21. Razlaga prvega pravila svetnikov:

''… ter tiho in nežno poj sveto Ime …''

 3 od 3: zakaj je sveto Ime Gospodovo najvišja molitev,

svetejša od najsvetejših religijskih ritualov?

Jezus Kristus Rešenik

19.12.2017, tor.

Pozdravljeni vsi, ki iščete neposredno druženje z Gospodom! Teden dni je minilo od naše zadnje razlage - čas hitro teče, in ubogi tisti, ki jim ga na koncu zmanjka.

Danes bomo dokončno razblinili dileme pol-vernikov, ki znajo nekam neprijetno poudarjati, da LJUBEČE ponavljanje svetega Imena Gospoda Jezusa Kristusa ''ni krščanska praksa, ni naša vera''. Tovrstna trditev rada pride celo od župnikov, in vedeti morate, da takšne duše svoj boj bijejo šele za SVOJO vero, niso pa še na stopnji razvoja Ljubezni do Gospoda in spoznavanja Gospoda takšnega, kakršen je, kadar smo Njegovi osebni večni spremljevalci.

Pa začnimo od zadaj naprej:

Praktični vidik 'molitve Imena'

Kar je v najhujših časih življenja najbolj uporabno - tisto je tudi najboljše. Zamislite si, da ležite v hospicu in odštevajo se vam zadnje ure. Ali pa potekajo zadnje ure, ko ležite zazidani v Hudi jami. Ali pa ste v prvem frontnem jarku, kjer vsi okoli vas v mukah umirajo. Ali ste v prevrnjenem avtomobilu, in kri vam odteka: boste takrat lahko obiskali sveto mašo? Bo vedno lahko prišel k vam duhovnik? Bo ta duhovnik svetniški ali le prestrašen? Boste takrat lahko molili Rožni venec, če še dihati ne morete? Boste lahko molili dolgo molitev Očenaš? Boste lahko peli psalme? Nič od tega ne boste zmogli. Tudi takrat ne, če vas bodo po gozdovih lovili vojni psi, če boste bežali pred medvedom, če boste videli, da se približuje sovražnik, da vas uniči. Tudi ko vas sredi noči napade hudič, da vam kožo na obrazu guba in stene pokajo in je ledena groza v zraku in se še premakniti ne morete. Ali ko vam bodo dajali narkozo pred zelo rizično operacijo; ko boste videli, da sodnik v sodni dvorani sodi nepošteno; ko vam bo nenadoma po tleh padla najljubljenejša oseba: boste takrat 'lomili kruh', molili litanije svetnikov, iskali molek ali brali psalm? Boste klicali duhovnika na pomoč, ko pa bodo okoli vas umirali mnogi vam podobni? Bo uspel priti ravno k vam, ali bo sam potreboval duhovno pomoč? Ko vas bodo pribijali na križ, pekli na ražnju, utapljali ali kamenjali, kar se vsak dan dogaja krščanskim mučencem našega časa, ki je po besedah papeža Frančiška čas krščanskega mučeništva?

Poglejte, dragi bralci, odrastimo že enkrat. Kajti narava otroka je, da ne misli vnaprej, in takšnih je večina odraslih - ker nikoli niso odrasli. Mar ni rečeno:

Živi v miru, a se nenehno pripravljaj na boj.

Kajti narava Zemlje je BOJ ZA PREŽIVETJE, vmes pa nekaj užitkov, ki se jih krvavo plačuje. Vse to nam je namenjeno, da se končno SPOMNIMO, in si zelo zaželimo Doma, ki je Gospod in so nebesa.

Torej: kritične situacije so vsak dan. Kako se boste takrat kaj daljšega od besede ali dveh, spomnili? Ne boste se: če ste vse življenje molili Očenaš, se ga takrat še spomniti ne boste mogli, pa tudi prošenje vsakdanjega kruha vam bo takrat nesmiselno, pa tudi odklanjanje vsega hudega, kajti hudo bo že pri vas. Takšna je torej narava tega sveta in prej ko to sprejmemo, prej bomo odrasli.

V takšnih primerih je Gospodovo sveto Ime najbolj pri srcu, pameti in roki. Nekoč je prišla zagnana učenka indijskega guruja, ''Boga'', k meni, in govorila o molitvah in himnah nekim polbogovom. ''Čakaj, čakaj,'' sem rekel, ''kaj pa če te ZDAJLE zgrabi smrt?'' Presenečeno me je pogledala, in bila tiho. ''Kako bi molila?'' Izdavila je: ''Ljubi Bog.'' Vidiš, vidiš. Dve besedici sta maksimum:

- Ljubi Gospod,

- O moj Bog,

- Jezus Kristus,

- Ljubi Jezus,

- Ljuba Mati Božja,

- sveta Marija …

Lahko pa se pokliče tudi kakšnega svetnika, kajti med Gospodom in Njegovimi svetniki ni NOBENE RAZLIKE, četudi svetniki niso Bog, a Bog je v svetnikih, in ker so del Njegovega srca, so Bog. Tega seveda noben pol-kristjan ne more doumeti, skupaj z ateisti in muslimani (neverniki). A glej ga zlomka: ravno muslimani ponavljajo Gospodovo Ime, Alah, čeprav Alah pravzaprav pomeni 'Bog', kar pa še ni Ime. Pravilno je: Gospod Bog Jezus Kristus.

Mistični vidik svetega Imena Gospodovega

Mistika je v tem: ljudje smo svobodna bitja, in Gospod nam dovoljuje, da smo pametni ali nespametni. Če smo pametni, živimo v duhovnem svetu, ki je Resnica in je večen in blažen in vseveden; ali pa živimo v materialnem svetu, ki je začasen svet, poln užitkov in hudega trpljenja ter strahu. V duhovnem svetu ni časa, v materialnem svetu, kjer vse mineva, pa čas obstaja, ZATO OBSTAJA TUDI STRAH, katerega simptom je ponavljajoča se tesnoba. Vsega tega me je naučil nekrščanski sveti mož, in spoznali boste, da je res tudi za kristjane.

Sami se torej odločamo za trpljenje ali blaženost. In tisti, ki se odločijo za blaženost v Služenju Gospodu v transcendenci, hitro spoznajo, da med svetim Imenom, Njegovo podobo, ter Živim Gospodom, NI NOBENE RAZLIKE. Bog je namreč absoluten, zato je ENAK Svojemu Imenu, Svoji podobi in Svojemu simbolu. Za ljudi, ki so Božji (duhovni=transcendentni), je sveto Ime Jezus Kristus resnični Jezus Kristus.

Tega meseni teologi in verniki, še vedno ujeti v grehe spolnosti, vina in mesa, nikakor ne morejo doumeti, zato govorijo in pridigajo in žugajo: ''Vse to so samo simboli, SPOMINKI!'' Spominki, da se spomnimo na Gospoda, ki je za njih nekaj daleč, nevidni duh, v nebesih izza sedmih gora in sedmih voda in izza brezmejnega Oceana vzročnosti na duhovnem Nebu. Res, za take nespametne duše je Gospod res daleč. V resnici pa ždi v njihovih srcih, in je znamenje ob poti, je v Knjigi in je v Njegovem Imenu, če ga le LJUBEČE izgovorimo. A ker je za kamniti um vse to le 'simbol', vam, resnično, resnično povem: NE BODO GLEDALI NEBES, AMPAK SPODNJE VICE, ki so že pravi raženj za take nespodobneže, ki si upajo grešiti vpričo Gospodove podobe na zidu. Mislijo namreč: ''To je samo nekaj gline na lesu.'' Ali pa so še hujši od tega:

Učijo namreč, da so vse Božje podobe samo maliki! Ja, in potem po svojih pustih cerkvah nimajo podob Gospoda, nimajo svetnikov, Matere, angelov, in sveto Ime Gospodovo molčijo, kot da bi bili hudiči. Resnično, povem vam: njih vodniki so v peklu, ker zanje vic ni, kajti vice so zanikali.

Je torej tudi Gospodovo prelepo sladko sveto Ime:
JEZUS KRISTUS,

samo malik?

