55. Nevidna psihologija Poti in Cerkve
Kaj ovira klerike, da bi dobremu programu dali glasno priznanje in podporo

Šele ko preberete spodnji tekst, si vzemite čas in kliknite na tale film o našem svetniku Janezu Frančišku Gnidovcu. Kot sveti Frančišek in sveti Friderik Baraga, je tudi on izvedel svoj-Jezusov šu-ha-ri.

23.3.2018, pet.

Gospod mi je otežil tole pisanje, On že ve zakaj. Namreč, rekel je, naj ne pišem o Cerkvi, ampak o Njem. Problem je torej ta razkol med njo in Njim. Ko sem vprašal za razlog, je dejal: ''Ne bodo razumeli; smatrali bodo kot napad nase.'' S tem pa bi bila poanta mojega pisanja zaman, ker Cerkev - ki se več ne brani muslimanov in levičarjev - bi se še bolj branila Živega Nauka TUKAJ in ZDAJ. Nauk je namreč Živ, ni le v Arabiji pred 2000 leti. Ja, ko delaš s Cerkvijo, vedno računaj, da moraš delati kot z jajci. Gospod oprosti mi, in stori kaj, da doumejo in sprejmejo.

Danes bi obdelali dve témi na to témo.

1. Psihologija relativno specifične skupine ljudi

Bom kar primer povedal, da bo bolj jasno. Desetletja nazaj sem delal v zelo specialni specifični skupini in poklicu, bili smo grupa izvajalcev na terenu, državna služba, a z orodjem in mišicami, ne s kravatami. Zaradi nenehne bližine nevarnosti za zdravje in življenje smo morali delovati zelo povezano in pod dobro komando. Četudi so bili nekateri komandirji in člani celo prikriti alkoholiki. Ena karakteristika takih skupin je tudi nenehno opazovanje mimoidočih žensk in korajžno momljanje na njihov račun. Junačenje torej.

Nekoč smo opravili pomembna dela za neko vas, in k nam je pristopil starejši možakar ter nas povabil na malico. Posedli smo pod brajdo, na majhen prostorček, vsi stisnjeni. Pa nas začne nepričakovano streči ena brhka deklina, prava naravna mladenka, kot da bi bila dobro vajena takega folka. Opazil sem, da so vsi junaki totalno utihnili. In ko smo začeli jesti, se je usedla k nam, zraven mene, ki sem bil zadnji med zadnjimi, in skušala kak pogovor navezati. Ni šlo, njeno oprsje in karizma sta bila prehuda. Ves pogum je skupini upadel, veliki jezični ženskarji pa so bili kot na pogrebščini. Zato sem sam kakšno rekel, a nekako tudi ni šlo, in delali smo se, da smo zelo lačni. Po nekaj minutah je videla, da smo bebci in je raje odšla. Državni bebci.

Kasneje sem to psihologijo opazil tudi v drugih javnih priložnostih, in jo znal zelo dobro obrniti v prid, če se je banda skušala spraviti na nedolžnega.

Zdaj pa enako stanje opažam tudi med gospodi škofi in v današnjem kleru. Gre se za posebno specifiko v psihologiji skupine. Namreč, takšna skupina - v kateri je NUJNA stroga hierarhija in komanda, sicer pride do tragedij - med seboj splete zelo komplicirano mrežo odnosov med stalnimi člani. Ta mreža temelji na službeni ter osebni hierarhiji in medsebojnih naklonjenostih in nasprotovanjih. Vsak vdor zunanje osebe v to posebno združbo povzroči stres. Ta stres je v današnjih časih morda manjši, včasih pa je bil zelo velik, kajti vsaka napačna poteza, beseda ali dejanje, je lahko vso skupino obrnila proti tebi. In tako imamo ljudi, ki so znotraj grupacije junaki, navzven pa ne več, kajti vsaka napaka jih lahko stane notranjega položaja in padca v hierarhiji skupine. Grupnega šikaniraja in posmehovanja. Takšni odnosi so značilni za živalske združbe, pa tudi za tradicionalne. Vidimo jih tudi v športnih klubih, v šolah, samostanih, vojski, mafijskih klanih ... Zdrav del te psihologije so cehi, klani in združenja, kjer se mora prišlek šele izkazati in počasi plezati navzgor, bolan del te atmosfere pa je ZATIRANJE vsakega impulza, navdiha, vsakega poskoka Svetega Duha.

Enako velja za odnose znotraj Cerkve, ko vanjo butne vpliv zunanje družbe. Zdaj pa to razčlenimo še malo podrobneje.

