Sv. pater Pij: "Jezus nam v Evangeliju govori, da Nagrade ne dobi tisti, ki je dobro začel; niti tisti, ki je nadaljeval nekaj časa; ampak tisti, ki je vztrajal do konca."
- Nadaljevanje uvodnih dveh blogov JONA GRE V NINIVE ter ČIVKI O HOJI S KRISTUSOM. Brez študija teh dveh bodo tukaj obravnavane teme težje sprejemljive novemu obiskovalcu.
- Lotevali se bomo stvari, ki jih iskalec/vernik ne opazi, ali pa razume po svoje, ne po Božje.
- Iskrene duše vabljene h komentiranju in s tem oblikovanju bloga.
- Naslovna slika zgoraj: spovednica, v kateri se je spovedovala tudi sveta Favstina Kowalska (KLIKNI). Foto: naš hieronim.
ponedeljek, 7. maj 2018
66. Odgovor
na vprašanja o žalosti
Sveti Filip Neri Vedri
7.5.2018, pon, oblačno.
Mislil sem opisati skapirani način matematičarstva glede
ZD, a bom raje počakal še kak dan ali dva, da vidimo, kar se videti ne da in
slišati ni možno.
Pred nekaj dnevi sem dobil sporočilo, in obljubil, da bom
tukaj podal odgovor, ker je SMS premajhna stvar. Takole piše:
''Pozdravljeni, zahvaljujem se vam za preproste resnice, ki jih
razodevate v blogu, ki mi segajo do srca, čeprav se vedno zjokam, zopet čutim
živost. A žalost ostane, ne najdem pravega vzroka. Ali v duhovni Ljubezni prav
tako občutimo veliko žalost, ko mine globok mir v duši? Rada bi razumela, ker
se na take trenutke ne poznam več. Res pa je, da v zunanjem svetu ne iščem več
nobenega upanja. Ali je to normalno, ker sem včasih kot duh :) Iz srca hvala.''
Pozdravljena bralka B(l)oga! Kratka vprašanja, ki pa so
globoka, ker prihajajo iz stiske iskrenega iskanja olajšanja za dušo. Če ljudje
čutijo ŽIVOST v besedah, pisanih ali izgovorjenih, čutijo duha v njih, in takim
besedam se reče spirit words. To niso
besede polne alkohola, špirita, ampak Duha.
1. Žalost: rečeno je, da se žalost občuti takrat, kadar naše iluzije zadenejo ob zid - niso uresničene.
Ljudje živimo v ponavljalnih iluzijah, ki temeljijo na materialnem, ne pa na
duhovnem umu in željah. Največja iluzija od vseh je, da je zemeljski partnerski
odnos recept za osebno srečo. Namreč, imeti
ODNOS z Gospodom in Njegovimi svetimi, to je naša edina resnična Družina, kajti
mi smo duše, ne telesa. Ker pa smo se po svojih strasteh in hotenjih rodili
na tej Zemlji, ki je težaven popravni dom za nespametne duše, nam fizično telo
in okoliščine vsilijo drugačne standarde, ki so kot volk, preoblečen v ovčji
kožuh: mislimo, da nas bo posvetni odnos z drugimi ljudmi osrečil. In to
trobijo tudi Cerkve, ker ne znajo učiti odnosa z Gospodom, zato pač učijo le
Drugo Jezusovo zapoved, ki pa je brez Prve pravzaprav le ena pokveka.
Razumeti morate resnični namen
partnerstva (iz katerega potem prihajajo vse največje žalosti tega sveta).
Namen vsakega partnerstva je, da se skupaj išče in sreča Boga, kar je naša
edina naloga na Zemlji: iskati in najti Boga, ter Mu z Ljubeznijo služiti. Vendar
imamo duše povsem različne HITROSTI hoje za Kristusom - večja ko je razlika,
večje so težave v partnerstvu. Zato od žene ali moža ne moremo pričakovati, da
bo imel enako hitrost in željo po Bogu, ker je to v veliki meri stvar karme, je
vrojeno. In samo sveti krst tega žal ne spremeni. Potrebno je več, potreben je
OSEBEN NAPOR ISKANJA BOGA. Kot se je trudil Jezusa najti Savel, da Ga ubije, in
ta trud mu je prinesel svetost.