Neumneži, ki ne doumevajo duhovnega sveta, in malikujejo kamnito vero, mislijo, da je Ime Jezus Kristus nevredno njihovega NENEHNEGA ljubečega petja in ponavljanja. Take modele imamo po vsem svetu, in so verniki, ki so šele na prehodu iz ateizma v pravo vero. Četudi so morda že katoliki. Kje pa je šele Ljubezen do Gospoda! A kdor ne Ljubi Gospoda po semenu Ljubezni, ki ga dobiš osebno od Gospodovega predanega služabnika, je še vedno kajn, ne glede na popevanje v svetem hramu in 'duhovno' oblačenje.

V tem je torej mistični vidik petja, šepetanja in tihega ponavljanja svetega Imena Jezusa Kristusa: to je JEZUS KRISTUS, če Ga imenujemo LJUBEČE.

Teološki vidik Imena Gospodovega

Večkrat pomislim ali celo rečem, kakšno hudičevo srečo imajo nekateri pol-verni uporneži in celo teologi, ker ta ničvrednež jona ne obvlada celotnega Svetega pisma. Kajti potem bi jim šele naložil Božjih dokazov. A že tistih nekaj vrstic, ki so se mu približale, je dovolj, da zavrnejo celotne falange zemljenih teologov in duhovnih špekulantov, pripovednikov in pravljičarjev, seveda skupaj z osebnim Srečanjem, Spoznanjem in Služenjem Gospodu, ki je Jezus Kristus, edini Odrešenik (vsi ostali so predpriprava).

Kadar vam torej kdo reče, da je petje/ponavljanje svetega Imena Gospodovega 'nekrščansko' ali 'drugorazredno', se vljudno poslovite in pozabite na ta nesrečni primerek, pred tem pa mu povejte, da se mu je približalo Božje Kraljestvo, ter izrecite tole sveto Resnico, vseh resnic Vodnico:

	Apd 2,21
	In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo Ime, bo rešen.

	Rim 10,13
	In res: Kdorkoli bo klical Gospodovo Ime, bo rešen.

Pa poglejmo še v Staro zavezo, ki jo hočejo mnogi verniki kar pozabiti, ker niso brali Katekizma, kjer piše, da je celotna Stara zaveza napovednik Jezusa Kristusa, kar tudi je.

Mar nisi Ti, naš Bog, pregnal prebivalcev te dežele pred svojim ljudstvom Izraelom in jo dal potomcem svojega prijatelja Abrahama na veke? Prebivali so v njej in Ti v njej sezidali svetišče za TVOJE IME ter rekli: ›Če pride nad nas nesreča, meč, kazenska sodba, kuga ali lakota, se bomo zbrali pred to hišo in pred Tabo – saj je v tej hiši TVOJE IME; iz svoje stiske BOMO KLICALI K TEBI in Ti nas boš slišal in rešil.‹ 

Ti so tudi hecni: Gospoda kličejo šele, ko so povsem v dr..u! Za njih je Bog kot bankomat ali mlekomat za vogalom: tja greš le, ko Ga rabiš. Tudi to je bedno, a bolje kot nič.

No, pa se je krog čudežno sklenil. Današnji zapis sem začel z naštevanjem strašnih stisk, zdaj pa 'po naključju' našel ravno tak navedek, ki govori isto: ko je totalna stiska, lahko samo še kličeš (ponavljaš, poješ, moliš, šepetaš) Gospodovo Ime, ki je JEZUS KRISTUS. Preden sem šel to pisati, sem molil: ''Gospod, bodi Ti'', in res, Gospod je vse to skupaj spravil, kajti po moji pameti in znanju, to ni mogoče.

Ne oklevajte torej: k sveti maši in evharistiji, a to je le ena ura na teden ali na dan, kaj pa ostalih 161 oz. 23 ur? Riba je ves dan v vodi, ptica je ves dan na zraku, želva ves dan misli na jajca, zakopana v pesku, prešuštnik ves dan misli na greh, vernik pa ne bo ves dan mislil na Gospoda? Kakšen učenec pa je potem? Oblečena žaba? Ki javka, da Gospod ne daje glasu od sebe in ne znamenja? To je nepojmljiva blasfemija, in bom kar zaključil, da ne bom še kaj napisal.

Aleluja! Kdor ima nekoga rad, mu Ime tiste Osebe gori v srcu, in usta sama od sebe izgovarjajo njeno Ime. To je najvišja Resnica, in je teologija vseh teologij Mati. Kdor ji oporeka, ima kamnito srce in jezik namesto z medom, z blatom namazan. Zato bo imel tisti, ki ga posluša, blatna ušesa. Le kako bo potem kaj razumel??

Linkajte tistim, ki jih ljubite. Posamezen tekst linkate tako, da najprej spodaj odprete komentarje. Če pa naletite na posvečenega, ki odobrava in živi Učenje, ki je tukaj zapisano, mi prosim sporočite njegovo ime, četudi le v duhu, da postanem njegov večni sluga in mu na kolenih tlakujem Pot Domov.

Aleluja! Pa Gospod se nas Usmili.

20. Teološke zmede: je Bog Oče res jezni nevidni duhec??

Je Bog Oče duh "brez telesa in oblike"??

16.12.17, sob.

To vjutro sem mislil nadaljevati z razlago svetniških pravil, a me je prešinil Nekdo, in danes bom pisal o naglavnem teološkem krču. Navdih sem dobil v TEM mojem komentarju na blogu p. Cestnika, kjer je citiran verz iz Bhagavad-gite. Šele kasneje mi je kapnilo, da ta verz ne velja le za tiste (impersonalne) hinduiste in duhovne začetnike, ki še ne razumejo Gospodove vsepojavnosti v Njegovi Ljubezni, ampak velja tudi za vse tri 'religije' Knjige, torej tudi za krščanstvo in predvsem za nas, katoličane. NAM torej zvoni v daljavi, bi rekel Hemingway. Takole gre ta verz, še enkrat:

"Neinteligentni ljudje, ki nimajo popolnega Znanja o Meni, mislijo, da Sem bil prej brezoseben, in da Sem zdaj postal Oseba. Zaradi skromnega znanja ne poznajo Moje Višje narave, ki je neuničljiva in najpopolnejša."

Najprej kdo je neinteligenten: tisti, ki ne zna ali noče znati Ljubiti Gospoda, ki je Jezus Kristus. Toliko o inteligenci, ki je neodvisna vseh šol.

Judovsko-krščansko-muslimanska travma:

zabloda NEVIDNOSTI in BREZOBLIČNOSTI Očeta

… Je v dveh stvareh glede Boga Očeta, obe pa sta zblojeni:

1. Da je Bog Oče le nek nevidni duh na brezobličnem Nebu, in

2. da je Bog Oče janzenistični kolerik, domala divjak, ki nenehno samo kaznuje.

In ker 'morajo' takega videti (zaradi bolehne teologije) tudi svetniki in svetnice, začno Jezusa Kristusa predstavljati kot nekakšnega viteza dobrote, Robina Hooda, ki nas ščiti pred grmenjem in strelami Boga Očeta, inkvizitorja. Seveda je Bog Oče tudi Pravičen, če ne sprejemamo Usmiljenja, a Bog Oče je predvsem Usmiljen, sicer Njegov del Jezus ne bi mogel biti Usmiljen. Pa si poglejmo, kaj o Očetu piše naš sveti vodnik po teoloških tunelih in resnicah, Katekizem katoliške Cerkve. Četudi je v njem vse Resnica, je tole zabloda in vodilna herezija katoliške dogme:

1159: Sveta podoba, liturgična ikona, predstavlja predvsem Kristusa, ker nevidnega in nedojemljivega Boga ne more predstavljati … … Boga, ki nima telesa in ne oblike, nekdaj sploh ni bilo mogoče predstavljati s podobo …

Od kod jim te zablode, da "brezobličnega" Boga Očeta še nikoli nihče ni videl, če so Ga videli premnogi, in so ostali živi? Že v Mojzesu lahko beremo, koliko ljudi je vse videlo Boga Očeta in so ostali živi in zdravi. Samo en primer: 2 Mojzes 24,9-11:

Nato so šli Mojzes, Aron, Nadáb in Abihú ter SEDEMDESET izmed Izraelovih starešin na goro. In VIDELI SO Izraelovega Boga; pod Njegovimi nogami je bil nekakšen tlak iz safirja, tako čist kakor sámo nebo. In ni iztegnil roke zoper odličnike Izraelovih sinov; zrli so Boga, jedli so in pili.