Shu-ha-ri

Izraz šu-ha-ri prihaja iz japonskih borilnih veščin, a ga pozna tudi staro-slovenstvo in vsaka mojstrska obrt. Pomeni:

učenje tradicije - prelom s tradicijo - odhod.

Kdor tega postopka ne izvede v celoti, ne bo nikoli resničen Jezusov učenec, niti nadarjen obrtnik, umetnik ali rokodelec.

Šu, učenje: vsakdo mora v osnovno šolo, vsakdo mora iti skozi dobo vajeništva. Ko opravi izpit, kar pomeni, da je postal mali mojster najnižje stopnje, lahko zapusti učitelje in odide na svoje, odpre svojo delavnico. Kot avto-šola torej. Prva stopnja pomeni natančno, zelo vestno in strastno izvajati vse, kar ti pokažejo učitelji. Pomeni naučiti se osnovne forme na zahteven način. Že proti koncu uka, če je učenec vesten in nadarjen, pa učitelj dovoli, da temu bazičnemu znanju učenec DODA NEKAJ SVOJIH OSEBNIH ZAMISLI. V borilnih veščinah lahko učenec na tej stopnji nekoliko spremeni tradicijo v skladu s specifiko samega sebe: majhni in čokati ljudje so namreč drugačni od visokih in vitkih, podobno je pri bistrosti. Na začetni mojstrski stopnji, šele po dolgih letih uka in ubogljivosti, lahko svoji umetnosti doda SAMEGA SEBE. Temu se reče faza ha, prelom s tradicijo, kar pa ne pomeni, da se zavrže vse staro.

Zadnja faza, ri, pa pomeni vzeti pot pod noge, odpreti s.p. oziroma postati sam svoj mojster v svoji poklicanosti.

Vse te tri faze je izvedel tudi Gospod Jezus Kristus: učenje do 30. leta, bil je celo judovski duhovnik, potem pa prelom z judovsko tradicijo, in ustanovitev svoje Cerkve. Seveda pa ni zavrgel vsega starega, ampak je dejal, da je prišel judovsko Postavo DOPOLNIT, ne pa ukinit.

Patološki pojavi

Današnji svet pa otrokom dovoli, da so individualisti in 'izumitelji' že od vrtca naprej. Zato mladina v glavnem nikoli ne doseže niti najnižje mojstrske stopnje. Edini način jim zato ostane, da so 'čoporativci', da se pasivno uklanjajo vsakršnim trendom skupine in so za zmeraj odvisni od nje. Njihove duše nikoli ne dozorijo. Takšni ljudje ostanejo na stopnji živalskega krdela. Takšna je današnja pretežno izgubljena mladina.

Druga vrsta obolelih je, da sicer izmojstrijo tradicijo, nimajo pa ne moči ne karizme ne poguma narediti prelom z njo, ker sploh niso razvili samega sebe, ne poznajo kdo so in ne vedo, kaj sploh hočejo. Samo vedrijo v neki Cerkvi, službi in grupaciji, da so na varnem.

Tretji problem so tisti nadarjeni in karizmatični, ki imajo moč in navdih zunanjemu tradicionalnemu znanju + notranjemu IZROČILU dodati svojo osebno karizmo, a pri tem popolnoma prekinejo s korenino, z IZROČILOM, zato imajo sicer drobne koreninice, glavno korenino pa si spodsekajo. Primer tega je 40.000 sekt v protestantizmu. Luter je izvedel shu-ha-ri, a na bolan način, in posledice so strašne: protestantizem se v sto ali dvesto letih razvije v levičarstvo, to pa se speča z islamom. To je danes jasno že mnogim. Peklenščki opravijo svoje delo, ker je bila korenina odsekana, napuh pa velik.

Naša zadnja generacija škofov

Slutiti je, da so naši novejši škofje zrasli v šoli, kjer je bila že prisotna 'svoboda' in lagodnost, ni bilo več strogih mojstrov in visokih zahtev. Takšni učenci lahko postanejo briljantni in imajo najvišje uspehe v spričevalih, a nikoli ne razvijejo svoje specifične Božje individualnosti. Zato takšna oseba po šolanju ne kaže kakšne posebne KARIZME, razen karizme diplomatskega obnašanja, da se ostane živ in pri kruhu. Večina današnjega klera je danes v tem stanju, saj za svojo poklicanost enostavno izjavljajo, da je to POKLIC.