Ljudje pa gredo v partnerske zveze zaslepljeni: vsakdo si
želi, da bo NJEMU ugodno. Drugega ne jemlje kot dušo, ki je še nezrela na Poti Domov,
ampak bolj kot sredstvo za lastno zadovoljstvo. Kaj je pravzaprav poroka? Je legalizacija svobodnega spolnega
izživljanja. Tako se to začne. Na koncu koncev je vsako dejanje in vsak
zemeljski cilj samo potuhnjena želja po spolni zadovoljitvi. Govorijo sicer o
ljubezni, a to je le POŽELENJE.
Vse to so skušnjave, ki nam jih prinaša čarovnica materialna energija. Zato je papežev namig po zamenjavi te vrstice v očenašu seveda teološko absolutno z-grešen,
in ga lahko opravičimo le s tem, da je to inkarnacija papeža za ateiste.
V tem je osnovna korenina vseh žalosti na tem svetu. Iz nje
pa prihajajo druge žalosti, ki so posledice neuresničenja naših želja. Ker pa
zdaj že razumemo Božji vzrok žalosti, ki je skrit izza vseh posvetnih žalosti,
lahko razumemo, da žalost prihaja iz neuresničenega
stika z Bogom, kajti mi smo duše, ki so zablodile v materialnem labirintu.
In ko najdemo izhod iz tega labirinta, ko najdemo svoj Dom, ki je Kristus, A L
E L U J A, potem pa res nekaj Živega plane v nas, in zbudimo se iz morečega
sna.
2. Res je, da nas mučijo tegobe treh izvorov: 1. tegobe lastnega
uma in telesa; 2. tegobe, ki prihajajo od drugih ljudi, 3. tegobe, ki jih
povzroča narava (bolezen, starost, kataklizme …), a najosnovnejše in najpogostejše trpljenje vedno prihaja od soljudi. Kajti
imamo zeloooo različne hitrosti duše in zrelosti. Zato še enkrat ponavljam:
KO LJUDJE POZABIJO NATE, BO KONEC Z VEČINO
TVOJIH TRPLJENJ.
To je ravno nasprotno od učenja današnje Cerkve, ki vse
bolj vpije in razodeva, naj gremo vendar v 'gužvo', da nam bo bolje. Naj gremo na sredino ceste. Vendar - ali ji je v človeški gužvi kaj bolje? Ni, ampak vse slabše. Kajti pozabljajo, zakaj so bili
samostani pravzaprav narejeni, in zakaj so bili mnogi svetniki puščavniki. Danes pa redovništvo v katoliški Cerkvi veni, kot sneg spomladi.
Seveda pa nujno potrebujemo stik, vsaj z ENIM človekom, ki je vsaj na
približno tisti duhovni ravni kot mi sami, če ne višji. Če takega človeka najdemo, se med osebama vzpostavi duhovni grad oz. zavetišče, in mir pride v dušo. Ta mir pa je resničen
Mir le, če oba Služita Gospodu osebno.
Te stvari je težko doseči, v glavnem so možne le po Božji Milosti. Ko se npr. totalno odločimo SLUŽITI GOSPODU, nam Gospod pošlje dušo, ki se je tudi sama tako odločila. To pa je terna, aleluja!
3. Ali je tudi v duhovnosti, v transcendentnem stanju
duha, prisotna žalost, sprašujete. Poglejte, mi smo narejeni po Bogu, Bog pa ni
budistični energetski Nič, ampak je Oseba, z vsemi čustvi, le da so ta čustva
vedno iz Ljubezni. Ker pa imamo materialna telesa oblečena čez dušo, so naša
čustva, kot tudi um, SPREVRŽENO IZKRIVLJENA. Zato imamo zemeljska čustva, enaka
živalskim, duhovna čustva pa so vedno iz Ljubezni. Recimo, ko je Bog jezen, je
zato, ker nas Ljubi, mi pa rinemo v propad. In ko je žalosten, je to zato, ker
Ga mori, da rinemo tja, kjer je nesreča za dušo, ko pa je On vendar EDINI vir trajne
in večne sreče. Zato tudi Jezus Gospod
Bog Oče čuti žalost, kar je napisano tako v Evangeliju, kot tudi po Njegovih svetnikih,
tudi po sveti Favstini Najsvetejši.
