- Nadaljevanje uvodnih dveh blogov JONA GRE V NINIVE ter ČIVKI O HOJI S KRISTUSOM. Brez študija teh dveh bodo tukaj obravnavane teme težje sprejemljive novemu obiskovalcu.

- Lotevali se bomo stvari, ki jih iskalec/vernik ne opazi, ali pa razume po svoje, ne po Božje.

- Iskrene duše vabljene h komentiranju in s tem oblikovanju bloga.

- Naslovna slika zgoraj: spovednica, v kateri se je spovedovala tudi sveta Favstina Kowalska (KLIKNI). Foto: naš hieronim.

četrtek, 17. maj 2018


69. Zakaj je 'upravičeni' samomor neupravičen
Zapletena in usodna psihologija samomora.

Slika: splet

17.5.2018, četrtek, aprilsko vreme.

Nekaj dni nazaj je svet obšla farsa 104-letnega avstralskega znanstvenika, ki je na neki švicarski kliniki končno uspel storiti samomor. Češ, da mu je življenje postalo betežno. Bil je 'pri brihti', celo duhovičil je, pel odo z besedo Bog v besedilu, na koncu pa izjavil, da ne veruje v posmrtno življenje.

Zelo se je prevaral. Kdor lahko sledi stanje duš - kajti mi smo duše, ne telesa, telesa so le obleke, ki jih po nekem času odvržemo - je lahko z grozo spoznal, kako zelo zapravljeno življenje je živel tak človek, kajti iz blagega rosenja je prišel pod peklenski kap: v svet lačnih duhov, to je v predpekel. Svet torej, kjer vladajo hudi duhovi, ki si želijo nečesa skrajno zemeljskega. Npr. smrti telesa.

Le nekaj dni po tej novici potem slišim za samomor znanega mi človeka: ponovljena huda bolezen, katetri, vrečke, operacije, trpljenje in nobenih možnosti … Ker ima vsakdo točko, na kateri se lahko zlomi, takšnega odhoda ne smemo in ne moremo ocenjevati in soditi, ampak biti sočutni; se bi pa dotaknil stanja duha pred usodnim dogodkom, ker za dušo nosi skrajno hude posledice.

Upravičenost samomora

Seveda je samomor kdaj tudi upravičen, recimo v vojni, kot pogumne Kurdinje, ki so se razstrelile, preden so jih v roke dobili islamski 'džihadisti'; pa morda samomor, ko si hudo trpinčen v zaporu, da bi izdal svoje prijatelje; ali samožrtvovanje v vojni, za dobro drugih ali rešitev nemočnih …

Tudi svetniki mnogih religij delajo pravzaprav samomore, iz velikega hrepenenja, da se duša končno popolnoma vrne k Bogu. Ti 'samomori' so na nek način prikriti, ker so posledica velikih askez, naporov in postov. Dejstvo je namreč, da je narava Zemlje in našega telesa tako zelo strahotno močna, da marsikateri duši preprečuje trden stik z Gospodom, ki duši prinaša Mir, ker je naš edini in končni Dom. Že smo večkrat omenili primer svetega Frančiška, ki je šel izzivat nekega sultana dol v Arabijo, da bi ga 'kao' v mir spreobrnil, ker pa je bil to pameten mož, Frančišku ni nasedel in ga ni naredil za mučenika, ampak ga je lepo sprejel, vljudno poslušal in na koncu celo obdaroval. Če sem enkrat prav videl, mu je daroval lep nož, kar je bilo pravzaprav cinično darilo. 

In je šel Frančišek lepo domov in tam začel s hudimi askezami, ki so ga na koncu pripeljale do zgodnjega konca in vnebohoda. Tudi naša Najsvetejša (ker je nitya siddha, Gospodova osebna spremljevalka in poslanka s posebno nalogo), sveta Favstina Kowalska, se je še pred vstopom v samostan in boleznijo 'mučila' z ostrimi pokorami, katerih jedro je bilo odpovedovanje hrani, trdo delo in nenehna molitev.

Seveda pa moramo strogo ločiti islamistične oblike zavrženega džihadističnega samomora ob istočasnem čim večjem umoru 'nevernikov', v peklenski veri, da jih bo to pripeljalo v raj. Takšna sprevržena vera lahko svoje častilce pripelje le do tja, kjer se nahaja njen izumitelj, ki je v K 46-9 jasno zapisal dvom o lastnem odrešenju. VEČ

Problem psihološkega stanja samomorilca

Pri samomoru, kjer se nekdo želi rešiti svojega telesa, da bi si olajšal neko tegobno stanje duha in/ali telesa, je težava v tem,

v kakšnem stanju duha se pripravljaš za to dejanje
in v kakšnem stanju duha ga izvedeš.

Poglejmo si nekaj zakonov, ki si jih je potrebno dobro vtisniti v spomin:

1. Stanje našega uma pred smrtjo je izjemnega pomena za usodo duše po zapustitvi telesa. V večini primerov se stanje, ki je pred smrtjo, potem samo nadaljuje ali celo STOPNJUJE.

2. Zaradi tega vse iskrene duše, ki iščejo Gospoda ali morda že hodijo za Njim, NENEHNO KAR SE LE DA LJUBEČE MISLIJO NANJ.

3. Kajti nikoli ne veš, katero uro te doleti smrt, in če takrat nisi v ljubezenskem stanju duha, Ljubezenskem do Boga, te po smrti telesa ne čaka PRAV NIČ DOBREGA.