O Bog, o sveti Božji križ! Biti duhovnik ali redovnik-ca da je poklic? Si tu le zato, da preživiš svoj trebuh? Si plačan teolog na teološkem faksu le zato, da rediš svojo družino in sebe? Na TV slišim pritoževanja redovnic, da ne zaslužijo dosti za svoje delo. Redovnik bi imel plačo? Ustanovijo Eksodus TV in takoj si dodelijo plače, češ da je delavec vreden svojega plačila?

To je nerazumljen Evangelij. Ko je Gospod Jezus rekel, da je delavec vreden svojega plačila, seveda ni mislil, da si dodeliš plačo, ampak da ne skrbi za plačilo, kajti če si res kaj vreden, te bo že Gospod hranil in oblačil.

Zaradi vsega tega so religije bolj kot ne v duhovnem zatonu, večina ljudi pa ima klerike za voluharje. Kar še ne bi bilo tako hudo, če bi bili med njimi pogumni karizmatiki, ki bi se upali biti s potrebami časa in ljudstva. A jih ni. Škof obišče begunce ob meji, hvali Karitas, in gre domov. Da vizitira, se temu reče. O Bog pomagaj, kakšna uradniška drža. Zakaj nisi tam nekaj tednov, da narod vidi, kako si zdržljiv in resničen? Ali pa si zdržljiv le do kosila?

Naši današnji škofje kažejo, da kljub blagoslovom, ki so jih dobili, nimajo poguma ne karizme, da bi izvedli svoj osebni šu-ha-ri do konca. Kajti ko bi eden od njih storil tako, kot je delal sveti nadškof Vovk, bi se morda kje kaj 'zmotil', in ko bi začelo padati po Cerkvi, bi se mu začel še masaker znotraj Cerkve. Zato so raje ostali na stopnji jeguljave diplomacije, nasmeškov, tviter hvaljenja vseh in objemanja z levičarji, ki nenehno režejo korenine vernikom in Cerkvi. Glede volitev pa si svojim vernikom ne upajo reči NIČESAR. Ta njihov Tao je žal tisti najnižje stopnje, ki deluje le kratkoročno, dolgoročno pa ne. Gnidovec, Baraga in Peter Opeka se teh podalpskih igric niso šli in se ne gredo. Zato so odšli, da so lahko uresničili SVOJO karizmo z Gospodom. Ri faza. 

Pri nas pa se gremo 'psihologijo pod brajdo'. Zelo je prišla na plan ob letošnji popolni tihoti Cerkve glede podpore desnim strankam na prihajajočih volitvah. Ustrašili so se brhke mladenke, NOVE POMLADI NARODA. 

A tudi ta palica bo imela dva konca. 

2. Kdo rabi Cerkev?

Drugo, kar bi povedali, in je jasno opazno razmišljajočemu opazovalcu, je Cerkveni problem visokosti. Razlaga:

V nekem obdobju vseh religij, tudi naše, je bil naval novincev za duhovne poklice tako velik, da je Cerkev zlahka zavračala tisoče kandidatov in sprejemala res le tiste, ki so bili najbolj sposobni. Enako je bilo s samostani, kateri se najbolj polnijo, kadar narod časti duhovščino, država pa je relativno LAČNA. Kot je danes npr. Srbija, pa najbrž Grčija - samostane in semenišča imata nabito polne. Ljudje gredo torej v duhovne poklice tudi zato, da preživijo svoje telo. To smo kritizirali že zgoraj, a tako pač je na tem svetu.

No, v takih pogojih obilja kandidatov skozi stoletja, Cerkev razvije misel, ki je oholost, da je zelooooooooooooooo pomembna in nadmočna. Ko ta misel kulminira, se spravi celo nad resnične svetniške osebe lastne Cerkve. Kolikokrat smo lahko brali ali gledali kak film o svetniku, ki ga inkvizitor (inšpektor) buzorira brez konca in kraja: ''Povej, ti lažnivec in prevarant, ali ti potrebuješ Cerkev ali Cerkev potrebuje tebe?'' In svetnik, ki je bil z dušo že v nebesih, a tu ostaja le da bi pomagal še drugim dušam in Cerkvi, se mora metati po tleh in tuliti: ''Cerkev me ne potrebuje, jaz potrebujem Cerkev!''

Če preganjana svetniška oseba ta postopek z Golega otoka izvede dovolj pogosto in je prepričljiv(a), se inkvizitor zadovoljno nasmehne in mu zmanjša kazen na le nekaj let samote v kakšnem turnu. Papež to potrdi z bulo, revež v osami pa je poln bul po glavi.