A DUHOVNA žalost ne traja dolgo, ker je iz Ljubezni. Mar niso bili
učenci in mati Jezusova žalostni, ko je Božji Sin trpel Kalvarijo? In potem umrl in bil v grob položen? Pa še kako
so bili žalostni, TO JE ŽALOST, KI GRE SKORAJ DO NOROSTI! Kdor je kdaj to
žalost Božje IZGUBE začutil le za
trenutek, je to tako nekaj strašnega, tako nekaj skrajno obupnega in groznega
in morilskega, da si tega sploh ni mogoče zamisliti. A resnično, resnično povem
vam:
TAKŠNA ŽALOST JE OD VELIKE
LJUBEZNI, ZATO JE REČENO, DA JE ŽALOSTNA LJUBEZEN ZARADI RAZDVOJENOSTI NAJVIŠJA
OBLIKA DUHOVNE LJUBEZNI.
Kajti mi nekoga Ljubimo še bolj, če ga nimamo več ob
sebi. O tem smo že veliiiiko pisali. In zato, ker je ta bedni jona to žalost
poznal, se je z Gospodom zmenil za eno samo željo, ko je bil trikrat vprašan: ''Gospod, bodi vedno tu, da Te vedno
najdem in občutim, pa četudi je to malo manjša Ljubezen od tiste, ki nastane,
ko si Tu, a Te ne najdemo v svojem srcu. Hvala lepa za to grozo Gospod, jaz sem
prešibek za to, naj se jo gredo raje svetniki!''
Svetniki hudo pretiravajo v dveh stvareh: o dokončnosti
sodbe nad dušo po smrti, in o tem, da Bog prav vsako stvar za nas načrtuje. Kar
seveda ni res: Bog deluje povsem drugače: popolnoma
se PRILAGAJA našim notranjim duševnim programom, karmi in hotenjem, in znotraj
njih samih potem deluje in nas vodi. Ni Gospod določil kratkega življenja
sveti Favstini in velikega trpljenja, in mučenja od cerkvene druščine, ampak je
vse to SAMA v svoji glavi in karmi napaberkovala, On pa je deloval znotraj vse
te kolobocije. Kdor s srcem in Božjim razumom bere njen Dnevnik, jasno vidi, da
je bil v njej trden program za zgodnjo smrt; da je sama klicala nase trpljenje
v korist neodrešenih duš in da bi bila Jezusu podobna; sama je prosila za Cerkvenega
duhovnega vodnika, in potem imela skrajne težave glede tega. A vse to je
delala, da je bil celoten sklop svetosti uresničen, KAJTI MORALA JE POSTATI
SVETNICA, DA JE KRŠČANSKI ROD SPREJEL NJEN DNEVNIK, IN Z NJIM GOSPODOVO
USMILJENJE. To pa je bila Božja Volja znotraj nje, ki pa bi jo neka druga duša
dosegla povsem drugače. Katera je tvoja pot? A katerakoli že je, mora biti podobna eni od tebi bližnjih svetnikov.
Torej smo si drugačni, Božja
Volja znotraj nas pa se vsemu temu prilagaja. Zna čakati, a bližje ko si
svetosti (Gospodu), bolj postana poglavitna, naši osebni impulzi pa manj
pomembni.
Sklep
Na Poti Domov se iskrenemu iskalcu ni moč izogniti trpljenju
iz treh izvorov, in tudi ne menjavam globoke žalosti in Miru. Žalost, ki prihaja
iz iluzornih zemeljskih ciljev počasi postane žalost zaradi ločenosti od Boga,
predvsem pa zaradi ljudi, ki Boga zavračajo ali na kak drug način pozabljajo. Vendar
tudi ta žalost mine z zrelostjo duše, a le tistim, ki so blizu Bogu, istočasno
pa so tudi bojevniki.