In se dobro imeli. Bila je žurka. Mojzes pa je osebno govoril z Njim in seveda ostal živ. 2 Mojzes 33,11:

GOSPOD pa je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem.

Po Jezusovem telesnem odhodu je tudi sveti Štefan videl Boga Očeta, a teh stvari si ne upajo direktno zapisati. Apd 7,55-58:

»Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!«

Le kako bi lahko videl Jezusa Gospoda na Očetovi desnici, če ne bi videl tudi Očeta na Jezusovi levici?? In tudi kakšna svetnica prav plaho omenja, da je videla Očeta, sicer bi jo zagotovo na grmadi sežgali, a tokrat je videnje svete Favstine Kowalske zelo jasno izpovedano:

D. 60: Na koncu litanij sem zagledala veliko svetlobo in v njej Boga Očeta. Pred to svetlobo in Zemljo sem zagledala Jezusa, pribitega na križ, tako da je Bog, če je hotel gledati na Zemljo, moral gledati skozi Jezusove rane. Razumela sem, da Bog blagoslavlja Zemljo zaradi Jezusa.

Boga Očeta torej nekateri vidijo v Njegovi transcendentni pojavnosti, in komur je to dano, pade kot pokošen po tleh in se stopi v solze Milosti. In od tega dne je drug človek.

Kaj smo spoznali do sedaj? Materialistična teologija, ki temelji na neodrešenem umu, ki je sam sebi vedno v napoto - ker nekaj trdi, kar malo kasneje zanika - ne zmore doumeti, da je Bog Oseba, s Svojim duhovnim transcendentnim TELESOM, ki ga transcendentne duše LAHKO VIDIJO, če Oče in Sin tako želita. Mar ni Jezus Kristus Gospod na Gori izrekel:

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali!

To pomeni, da Boga ne vidijo le grdobeži, grešniki, vsi ostali pa Ga vidijo in slišijo. Župniki in teologi ta blagor razlagajo, da se nam bo zgodil po telesni smrti, mogoče, če bo sreča. A Jezus ne govori o tem. Govori, da kdor Ga Ljubi, tisti se drži Njegove Besede in On in Oče prideta, in živita z njim (KLIKNI).

Od kod te zablode pri kristjanih?

Glavna težava kristjanov je, da skoraj MORAMO zanikati videnje Očeta, ker da Oče je le en Brahman, breztelesni duh v nevidnih nebesih. To najbrž prihaja iz tega navedka, ki reče:

Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, On je razložil.

Tu pa se začenja veliko mešetarstvo neodrešenih teoloških umov: eni iz tega navedka trdijo celo takšno zvijačno herezijo:

Boga nikoli nihče ni videl, edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On je povedal.

Takšna interpretacija pa je seveda satanski stih. Kajti Jezus Kristus Gospod NI NIKOLI POVEDAL, da Boga Očeta nikoli ni nihče videl, ampak je to zapisal evangelist Janez, za sebe in vse okoli sebe, ki res niso videli Očeta, ampak JIM GA JE RAZODEL JEZUS. To je pomen te vrstice: Tistim, ki Očeta ne morejo videti in biti Odrešeni, jim Ga je razodel Jezus, skozi Sebe. Kajti Oče in Jezus sta Eno, vendar sta dve Osebi. Kdor torej gleda Jezusa, gleda tudi Očeta. Vendar so Očeta videli že mnogi pred prihodom Jezusa in nekaterim je to dano še danes, če ima Bog določen vzrok za to.

Kdo nam je 'zasolil' Očeta?

Boga Očeta so nam torej dodobra zasolili teologi, ki so neodrešeni, ker nimajo dovolj Ljubezni do Gospoda, zato se jim ni razodel. Če pa se ti Gospod ne razodene osebno v medsebojni Ljubezni - le kako boš Odrešen?? Nemogoče je biti Odrešen le mehansko. In tudi le po veri, če ni res strašanska, zelo težko. Kdor pa ni Odrešen, svete stvari po mesnato razlaga in je sam sebi v spotiko. Njegovi učenci pa Božič slavijo po pogansko: s samoljubnim udvarjanjem sebi in svojim želodcem.

Vsesplošni zaključek

Prvi zgornji verz v današnjem zapisu, iz svete Knjige, ki je v pisni obliki stara 5000 let, nam pove, da so bili že takrat in so še danes nespametni ljudje, ki mislijo, da je:

1. Bog Oče neka brezoblična duhovna gmota, ki pa se potem:

2. inkarnira v človeka, kot je to zapisano za Boga Krišno, in 3000 let pozneje za Gospoda Jezusa Kristusa Rešenika.

'Mati vseh svetih Knjig o Bogu kot Osebi', Bhagavad-Gita (ne berite Šankarjevih brezosebnih/impersonalnih potvorb te Knjige, kar počno nekateri pristranski katoliški teologi, da bi hinduizmu nalepili etiketo impersonalizma, monizma in poganskega 'večboštva'), nas torej že tisoče let pred Kristusom pouči takole:

Neinteligentni ljudje, ki nimajo popolnega Znanja o Meni, mislijo, da Sem bil prej brezoseben, in da Sem zdaj postal Oseba.

Tudi katolik očitno misli tako: da Bog Oče ''nima telesa in ne oblike,'' kot to piše v Katekizmu 1159, citirano po svetem Janezu Damaščanu, potem pa se UOBLIČI in postane Oseba Jezus Kristus. To je seveda absolutna zmota, herezija, ki bi končno že morala končati na grmadi. Le kako bo nek duh brez oblike, vonja in okusa, bil Oseba? Če neumnež trdi, da Bog Oče nima ne telesa in ne oblike, torej tudi Oseba ne more biti. Je to razumljivo? Toliko o kamniti teologiji neodrešenih špekulantov. 

Ki v zadnjem času nadaljujejo z masakrom Nauka, dokler ne bo ves svet milijon sort protestantizma. Ki bodo vzklikali: "Ono Alah, ono Alah!" Švedski protestanti so namreč sklenili, da se mora Bog Oče po srednjem spolu nazivati, da bo LGBT zadovoljen. Vlada pa je deželo preplavila z muslimanskimi emigranti, ki sedaj na veliko 'veseljačijo' s Švedinjami - število posilstev je velikansko, a o njih se ne sme govoriti. Tudi frau Merkel je protestantka. Naš dobri papež Frančišek pa ima enako politiko kot ona: vse brate sveta skupaj, ne glede, da ne pašejo skupaj, ker so si različni! Do vsega tega prihaja tudi zaradi teoloških zablod. 

Bog Oče je torej Oseba, ker ima vse duhovne organe, kot mi: vsi kristjani vemo, da Bog Oče SLIŠI, VIDI IN GOVORI, TER TUDI DELUJE. Tudi duše so te narave. Torej ima Oče zagotovo ušesa, oči, jezik in roke. OK? Potem pa le ni nek brezoblični odmaknjeni duh, kot si Ga morda predstavljata islam in katekizem? Je pa On 'v duhu', gledano z naše, zemeljske perspektive. To je dejal tudi Jezus Gospod:

Bog je Duh, in kateri Ga častijo, Ga morajo častiti v duhu in resnici.

Kar pa ne pomeni, da ''nima telesa ne oblike''. Je to zdaj razjasnjeno? Vsi tudi vemo, da je Jezus Ljubezen in je zato tudi Oče Ljubezen, saj nam je On poslal Jezusa - iz Ljubezni do nas, zablodelih duš. In ker je Bog Oče Absoluten, to pomeni:

da je vsako Njegovo delo Ljubezen.

Tudi takrat, ko nas po očetovsko vzgaja.

Pri tem pa se nekaterim pokaže v svojem duhovnem telesu

in jih s tem Odreši za večno.

Druge pa Odreši z Jezusovim razodevanjem zvestim in zaupljivim dušam.

Ker Sin in Oče sta Eno.  