V čem je tukaj problem? Psihologija bolne specifične in pol-zaprte skupine ljudi PREPREČUJE šu-ha-ri, s tem pa prepreči razvoj duš in uresničenje hoje za Kristusom. Ostane na stopnji tradicionalizma, ki postane prikriti janzenizem. Še ena lastnost take patologije je, DA NE SPREJEMAJO NIKAKRŠNIH NAVDIHOV IN NASVETOV TAKO OD ZUNAJ KOT OD ZNOTRAJ. Samo delajo se, da jih kaj zanima, SAMO DELAJO SE. Preroke pa zaničujejo, kot so delali že njihovi očetje. Pravijo: ''Zadnji prerok je bil Jezus. Odtlej ne potrebujemo nobenega več.'' In islam se je tega naučil OD NJIH. Za islam je tazadnji prerok vse do konca sveta Mohamed. Take posvetne združbe so obsojene na duhovni propad. Kajti Gospod se znova in znova inkarnira v Svojih predanih služabnikih. 

A vrnimo se, kdo koga potrebuje. Seveda narod potrebuje religijo, ta pa potrebuje narod. Človeški del naše Cerkve je v današnjem času končno začel doumevati, da ona veliko bolj potrebuje narod kot narod njo. Zdaj dela vse, da bi narod prišel k njej, in nima več možnosti zavračanja slabih ljudi. To ima dvorezen učinek: vanjo lahko pride vsakršen 'krš', ljudje s slabimi nameni. Če takšni postanejo duhovniki, Cerkev postane norišnica oz. kabaret. Cerkev ljudstvo potrebuje iz dveh vzrokov: da sama fizično preživi in da opravi svoje poslanstvo predaje Živega Nauka dušam, ki iščejo svoj resnični Dom.

Ko je gospod nadškof v nedeljo izjavil, da ''Ima Cerkev čas'', je pozabil, da narod pa časa nima, in da Cerkev potrebuje narod, bolj kot obratno. Kajti dandanes je ponudba tako velika, da kdor išče Boga, ga lahko začne iskati tudi kje drugje. Žal.

OK, Cerkev torej ve, da potrebuje ljudi, a v sebi tega še ne prizna in ne pokaže. Pokazati pomeni, da vsak posameznik Cerkve zapusti suho pozunanjeno tradicijo in začne izvajati svojo 'noro' karizmo za Gospoda, obdrži pa DUHOVNO IZROČILO prve Cerkve, znotraj katerega sta še vedno prisotna Postava in tradicija. Nič se ne zavrže; sveta maša, evharistija in spoved ostanejo; so tudi izvedeni na spoštljiv način in ne kar tako nekje na burji; a TO NI DOVOLJ. Cerkev mora dopustiti Jezusu Kristusu v navdahnjenih članih, da 'obnori' osebo, da se na svoj oseben način žrtvuje Zanj in za ljudstvo. Saj se hitro opazi, ali je nekdo le preoblečen 'kristusek', ali je resničen: skrajno skromen, pogumen in ali gre skozenj Moč, ne le samovšečnost.

Šele ko je Cerkev polna takih oseb, je to Cerkev naših prvih patriarhov in mučencev, ki je imela Moč, da se širi preko vseh obzorij, ne pa da samo diplomatsko vegetira in postaja skala, preraščena z mahom. Gospodje škofje se morajo zavedati samo ene stvari: diplomatsko maziljenje je SMRT za Kristusov Evangelij. O tem smo tukaj že kar nekaj napisali, a spremembe ni. Vzgoja je bila pohaba. Zato ostajamo duhovna provinca, trgovina z oljem in krompirjem, moko in rabljenimi oblekami, škofje pa so le dobrodušni inšpektorji in prijazni obiskovalci državnih dogodkov. Vse ostalo prepuščajo 'Bogu'. 

Pa Bog mi pomagaj, ker sem to napisal. Prosim Te, dodaj kar manjka; odvzemi, kar je preveč; popravi, kar sem pokvaril; in blagoslovi, ker je Resnica. Amen.

Zdaj pa si brez naglice poglejte film o našem svetniškem kandidatu (kliknite levo spodaj za podnapise). Morda pa se kak višji klerik prebudi iz omame? Če pogledate potezo s prstom prek vratu, ki jo naredi kosovski pripovedovalec na 7:50 min, boste šele razumeli, kdo in kakšni so resnični Jezusovi služabniki. Kdor je iskren iskalec ali že služabnik, se bo zjokal. Spomnil se bo budističnega Kristusa v našem prejšnjem zapisu št. 54.