4. Zato se resnično duhovni ljudje nenehno pripravljajo, kajti ko pride umiranje telesa, pa naj traja eno sekundo ali pa en teden, takrat zna biti precej kaotično in dušeče in boleče. V takšnih trenutkih lahko zbran Božji um obdržijo le tisti, ki so to stanje duha nenehno vadili in ga tudi trdno utrdili. Takšni lahko umro tudi navidez težavno, a ker je njihov duh trdno povezan z mislijo na Gospoda, ki je Kristus, in to v Ljubezni, bodo Rešeni.

Razlika

Vzemimo torej ta dva tipa samomora: pri enem misliš na Boga in se morda obrambno žrtvuješ za druge, ker jih Ljubiš (recimo v vojni); ali da jih ne bi izdal in s tem pogubil; pri običajnem samomoru pa je človek ujet v samega sebe in svojo brezmejno in 'nerešljivo' muko.

Stanja duha so torej popolnoma različna, zato so tudi usode duš po smrti telesa popolnoma različne. Imamo recimo državnika, ki naj bi bil kristjan, ki je vse življenje sedel na dveh stolih in bil čaščen; pokopljeta ga garda in škofje, a se znajde v predpeklu ali v deželi asur, prepirljivih demonov. Zakaj? Ker se ni spovedal mladostnih vojnih grehov, in odšel je v tiste svetove tistih hudih duhov, ne glede na to, kdo vse ga na tem svetu hvali. Hvalijo ga, hvalijo, z Ljubeznijo pa zanj ne moli NIHČE. Zato tudi tiste, ki ga hvalijo v njegovi pogubi, čaka ta 'raj', kajti kogar hvališ, boš njegovo deželo spoznal.

'Sodobno' (= pogosto izkrivljeno) krščanstvo živi v brezmejni zmoti o lahkotnem odhodu v nebesa, dovolj naj bi bil recimo že cerkveni pogreb, pa kakšna maša za pokojnika, ali kakšna molitvica. ZMOTA, ZMOTA, KAKŠNA HUDIČEVA ZMOTA!

V Gospodov Dom zlahka pride, kdor zmore le nekaj minut Ljubiti Gospoda, morda celo nekaj sekund, a ta Ljubezen mora biti popolnoma čista, v srcu ti mora biti SAMO ON, tako zelo, da nič ne misliš nase in svoje želje in tegobe.

Da pa je lahko nekdo v tem stanju duha, mora biti resničen duhovni bojevnik. Kajti če te golega z glaževino reže kasnejši 'veliki filozof', kot je duhovnikom počel znani partizanski morilec; ali pa te duši lastno dihanje in bolečina; ali te morijo strašna duševna stanja; ali pa je smrt prišla nenadoma, skozi nesrečo, kri brizga in imaš samo še eno minutko časa:

Kdor takrat uspe Ljubeče pomisliti na Gospoda, je Rešen.

To doseči je torej precej zahtevna naloga. Enako je, ko si omrtvičen od protibolečinskih sredstev ali če umreš v komi.

Stanje duha tik pred samomorom

V lokalnem časopisu je članek o mladem boksarju. Tekst nosi naslov: Ko se boriš za zmago, postaneš pošast. To me spominja na pripovedi bivših profi-morilcev, ki povedo, da moraš imeti v času 'akcije' posebno strašno hladno in nepopustljivo stanje duha, sicer naloge ne boš opravil. To stanje duha lahko ponazorimo s primerom podivjanega psa, ki ga ne more ustaviti nič:


Domišljamo si lahko, da tudi samega sebe ubiti zahteva podobno stanje duha do sebe ali sveta. Vsaj pri običajnem človeku je tako, kajti ubiti sebe je pravzaprav protinaravno. Samo izjemno redke osebe lahko umro v ljubečem stanju, bistvo katerega je ljubeča misel na druge, Drugega, ne pa nase.

Običajen človek, ki dvigne roko nadse, pa mora biti v nekakšnem peklenskem stanju čustev in uma, kar pa je potem tragično za nadaljnjo usodo te duše.

Seveda obstajajo tudi POSKUSI samomorov, kjer oseba bolj prosi za pozornost in pomoč, kot pa da bi dokončno želela umreti, če pa je odločena umreti, je običajno stanje takih oseb peklensko, zato tudi po smrti obstanejo v peklenskih stanjih duše. Iz njih si sami ne morejo nikakor pomagati.

Pomoč

Pomoč takšnim neodrešenim dušam je seveda molitev Gospodu, da se jih Usmili. Vendar resnično, resnično povem vam:

Samo Ljubezen do Boga Odrešuje,

zato mehanske neosebne maše, ter molitve iz navade in brez srca, brbljanja, takšnim dušam ne pomagajo domala NIČ.

Še več, ne le to: včasih celo svetnik zaman moli za neko dušo, če ta ne sprejema Ljubezni, ker ima še neke izjemno močne zemeljske težnje. Takšna duša ne bo odšla Domov, ampak bo kot lačni duh živela v energijski sferi materialnega sveta. Te duše so demonske, saj jih imajo pravico mučiti hudi duhovi. Sveta sestra Favstina v D. 1698 zapiše:

"Pogosto spremljam duše umirajočih, in zanje milo prosim zaupanja v Božje Usmiljenje in moledujem Boga za zveličavno Milost, ki vedno zmaguje. Božje Usmiljenje večkrat v zadnjem trenutku doseže grešnika na čudežen in skrivnosten način. Kakor da bi bilo navzven vse izgubljeno, toda ni tako; duša, osvetljena z močnimi žarki skrajnega Božjega Usmiljenja, se v zadnjem trenutku s tako silno Ljubeznijo obrača k Bogu, da v enem samem trenutku od Boga prejme [odpuščanje] tako grehov kot kazni, navzven pa ne kaže nobenega znamenja ne obžalovanja ne kesanja, ker se na zunanje reči ne odziva. O kako nepojmljivo je Božje Usmiljenje.
Toda, o groza, so tudi duše, ki prostovoljno in zavestno zavračajo in prezirajo to Milost. Tudi pri samem umiranju usmiljeni Bog daje duši svetli notranji trenutek; če duša hoče, ima možnost, da se vrne k Bogu. Toda pogosto so duše tako zelo trdovratne, da zavestno izbirajo pekel; onemogočajo molitve, ki jih druge duše zanje izročajo Bogu, in celo prizadevanja samega Boga…"

Ja, tudi to se dogaja: s prošnjami in molitvami izprosiš dušo do Gospodovih stopal, čez teden dni pa jo najdeš spet v greznici zemeljskih hotenj in strasti. Potem pa naj kar ostane tam, da se bo nečesa naučila.

Rešitev

Obstajajo tri točke, tri navodila, da se rešimo peklenskih stanj:

1. NENEHNO LJUBEČE MISLI NA GOSPODA,
2. NIKOLI NE POZABI NANJ,
3. POPOLNOMA ZAUPAJ NENEHNEMU PRIKLONU PRED NJEGOVIMI NOGAMI.

Kdor ta edini Nauk postopoma spravi v vsakodnevno prakso, je Rešen, še preden sploh umre, in tudi po smrti telesa nikoli ne umre, ker ga Gospod osebno sprejme; kdor pa ostane v zemeljskih in peklenskih stanjih duha, je mrtev, kajti njegova duša (= on) je oddvojena od Izvora Miru in Sreče.

Zaključek: samo Ljubezen

Glede na vse povedano je zdaj razumljivejše, zakaj so mnogi Kristusovi mučenci mirno kot ovce sprejeli meč. Eden od njih je svoj meč celo dvignil v bran, potem pa je roko spustil, kajti braniti se pogosto pomeni posebno živalsko stanje duha, v katerem pozabiš na Gospoda. Enako je bilo z rimskimi mučenci v areni: brez odpora, a z mislijo na Jezusa so sprejemali meče in čekane zveri.

To ne pomeni, da se ne smemo braniti, da ne smemo iti v začasno zverinsko stanje duha, da bi zaščitili nebogljene, a vedeti moramo, kam nas takšna odločitev lahko pripelje, zato moramo biti na koncu vseeno sposobni Ljubiti Boga.

Enako je s samomorom: le redkokdaj resnično kaj rešuje. Kajti stanje duše pred nasilno smrtjo bo še slabše kot pred njo. Včasih srečam človeka, in ga vprašam, kako kaj njegova mama v domu. Reče: ''Dobro. A to ni nikakršno življenje. To je vegetiranje.'' Razna stanja demence in telesnih bolezni so morda res videti kot nesmisel, vendar mi smo duše in zato to ni res. Rečem mu: ''Tudi takšno stanje ima svoj smisel, duša mora predelati neke stvari, ki jih še ni.'' Pisal sem že o ljudeh, ki ne morejo umreti. Mnogi od njih so neverni. Ali pa imajo na sebi kak skrit težji greh. Že pri 75-ih so za v grob, vendar potegnejo krepko preko 90, pa so še živi. Ti ne morejo umreti, ker so na nekaj pozabili. Ko se s tako osebo pogovarjaš, in omeniš smrt, ti odločno reče: ''Jaz bi že umrla, a ne morem!'' Ne moreš, ker veš, da te na oni strani nekaj čaka, ta nekaj pa je Nekdo. Oče. Ti pa Ga nisi Ljubil(a).

Na kaj je torej vredno čakati, ne glede na težavna stanja duha, duše in telesa? Čakati moramo na svojo popolno UBOGOST. Na stanje brez napuha. Ta ubogost postane TOTALNA, in s tem dozorela, šele, ko odvržemo VSE svoje izgovore in pristranska pojasnila, ter se zrušimo pred Gospodom, v upanju po Njegovi sladki Milosti. Priznati moramo, da je On Najsvetejši in Najdobrejši in Ljubeči, mi pa smo uboge gnide. To je dober Začetek neke velike in večne Sreče.

Da pa pridemo do tega stanja ubogosti, je potrebno tudi kaj potrpeti. Ko je umiral France Prešeren, ga je nekdo vprašal, ali trpi. Pritrdil je in rekel: "Tudi Jezus je trpel." In ker Jezus na križu ni dobil požirka vode, ga tudi France ni sprejel. Pa naj še kak cerkveni neumnež trdi, da je bila Prešernova vera trhla. Do zadnjega je mislil na Gospoda. 

Kdor tega stanja popolne in iskrene UBOGOSTI, ki vodi v pristno ponižnost, ne doseže, ima tri možnosti: živeti še naprej v posvetnih sanjarijah, risankah in 'nagradah'; dvigniti roko nadse; ali pa želeti umreti, a biti nesposoben tega. Vsa ta tri stanja so pravzaprav pekel za duha in dušo.

Kajti samo Ljubezen do Jezusa, ki je Kristus, Odrešenik, nas Prebudi, oživi, oveseli, pomiri, izpolni in samospozna v Bogu. Aleluja! Kaj naj še zavpijem o Njem, ne da bi kar dušo spustil? To pa bi bil 'samomor': klicati v Božjo slavo in pri tem od veselja izdihniti!