Očetovo duhovno telo so torej tudi Gospod Jezus Kristus, Gospod Sveti Duh, sveta Mati, svetniki in angeli in svete duše, je Cerkev in Sveto pismo, in so slike ter simboli krščanstva. Vse to je Bog Oče v Svoji veliki Ljubezni in vsepojavnosti. A je to tako težko sprejeti?? Tistim, ki grešijo z mesom in vinom, prav gotovo.

Kdor bi to vsaj malo doumel, ne bi besno nakupoval hranil in daril za Božič in Veliko noč, ampak bi se umaknil v kak tihi kot, in GLEDAL Očeta in Sina in Mati in svetnike in angele, in bil vesel v srcu in Miren in svet. Take Božje ovce so Gospodove večne spremljevalke.

Pa Gospod se nas Usmili. 

19. Premor: Ta nori svet, boj s hudičem in Rešitev

14.12.17, čet.

Nenehno poslušam, in vidim, in v duhu vidim, kako neki ljudje, ki so v družbenem življenju kao 'normalni', v resnici služijo hudim duhovom. Mnogi pa celo satanu osebno. Hudim duhovom služi večina prebivalcev, ne glede na nevero ali cerkvenost, satanu pa služijo tisti, ki so Gospoda in Cerkev hote ali nehote preklinjali; ki so verni, a zelo pohlepni, zavistni; ki sodelujejo s tistimi, ki nehote služijo satanu; tisti, ki so nepravični ali celo zlobni do Gospodovih služabnikov v Ljubezni … In še in še je tega.

Najhuje je videti družine, ko eden od staršev za Kristusom hodi, drugi pa proti hudiču. Drugi se tega seveda sploh ne zaveda. Ker služi hudiču, je na tak ali drugačen način ZASVOJEN z nečim nevrednim. In ta zasvojenost se 'po duhu in dejanjih' vtisne tudi v otroke. Če tedaj 'Božji starš' popusti, zaradi ljubega družinskega hudičevega miru, BO SOJEN TUDI ZA DUŠE SVOJIH OTROK. Kajti Jezus Gospod je povedal, da v družine prinaša meč razkola, kajti eni bodo šli za Njim, in drugi bodo ostali kot so, in zato služili mračnemu. In kdor ne stopi v boj, je prav tako hudičev vajenec.

Jezus Gospod torej pričakuje boj. Če niste v boju, niste Kristusovi. Če se zaradi lagodja in lastne bojazljivosti in zasvojenosti vedno znova uklonite večini, samo da bi bil ljubi mir, in na volitvah celo volite proti tistim redkim, ki se borijo proti laži in krivici in brezbožju, potem ste hudičev služabnik tudi vi. In to zaman skrivate: kdor ima oči srca odprte, to takoj vidi na vaši duši, ki je mrka kot temno-modro nevihtno nebo. In zato tudi trpite, kljub šminki.

Vsi svetniki so bili bojevniki. Predvsem s samimi seboj - borijo se, da ne služijo hudemu in kosmatemu, ampak svetemu in Najsvetejšemu. Od teh svetih duš sta pa dve sorti, na grobo rečeno: tisti, ki svoje opravijo hitro, in hitro odidejo Domov; ter tisti, ki so odločeni živeti dlje, da lahko opravijo svoje delo skozi čas, ki je dodeljen običajnemu človeškemu telesu. Taktika življenja enih in drugih je seveda POPOLNOMA RAZLIČNA. A ne bomo danes o tem.

Ampak o tem, kaj je obema skupinama skupno. Skupno jim je:

Kadar je le možno, se umakni ter tiho in nežno bodi z Gospodom.

In vsem je jasno tudi to, da na tem svetu materialnosti ni nobene utehe niti Življenja. Da je to neke vrste zapor za naša telesa, s tem pa tudi za duše nespametnih, ki se ENAČIJO s svojim telesom in imetjem. V to imetje spadata tudi družina in domovina. V resnici pa je duši, ki se je spomnila Doma, ki je Gospod Jezus Kristus, vse to več kot manj ODVEČ.

Sveta Favstina Najsvetejša je v svoj Dnevnik napisala tole pretresljivost in resnico (1589). Če vas ti verzi ne sesujejo v jok Milosti, vedno znova, potem vedite, da ste verska skala, verski kamen, in da zagotovo služite hudim duhovom:

DUŠA ČAKA NA GOSPODOV PRIHOD

Ne vem, Gospod, katero uro prideš,

ves čas zato bedim in prisluškujem,

jaz, Tvoja izvoljena nevesta,

kajti Tvoja izvoljena nevesta ve, da želiš priti neopazno,

a čisto srce Te, Gospod, že od daleč začuti.

Čakam Nate, Gospod, v molku in tihoti,

z velikim hrepenenjem v srcu,

z nepremagljivimi željami.

Čutim, da se Ljubezen do Tebe spreminja v žar

in se bo ob koncu življenja kakor plamen dvignila v Nebo;

takrat se bodo vse moje želje izpolnile.

Pridi že - moj najdražji Gospod,

in vzemi moje željno srce

k Sebi v vzvišeno Nebeško Deželo,

kjer traja Tvoje večno Življenje.

Življenje na Zemlji je eno samo umiranje,

moje srce pa čuti, da je ustvarjeno za višave

in ga nič ne prevzame v teh zemeljskih nižinah,

kajti moja Domovina so nebesa, to trdno verujem.

Jok srca, ki te vedno znova doleti, ko bereš to najlepšo pesem, je najvišja evharistija. Če je niste deležni, vedite, da je vaše srce KAMNITO. Seveda je treba tukaj nekaj pojasniti: njena duša ni nič čakala na Gospodov prihod, ker je bil Gospod nenehno z njo in ona z Njim. Glede tega ni bila prav nič podhranjena, kot so današnji pol-verniki. V pesmi je mislila na svojo telesno smrt in dokončno bivanje ob Gospodu, s katerim sta si Eno, ker je ona tako želela in je Jezus to sprejel, ker je bila Najčistejša.

Vsaka redovnica je mehansko tudi 'Jezusova nevesta', a to je le nek ideal, ki pa ni uresničen, dokler se očiščena duša ne poroči z Ženinom. Ta duša je lahko na tem svetu moški ali ženska, a duše so vedno 'ženskega spola' proti Gospodu, ki je Kreator. Zato so poskusi skandinavskih peklenskih kristjanov, da bi 'raz-spolili' Boga Očeta, heretični. Njim bo kmalu na razpolago samo en izraz za Boga: 'ono Alah' (KLIKNI). Bog je v odnosu do svojih duš vedno Oče, Aba. In nikoli ne bo drugače in nikoli ni bilo.

Duše imamo lahko z Bogom RAZLIČNE ODNOSE: nevtralnega, služabniškega, prijateljskega, starševskega, sinovskega ali zakonskega. Ta, zadnji, je najvišji in je izkaz popolne Enosti z Gospodom. Še vedno sta to dve osebi, a je Enost Ljubezni med njima tako velika, da sta Eno v svojem skupnem delovanju. Takšen odnos ima sveta Favstina Kowalska z Gospodom, zato je Najsvetejša. Nihče od nas o tem odnosu ne more NITI SANJATI, in vse tiste redovnice 'neveste', so lahko izjemno srečne že, če so lahko Gospodove služabnice z Ljubeznijo.

Tudi ta zguba od jone je Gospodov služabnik. Gospod mu je sicer ponudil prijateljstvo, in je Gospod Prijatelj temu črvu, a ta črv je Gospodu samo večni nevredni služabnik v prahu ob Njegovih nogah. Vsi ti Odnosi so si enakovredni v Ljubezni do Gospoda, a služabnik je najnižji od njih in biti Gospodova nevesta je najvišji. Kdor pa si želi, da bi bil najvišji, brez da je pred tem najnižji, je hudičev učenec.