Bojevnik ima dodatno moč, in iz te moči je
sposoben šikataganaj-a (pisali smo o tem), kar pomeni, da vsako okoliščino pač
sprejema z razboritostjo, da TAKO PAČ JE. Ko duša postane Božja bhakta, a tudi
bojevnica, ki se ne smili več sama sebi, žalost nad stanjem sveta in bližnjih postane Delo za Gospoda in razveseljevanje
Gospoda. Takrat žalosti ni več, kajti vse je tako, kot mora biti. Vse
je v neki fazi svojega razvoja, nad vsem pa bedi Gospod. Gospod je temu revežu
dejal:
Boš veselil
Mene
ali sebe in
svet, ter na koncu jadikoval?
To so bile Besede Odrešenja. Kdor z vso silo veseli
Gospoda, ne bo žalostnež. Svetu bo raje rekel (kadar bo prihajalo do velikih
neumnosti):
''Sorry, nimam
časa, moram Gospoda veseliti!''
Kdor pa želi sebe veseliti, in ljudi okoli sebe, bo vedno
potlačen in žalosten in depresivec. Bo pač običajen klerik. Za v vice
pripraven, kljub vsej dobroti in načitani veri. Saj ste že vsi videli vaške
harmonikarje, ki si še niso nadeli Slakovega ali Avsenikovega ali duhovnikovega
profi-nasmeška: igrajo na veselih ohcetih, vesele viže, obraz pa jim je vseeno žalosten.
Še ena
skrivnost
Ko duša postane bojevnica-bhakta, kot je bila sestra Favstinka,
in ni več odvisen od duhovno bednih ljudi, ampak le še od Gospoda, je sposoben
Gospoda spoznati takšnega, KAKRŠEN JE. Torej
ne le kot Usmiljenega, ampak tudi Pravičnega. Zato ima taka duša še eno
posebno zadovoljstvo in Mir v srcu: kdor ne posluša Božjih nasvetov ali se jim
celo upira, in dela po svoje:
NAJ KAR DELA TAKO, saj ga bo Božja
Pravičnost sledila kot senca, in ga vzgajala, na dolgotrajen, boleč, a
nezmotljiv način. Če kdo ne želi Usmiljenja in osebnega Gospodovega
sodelovanja, ker še ni zrel za to, naj pa izkusi tegobe, grenkobe in karme in
povračila lastnih neumnosti ter gnusob, in se uči od tega. Ljudem moramo dopustiti
to svobodo. Včasih bi bili smrtno žalostni, ker se odločajo za trpljenje,
kdor pa je po duhu razborit, jim dopušča to izkušnjo, skozi katero je tudi sam
pogosto šel.
Zaradi tega Slovencem (in svojim bližnjim) pač pušča
svobodo, da so neumni, in da pozabljajo na resnično vero, da so pasivni in da
volijo post-komuniste že 80 let. Vse to pravzaprav nima nobene zveze z resnično
rastjo naše duše, kajti duša zori samo toliko,
kolikor se
trudi Ljubiti Boga in Njegove svete.
Bolj ko se izpopolnjuje v tej veščini, večji je v njej
Mir in nobenih žalosti, razen če ji umre kak resničen Božji bhakta, a kaj, ko
ga že čez kratek čas vidi ob Gospodu v nebesih, zato se ne splača biti več
žalosten.
Mora pa poskrbeti za eno: naj pomaga trpečim in
nespametnim, a NE SME ŽIVETI SKUPAJ Z NJIMI, RAZEN ČE JE ŽE VELIK SVETNIK.
Sicer ga bodo sile Zemlje potegnile nazaj v svoje verige, prekrile ga bodo spet
s plahto duhovnega neznanja, in postal bo kot Cerkev te dni: opotekal se bo po
tem svetu, ne vedoč, kje je izhod.