11 komentarjev:

  1. Jona, končne stvari pojasnjuješ, za dušo in nje Pot Domov. O, ko bi ljudje vedeli, kaj se z dušami dogaja, ko jim telesa kot popisana ugasnejo. S čim vse se slepijo in kičijo, nadebudne v lastnih domislicah in kar ne odnehajo. Bližina smrti, njihove ali bližnjih ter kakšna težja bolezenska stanja so znanilci preobratov.

    Gospod in misel na Njegovo deklo, ki obdela 'zatravljeno' plast naše duše, da se v polnosti odpre k Jezusu Rešeniku. Ta naša družba pa je 'sterilna smrti', odrinjena je na stran, čez njo smo potegnili črto. Otroci ne vidijo več umiranja živih bitij, kje na kmetih še, ostalim pa je to daleč od oči. Le od kje so prišli zrezki na krožnik, hmm?

    Starejši pa umirajo po bolnicah ali domovih, zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Ko pa se pogovarjam z ljudmi, vidim, da se večini ravno ob dejstvu tega prehoda nekaj zatakne in pogled jim zaide nekam drugam, nekaterim navzgor, nekateri bolščijo pa v tla ali kam drugam. Jona, točno to, kar si pojasnil. Kako boš umrl – odvrgel telesa kletko, če ti duša ni lahka, srce ni čisto in ČE NISI OPRAVIL SVOJE NALOGE DO GOSPODA in NJEGOVIH? To pa ni nek 'haml' in fantaziranje, ampak je boj, duhovni boj. Četudi telo kaj štrajka, ga volja, ki z vadbo jekleni, počasi utišuje in na uzdo daje.

    Spomnim se pogovora nečakov pred časom. Eden je rekel, da ko bo umrl, bo srečal svetega Jožefa. In vprašujoče dodal: »A ne, da lepa smrt ni navadna smrt?« Potem pa reče drugemu: »Daj, poljubi slikico sv. Jožefa, da boš imel srečno smrt.«

    Hvaljen Jezus in Njegovi. Studenci Žive vode pri Milemu žubore, v srca pokorna Njegovim v hipu privrše. V priklonu pred Vami, lidija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Najbrž si hotela napisati 'popipsana' ugasnejo. Prav imaš: ko hodim po kakem mestu, vidim ljudi, vse, od mladine do starcev, a vidim le eno: nekak naravni NAPUH, ki je nujen, da si izboriš prostor. Vsakdo v sebe nekaj verjame, vsi hodijo kot osvoboditelji Ljubljane, in takrat se spomnim, da sem bil tudi sam tak, in ko grem mimo kake vitrine, se vidim v odsevu, in zdi se mi, da sem najbrž še vedno kak purman? Vendar v srcu pa je drugače; kogar Gospod reši, je v hipu na kolenih, ko samo pomisli Nanj.

    In prav govoriš: smrt je odrinjena iz naše družbe, zato ljudje ostajajo neodrasli, pa se kitijo z doktorskimi naslovi in dvakrat zaobljenimi avtomobili. Tako bom rekel:

    NEMOGOČE, N E M O G O Č E je odrasti v duši, brez stika z naravo, kar pomeni DELATI Z NARAVO IN V NARAVI, živeti v njej, KAJTI NARAVA TI VSE DAJE LE NA TRD NAČIN. Zdaj pa poglej pohabljeno mladino, ki je super-komunikativna, pa fante, ki se brijejo in frizirajo, haha, nekdanji hieronim je dejal, da se "gvircajo" ... Nikoli niso garali v naravi ali šli skozi nekajletni uk pri kakem mojstru nečesa: kako bo taka brihta kdaj odrasla, pa še umiranja ni videla in ne pokojnika od blizu??

    Zato pa so mrtvi. Dokaz mrtvosti so zasvojenosti s samimi seboj, nazivi in lažnim prijateljstvom prek telefonov. Potem pa pride NARAVA, življenje=smrt, in se sesujejo, ter gruntajo, da nekaj ne štima, kajti pohabljeni starši so jih učili, da je življenje uživanje, namesto da jih učijo, da je življenje TRENING PRENAŠANJA TRPLJENJA, priprava na očiščujoči križ torej.

    Zato, ko pride huda tegoba, začno o samomoru razmišljati. Rečejo: "Ko se enkrat začne trpljenje, ni več vredno živeti." Ja, to zdaj učijo pohabljeni starši svojo okuženo zalego. Kako se bo taka duša rešila, saj deluje proti Jezusovemu nasvetu:

    Vzemi svoj križ in hodi za Menoj.

    Prav vam je povedal nečak: srečna smrt se mora izprositi, ker je ena od dveh velikih Milosti, skupaj s ČISTOSTJO. Kdor se bori biti čist, in Ljubiti Gospoda, bo imel zanesljivo srečno smrt, razen če se ni odločil za kaj drugega, mučenika morda, in Gospod mu bo to izpolnil, kajti za tako osebo pa takšna smrt velja za srečno.

    Poljubi slikico svetnika, objemi knjigo o njem, prikloni se Gospodu do pasu ali do tal, kadarkoli greš mimo Njega, pa boš videl, kaj je nekaj lepega, nekaj sladkega v srcu.

    A temu receptu še nekaj manjka: ne jemlji NIČESAR od ljudi, ki so Bogu hinavski ali celo sovražni, ki so v visokih krogih, ki so gnade in slavljeni od sveta, kajti sicer boš moral njihov črni dolg duše odplačevati, in zaman boš gruntal, zakaj toliko trpiš, ko si pa tako hudimano 'dober človek'. A to ni dobrota, to je norost.