Iz vsega tega lahko nekoliko majčkeno dojamemo, KDO je sveta sestra Favstinka: je Kristusova večna Odrešena spremljevalka, ki je prišla na Zemljo z eno samo nalogo: da razglasi Gospodovo brezmejno Usmiljenje. No, imela je še eno nalogico, da je lahko Prva naloga uspela: morala je postati svetnica. To je vedela že od rane mladosti, že od rojstva. Vse to je storila iz Ljubezni do Gospoda in do nas, ne pa zaradi sebe, kot so predvidevali mnogi vatikanski kleriki, ki so jo za 19 let prepovedali sploh omenjati, skupaj s sliko Jezusa Usmiljenega. Večina klera pa je ne omenja celo danes, četudi je praznik Usmiljenja ali je bilo celo leto Usmiljenja. Častili pa so njenega služabnika, svetega Janeza Pavla II. Vendar, resnično, resnično povem vam:

Samo tisti bo Rešen, ki bo slavil Ljubezen med Gospodom Jezusom in sveto Favstino Kowalsko. Kajti le takšna duša bo lahko potem slavila Gospodovo Usmiljenje in Mu zaupala.

Kdo je torej lahko enak Gospodovim najzvestejšim??? V prah, v prah nečimrneži, v prah se vrzimo pred Gospodom in Njegovimi: to je edina možnost, da bomo Rešeni! Če črvi v blatu delajo priklone Gospodu in Njegovim, in če stenice v prahu slavijo Ljubezen med Njimi - potem smo na dobri Poti. Vse ostalo pa je služenje hudiču. Ne glede na siceršnji verski status.

Aleluja! Pojma nimamo, kako zelo je svet Gospod, aleluja!!

Zdaj pa nazaj brat zgornjo Pesem.

18. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… ter tiho in nežno poj sveto Ime …"

 2 od 3: ključna povezava med glasno in tiho molitvijo

12.12.2017, tor.

Danes je en mesec naših šepetov. Bralci ste vztrajni in nenehno po malem obiskujete vse tri jonove bloge. Obisk vseh treh skupaj bo proti koncu leta že okoli 30.000. Torej upanje, da ti zapisi dosežejo prihodnje svetnike v našem narodu, lahko živijo še naprej. Aleluja!

Nedelja je bila ledena, torek zjutraj je skoraj 15 stopinj C. Občasno udari veter s tako silo, da vse škriplje. Spomnil sem se uličnih izganjalcev, šel ven, in ga v Imenu Jezusa Kristusa okregal, naj odneha. Po pol minute je res odnehal, nastal je totalen mir, le nekaj kilometrov stran je še šumelo. Kaj pa vem, a ljubi Gospod, hvala Ti, če se hecaš s to bedo od človeka!

Danes bomo pojasnili usodno povezanost med glasno in tiho molitvijo. Prejšnjič smo razložili, da bolj ko je molitev glasna in rutinirana, več je izza nje prostora za 'drugo misel', ki se je mnogi še zavedajo ne. Ta 'druga misel', ki je sanjarjenje v ozadju, nam preprečuje uresničenje Prve Zapovedi:

Ljubi Gospoda, svojega Boga z vso silo, ki jo imaš.

S to 'drugo mislijo' v sebi torej ne moremo postati čisti, Božji otroci. Kakšna pa je to sila, če je razklana na zunanje ropotanje in istočasno notranje nezavedno premišljevanje česarkoli?? Tako pridemo do ključne točke vseh religij in duhovnih disciplin:

Kako kontrolirati lasten um??

O našem umu smo že veliko pisali: je kot hobotnica - um ždi v kontrolni sobi v glavi hobotnice, naši čuti pa so kot njene lovke, na koncu katerih so kamere. In čuti pošiljajo posvetne podobe režiserju umu, TA BEBEC PA SI VSE, KAR VIDI, TUDI ZAŽELI! Od tod izvira predzadnja vrstica Očenaša o skušnjavi, za katero slišim, da jo želi sveti oče Frančišek zdaj spremeniti, kar pa je neverjetna teološka napaka v vsakem oziru, o čemer bo treba še spregovoriti. Današnje krščanstvo vse bolj na slab glas in v bebavost postavlja vse naše patriarhe, očake in svetnike, lastnih Cerkvenih 2000 let, in kdor ima 5 minut časa, začenja slediti luteranskim 'navdihom', posledica česar bo še katoliških 40.000 nominacij oziroma Cerkvenih sekt. In papeži bodo storili, česar se najbolj bojijo. Nikarte!

Najprej petje, potem tišina

Ta pisun tukaj je skozi dolga leta v neki drugi religiji izkusil dva sistema molitve: eden je, da zgodaj zjutraj po umivanju tečeš v dvorano in v zbranosti in tišini sediš eno uro, čemur sledi ena ura molitve. Sledi ena ura čiščenja templja, in šele potem uboren zajtrk. Malo čez morje, pa je bil drug sistem, kjer najprej stoje slabo uro poješ molitve, potem pa še slabo uro sediš v tihi zbranosti. Pa seveda delo in obilen zajtrk.

Moram reči, da je razlika med tema dvema pristopoma velika. Če iz postelje ven tečeš v osamljeno tihoto notranje molitve, te bo hudo preganjal spanec, lakota, zmrznjenost in omotica. To je torej TEŽKA pot, četudi zgleda lažja.

Če pa zjutraj najprej stoje glasno poješ molitve, dobiš posebno ENERGIJO. O kakšni energiji govorimo, ve vsak iskren pevec: nekaj te poživi. Ta energija ni Sveti Duh, če nismo svetniški, je pa nekaj podobnega: je univerzalna ki ali chi energija, ki je materialne narave, četudi se je ne vidi.

No, zdajle je pa spet veter v zidove udaril - toliko o moji molitvi proti burji. Je tako tudi pri pastorjih?

Gremo naprej. Tako poživljen od stanja (premagaš zaspanost) in petja (osvežen), potem sedeš v odmaknjenost notranje zbranosti, in ta zbranost je od znotraj polna in žareča. Le umu ne smemo pustiti, da začne sanjariti, kar po kakšnih 20 minutah vsekakor poskuša. ZATO SE MORAMO NENEHNO VRAČATI NA OBJEKT NAŠE ZBRANOSTI. V primeru kristjana je to sveto Ime Gospoda Jezusa Kristusa. Zakaj je Sveto Ime najvišja molitev pa napišemo v tretjem zapisu tega dela.

No, to nenehno vračanje na 'tarčo' naše molitve, je tisti DUHOVNI BOJ, ki ga mora opravljati vsakdo od nas. Celo muslimani so od nekje pobrali idejo o tem boju s samim seboj, a so jo pozunanjili v pobijanje nevernikov in ropanje vsega sveta. To je seveda patološki boj, hudičev boj, pravi džihad pa je notranji boj s samim seboj: s svojim še neuravnovešenim umom, neumnostmi in strastmi.

Kajti naš um ima vse kamere obrnjene v svet, za kar pa ni sam kriv, kot očitno trdi papež Frančišek pri svojem poskusu spreminjanja Očenaša, ampak je temu kriva skrajno zavajajoča Očetova zunanja (materialna) energija, ki nas začara, čim odpremo oči in zijamo vanjo - v materialni svet. Ali je otrok kriv, če je na mizi strup v obliki bonbončkov?? Ni otrok kriv, ker je prešibek, da bi vse vedel in znal, ampak je zunanji materialni svet kriv, da je otrok zaveden. In kdo je naredil ta svet? Naredil ga je Gospod Oče nebeški, a s svojo materialno energijo, ki pa je za vsa bitja zelo skušnjavarska. Zato si mi sami ne moremo pomagati, ker tudi nismo krivi svoje začaranosti. Dobili smo jo že s svojimi starši. Reši nas torej lahko samo Milost. Začetek te odrešenosti je seveda v svetem krstu, a če mu ne sledi zgoraj opisani NOTRANJI BOJ, bomo spet in spet padli, kajti Gospodova čarovnica materialna energija je strahotno močna, domala nepremagljiva. Rešimo se je edino le, če se popolnoma ZALJUBIMO v Gospoda - in Gospod pride, se nam razodene in nas Odreši za večno.

A tej Milosti moramo, ko duhovno zorimo, iti naproti: začeti se moramo učiti kontrole svojega uma. Običajen kristjan o tem NIMA NIKAKRŠNEGA POJMA. Važno da je sit šunke in zadovoljen v postelji. Napreden kristjan pa spozna, da nenehna molitev npr. Rožnega venca um umirja in fokusira: iz Očetovega sveta prevare (materialnih začasnosti) gre zbranost našega uma na Mati in Gospoda, ki je Jezus. Um moramo torej z nenehnim duhovnim bojem

preklopiti na Božjo stran, in ga tam utrditi.