Kajti mnoge so žalosti in
tesnobe, ki niso naše, ampak prihajajo od izgubljenih, a duhovno upornih in gluhih
ljudi, ki mislijo na nas. Če z njimi živimo dlje časa, je naše trajno trpljenje
neizogibno. Tudi Jezus ni živel s svojo žlahto v Nazaretu, in z ljudmi, ki jim
je pridigal, ampak se jim je umikal, kadar je bilo to le možno, in tudi svoje
učence je učil tega. In tudi kirurg ne živi in ne leži v šok-sobi urgence, razen
kadar je dežuren.
Aja, biti kot duh ni v redu. Gospodov sluga ni kot
duh, čeprav je 'v duhu'. Kadar moli, moli kot norec, in kadar dela, dela kot
norec, ter svoje naloge opravlja z maksimalno vestnostjo. Npr, če volilni zakon zahteva
toliko ženskih in toliko moških kvot, kot pri živini, gre pač po nekega osnovnošolca,
da jih natančno prešteje - ničesar ne prepušča naključju, zato ni 'kot duh'.
Končano je, končano, duša,
popolnoma je končano:
prebudi se, veseli se!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Življenja blog, Gospodova Pot. V tako kratkem zapisu zaobjet koncentrat Učenj. Jona tebi in bralki iskrenega iskanja, hvala. Nadaljuj in trkaj, okusila si resničnost Žive vode. Še kako je povedno je tole, 'ko ljudje pozabijo nate, bo konec z večino tvojih trpljenje'. Juhuhu. Včasih se pošalim, da so ljudje kot sipice, ki spuščajo tinto – tesnobijo. In to lahko tako pritiska na prsa, na celo telo, da si kot v pekočem primežu. O tem zapiše sveta Favstina, koliko grenčine je prišlo po njenih sosestrah v samostanu. Jezus Ljubljeni ji je hitel pri tem na pomoč, jo krepčal in bodril, Svojo ljubljeno nevesto podpiral.
OdgovoriIzbrišiHmm, zanimivo, tudi sedajle, ko tole pišem, neke tesnobice prihajajo. Narava mojega dela je taka, da se to dogaja. Zato ljudje Božji, prosim, nikar ne rinite v bedarije, ne iščite tolažbe pri ljudeh, ker je tam NI. Če prejmete sočutje, je to največ, o resnični, iskreni pomoči, ki je Očetova Ljubezen pa od zavedenih duš, ki iščejo koristi in zasledujejo svoje interese, lahko le sanjate. Zato pa padamo ljudje na finte stare, grde čarovnice, ki nam v primerkih nasprotnega spola ponuja kič in instant nadomestke prave Ljubezni, ki je le v odnosu do Jezusa in Njegovih svetih in razplamteva srce, da bi se stopil. Poželjivost sveta pa uničuje vse, česar se dotakne.
Še nekaj, danes sem sanjala, neka poznana mi oseba se je namenila v neko karizmatično skupino molitve, pa prej ni imela opravka z vero ali cerkvijo. Ker pa je želela slišati moje mnenje, sem ji govorila o Ljubezni do Jezusa, o Bog-Ti (bhaktiju), in notranjost je žarela v nepojmljivi svetlobi. Takrat se je vse združilo, vse je bilo Eno, žareča srca v Ljubezni do Jezusa Rešenika.
Hvaljen Jezus in Njegovi, preko vas Gospod deluje, s Svojo Milostjo duše skesane oskrbuje. V priklonu pred Vami, lidija.
Lepo si zapisala, a z ljudmi se je dobro družiti, če s tako silo častijo Boga, kot da jim lasje gorijo, zato postanejo čisti. S takimi se družiti pa je lepo, a le kje s(m)o?
OdgovoriIzbrišiČudno, sanjala si, jaz pa tudi. Takole gre: na zgornji tekst je bil včeraj totalen rekord obiskov. To me je zelo začudilo, mar smo tako žalosten narod, zato sem kliknil tisto ubogo orodje bloga, ki kaže, od kod so obiskovalci, samo države pobarva in številke napiše. In sem videl: RUSI so nam naklikali 150 obiskov, in to na dan Putinovega ustoličenja! Jasno znamenje, se mi zdi. Ponoči pa sem sanjal:
prišel je nek možak kavkaškega, mongolskega videza, normalno oblečen, in nekaj izvajal tam blizu mene. Uhhh, bil je straaaašno močan, drobil je kamne in ko se je igral z žogo, jo je tapknil, da se je odbila 30 metrov od tal, a je bil on ovit okoli nje. Hitro mi je bilo jasno, da je to zelo močan šaman. Vprašal sem Gospoda, kaj je zdaj to? In je rekel: "Pusti ga, prišel je preverjat tvojo moč." Kakšno moč, saj nimam nobene moči, samo Tebe imam Gospod. No, ta šaman je tudi sam videl, da nimam nobenih magičnih moči, da pa me nekaj varuje, in bil je spravljiv do mene.