    Aleluja! Svet pa po svoje. Pa lep vikend imej lidija, in hvala.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jona, hvala za poglobljen odgovor z Duhom. S 'popisanimi' je bil pa tipkarski škrat, sem prečesala za popravke in so še vedno notri, joj. Se opravičujem.

    Se pa dogajajo zanimive reči, danes zjutraj odprem novo Družino in na zadnji strani kolumna Credo mojstra Rebule. Spregovori o tem, kako si je 104-letni Avstralec, botanik, ki bi moral občudovati naravo, vijolice, gobice in pragozd, se čuditi stvarstvu, vzel življenje. Se strinjam z vami, g. Rebula. Zaokrožite pa s prošnjo za srečno smrt, kar smo tudi mi včeraj pisali, čeravno tega članka včeraj nisem brala, šepet pa je bil napisan včeraj zjutraj, ko Družin še ni bilo v domovih. Hmm, ima neka 'tajna veza', ki pozna jo Gospod. Če povzamem, kar pove g. Rebula - tako pa si je vzel življenje ta znanstvenik, kar lahko naredi samo Tisti, ki ti ga je dal. In se še posmehljivo vedel na koncu ob zvokih Himne Radosti. Kje je pa sedaj končal, je pa jona pojasnil.

    To je drža tistih materialističnih znanstvenikov, katerih pamet je odnesla iluzorna energija, maya. Kljub večkratnim doktoratom nekateri, so to ljudje, ki nimajo prave inteligence in zlahka varajo ljudi.

    Če se prav spomnim, pa je občudovanje stvarstva, ko je kot bolni deček ležal v postelji, navdahnilo mojstra, blaženega A. Gaudija in čez leta prineslo sad. Je spreobrnjenec in se je lotil projekta Sagrade Familie, bazilike svete Družine v Barceloni. Kot lahko beremo, pa je imel celo svojega duhovnega voditelja, s katerim se je redno srečeval. Našega mojstra Plečniki pa Slovenci in naša Cerkev (še) nismo uspeli spraviti bližje k oltarju pred vesoljno Cerkvijo.

    Hvaljen Jezus in Njegovi, h Gospodu se pomudimo, Mu kapljico čiste Ljubezni srca ponudimo. V priklonu pred Vami, lidija.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ta je pa dobra! Z g. Rebulo da sva pisala o isti temi, na plano pa dala tako, da nobeden ni mogel od drugega 'plonkati'! To je možno le po Svetem Duhu, ne po človeku. Res imava z gospodom 'neko tajno vezo', ki jo jaz priznam, on pa iz Božjih (Cerkvenih) razlogov taji, a ko pride njegova ura, bo ta bedni jona uporabil 'tajne veze' pri Gospodu, pante Božjih Vrat mu bo z WD-jem podmazal, da se bodo tiho in gladko odprla.

    Družine dobim šele po mesecu ali dveh, ko jih drugi že predihajo.

    Ja, znanost je norost, ko se začne dotikati tistega, kar slepo oko in meter ne moreta izmeriti. In ker tega ne morejo, ker nimajo kvalifikacij, da vidijo Gospoda, zaključujejo, da Boga najbrž ni, in duše tudi ne. V enaki bedi je končal tisti slavni Hawkins. Življenje takih ljudi je že itak en dolg, turoben SAMOMOR. Mislijo, da vedo vse, a vidijo le nekaj planetov od milijard vesolij in svetov, od katerih je le ena četrtina materialnih oz. materialno-energijskih, ostala pa so duhovna. Takšni škrati še krave izza vogale na morejo videti s svojimi omejenimi očmi, še svoje pimpeka ne, če gredo lulat ponoči in ni luči, pa sodijo vesolje in celo Boga! In se izgovarjajo, da imajo kamere za okoli vogala, a kaj ti bo kamera, če zmanjka elektrike, elektriko pa lahko da le tisti, ki v elektrarni pritisne na gumb. Torej nekdo, ki ima Božjo dušo v sebi, zato je živ. Vsa njihova znanost je nategovanje ljudstva, da jim naivno daruje denar za takšne raziskave, ki na koncu ves svet vodijo v propad, uničujejo naravo, vojne kvadrirajo, duše pa ugrabljajo.

    En tak norec je bil baje dober prijatelj svetega papeža Janeza Pavla II., in je študiral dvema opicama glavi zamenjati na ramenih. Kar sebi bi to storil, ter dokazal dejstvo o svoji pameti.

    Zato mi za take nategune ni prav nič mar, ko odhajajo v peklenske pokrajine, saj so imeli veliko drugih priložnosti, kot Juda Iškarjot, in nikjer ne piše, da so Jezus in apostoli kdajkoli molili zanj, potem, ko se je obesil. Saj jim bo na koncu sveta bo itak zmanjkalo opore, in bodo Odrešeni, kam pa naj gredo takrat, kot le Domov? Kajti Bog je LJUBEZEN.

    Pri samomoru smo: ker smo duše, ne telesa, je samomor že to, če vsak dan odlagaš čaščenje in Služenje Gospodu na naslednji dan. Namesto tega se svet raje ukvarja z uživanjem, ki mu sledi hudo trpljenje. To je samomor. Kdor pa umre za ta svet, in vanj skoči Kristusov Duh, pa oživi na vse pretege, in jasno vidi Resnico, in vidi Gospoda tudi če je slep; pleše, četudi je hrom; je bogat čeprav je berač; in poje iz srca, četudi je nem. To je nadaljevanje Kristusovega Evangelija. Slava Tebi Sveti!

    Rimljanom 8,9:

    "Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni Njegov."

    BODI NOR, NOR NA BOGA.

