7. Najvišja lastnost Gospodovih najbližjih: Spominjanje
2 od 2
Jezus moli k Očetu
Royalty-Free Stock Photo
20.11.2017, pon.
Iz vsega vesolja raznih verskih disciplin smo torej
izluščili samo bistvo, dragulj nad dragulji, končno stanje tistih, ki so že
popolnoma Gospodovi:
to je Spominjanje Nanj in na Njegove svete.
Naš znani psihiatrik, nekoč bolj levičar, zdaj pa
pošteni, je enkrat omenil, da je vera PSIHOZA. Kar je, gledano s psihiatričnega
vidika, res, a žal psihiatrija vidi le patologijo (bolezen), ne vidi pa niti
duše niti Boga niti stanj, ki indicirajo na Božjost nekoga. To stanje se že od
pamtiveka v sanskritu imenuje: samadhi (slovensko: SAMO TI), kar pomeni popolna
zbranost, čuječnost, popolna osredotočenost. Razlika med samadhijem in psihozo je tolikšna, kot med Bogom in hudičem. Kajti
psihoza nastane, ko človek noče ali ne more sprejeti neke realnosti, samadhi na Boga pa je popolno SPREJETJE Boga
kot Najvišjega Gospoda in Prijatelja. Psihoza, ki je predhodnica norosti, torej
nekaj ZANIKA in se zato osredotoča na kaj drugega; Božja zbranost pa se
osredotoča na Najvišje, in ko je to storjeno z Ljubeznijo, nas ta zbrana Ljubezen Odreši. Na nek način nas samadhi na Gospoda res 'odmakne od
sveta', a sveta ne zanikamo takega kot je, temveč ga sprejemamo takega kot je (''življenje
je kratko in 'usrano' kot dojenčkova srajčka'', so mi govorili starejši),
istočasno pa sprejemamo tudi Boga takega kot je: Najvišji in Prvi. Toliko
tistim, ki ste kakšno stvar brali, pa je bila škrbasta.
Najvišja lastnost Jezusa Kristusa je bila vedno Njegova popolna
osredotočenost na Boga Očeta in Njegovo sveto Voljo (glej sliko zgoraj). Od tod izvira Prva
Božja zapoved, od katere so odvisne vse druge:
Ljubi
Gospoda svojega Boga
iz vsega
srca,
iz vse duše,
z vsem
mišljenjem
in z vso
močjo!
Problem krščanstva
je, da ne ve, KAKO se naučiti Ljubiti Boga. Zato raje 'ljubi' ljudi (samega
sebe), kar pa je herezija. O tem pišemo že ves čas, in je zelo drugače od onega,
kar ti zna povedati povprečen duhovnik. No, najpomembnejša lastnost pri
izpopolnjevanju Ljubezni do Gospoda je:
Spominjati
se Ga, kadarkoli je to le mogoče.
Nobena religija, zapovedi, sveti obredi in zakramenti, se
ne morejo kosati z najvišjim prvenstvom zapovedi o Spominjanju. Kajti
Spominjati se Gospoda pomeni srečati Ga TAKOJ in biti TAKOJ deležen najvišje
evharistije.
Spominjanje na Gospoda je torej sveta
evharistija.
Gospod, ki je Kristus, je to potrdil z besedami:
To delajte v Moj spomin.
A kruha ni moč lomiti ves dan, lahko pa se Ga spominjamo
ves dan - in takoj smo deležni Njegovega svetega kruha za dušo. Ni mogoče 'lomiti
svetega kruha' ves dan, a možno je peti Njegovo sveto Ime ves dan. Misliti
Nanj ves dan. Na to se bomo še mnogokrat vrnili. Temu se reči imeti link z Gospodom, imeti samadhi na Gospoda, biti osredotočen z
vso silo srca, uma in mišljenja in telesa le Nanj.
A narava človeka je ravno OBRATNA temu odrešilnemu
vodilu, kajti ljudje raje skrbimo za to, kar mi nismo (telo), in ne skrbimo za
tisto, kar mi smo (večna duša). Nehemija 9, 16-17:
Oni, naši očetje, pa so bili prevzetni,
otrdili so svoj vrat in niso poslušali Tvojih zapovedi. Niso hoteli poslušati
in se Spominjati Tvojih čudovitih del, ki Si jih storil med njimi.