Da iz živalskega postane Božji.

To storimo z lastno namero in trudom, čemur bo sledila Božja pomoč v obliki tovrstne Milosti.

Alternativa začetnemu glasnemu petju

Mnogi živite v okoljih, kjer glasno petje Božjih himen ni zaželeno. Morda živite v bloku ali v hiši skupaj z neverniki (ateisti ali muslimani, ipd.). Takrat morate glas stišati in peti tako, da sami sebe slišite, kdo, ki bi stal nekaj metrov stran pa ne bi mogel več razločiti vaših besed. Če tako molite z malo nižjim glasom in VIBRIRAJOČE, boste že po nekaj minutah čutili priliv moči in osvežitve. Bolj 'grleno' ko molite ali pojete, manj je tega. In bolj ko greste 'nizko', v srce ali trebuh, močnejše je.

Po 5-20h minutah takšnega petja pa se napredni duhovni učenci odenejo v tišino molitve ali že zrenja Gospoda. Takrat se Njegovo sveto Ime ponavlja tako, da se ustnice premikajo za kakšno tisočinko milimetra, a glasu ni nobenega. Vendar tudi to še ne bo zadosti. Kajti naš um bo v ozadju še vedno skušal nesmiselne misli vrinjati, četudi čisto na drobno. Na primer, opazovali boste SAMI SEBE in se veselili sladkosti in miru, kako zelo je VAM fletno. To je seveda znamenje hudiča, in učenec, ki na tej točki nima duhovnega vodnika, samo sanjari svojo bebavo 'odrešenost', kajti v resnici služi hudim duhovom. Navzven pa je 'sveti hudič'. To se dogaja, ker želi SEBI ugodje, ne pa GOSPODU veselje in srečo. Če je torej že usmeritev bolna, tudi vsi ostali napori postanejo bolani. 

'Prevarati' lasten um v tihi molitvi

Zato moramo svoj lastni um prelisičiti: ko smo v tihoti, naš prekleti prišepetovalec v ozadju sicer zelo utihne, ker bi bil sicer hitro odkrit, a ne utihne povsem. Zato ga moramo zaposliti z izbranim programom/mislijo. Ta misel je:

Ponavljaj Jezusovo Ime ČIM BOLJ NEŽNO!

Imamo energijo, imamo namen, imamo sveto Ime, imamo umik in tišino, in zdaj potrebujemo še zadnjo zaposlitev uma: to je ta misel: NEŽNO! Ko tako storimo, in mislimo le na to, da bi Gospoda veselili (ne pa sebe!!!) s čim večjo NEŽNOSTJO ponavljanja Njegovega Imena, takrat nam v srcu zažari ogenj, ki se dvigne v naša usta, in ven z vsakim neslišno izgovorjenim Imenom pride velika Ljubezen. Kot neka srčna žogica. To ni več samo naša Ljubezen, ampak je najina Ljubezen med menoj in Jezusom Gospodom. Enako je z imeni svetnikov, ki so nam zelo pri srcu.

Pa to še ni vse, a naj bo z danes dovolj. Vse napisano je zelo lahko razumeti tistim, ki so že skušali poglobiti svojo molitev, ker se trudijo naučiti izvajati Jezusovo Prvo Zapoved, KAKO LJUBITI BOGA Z VSO SILO, Z VSEM, KAR SI. Kdor pa živi le od hrane, ne bo razumel ničesar, bo pa razumel čez nekaj let. 

Zunaj pa je mrtva tišina: nobenega vetra ni več, samo tisti udarec je bil vmes. Gospod se heca z norcem.

 Zdaj pa kar na vadbo svetniške molitve.

17. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… ter tiho in nežno poj sveto Ime …"

 1 od 3: usodna razlika med glasno in tiho molitvijo svetega Imena

slika: Getty images

10.12.2017, ned.

Ledena nedelja zjutraj. Naslednje dni pa bo spet odjuga. Zavil sem noge v staro vojaško spalko in v mraku jutra začenjam s pisanjem. Juhuhu!!

Nadaljujemo z razlago prvega pravila/vodila svetnikov:

1. Kadar je le možno, se umakni, ter tiho in ljubeče ponavljaj (poj) Gospodovo sveto Ime. Pri tem imej željo, da Ga veseliš.

Najprej povejmo, da lahko Gospodovo sveto Ime, ki je Jezus Kristus, ponavljamo na več načinov:

- kot glasno skupinsko petje,

- kot glasno samostojno petje,

- kot polglasno samostojno petje ali ponavljanje,

- kot skorajda neslišno petje ali šepetanje,

- kot popolnoma neslišno ponavljanje.

Slabe strani glasne (skupinske) molitve/čaščenja

Vse religije ipd. učijo GLASNO skupinsko duhovno petje. Tisti, ki poznajo Gospoda osebno in kot Osebo, pa vse molitve spremenijo v Gospodovo sveto Ime. Zakaj je to tako, bomo pojasnili v nadaljevanju naših zapisov. Zdaj pa k slabim stranem GLASNEGA petja Imena.

1. Če ne rasteš v razvoju Ljubezni do Gospoda, medtem ko kličeš Njegovo sveto Ime (Rimljanom 10,13), POSTANEŠ VERSKI DEMON. Zakaj?

2. Obstajajo deli religij, ki častijo Gospoda kot Osebo, a jim je domala prepovedana 'tiha molitev': samo glasno vzklikanje in plesanje jim je dovoljeno. Zaradi tega mnogi postanejo demoni. Kljub temu, da v lastni religiji poznajo velike svetnike in duhovne očete, ki so vse življenje Sveto Ime ponavljali v TIHOTI. V čem je problem?

3. Problem se nahaja v tem: začetnik, ki bi bil le v tihoti, bi tam le dremal in mislil na neumnosti. Zato mora glasno peti in glasno moliti. Da je angažiran tudi z glasom in stasom. A sčasoma to postane problem, ne več rešitev:

4. Ko si glasen, si kot na prednjem delu gledališkega odra. V ozadju ostaja še veliko prostora za nevidne 'prišepetovalce'. Ko torej glasno pojemo molitve in hvalnice, je v ozadju odra še veliko prostora ZA NAŠE DRUGE MISLI IN SAMOOPAZOVANJA. Zato si dobro zapomnite: tisti, ki pojejo le glasno in na odru ali koru, ne molijo pa v TIŠINI SAMOTE IN ODMIKA, zagotovo ne pridejo daleč na Poti, ampak ostanejo pozunanjeni verniki, ki čistijo le zunanjo stran čaše, kot je opozoril Gospod Jezus.

5. Bolj ko se spreminjamo v Ljubezni do Gospoda, bolj se spreminja tudi naša molitev. NE MOREMO VEČ MOLITI KOT PREJ. O tem jasno piše sveta Favstina Kowalska Najsvetejša. In seveda pred njo sveta Tereza iz Avile. In to je izkusil vsakdo, ki je rasel v Ljubezni do Gospoda.

Glasno in celo javno liturgično petje zato dušo pušča prazno Luči, kar povedo tudi mnogi pevci na koru, ki jim je žal za izgubljene svete maše, kjer so peli - ker ''nimajo nič od njih.'' Seveda to ni čisto tako, a kdor glasno kokodaka, ne more Gospoda sprejeti v polni meri. Tudi sveta Favstina je napisala, da klepetave sestre redovnice ne bodo nikoli videle nebes.

6. Vsekakor je glasno petje nujno: pri skupinske čaščenju in pri začetnikih na Poti (četudi so že starci). Ni res, da od petja na koru ne dobijo nič. Dobijo sicer zelo malo Gospodove utehe v dušo, a veliko ENERGIJE, ki jo glasno ali polglasno petje proizvaja. Ta energija poživlja, vendar je le materialni del človeka - dobijo jo tudi Indijanci, ki bobnajo in plešejo okoli ognja. Božji del pa pride ob odsotnosti ega in v tišini duše. Tega pa glasnim nastopačom manjka. Zato, kot sem povedal zgoraj, kljub umetelnemu popevanju pogosto postanejo demoni. Zgrajeni verski demoni. Cerkve so jih polne.

