagah prvega pravila.

Šele ko je ta vsakdanji UMIK izključno le h Gospodu, utrjen, šele v tem primeru bo naša 'dnevna molitev' imela smisel in bo resnična. Sicer pa je le hinavščina, kajti nekaj delamo in kalkuliramo, jezik pa nam kot molilni mlinček ponavlja sveto Ime. Takšno obnašanje ne prinaša Božjega blagoslova. Takšne molitve si od nas želi hudič.

Komur je to jasno, hitro spozna, da je resnična duhovna Pot nenehen boj s svojo živalsko naravo. O tem veliko pričajo Kristusovi sveti svetniki. Aleluja, čast in slava Jim, v nebesih in na Zemlji!

- Druga nevarnost je, če ne vemo, kdaj je varno in smiselno uporabiti to drugo pravilo svetnikov. Če imaš delo na računalniku, če voziš skozi prometno mestno jedro ali če predavaš, delaš nekaj zelo zahtevnega, zato takrat seveda ne boš ponavljal svetega Imena vsej okolici navkljub.

To se izvaja, kadar so dela, ki jih opravljamo, umirjena, monotona, ponavljalna in ne tako zelo zahtevna ali nevarna. Pa tudi če so zahtevna ali nevarna, lahko sveto Ime ponavljamo vmes, med kratkimi predahi.

Seveda pa bomo takrat zelo težko molili res z vsem srcem, dušo in telesom in močjo samo Gospodu, kajti vmes bo del našega uma še vedno opravljal neko delo ali razmišljanje. Takšna molitev je sicer dobra za krotenje našega uma, ni pa dobra za v nebesa. Kdor bi ves čas tako molil, ne bi prišel v Nebeško Kraljestvo po direktni poti, ampak le preko mučnih vic. In to se kristjanom in vsem vernikom sveta dogaja v 99,9 odstotka njihovih usod. Zakaj?

Ker čista molitev postane nečista, torej ni čista: samo Ljubiti Gospoda ter skrbeti za to, da je vesel.

Seveda tudi 'mešana' molitev prinaša kak rezultat, npr. če bežimo pred hudiči, in v grozi kličemo Boga na pomoč, a to ni Pot v Nebo. Tega se zavedajo vsi hudiči sveta, na čelu z našimi komunisti, ki so neznansko mučili slovenske krščanske mučence, rezali duhovnike in da ne povem kaj delali z vernimi ženskami v gozdu. Tega se premalo zavedajo tisti naši duhovniki, ki so duhovno zelo slabotni, in si želijo nenehnega prijateljstva s tem delom naroda, ki je kajnov. Takšni težavni primerki Cerkve še ne morejo doumeti, da se boj dogaja v duhu, ne le v telesu, zato mislijo, da če so telesa zdaj mirna, smo pa prijatelji. To je patologija današnjega krščanstva, a Jezus in apostoli NISO ŽIVELI TAKO. Hudič namreč deluje v ozadju lažne sprave.

Kadar pa deluje odkrito, želi poskrbeti, da bi bila verna žrtev v takšni stiski, da ne bi mogla misliti na Boga, zato po smrti telesa ne bi odšla v nebesa, ampak postala ena od njih, hudičev.

Tej usodi se lahko izogne le tista verna duša, ki je neomajno IN Z VSO SILO moči in Ljubezni vse življenje ponavljala sveto Ime. Le takšnega ne zmoti niti najhujše mučenje ali druge stiske. Kajti mučenje lahko pride tudi ob nesreči ali bolezni.

Vendar pa hudiči ne računajo še na nekaj: da za njihove nesrečne žrtve molijo njihovi prijatelji pri Bogu, in so zato nesrečneži vseeno Odrešeni, četudi so morda popustili pod težo mučenja.

Če se vrnemo: nevarno je sveto Ime ponavljati ob nevarnih delih, ker ne smemo biti na dva kosa razklani, pa tudi je taka molitev bolj kot ne kilava. Če pa se gre za našo usodo, takrat smo itak odvezani vseh svetnih del, zato lahko ponavljamo Ime ves čas, z močjo notranjega KLJUBOVANJA.

Pozitivna moč kljubovanja

Človek je nenehno napadan, ogrožen: čim se rodi, ga nekaj hoče uničiti. Zato se pametni in srečni naučijo kljubovati. A pred tem sprejmejo Boga za svojega Očeta in Jezusa za Odrešenika. Kajti če ne poznajo Boga, postanejo navadni prepirljivi demoni, asure, kakršnih je poln svet, celo Cerkve, kaj šele Dražgoše januarja, ko se natepejo tam gor in tulijo vse, kar je obratno od Jezusa. Tudi taki kljubujejo, a v škodo svojih duš, za katere trdijo, da jih nimajo.

Kolikokrat sem že videl in slišal, da je kak starš z lahkoto premagal smrtno bolezen, ker se je zavedal, da mora poskrbeti za otroke. To je moč kljubovanja. Tudi sveti Andrej ni dovolil, da ga mučitelji snamejo s križa, ampak je kljuboval tam gor, v grozo in propad svojih mučiteljev. Tudi sveti Pavel je vse življenje kljuboval judovskim verskim zmotam glede Jezusa, pa tudi poganskim. In sveti Peter je kljuboval svojim eksekutorjem in dosegel, da so ga križali obratno kot Jezusa, v Gospodovo čast in slavo. Sveti Ignacij Antiohijski pa ni kljuboval Rimljanom, ki so ga peljali v smrt v areni med zvermi, ampak je kljuboval svojim bratom v veri, ki so ga hoteli rešiti, kajti čimprej je hotel Srečati Gospoda iz obličja v obličje.  