Kaj smo si s tem storili? Pekel, pekel v dušah si
storimo, ko se ne Spominjamo Gospoda z Ljubeznijo ves dan, kajti potem nas svet UJAME
in nas začara ter utopi v svojih strasteh, ki jim sledijo žalost in obup.
Kdor je torej resničen v svoji hoji za Kristusom, si mora
kot prvo privzgojiti željo in namero, da bo sledil to najvišjo zapoved vseh
zapovedi:
Nenehno se spominjaj Gospoda, oziroma se Ga
spominjaj kadar le moreš.
Zdaj, ko imamo orodje in Cilj, potrebujemo še ustvariti
pogoje, da bomo nenehno Spominjanje postopoma uvedli v naše življenje in se
začeli bližati svetosti, kar je naša edina naloga na tem in onem svetu.
V naslednjih zapisih se bomo lotili najnatančnejših
razlag osnovnih svetniških lastnosti, in kako jih postopoma uvesti v svoje življenje,
da iz mrtvila in zmede končno postane Življenje. Če nam nenehno Spominjanje
na Gospoda ni glavni cilj Življenja, moramo vedeti tole:
- potem nismo na Poti
svetnikov,
- nismo na Poti apostolov,
- nismo na Poti Gospoda,
- ampak smo na neki svoji poti,
- ki pa jo v ozadju ZANESLJIVO
vodijo hudi duhovi.
- Zato nima naša prihodnost nobene
možnosti za srečen konec.
- Na srečen Konec prispejo le
tisti, ki se nenehno Ljubeče spominjajo Gospoda, ker
to je osnovna oblika Služenja Gospodu.
- In je DISCIPLINA, ki si jo
je sprva treba privzgojiti in priboriti, kasneje pa postane naša spontana jedrna
narava.
A zdaj je nastal problem: kako omogočiti samemu sebi, da
se bom lahko Spominjal Gospoda? Naj nas med čakanjem na naslednje tekste vodi
sveti pater Pij, ki je dejal, da je človekovo
življenje nenehen boj s samim seboj. Izboriti si moramo torej čas in moč,
da ju posvetimo Gospodu in Njegovim svetim. In potem si bodo tudi oni vzeli
veliko časa za nas. In potem smo rešeni. Aleluja!!
Prejšnje dni sem bila malo v pomanjkanju energije, pa je rupa zazevala. Zato v nedeljo veliiiko počitka in molitve, pa se skalibrira nazaj. Potem je nekakšna kapaciteta, da človek sploh lahko kaj razume, počasi, če se pa nedelje preživi na obiskih in vseh mogočih laufarijah naokoli, češ, nedelja je, dajmo imet čas zase in kam it … pozabite, ste že v rajalnem krogu trošenja energije. Zato pa so nedelje zgleda tako klavrne še za posvečene ljudi, ko je treba sprejet in pokramljat z vsemi, ki pridejo naokoli.
OdgovoriIzbrišiTole o Spominjanju svetih je resnično, hvala Jona. Spominjanje svetih in Gospodovih bližnjih je tudi skozi odlične življenjepise o Njihovih življenjih in delovanju, branje Gospodovih šepetanj in predhodnih zapisov pa je okostje vsega, da se ve, kam kaj spada, komplet kompas. Ko pa poslušam ljudi, kaj vse berejo, če že slučajno berejo, pa takole … ja, sem bral zanimivega filozofa, uf, tri debele knjige so o tem, pa to religiološko razpravo in potem ven streljajo neke teze, ki jim pa v življenju ne dajo ničesar oprijemljivega. Mene pa krč začne grabit v notranjosti, še en, ki se zgublja v toni in masi ur predihanega čtiva. Le da vidiš, da niso po župi priplaval, a več od tega ni. Ni gorkega srca, jasne besede, stavka ali dva o Ljubezni z Gospodom, o moči izpovedanega, da ta odnos živijo ali so ga vsaj doživeli. Prej to doživiš od kakšne starejše mamce, ki jo že kakšna kronična bolezen daje in moli, srce in oči obrača v molitvi h Gospodu, saj trpljenje tare, ona pa se mehča.
