18. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… ter tiho in nežno poj sveto Ime …"

 2 od 3: ključna povezava med glasno in tiho molitvijo

12.12.2017, tor.

Danes je en mesec naših šepetov. Bralci ste vztrajni in nenehno po malem obiskujete vse tri jonove bloge. Obisk vseh treh skupaj bo proti koncu leta že okoli 30.000. Torej upanje, da ti zapisi dosežejo prihodnje svetnike v našem narodu, lahko živijo še naprej. Aleluja!

Nedelja je bila ledena, torek zjutraj je skoraj 15 stopinj C. Občasno udari veter s tako silo, da vse škriplje. Spomnil sem se uličnih izganjalcev, šel ven, in ga v Imenu Jezusa Kristusa okregal, naj odneha. Po pol minute je res odnehal, nastal je totalen mir, le nekaj kilometrov stran je še šumelo. Kaj pa vem, a ljubi Gospod, hvala Ti, če se hecaš s to bedo od človeka!

Danes bomo pojasnili usodno povezanost med glasno in tiho molitvijo. Prejšnjič smo razložili, da bolj ko je molitev glasna in rutinirana, več je izza nje prostora za 'drugo misel', ki se je mnogi še zavedajo ne. Ta 'druga misel', ki je sanjarjenje v ozadju, nam preprečuje uresničenje Prve Zapovedi:

Ljubi Gospoda, svojega Boga z vso silo, ki jo imaš.

S to 'drugo mislijo' v sebi torej ne moremo postati čisti, Božji otroci. Kakšna pa je to sila, če je razklana na zunanje ropotanje in istočasno notranje nezavedno premišljevanje česarkoli?? Tako pridemo do ključne točke vseh religij in duhovnih disciplin:

Kako kontrolirati lasten um??

O našem umu smo že veliko pisali: je kot hobotnica - um ždi v kontrolni sobi v glavi hobotnice, naši čuti pa so kot njene lovke, na koncu katerih so kamere. In čuti pošiljajo posvetne podobe režiserju umu, TA BEBEC PA SI VSE, KAR VIDI, TUDI ZAŽELI! Od tod izvira predzadnja vrstica Očenaša o skušnjavi, za katero slišim, da jo želi sveti oče Frančišek zdaj spremeniti, kar pa je neverjetna teološka napaka v vsakem oziru, o čemer bo treba še spregovoriti. Današnje krščanstvo vse bolj na slab glas in v bebavost postavlja vse naše patriarhe, očake in svetnike, lastnih Cerkvenih 2000 let, in kdor ima 5 minut časa, začenja slediti luteranskim 'navdihom', posledica česar bo še katoliških 40.000 nominacij oziroma Cerkvenih sekt. In papeži bodo storili, česar se najbolj bojijo. Nikarte!

Najprej petje, potem tišina

Ta pisun tukaj je skozi dolga leta v neki drugi religiji izkusil dva sistema molitve: eden je, da zgodaj zjutraj po umivanju tečeš v dvorano in v zbranosti in tišini sediš eno uro, čemur sledi ena ura molitve. Sledi ena ura čiščenja templja, in šele potem uboren zajtrk. Malo čez morje, pa je bil drug sistem, kjer najprej stoje slabo uro poješ molitve, potem pa še slabo uro sediš v tihi zbranosti. Pa seveda delo in obilen zajtrk.

Moram reči, da je razlika med tema dvema pristopoma velika. Če iz postelje ven tečeš v osamljeno tihoto notranje molitve, te bo hudo preganjal spanec, lakota, zmrznjenost in omotica. To je torej TEŽKA pot, četudi zgleda lažja.

Če pa zjutraj najprej stoje glasno poješ molitve, dobiš posebno ENERGIJO. O kakšni energiji govorimo, ve vsak iskren pevec: nekaj te poživi. Ta energija ni Sveti Duh, če nismo svetniški, je pa nekaj podobnega: je univerzalna ki ali chi energija, ki je materialne narave, četudi se je ne vidi.

No, zdajle je pa spet veter v zidove udaril - toliko o moji molitvi proti burji. Je tako tudi pri pastorjih?

Gremo naprej. Tako poživljen od stanja (premagaš zaspanost) in petja (osvežen), potem sedeš v odmaknjenost notranje zbranosti, in ta zbranost je od znotraj polna in žareča. Le umu ne smemo pustiti, da začne sanjariti, kar po kakšnih 20 minutah vsekakor poskuša. ZATO SE MORAMO NENEHNO VRAČATI NA OBJEKT NAŠE ZBRANOSTI. V primeru kristjana je to sveto Ime Gospoda Jezusa Kristusa. Zakaj je Sveto Ime najvišja molitev pa napišemo v tretjem zapisu tega dela.

No, to nenehno vračanje na 'tarčo' naše molitve, je tisti DUHOVNI BOJ, ki ga mora opravljati vsakdo od nas. Celo muslimani so od nekje pobrali idejo o tem boju s samim seboj, a so jo pozunanjili v pobijanje nevernikov in ropanje vsega sveta. To je seveda patološki boj, hudičev boj, pravi džihad pa je notranji boj s samim seboj: s svojim še neuravnovešenim umom, neumnostmi in strastmi.

