29. Odgovor: znaki transcendentnega uma

2 od 2

4.1.18, čet.

Ker je v etru čutiti, da nekateri prefinjenejši teološki umi (nasilneže dajmo na stran) niso bili do konca zadovoljeni z jonovo včerajšnjo razlago, ji danes dodajmo še najpomembnejši del. Komentirali smo splošno izjavo, da

Bog ni podoba, je duh.

Dokazali smo, da ima Bog podobo tako v nebesih, kot na Zemlji, četudi je Bog 'v duhu', gledano z zemeljskimi čutili. Ker ima telo, ker je Oseba. Danes pa bomo odrinili na globlje, najgloblje, in presegli dileme bratskega trojčka: komunisti-protestantje-muslimani. Ta trojček si je več ali manj enak v tem,

1. da ne zmorejo dokončno sprejeti Božje avtoritete Jezusa Kristusa kot Boga,

2. da zaničujejo podobe Boga in svetnikov.

Ravno včeraj sem bral, kakšne strahotne probleme imajo na Švedskem z muslimanskimi migranti, velik kriminal in zločini se dogajajo, o čemer pa je prepovedano poročanje. A zdaj se že lomijo, in spoznavajo, da so ga polomili. Pri tem mi je prišlo na misel, da so Švedi po veri predvsem protestanti. Kot je to gospa Merkel. Za protestante pa je znano, da jih bolj leve, Cerkvi uporne politične sile, vedno izrabijo za svoj proti-katoliški boj, kar so storili že Lutru, pa tudi v Sloveniji je enak vzorec. Pri tem je nujno razumeti, da je katoliška Cerkev, skupaj morda z Vzhodno Cerkvijo (ki pa je vsa razdrobljena), tista Cerkev, ki je jo postavil Kristus, ostale Cerkve pa niso več neposredno Kristusove, ampak so od njihovih ustanoviteljev, ki so se ločili od Cerkve. Tu se gre torej za problem nerazrešenega ojdipovega kompleksa, ki s seboj prinaša upor proti vsakršni avtoriteti. Zato je to upor tudi proti Cerkvi in Bogu: eni se upirajo Jezusu, drugi pa tudi Očetu. O tej psihologiji lahko kdaj kasneje napišemo več. Seveda pa je ta upor še toliko večji, kadar avtoriteta greši, kot je grešila Cerkev. Vendar; boš zaradi smetke v očesu iztaknil oko? Bo zaradi bolnega telesa roka odšla od njega? Kdor to stori, stopi iz dežja pod kap, in to se dogaja opisanemu trojčku.

Protestantov je okoli 40.000 denominacij, in med njimi so včasih zelo protislovne razlike v Nauku, ki ga zagovarjajo. Najbolj pa se osnovni karakter pokaže, ko pogledamo kakšno bolj ekstremistično vejo protestantizma. Parkrat so prišli na vrata: nenehno želijo udarjati po Cerkvi, katoliški seveda, in ko jim človek odgovarja s popolnim Naukom, začno švicati in se jeziti. Pa četudi jim 'dragi bratje' govoriš in tudi misliš tako. No, na koncu pa izvem, da se nimajo za kristjane. So pa 'Božje priče', pravijo.

Vse to so legitimne faze duhovnega razvoja. Lahko bi jih razvrstili takole: najprej so brezverne duše, ki so asure, besne na Boga. Atesti torej. Prepirljivi demoni. No, dajmo vse skupaj našteti po vrstnem redu:

1. ateisti,

2. agnostiki,

3. muslimani,

4. protestanti,

5. pravoslavci,

6. katoliki,

7. tisti, ki Ljubijo Kristusa, in so Njegovi večni predani služabniki.

(Namerno sem izpustil impersonalni del hindujcev in monistične budiste, da ne bo vsega preveč, sodili pa bi med 2. in 3.) Eni se upirajo veri v to, da Bog obstaja; drugi da je Jezus Bog Oče v zemeljski podobi; naslednji se učijo to vero sprejemati; tretji so jo sprejeli in jo utrjujejo; četrti pa so vero presegli, ker so vstopili v Ljubezen z Gospodom. Ta Ljubezen pa je transcendentna, duhovna. To ni ljubezen do zemlje in žlahte in svojega življenja, telesa, ki je v resnici POŽELENJE. To je Ljubezen do Boga.

Iz tega vidika rasti duš moramo gledati vse te razlike v razumevanju Nauka. In iz te razpredelnice vidimo, da smo vsi bratje, a vsak na svoji ravni lestve v nebesa. Zdaj pa k bistvu.

Podoba Boga je Bog

Vsi vemo, da dokler je naš um popolnoma pod vplivom fizičnih čutil, živimo ujeti v materialnost, z idejo, da smo mi naše telo. Dokler smo ujeti v ta greh, katerega krona je želja po spolnem uživanju, dotlej so tudi naše teologije predvsem zemeljske. In zato same sebi in Bogu protislovne.

Ko pa začne um prehajati v transcendentnega, ker NENEHNO misli le na Gospoda, in to z veliko Ljubeznijo, začno celo fizična čutila, kaj šele duhovna - ki se zbujajo - služiti Gospodu, 'ki je v duhu'. Takrat spoznamo, da je Gospod, če je naš duh res poduhovljen, tudi v podobah Boga in Božjega. Takrat spoznamo, da je Bog resnično prisoten tudi v podobah Boga in Njegovih svetih simbolih. Takrat spoznamo, da simboli niso simboli, ampak Gospod osebno. Da so podobe Gospoda in svetnikov in Matere Gospod, čeprav Gospod ni podoba.