    OdgovoriIzbriši
  5. Jona, hvala ti za odgovore, tajna veza z g. Rebulo je pa ganila. Slava Tebi Usmiljeni, skrivnostna so Pota Tvoja, bližina Tvoja je Milina, sladkost v srce da.

    Ta zaslepljenost ljudi vodi v huda trpljenja, zaradi katerih se nekaterim zbude nebes hrepenenja. Omenil si v šepetu, da je Najsvetejša nitya siddha, Gospodova osebna spremljevalka. V Dnevniku 1632 sv. Favstina zapiše:

    Moje srce je začutilo, da sem kraljevi otrok,
    da sem se znašla v izgnanstvu, v tujini.
    Spoznala sem, da je moj Dom nebeška palača;
    tam se bom šele počutila kot v lastni Domovini.

    Od svetnikov se lahko učimo hrepenenja po lastnem Domu, ki je ostalim dušam zaradi njih norih in sebičnih želja prikrit. Sveti so bili v duhu Doma, le telesa lupinica je bila tu, da so dokončali Nalogo za Gospoda. Odpiranje srca je utrjevanje smeri, da duša več ne zgreši. In tiste tri omenjene točke vodnice nebes iz šepeta, ki se jih v duhu ljubeče ponavlja, do prakse. Ko tole pišem, sem zagledala pred seboj prizor iz filma Risen, ko tisti Rimljan vpraša Jezusovega učenca, pod prisego dane besed, kje so ostali učenci? Apostol pa odgovori: »They' re Everywhere!« Oni so Vsepovsod!

    Hvaljen Jezus in Njegovi, Vi ste povsod, ko srce Ljubi. V priklonu pred Vami, lidija.

    OdgovoriIzbriši
  6. Lepo si napisala, a nekako je vse skupaj zmedeno? Pa malo razčistimo zadeve, ker pol-kristjanom nalivaš olja na ogenjček zmot:

    1. Ne hvali jim preveč sladkosti in Miru nebes, ker se bodo šli k hipijem drogirat. Kakorkoli je rešitev le pri Gospodu, moramo vseeno opraviti svoj delež na Zemlji, tisto, kar je najstrašnejše nujno. Pravico do 'duhovnega samomora' ima samo tista svetniška duša, ki že danes živi z Gospodom ob sebi, vsi ostali pa morajo trpeti ta svet kamna in krvi, da bi jim uspelo sploh najti stik z Njim. Mislijo, krščenci, da so posebna odrešena sorta, ker so že krščeni, a takih je največ v peklu. Kajti, kot je napisal škof v eni Družini: če si res Odrešen, to dokaži S SVOJIMI DELI. Brez svetniških del pa si le kristo-fantast, in naloga takega je 'terpejt', trpejt in iskati Gospoda, s takšno neustavljivo silo, kot je Savel iskal Njegove učence, da jih pobije kot zajce. In ker je s tem preganjal Jezusa, je bil Jezus tako vesel take predane duše, da se mu je Odkril, in ga v nekaj dneh spremenil v velikega svetnika in (poleg Mela Gibsona) največjega misijonarja.

    2. Govoriš o treh točkah, ki so jedro Edinega Nauka, in ki govorijo, da niti za hip ne pozabimo na Gospoda, um pa ti je pred svoj ekran postavil sliko Božje-norega-Jerneja, ki je v norem pogumu in entuzijazmu Klavdiju generalu 'afne guncal', češ da so Jezusovi učenci 'vsepovsod'. Tu imaš malo frontalno motnjo. Naj jo pojasnim:

    Ko sem bil na vzhodu, sem kot laik moral za kak mesec ali dva zapustiti samostan, da sem zaslužil nekaj denarja s trdim delom na tržnici veliko-milijonskega mesta. In sem v tempelj poslal razglednico s pozdravi, da ne skrbijo zame, ter napisal, "da je Dharma (Nauk) vsepovsod, kamor grem." S tem sem mislil, da ker je v meni, je povsod. Ko pridem nazaj, me učitelj pokliče in po pogovoru reče: "Pisal si, da je Dharma povsod." Kot bi me skala v srce zadela sem takrat spoznal svojo bedno ubogo, napihnjeno, slepo in prekleto zmoto:

    Spoznal sem, da je Nauk le V TISTIH, ki so od tega Duha, ki živijo tako, ker so sebe samega izgubili, da so se v Božjem našli. In da me je le učiteljeva NAKLONJENOST držala nad vodo, in da Nauk ni vsepovsod, ampak je kot dež, ki se zbira le tam, kjer so močni oblaki.

    Tudi Jezusovih učencev ni vsepovsod. A mi prosim, lidija, sporočiš ime našega klerika, ki je čisti Gospodov bhakta, da ga obiščem in mu s solzami čistim podplate njegovih poljedeljskih čevljev? Kje vidiš, da so vsepovsod - čeprav se vsi imenujejo za Njegove osebne učence, da jim ni treba 'prerokov' in svetnikov poslušati?

    Jaz pa vidim, da ni učencev, ki bi ZAPUSTILI VSE, IN ŠLI ZA NJIM. Vidim samo verne in neverne samomorilce, ki delajo svoje bedne duševne samomore. Kajti če bi videl le enega Gospodovega svetega med nami, ta bedni jona od zgube ne bi pisunil vseh teh tekstov, ampak bi bil tiho kot grob.

    Vidiš Lidija, Bog je vsepovsod, A NAJDEŠ GA LE V SVETIH LJUDEH; Nauk je vsepovsod, tudi v kuplerajih in na RTVLj, A ŽIV JE LE V GOSPODOVIH ČISTIH BHAKTAH (Bog-ta-h). Samo tam se delijo hostije, ki SPREMINJAJO duše iz živalskih v Božje.