Kajti naš um ima vse kamere obrnjene v svet, za kar pa ni sam kriv, kot očitno trdi papež Frančišek pri svojem poskusu spreminjanja Očenaša, ampak je temu kriva skrajno zavajajoča Očetova zunanja (materialna) energija, ki nas začara, čim odpremo oči in zijamo vanjo - v materialni svet. Ali je otrok kriv, če je na mizi strup v obliki bonbončkov?? Ni otrok kriv, ker je prešibek, da bi vse vedel in znal, ampak je zunanji materialni svet kriv, da je otrok zaveden. In kdo je naredil ta svet? Naredil ga je Gospod Oče nebeški, a s svojo materialno energijo, ki pa je za vsa bitja zelo skušnjavarska. Zato si mi sami ne moremo pomagati, ker tudi nismo krivi svoje začaranosti. Dobili smo jo že s svojimi starši. Reši nas torej lahko samo Milost. Začetek te odrešenosti je seveda v svetem krstu, a če mu ne sledi zgoraj opisani NOTRANJI BOJ, bomo spet in spet padli, kajti Gospodova čarovnica materialna energija je strahotno močna, domala nepremagljiva. Rešimo se je edino le, če se popolnoma ZALJUBIMO v Gospoda - in Gospod pride, se nam razodene in nas Odreši za večno.

A tej Milosti moramo, ko duhovno zorimo, iti naproti: začeti se moramo učiti kontrole svojega uma. Običajen kristjan o tem NIMA NIKAKRŠNEGA POJMA. Važno da je sit šunke in zadovoljen v postelji. Napreden kristjan pa spozna, da nenehna molitev npr. Rožnega venca um umirja in fokusira: iz Očetovega sveta prevare (materialnih začasnosti) gre zbranost našega uma na Mati in Gospoda, ki je Jezus. Um moramo torej z nenehnim duhovnim bojem

preklopiti na Božjo stran, in ga tam utrditi.

Da iz živalskega postane Božji.

To storimo z lastno namero in trudom, čemur bo sledila Božja pomoč v obliki tovrstne Milosti.

Alternativa začetnemu glasnemu petju

Mnogi živite v okoljih, kjer glasno petje Božjih himen ni zaželeno. Morda živite v bloku ali v hiši skupaj z neverniki (ateisti ali muslimani, ipd.). Takrat morate glas stišati in peti tako, da sami sebe slišite, kdo, ki bi stal nekaj metrov stran pa ne bi mogel več razločiti vaših besed. Če tako molite z malo nižjim glasom in VIBRIRAJOČE, boste že po nekaj minutah čutili priliv moči in osvežitve. Bolj 'grleno' ko molite ali pojete, manj je tega. In bolj ko greste 'nizko', v srce ali trebuh, močnejše je.

Po 5-20h minutah takšnega petja pa se napredni duhovni učenci odenejo v tišino molitve ali že zrenja Gospoda. Takrat se Njegovo sveto Ime ponavlja tako, da se ustnice premikajo za kakšno tisočinko milimetra, a glasu ni nobenega. Vendar tudi to še ne bo zadosti. Kajti naš um bo v ozadju še vedno skušal nesmiselne misli vrinjati, četudi čisto na drobno. Na primer, opazovali boste SAMI SEBE in se veselili sladkosti in miru, kako zelo je VAM fletno. To je seveda znamenje hudiča, in učenec, ki na tej točki nima duhovnega vodnika, samo sanjari svojo bebavo 'odrešenost', kajti v resnici služi hudim duhovom. Navzven pa je 'sveti hudič'. To se dogaja, ker želi SEBI ugodje, ne pa GOSPODU veselje in srečo. Če je torej že usmeritev bolna, tudi vsi ostali napori postanejo bolani. 

'Prevarati' lasten um v tihi molitvi

Zato moramo svoj lastni um prelisičiti: ko smo v tihoti, naš prekleti prišepetovalec v ozadju sicer zelo utihne, ker bi bil sicer hitro odkrit, a ne utihne povsem. Zato ga moramo zaposliti z izbranim programom/mislijo. Ta misel je:

Ponavljaj Jezusovo Ime ČIM BOLJ NEŽNO!

Imamo energijo, imamo namen, imamo sveto Ime, imamo umik in tišino, in zdaj potrebujemo še zadnjo zaposlitev uma: to je ta misel: NEŽNO! Ko tako storimo, in mislimo le na to, da bi Gospoda veselili (ne pa sebe!!!) s čim večjo NEŽNOSTJO ponavljanja Njegovega Imena, takrat nam v srcu zažari ogenj, ki se dvigne v naša usta, in ven z vsakim neslišno izgovorjenim Imenom pride velika Ljubezen. Kot neka srčna žogica. To ni več samo naša Ljubezen, ampak je najina Ljubezen med menoj in Jezusom Gospodom. Enako je z imeni svetnikov, ki so nam zelo pri srcu.

Pa to še ni vse, a naj bo z danes dovolj. Vse napisano je zelo lahko razumeti tistim, ki so že skušali poglobiti svojo molitev, ker se trudijo naučiti izvajati Jezusovo Prvo Zapoved, KAKO LJUBITI BOGA Z VSO SILO, Z VSEM, KAR SI. Kdor pa živi le od hrane, ne bo razumel ničesar, bo pa razumel čez nekaj let. 

Zunaj pa je mrtva tišina: nobenega vetra ni več, samo tisti udarec je bil vmes. Gospod se heca z norcem.

 Zdaj pa kar na vadbo svetniške molitve.