Ko je to PROTISLOVJE - da je Bog enak svojim znamenjem, čeprav istočasno ta znamenja niso Bog - na duhovni ravni razrešeno, je to znak, da je naš um postal transcendenten. Odtlej zlahka VEMO, da je Jezus Kristus tako Božji Sin, kot tudi Bog. Tega pa zgornji trojček v takšni ali drugačni meri ne more še sprejeti.

Tudi sam sem šel skozi te faze. Če pa tega še ne moremo sprejeti, je to znamenje našega kamnitega uma. To je um, ki je še vedno 'pokopan v meso'. Kar pomeni, da Bog ni na prvem mestu, ampak je to družinsko življenje, katerega bistvo je svobodna spolnost, potem pa boj za denar in preživetje. Kdor živi tako, ne more dati Boga na prvo mesto, še posebej Jezusa ne, ker je Jezus dejal:

Ljubi svoje sovražnike, a 'sovraži' svoje sorodnike,

sicer ne moreš biti Moj učenec.

Kar pomeni, da ti uživanje v družinskem življenju (četudi cerkvenem) ne sme biti prvo, ampak da se úči uživati v uživanju Gospoda, kadar Mu služiš z Ljubeznijo.

No, pojdimo nazaj: transcendentni um pomeni presežni um: tisti, ki presega zemeljske vezi, in nenehno misli in deluje za Gospoda. In ko dosežemo ta um, se naša duša končno odveže od sveta in se priveže na Jezusovo srce. Takrat smo Odrešeni. In odtlej razumemo:

da je Gospod, ŽIVI Gospod, tudi Njegova podoba. Tudi Njegov kip. Tudi Njegov svetnik. Tudi Cerkev, originalna Cerkev. Tudi Razpelo in kapelica ali znamenje ob poti. In tudi Sveto pismo. VSE to, ne le kak del tega.

ISTOČASNO pa veš, da lesen križ z nekaj gline ali plastike ali brona na njem, ni Gospod. Pa vendar JE Gospod, je Križani, in je Odrešenik.

In še več: če se na znamenje ali podobo ali simbol Gospoda (četudi zarisan v pesek ali na skalo) obrnemo z Ljubeznijo, kot na Živega Kristusa, potem zaznamo, da se je Gospod resnično odzval, da je resnično prisoten, da je resnično tukaj.

Vsega tega tisti, ki podirajo nabožne kipe in podobe, in jih mečejo iz stavb in cerkva, ne morejo nikoli doživeti. Zato ostanejo še dolgo ujeti v pasti Gospodove materialne energije. Tolažijo se z mesom. In medsebojnimi boji ter zavezništvi. Enako je seveda znotraj katolištva: tudi tu je enaka razpredelnica duš v različnih stopnjah razvoja. Tudi tu je dosti rdečih asur, pol-vernih in protestnikov proti Nauku in avtoriteti. Problem pa nastane, če take osebe postanejo duhovniki, škofje ali celo papež. Potem pa je velik problem, ker svet izgubi glavni kažipot.

Zaključek: na tem svetu je ime človeka ločeno in različno od osebe. V duhovnem svetu pa je Ime Osebe ENAKO OSEBI. Torej je Božje Ime = Bog. Da, dobro si je zapomniti in verovati, da bi Spoznali:

Božje sveto Ime je Bog.

Ker pa je Božje Ime Bog, je tudi Božja podoba Bog. In Bog je Oseba, saj sliši, vidi, govori in deluje. Ni le nek 'duh'. Je pa 'v duhu', seveda. In zdaj:

Ali prepoznate neizmerno srečo, ki jo imamo tisti, ki lahko Gospoda gledamo tudi v Njegovih podobah in simbolih? Tega pa zemljeni verniki ne zmorejo. Govorijo, da so to le kosi lesa, gline, kovine, plastike in barve na platnu. Da so to le simboli. Zato ostajajo NEODREŠENI, vse dokler se ne spametujejo.

A istočasno Boga iščejo v soljudeh, naravi in lepih podobah, pa v spolnem in jedilnem užitku. Četudi je Bog vse to ustvaril, oziroma je iz Njegove materialne energije ustvarjeno, to ni Njegova notranja Luč, ki Mu sije iz srca in duhovnega telesa. Bog je namreč tvorec RAZLIČNIH energij, ki pa si niso enake, in materialna je NAJNIŽJA od njih. Zapor. In ker smo bitja, rojena na Zemlji, vsa ZASLEPLJENA (''ne vpelji nas v skušnjavo'') s to materialno energijo, je Bog v naših srcih globoko pokopan. Pokopan je v mesu. Zato je skrajno težko in celo nemogoče iskati in najti Boga v naravi in v brezbožnih bitjih. Pri njih lahko Boga samo slutiš, Srečal pa Ga ne boš nikoli. Še posebej, če ob tem črtiš Božje podobe, in nikoli ne srečaš realiziranega Gospodovega predanega Služabnika. Po domače: svetnika. In sta si medsebojno NAKLONJENA.

Rešitev je zelo preprosta: s pomočjo svetniške osebe (v telesu ali duhu) v celoti sprejmi katoliški Nauk, in ga uresniči ter PRESEŽI z Ljubeznijo z Gospodom. Vse to je mogoče: zgodovina uči, da so to zmogli celo otroci in neuke ženske in možje, ki so zaživeli čisto in so se potrudili Ljubiti Boga in Njegove, kar v Njihovih podobah. In so se v veliki Ljubezni priklanjali pred Božjimi podobami, ter skrbeli zanje.

In te podobe so oživele.

Bi res želeli? Kajti po naši najgloblji veri se nam dogaja. Vernim, polvernim in nevernim.