    Zdaj pa nazaj deeeelat; trava in ščavje rasteta kot rastejo naši grehi, če jih ne pukamo vsak dan ob točenju solz nad samimi seboj. Pa hvala in Bog s tabo.

    OdgovoriIzbriši
  7. Preletel sem tole brezbožno analizo 'upravičenega samomora' in še enkrat poudarjam, da kdor na koncu misli na umor svojega telesa, POSTANE DEMON, in njegovo življenje po telesni smrti je strašno:

    http://www.delo.si/sobotna-priloga/janko-pleterski-si-zeli-umreti-52217.html

    Sicer pa je ves ta vik in krik glede medicinskega samomora ena sama smešna hinavščina: poglejte tistega 104-letnika, pa zdaj g. P., kako so ti ljudje nedosledni v svoji želji, da jim ves svet asistira pri samomoru:

    Smešni so, zelo so smešni, kot boste videli: na TV je bila japonska nadaljevanka, in stara mama, ki jo je vnukinja hranila z žličko, je jamrala, da bi rada umrla. Vnukinja ji reče:

    "Kako boš umrla, če pa vsak dan prav rada vse poješ?????"

    Zakaj pa ti 'prostovoljci' jedo vsak dan? Bom razkril način zapustitve svojega telesa, ki je znan že od začetka sveta:

    NEHAJ JESTI. Umolkni, moli in NE JEJ. Saj tudi hudo bolni pred koncem največkrat ne jedo več. Ne misli na to, kako bi ubil svoje telo, ampak enostavno utihni, Ljubi Boga in ne jej več. In ti ne bo treba delati reklame po vsem svetu.

    Kdor pa pridno papca vsak dan, svet pa mori o svoji globoki 'pravici' po samomoru, po možnosti javnem, je demonski, zato mu duša nadaljuje to usodo še brezmejne čase po zapustitvi telesa. To je DEJSTVO.

    Bi res želeli?

    OdgovoriIzbriši
  8. Jona, uff, hvala, prav si me usmeril in vidim svojo zmoto, odgovor sem večkrat prebrala. Točno to, ko si priklopljen na Božje omrežje zaradi naklonjenosti Božjih ljudi, je vse 'ajnfoh', srčno in sladko. Če pa se ta močan Božji oblak odmakne, pa suša preti in le bore malo cveti. To so dejstva duš popotnic, ki Domov so se namenile, s tem, da Njegovim in Gospodu bi služile.

    To pa je sedaj vprašanje za terno. Kje je kakšen naš klerik, ki je čisti Gospodov Bog-ta-h? Ne vem, ne vem … Duhovniki, ki bi pomagali opravljati Božje Delo, kot ga je bl. Sopočko Najsvetejši, ki je pomagal speljati Božji načrt. Čeprav je bil sprva zadržan, a so ga Božji žarki razsvetlili, da je 'grizel' in nosil svoj križ dalje.

    Čudno je to pri nas, vsi so nekam tišasti v nekih svojih kapricah, ko se gre pa za Božje Kraljestvo, pa ta vnema pojenja ali je ni. Nimamo ne svojih uradnih svetnikov, slovenska Cerkev jih pusti čakati v vrsti, bo že, bo že, imamo čaaasss! Torej nimamo ODNOSA in Ljubezni do svojih svetih, ali pa nekateri kar menijo že, da so jim podobni. Zavist ...

    Ko pa pogledaš kakšne naše slovenske izdelke (kratki filmčki, pesmi pete pri mašah, ki so objavljene na you-tube, ravno včeraj sem eno zasledila …), ki bi pričale o Božji Ljubezni, pa kar prikažejo, je le pomoč soljudem, torej Drugo Božjo zapoved, brez ŽIVETE PRVE BOŽJE ZAPOVEDI. To pa je le poželenje in iskanje nekih koristi zase, kako sem jaz dober; torej Slovencem manjka LINK. Nenavadna je ta zemlja slovenska, 'mačehovska kri', ki zgleda pravih Božjih v svojih nedrih ne trpi. Zato pa so nekateri pravi, npr. sveti Baraga, kar odšli in svojo karizmo zaživeli v polnosti drugje.

    Še nekaj glede samomora, ta 104-letnik v zmoti, je dal nek slab zgled, ki pa duši ne prinaša rasti. Zato še enkrat in na večno, ljubemu Gospodu hvala za Milosti.

    Hvaljen Jezus in Njegovi, nas prave Poti učite, detajli hoje za Kristusom se naklonjenim srcem odstro, v priklonu pred Vami, lidija.

    OdgovoriIzbriši
  9. Hvala ti lidija za raziskavo in razmišljanje, dobro si razložila, odlično, ČUDNA JE TA DEŽELA SLOVENSKA, PO VSEH HRIBČKIH CERKVICE, PA NOBENEGA SVETNIKA.

    Vse je en šmorn, mešano meso, Cerkev + povprečen levi volivec. Sem gledal npr. gospo Rosvito spet v Odmevih, in zdaj je pa čisto jasno, da ni neke mentalne zmožnosti, kapacitete, razumeti jedra demokracije, ZAKAJ LAHKO EN SAM ČLOVEK, ČE IMA PRAV, ZAUSTAVI VSO DRŽAVO. Tega ji nikakor ni možno dojeti,

    in če se potem spomnimo, da je napisala knjigo Bučar, ter trdno zagovarjala njegovo zveličarstvo, knjige ji pa objavljajo katoliške izložbe (in s tem vernikom sugerirajo njeno lojalnost), lahko le sklenemo, da je to ena sama zelo čudna naveza, tudi s Cerkvijo. Strašno čudna, glede na to, da se je hudobija in nespovedanost dotočnega bivšega oficirja najbolj izkazala, ko je na stara leta romal k Jankoviću, da bi ugonobili Janšo, češ da je Janez Janša ne-demokrat. In imaš zdaj navezo Cerkve, RTVLJ, knjig, ter ves državni aparat, kateri skuša zatreti vsakogar, ki je osamljen v svoji pravični bitki.