Tole o Spominjanju svetih je resnično, hvala Jona. Spominjanje svetih in Gospodovih bližnjih je tudi skozi odlične življenjepise o Njihovih življenjih in delovanju, branje Gospodovih šepetanj in predhodnih zapisov pa je okostje vsega, da se ve, kam kaj spada, komplet kompas. Ko pa poslušam ljudi, kaj vse berejo, če že slučajno berejo, pa takole … ja, sem bral zanimivega filozofa, uf, tri debele knjige so o tem, pa to religiološko razpravo in potem ven streljajo neke teze, ki jim pa v življenju ne dajo ničesar oprijemljivega. Mene pa krč začne grabit v notranjosti, še en, ki se zgublja v toni in masi ur predihanega čtiva. Le da vidiš, da niso po župi priplaval, a več od tega ni. Ni gorkega srca, jasne besede, stavka ali dva o Ljubezni z Gospodom, o moči izpovedanega, da ta odnos živijo ali so ga vsaj doživeli. Prej to doživiš od kakšne starejše mamce, ki jo že kakšna kronična bolezen daje in moli, srce in oči obrača v molitvi h Gospodu, saj trpljenje tare, ona pa se mehča.
Tudi vzeti knjigo v roke in ne se pred TV vreči ali okoli begati je privzgajanje discipline, a če smo naklonjeni do tega svetega, je sladkost brati o njem.
Hvaljen Jezus in Njegovi, ki nas Poti učite, mi pa si čas zborimo in vztrajajmo, v priklonu pred Vami, lidija.
Pozdravljena naša lidija! Tako pišeš, kot prava sv. Lidija, kar je dokaz, da te je Božji razum obiskal in te navdihuje. Vesel!
OdgovoriIzbrišiRes je, poleg ponavljanja Gospodovega svetega Imena KADAR JE LE MOŽNO, je UMIK in branje svetih Knjig najslajše druženje z Njim. Seveda pa, kot praviš, vse verske knjige niso za Božjega služabnika, ker mnoge so filozofsko-teološki teoremi o marsičem, LE O LJUBEZNI DO JEZUSA NE, kajti vse se da ponarediti, le Ljubezni ne.
Brati je treba torej tiste Knjige in avtorje, ki poznajo izvedbo Prve Božje zapovedi o Ljubezni do Boga z vsem, kar si. Če pa teh Knjig ni, se moramo zadovoljiti z velikimi volumni nekih verskih traktatov in špekulacij, teorij in namigov ter simbolov, meglic in obljub in slutenj, tudi pravljic, da v njih morda, morda, vsakih nekaj sto ali tisoč strani prebranega teksta - najdemo besedo Ljubezni. Kot veliš.
Različni so pristopi k Bogu, a različni so tudi % Božje Milosti, ki jo pri tem sprejmemo. Na naših blogih pišemo o Poti, kako sprejeti 100 in več % te Milosti, ker so jo svetniki in sveti očaki toliko sprejemali.
Ja, konec je mešetarstva, kajti objavili bomo merilno enoto Ljubezni do Gospoda in Njegovih, in resnični iskalci bodo opremljeni z znanjem, ko bodo krenili v Cerkev iskati resnične Božje učitelje. Jih bodo našli? Če jih ne bodo, naj jih pa učijo. In če ne bodo slišani, naj 'odidejo od tam in otresejo prah s svojih oblačil'. A naj povedo, da je bilo na obisku Božje Kraljestvo v semenu, ko je učenec prišel iskat učitelja, ker pa ga ni našel, ga bo Učitelj obiskal na domu. Na tak način se bo kalil tudi tisti del Cerkve, ki mu je dano, da obstane in ostane zdrav. Pa četudi bo to le 12 ljudi. Vse ostalo pa bo končalo na dnu vic.
Aleluja! Gospod je vstal in nenehno nudi Svojo Milost, in le mi sami smo si v oviro, da je ne sprejmemo. Kako je žalostna duša, ko to vidi! Umreti hoče, pa ne more. Za hip jo zagrne temna noč duše, a kaj bi tu ždela, če pa ima Znanje in veselje veseliti Gospoda in Njegove in biti vedno vedra. Juhuhu, gremo Domu!
No, pa hvala ti lidija.