Ko sem se zbudil, sem se spomnil, da v mnogih travnatih deželah predsedniki in kandidati na veliko uporabljajo šamane za dosego svojih ciljev. Ljudje na to dejstvo pozabljajo tudi v vrhunskem športu, kjer pogosto prihaja do psihičnega vpliva, v smeri duševnih motenj nasprotnika v odločilnih trenutkih. To se dogaja v vrhunskem šahu že 100 let.
Kakorkoli, naklikali so toliko obiskov, ki pa jih jemljem kot pozdrav. Zato vračam pozdrave:
Добрый день! Будьте в Боге. Вы меня видите, Господь видит тебя. Будьте здоровы и в своем сердце красивы.
Obnove v Duhu, karizmatične skupine, protestantska izganjanja in smele pridige, razne duhovne vaje in metode: vse je kot da bi se po čeladi praskal, vse to je le tehnika, ki temelji na JAZ. To ne deluje za nebesa, samo
Ljubezen z Gospodom, v hipu dušo očiščuje in jo dviga k Domu.
A le govoriti: "Ljubim Boga", ne pomeni kaj dosti, vse mora biti v srcu, kot ogenj, ker če je le na jeziku, je samo recept.
Ljubi Gospod, prosim Te Usmili se nas, sprejmi nas, varuj nas, brani nas, vodi nas in Reši nas; saj Sam vidiš, kakšne pokveke smo, in še ko se najbolj trudimo, delamo nerazumne napake, da se še hudiču gravža. Amen.
Jona hvala za tale zapis in kaj je dano videti tistim, ki so ljubi Gospodu. Duhovito si nagovoril Ruse, naj bodo deležni čase Božje Besede.
OdgovoriIzbrišiŠe nekaj bi zapisala o zadevi, ki ne gre več skupaj s splošnim občestvenim življenjem Cerkve. Kot si napisal, družiti se z dušami, ki z vso silo častijo Gospoda kot da jim gorijo lasje.
Spregovori sveta Favstina (D 1542): »V tem trenutku mi je Gospod dal spoznati, kako zelo je ljubosumen na moje srce:
'Tudi med sosestrami se boš počutila osamljeno, a tedaj vedi, da želim, da bi se zaupno družila z Menoj. Meni gre za vsak utrip tvojega srca; vsak trepet tvoje Ljubezni odmeva v Mojem Srcu, hrepenim po tvoji Ljubezni.' O Jezus, saj tudi moje srce ne bi moglo živeti brez Tebe. Če bi mi bila podarjena srca vseh ustvarjenih bitij, ne bi mogla umiriti globine mojega srca.«
Gospod Svojim Ljubljenim odtegne vse od tega sveta, da se združujejo le še z Njim in če je Milost ta, še s kakšno ljubo Mu dušo. Gane v globino srca spev Najsvetejše; če bi ji bila podarjena vsa srca ustvarjenih bitij, ji to ne umiri globine njenega srca. To je nam kompas, če koga vleče v druženja, da bi si iskal tam tolažbo, je to jasno znamenje, da se zemljenost prijemlje takega človeka. Ljubezen pa je ta, da v stiskah se čedalje bolj poglablja razmik od sveta in se srce močneje ter siloviteje odpira k Jezusu in Njegovim svetim. Nastaja nežna cvetna troblja, ki se širi in dviga.
Hvaljen Jezus in Njegovi, kar je za svet nenavadno in deležno grajanja, je pred Vašimi nogami resnično. V priklonu pred Vami, lidija.