7. Slaba stran glasnega popevanja, brez umikov v samoto in tišino, je tudi v tem, da ko glasno pojemo, nas zagotovo kdo sliši in takrat se naš mali-ego še KREPI. To je tisti šepetalec v ozadju. Če vzamemo manjšega otroka, ki z vsem srcem glasno poje, v ozadju nima ničesar in je čist kot angel; ko pa oseba postane izkušena, začne peti RUTINSKO, v ozadju pa opazuje druge in samega sebe ali razmišlja o problemih oziroma željah. Kako bo imel takšen človek kakšno duhovno korist od petja ali svete maše??

8. In glej ga zlomka: ko je nekje napaka, tam hudič začne na kup nositi. Takšni ljudje so najprej peli, da bi druge veselili, ko pa je odziv dober, začno peti ali govoriti zato, da so sami zadovoljeni in čutno izpolnjeni. Posledično, če nimajo duhovnega vodnika, ki POZNA Jezusa Gospoda osebno, postanejo še večji demoni. V cerkvi krasno popevajo, ali pa javno poklekujejo in poljubljajo kipe, a le zato, DA JE NJIM LUŠTNO IN DA SE POKAŽEJO PRED DRUGIMI, DA ONI NEKAJ SO. In ker hudič ne spi, začno na kor hoditi zaradi druženja, občasnih čajev in palačink, piškotov, predvsem pa zaradi skupnih potovanj zbora po okolici in svetu. Komu torej služijo taki osebki? Služijo SEBI in soljudem,

NE PA GOSPODU.

Ker jih je napadla splošna krščanska duševna bolezen zamenjave Druge Jezusove Zapovedi s Prvo: namesto da najprej Ljubijo Gospoda, raje skušajo 'ljubiti' sebe in druge. Zato postanejo veliki potuhnjeni verski demoni. In ni jim jasno, zakaj so v dušah nesrečni, ko pa so tako zelo pobožni. Zaradi teh momentov so propadli celi deli sicer obetajočih religij ali disciplin. Kajti hudič pri takih ne miruje, in IZGUBIJO pokorščino, ponižnost, čistost, sramežljivost in skromnost, ter si v cerkvi pridobijo vstopnico za kasnejši pekel, ki se pa bo začel že na Zemlji. Navzven svetniški, lepi, Božji in nasmejani, od znotraj pa prešuštni.  

Da se tega izognemo, je treba lepo poslušno sprejemati Učenje tistih svetih duš, ki so v tišini in umiku služili Gospodu. Kajti: Poti Domov se lahko naučimo le od tistih, ki so sami uresničili Pot Domov in hojo s Kristusom.

Samota in umik, ter tišina duha in duše, seveda skupaj z Ljubeznijo do Gospoda, v ozadju ne puščajo prostora za potuhnjeni 'jaz'. Zato lahko le v tišini in občasni (a redni) samoti (p)ostanemo tisti 'otroci', katerih je Nebeško Kraljestvo. Seveda pa to ni tišina kamnov, tišina zenistov, ampak je v tej tišini duše veliko veselje z Gospodom. In ko se te gromoglasne Tišine nabere, da nas skoraj raznese, gremo ven, polni Boga, in Ga glasno razglašamo. Kdor pa Ga le glasno razglaša, brez polnosti Boga V SEBI, pa s svojim življenjem razglaša samega hudiča, četudi je sicer zelo cerkvena duša.

Toliko na kratko o teh problemih na to nedeljo, naslednjič pa o tem, zakaj je Sveto Ime najvišja molitev, svetejša od najsvetejših religijskih ritualov. Pa čeprav župnik pravijo, da pri kristjanih ni tako. 

16. Premor: 'strašen' pogovor o apostolstvu

in o naših škofih

Srečati vstalega Jezusa in biti Spremenjen

slika: splet

7.12.17, čet.

Nekoliko smo pojasnili prvo pravilo svetnikov:

1. Kadar je le možno, se umakni, ter tiho in ljubeče ponavljaj (poj) Gospodovo sveto Ime. Pri tem imej željo, da Ga veseliš.

Pred nadaljevanjem razlage, se ustavimo pri apostolih. Kdo je apostol?

Tisti, ki je videl (Srečal) VSTALEGA Jezusa Kristusa.

To je merilo apostolstva. Tako vsaj mi je povedala desna roka škofa in diplomiranec katoliške dogme v Vatikanu. Jaz pa rečem: to je edino merilo apostolstva. Če nisi Srečal vstalega Jezusa - le kako se lahko potem Spremeniš??? Resnično, povem vam: ne moreš se.

Vzemimo za primer brate protestante, ki 'trančirajo' domala popoln katoliški Nauk, tisti med njimi, ki so res iskreni v iskanju Gospoda, pa ga začno spet sprejemati in študirati: luterani zelo učinkovito širijo svoj Evangelij po svetu, še posebej med 'pogani'. Vendar najbrž nihče med njimi ne sreča vstalega Kristusa iz oči v oči in iz srca v srce. Ker se zadovoljijo s Svetim Duhom, ki Ga v sebi prepoznajo kot NAVDIH. Po tem navdihu se upirajo Nauku edine Kristusove Cerkve, in tudi eden drugemu, ter ustanavljajo vse več protestantskih Cerkva, imenovanih denominacije, karkoli že to pomeni. Zdaj jih je že okoli 40.000. Ali je to res ideja in navdih Svetega Duha? Pa pustimo to.

Sveti Duh ni Jezus Kristus, niti ni Bog Oče. Zamislite si dva zaljubljenca, hudo sta zaljubljena. Stojita si nasproti. Če se katerokoli živo bitje, ki je normalno, postavi med njiju, bo začutilo nekaj sladkega v srcu. Tudi če sta osebi narazen nekaj kilometrov, in se postavimo med njiju, nekaj začutimo. Vsi torej začutijo 'ljubezen' (strast, poželenje) med dvema zaljubljencema. In enako začutimo, če se postavimo med Očeta in Njegovega Sina Jezusa Kristusa. Tisto, kar čutimo vmes, pa je SVETI DUH. Jezus Ga imenuje Duh Tolažnik, ima pa še več drugih imen. Vendar ta Duh ni Jezus Kristus, kajti ta Duh je na svetu že od začetka sveta in ga nekoliko poznajo tudi druge religije in Spoznanja. Jezus pa je dejal; Matej 11,25-30:

         

Vse Mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase Moj jarem in učite se od Mene, ker Sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti Moj jarem je prijeten in Moje breme je lahko.

Janez 14,21;

         

Kdor ima Moje zapovedi in se jih drži, ta Me Ljubi; kdor pa Me Ljubi, tega bo Ljubil moj Oče, in tudi Jaz ga bom ljubil IN SE MU RAZODEL.

Kaj pomeni, da se ti Gospod razodene? To pomeni, da Ga Srečaš tako zelo, da Ga lahko vidiš in slišiš. Kar te vrže na tla in Spremeni. Jezus ne govori, da se bo taki duši Sveti Duh razodel, ampak se mu bo razodel Jezus Kristus OSEBNO. Pove celo, čemur vsi spodobni dobronahranjeni teologi oporekajo: Jezus nekaterim razodene celo Boga Očeta, če Jezus tako želi. Tistim, ki pa niso pripravljeni na takšno razodetje, ker se ne držijo popolnoma Njegovih navodil, in še vedno ljubijo svet (družina, spolnost, denar …), tistim pa pošilja Duha Tolažnika, Svetega Duha. Vendar, resnično, resnično povem vam:

Taki so lahko zelo strastni do vere in oznanjevanja, lahko govorijo 'Gospod, Gospod', lahko celo čudeže delajo, a Spremenijo se še ne prav dosti, ampak le napol. Kajti še vedno jim je dosti do denarja in do velike družine, in telesnega zdravja in kupa prijateljev. In 'pametnega' telefona. Če pogledamo najbogatejše čudodelne protestantske pastorje, vidimo, da so mnogi med njimi hudi MILIJONARJI. Četudi delajo čudeže v Jezusovem Imenu in v navdihu Svetega Duha, niso resnično Spremenjeni. Ždijo v Gospodovem OBILJU, namenjenem poganom, zavračajo pa Gospodovo UBOGOST, ki je končni korak Domov, namenjena Njegovim osebnim učencem.