    Vsa ta kolobocija se potem odraža: v SAMOMORILNOSTI in ZAPITOSTI naroda; bežanju mladih v tujino, v kilavi veri; v Cerkvenem nemaru za lastne svetnike; ter v pridigi župnika, da svetniki nič Cerkvi ne prinašajo, ker so prav tako grešni. Potem pa gre tak tolovaj še na volitve in jasno je, koga voli. Vmes pa v svoj telefonček strmi in pritiska, ker rad 'fejsa'.

    Nema puta, mi je rekel Bosanec, ni ceste na luno in zato ni verjel, da so bili ljudje na luni.

    Zaključek: največje zlo delajo pri-koritni prisesniki, ki zaradi interesov lastne denarnice ali položaja v neki visoki združbi ne ločijo več dobrega in zla, zato celo papež Frančišek ignorira in zatira pedofilske žrtve ne le v Čilu, ampak tudi v lastni argentinski škofiji; ne zaznava svetosti Medžugorja, v Evropo pa vabi milijone uničevalcev tote kulture. In skuša očenaš spremeniti. Jej, jej dobrega človeka muke.

    Ja, pot v pekel tlakujejo dobri ljudje. Kajti dobri ljudje niso sveti ljudje, zato je njih um še vedno ZEMELJSKI, sam sebi nasproten, in ne vedo, ali imajo Svetega Duha ali Ga nimajo, pravijo da Ga imajo, a Ga prosijo, če bi malo prišel, pa ne preveč, da ne bo kaj narobe.

    Diagnoza kompletnega stanja v latinščini: SKUŠATIS PRDNITIS, A RIT STISNITIS.

    To pač ne gre, BOG in mamon fletno skupaj, na kar računajo.

    Bog se nas Usmili, Gospod, saj vidiš, da smo narod hinavcev, samo tega jono poglej, ki Ti slavo poje: na volitve je ljudi spodbujal, zdaj pa kani ne obiskati jih, ker Te desni niso prav nič poslušali, Cerkev pa je TIHO, saj njena vloga ni vzgajati ljudi, ampak kot fosil v skali mirovati, da preživi do konca sveta, ker si Ti tako rekel.

    OdgovoriIzbriši
  10. Jona, res je, kar pojasnjuješ, ko gledamo ta svet, je vse ena kolobocija in kompromisarstvo. Ko poslušam kakšne duhovne, pa tudi ne razumem vsega, kaj želijo povedati. Bi vernike, samo kvaliteto, ne kvantitete, po drugi strani se jim klopi v cerkvah praznijo, pa jih to skrbi … zemljene so vse te reči.

    Naj strnem, kaj v duši mi leži:

    Ljubiti Gospoda in Njegove veseliti, zaupati Vanj in vestno Ga slediti. Če je sreča ta z Milostjo obdarjena, da Njegovim se lahko količkaj pomaga, uborno srce prede in se radosti, ko dejanje iz Ljubezni žarek Gospodov pozlati.

    Hvaljen Jezus in Njegovi, priklonu pred Vami, lidija.

    OdgovoriIzbriši
  11. Spet, ko si pisala komentar, sem jaz pisal 70. šepet. Če te prav razumem, duhovniki, ker vidijo, da je malo ljudi v klopeh, iščejo pojasnila, da naj bodo pa ti maloštevilni, a versko kvalitetni, Božji. Že že, želja pobožna, a resnica je ta, da jih je malo in še ti so zmedeni?

    Prav si zaključila lidija, bistvo življenja: PREKLOPI na Boga in se veseli! Včasih se mi kak bralec bloga javi, da že dolgo bere, potem pa izpove svoje muke, ki so VEDNO družinske, in se čudim, čudim, kaj neki so brali do sedaj, če ne razumejo preprostega

    poskusa Ljubiti Gospoda.

    To je tako, kot če bi zasvojeni s pornografijo ali čim drugim poskusil iti ven in s kolegi igrati košarko do onemoglosti. Saj ljudje to delajo: doma se ne razumejo, pa gredo v vinograd krampat; v službi jim je hudo, pa mislijo na bodočo nevesto; v bolnišnici ležijo in se veselijo planinstva ... Pri nas pa je obratno: pri maši so, a bi klikali na telefon; molijo, a na packarije mislijo?

    Začnimo po malem razvijati veščino Ljubitve Gospoda. Je to tako težko, katolištvo ... : pravoslavci poljubljajo ikone in križe - in Gospoda poljubijo; naše babice so pušeljčke darovale pod razpelom - in Gospoda razveselile; še muslimani in budisti se klanjajo do tal pred Nekom, vam pa je tako težko sliko Gospodovo ali Materino Ljubiti, kot da bi otroka objel in nahranil?

    Ja, baka ni tsukeru, kusuri wa nai.

    Nadaljuj lidija; kar je v nas, raste, in vidim, da je v tebi Ljubezen do Jezusa in svetnikov. Aleluja!!!


    OdgovoriIzbriši


11.9.2018: Blog in komentiranje sta zaprta. Vesel študij!

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.