V takšnih primerih je drugo pravilo, o kljubovalnem petju ali ponavljanju Gospodovega svetega Imena, najsvetejše. A tega so zmožni le tisti, ki so to vadili vse življenje. Zato so Odrešeni. To je bistvo krščanske kljubovalnosti. Kljubuje se v duhu, telo pa se podvrže k zadržanosti od prevelikega ugodja in komandiranja.

Kaj pa danes?

Zdaj pa si oglejmo današnjo povprečno krščansko zmedo, ki ne mara slaviti Gospodovega Imena; ki trenira predvsem dobro jedačo, 'pametno tablico', in vrti oči za deklinami, ki bi prepevale v njegovem zboru. Na volitvah voli, ker je brez pameti, brezverce ter lažne vernike, ki hodijo v cerkev, a:

ustvarjajo nered v imenu zakona,

zbirajo se zoper duše pravičnih

in nedolžno kri obsojajo.

Običajni kristjani niso kljubovalni tistim, ki jim otroke zapeljujejo v neke med-spolnike že v vrtcih; tistim, ki jim delijo lažne obljube, in tistim, ki jih podkupujejo z lagodnim življenjem. Zakaj niso kljubovalni? Ker pojma nimajo, da so oni duše, ne telesa, zato ne reagirajo, ko jim hudič 'carta' telesa, da bi jim na koncu duše pogubil. To seveda niso resnični kristjani, se pa radi zbirajo v cerkvah, a v dušah pogosto niso nič drugačni od nevernih asur, zavistnih demonov. To se spozna tudi takrat, ko jim kdo prinese Božji glas Živega Evangelija: najprej ga nočejo slišati, potem pa znajo celo jezikati in se hudovati. Kot Judje nad Štefanom.

No, pa vsi niso taki; so tudi drugačni, ki SLIŠIJO, in Gospod jih opazi.

Pa vendar …

Kot sem rekel, so med nami tudi Božji ljudje, Božje duše. A nobeden ni zares Božji, če pred tem ni spremenil tudi svojega telesa, kajti le askeza telesa v taki ali drugačni obliki daje duhu moč, da se spremeni na bolje. In postane utrjen v svoji NOTRANJI kljubovalnosti svetu. Kajti Jezus Gospod je prišel med nas, da nas te kljubovalnosti nauči. A mi bedaki raje kljubujemo Njemu, in si izmišljamo lažne variante teologij in izgovorov. Kljubujemo zgledu svetnikov, ne pa zgledom zavistnih duš, ki so pod kontrolo zlih duhov.

Kako se torej pravilno živi v Kristusu in s tem kljubuje svetu? Naš duhovni ata, ki pa se boji smrti, menda pravi, da kristjan ni proti svetu - kot tudi Jezus ni bil kolovodja proti Rimljanom - a če kristjan ni uporen svetu, je le navadna posvetna žival. Kajti, 1 Janez 2,15:

 Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu!

Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni. 

Oni pa učijo, naj ljubimo svet, nič pa ne zanjo povedati o Ljubezni do Boga, do Kristusa. Pravijo, da je Ljubezen do Boga takrat, če ljubimo svet. Ker pa je to zmota, in zmotno razlaganje Besede, se celo duhovščina znajde v peklu pedofilije. Papež Benedikt 16. pove, da so nekateri v Cerkvi še nedolgo tega mislili, da je pedofilija koristna zadeva. Ali ni to hudičeva filozofija? Čigava pa?

Najprej se torej nauči Ljubiti Gospoda, in šele potem boš videl, da je Ljubezen do sveta drugačna, povsem drugačna, ker je Odrešenjska, ne pa poželjiva, kakršna je tvoja. 

To se dogaja, ker je človek, četudi je krščen, še vedno uporen Bogu. Ni pa uporen sladostrastju. Takšne duše seveda niso Jezusovi učenci. Pa naj so katerakoli Cerkev; beremo lahko, da je tudi pri protestantih ogromno pedofilije, pa pri hindujcih … Takšni nekaj brbljajo z jezikom (molijo), drugo pa delajo. Jezik, um in telo jim niso povezni, ampak vsak zase nekaj počne. Torej je hudič dobro opravil svoje delo.

Takšne so nekatere koristi in nevarnosti pravilnega in nepravilnega ponavljanja svetega Imena in molitve. Kdor Ga ponavlja pravilno, Ga moli v osami in samo Gospodu v veselje; v vsakdanjem življenju pa sveto Ime molimo tudi zaradi kljubovalnosti svetu. A ker pametni verniki zdaj že vedo, da mi nismo telesa, ampak večne duše, se svetu ne upirajo z orožjem, temveč s tem, da svoje srce in um preklopijo na NEPREKINJENO Ljubezen do Gospoda. 

No, pa še volit gredo, ampak samo tiste, ki niso brez vere ali njihova vera ni preračunljivo hinavska.

Tudi to je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Prijatelj!