Gospoda je torej potrebno Srečati. Gospod pa NI Sveti Duh, kajti imamo tri Božje Osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Samo Srečanje Jezusa-Kristusa-Odrešenika osebno, prinaša končni MIR in prenehanje 'bezljanja' naokoli. Kajti, resnično, resnično povem vam:

Sveti Duh je Tolažnik in Bojevnik in Skrbnik in Negovalec,

Jezus Kristus Gospod pa je Odrešenik.

Kaj zdaj - kako postati apostol? Kaj je s škofi?

Živeti je treba, kot je Gospod živel. On je svetoval popolno ODVEZANOST od družine in popolno NAVEZANOST Nanj. Kristjani pa imajo raje denar in svoje družine in občestva, kot Njega, pa še Njega s Svetim Duhom zamenjujejo.

Rajši imajo šele drugo Zapoved o ljubezni do sočloveka, kot Prvo Zapoved vseh zapovedi: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsemi silami, ki jih premoreš!

Takšnim pa se Jezus Kristus NE razodene direktno, iz srca v srce. Zato je zanje Pot v nebesa hudo kritična, pa četudi so storili veliko čudežev v Njegovem Imenu. Pred nebesi morajo skozi 'čistilnico', vice, o katerih Sveto Pismo govori kar nekaj, a celo tisti, ki se naslanjajo le na Pismo in protestirajo, tega v pismu nočejo videti. Vse to pišem zaradi vas bratov in sester, da ne pademo v zablode, ki nam bodo dale ogromno časa v trpljenju, preden se spet poberemo.
   

Vendar se Gospod ne razodeva tako lahko, kajti naši grehi so uporni, in celo sveti Ignacij Antiohijski je raje umrl v areni od levov, kot da bi še živel brez Srečanja Kristusa osebno. Ni mogel več zdržati, Ljubezen ga je klicala. Kljub temu, da je bil osebni učenec svetega Janeza, katerega je Jezus Ljubil kot svojega sina, sveti Ignacij ni bi do konca Odrešen, ker še ni Srečal Kristusa, četudi je bil ves čas v Svetem Duhu.

Prišlo je torej do prekinitve Nauka o Ljubezni do Gospoda. Janez je Ljubil Gospoda, da se človek kar zjoka, ko to vidi v Evangeliju; in Gospod je Ljubil Janeza bolj kot koga drugega. In enako je bilo z Magdaleno. Pa vendar se prenos znanja o Ljubezni ni uspel prenesti na naslednji rod, na tiste, ki Jezusa niso srečali, ko je bil človek in je Vstal. Vzrok, zakaj do tega ni prišlo, je obsežen in je povezan tudi z upornim judovstvom, a ne bomo danes o tem. Dejstvo pa je, da tale ničvredni jona zdaj dopolnjuje ta del Nauka, oziroma ga pojasni tako, da celo neumni lahko postane sveta Gospodova duša, če le želi.

Ker postajam predolg, rešitev problema poiščimo pri naših slovenskih škofih. Vsak škof katoliške Cerkve je 'apostolski naslednik'. Torej bi moral biti V SVETOSTI, ker bi moral Srečati vstalega Gospoda Jezusa Kristusa. Kar pa je težko, če je Nauk o Ljubezni prekinjen, in so samo vera v Gospoda in dobra dela ostala. Zato imamo škofe po vsem svetu, ki so sicer hudo teološko podkovani, niso pa še Odrešeni. Kar je problem; podobni so protestantskim navdihnjencem: veliko Gospoda razglašajo, a sami niso Odrešeni in Spremenjeni. Ker to je težko doseči, če Nauk o Ljubezni ni razglašan in sprejet od tistih, ki resnično Ljubijo Gospoda. In to je problem VSEH krščanskih Cerkva, ter tudi Judovstva.

Rešitev

Rešitev pišemo že iz dneva v dan: Ljubi Gospoda tako zelo, da ti svet ne pomeni ničesar več, razen vsakodnevnih nujnih dolžnosti, ki pa jih je vse manj. Vendar to ni dovolj: kako boš Ljubil Gospoda, če ne Ljubiš Njegovega svetnika, ki ti je bližji od Gospoda? Resnično, povem vam:

Lažje je Gospoda srečati tistemu, ki časti, Ljubi in SLUŽI Njegovega svetnika, kot tistemu, ki skuša Ljubiti Gospoda direktno brez da Ljubi svetnika! Kaj šele, če ima le vero v Njega, Ljubezni pa ne! Slednjim se Gospod razodeva skraaaajno redko.

Kdor torej Ljubi in služi čistega Gospodovega svetnika, prav tako sreča Gospoda osebno, in je Odrešen še preden mu umre telo. In takšen človek je pravi apostolski naslednik. Bratom protestantom Lutrove Cerkve pa je ta možnost žal odvzeta, ker zaničujejo svetnike in omalovažujejo Mati, ter govorijo, da so svetniki … raje ne ponovim.

Kaj imajo s tem slovenski škofje?

Pojma nimate kajne, verni kristjani, katoličani? Tale jona pa bi nekaj vriskal, a mu Gospod še ne dovoli, kajti sadje še ni čisto do konca dozorelo, bo pa zelo kmalu. A so že zunanja znamenja. Zato vam povem, da se ne bom razpočil: kar nekaj škofov imamo, in nekaj se jim dogaja. Niso le v Svetem Duhu navdahnjeni, ampak - eden po eden - samega Gospoda začenjajo videvati. Tega nihče ne ve, nekateri med njimi še sami ne. Vsekakor pa se je nadnje spustil ne le Sveti Duh, ampak tudi Gospod osebno. Morda so Mu bolj odprti zaradi 'treme' skorajšnjega pohoda v Rim, a to ni vzrok. Vzrok je, ker so začeli Ljubiti Gospoda tako, da Ljubijo Njegovega svetnika. Recimo sveto-Favstino-Kowalsko-Najsvetejšo,-vedno-brezgrešno,-od-Gospoda-posebej-poslano-Njegovo-večno-osebno-spremljevalko-v-nebesih. Naklonjeni so Besedi o Ljubezni do Gospoda. To vam bodo nekateri med njimi povedali, ko pride čas. In prihaja čas, ko bo pameten iskalec k njim osebno hodil, in oni bodo morali spovedovati in odvezovati in svoje 'trmaste' duhovnike voditi SEM.

In nisem edini, ki to vidi; so Božje duše, ki jim zidana Cerkev sicer ni prva opcija, pa mi omenijo: ''Nekaj se dogaja našim škofom??'' Jaz pa rečem: končno postajajo to, kar so: apostoli. To je za znoret veselje!! Pa ljudi, da li je to moguće? Pri ljudeh in mehanski veri ni mogoče, pri Ljubezni do Gospoda pa je mogoče. Brat Yun sploh ni vedel, kaj je govoril, ko je dejal, naj Slovenija postane nov Izvir, kajti govoril je po Svetem Duhu.

Vse to sem moral napisati, da me ne raznese od veselja. Je pa treba paziti: hudič spotika tudi najbolj poklicane, že napol svete, če se razpustijo v filozofiranje in poslušanje v ovce preoblečenih volkov. Ali če jim naraste napuh. Če mislijo, da jim zlata (škofovska) raketa na glavi res pripada. Kajti pripada Gospodu in Njegovim svetim. Zato je dobro raketo nositi kot tat, ki so ga ulovili. Če sploh. Sicer bi pomenilo, da Ljubijo malo, kdor pa malo Ljubi mu je malo odpuščeno in zato je malo Žive Vode Življenja nad njim, zato malo vidi in malo razume in malo Dela za Gospoda stori. Posledično ostane mehanski vernik, duhovnik-strojnik. Dober le za v vice. Nikarte! Mar niste klicali Svetega Duha nad Cerkev in sebe, ter jadikovali, da 'Bog molči', zdaj pa je sam Gospod Kristus prišel? DANES je torej Čas. 

Aleluja!!