66. Odgovor na vprašanja o žalosti

Sveti Filip Neri Vedri

7.5.2018, pon, oblačno.

Mislil sem opisati skapirani način matematičarstva glede ZD, a bom raje počakal še kak dan ali dva, da vidimo, kar se videti ne da in slišati ni možno.

Pred nekaj dnevi sem dobil sporočilo, in obljubil, da bom tukaj podal odgovor, ker je SMS premajhna stvar. Takole piše:

''Pozdravljeni, zahvaljujem se vam za preproste resnice, ki jih razodevate v blogu, ki mi segajo do srca, čeprav se vedno zjokam, zopet čutim živost. A žalost ostane, ne najdem pravega vzroka. Ali v duhovni Ljubezni prav tako občutimo veliko žalost, ko mine globok mir v duši? Rada bi razumela, ker se na take trenutke ne poznam več. Res pa je, da v zunanjem svetu ne iščem več nobenega upanja. Ali je to normalno, ker sem včasih kot duh :)  Iz srca hvala.''

Pozdravljena bralka B(l)oga! Kratka vprašanja, ki pa so globoka, ker prihajajo iz stiske iskrenega iskanja olajšanja za dušo. Če ljudje čutijo ŽIVOST v besedah, pisanih ali izgovorjenih, čutijo duha v njih, in takim besedam se reče spirit words. To niso besede polne alkohola, špirita, ampak Duha.

1. Žalost: rečeno je, da se žalost občuti takrat, kadar naše iluzije zadenejo ob zid - niso uresničene. Ljudje živimo v ponavljalnih iluzijah, ki temeljijo na materialnem, ne pa na duhovnem umu in željah. Največja iluzija od vseh je, da je zemeljski partnerski odnos recept za osebno srečo. Namreč, imeti ODNOS z Gospodom in Njegovimi svetimi, to je naša edina resnična Družina, kajti mi smo duše, ne telesa. Ker pa smo se po svojih strasteh in hotenjih rodili na tej Zemlji, ki je težaven popravni dom za nespametne duše, nam fizično telo in okoliščine vsilijo drugačne standarde, ki so kot volk, preoblečen v ovčji kožuh: mislimo, da nas bo posvetni odnos z drugimi ljudmi osrečil. In to trobijo tudi Cerkve, ker ne znajo učiti odnosa z Gospodom, zato pač učijo le Drugo Jezusovo zapoved, ki pa je brez Prve pravzaprav le ena pokveka.

Razumeti morate resnični namen partnerstva (iz katerega potem prihajajo vse največje žalosti tega sveta). Namen vsakega partnerstva je, da se skupaj išče in sreča Boga, kar je naša edina naloga na Zemlji: iskati in najti Boga, ter Mu z Ljubeznijo služiti. Vendar imamo duše povsem različne HITROSTI hoje za Kristusom - večja ko je razlika, večje so težave v partnerstvu. Zato od žene ali moža ne moremo pričakovati, da bo imel enako hitrost in željo po Bogu, ker je to v veliki meri stvar karme, je vrojeno. In samo sveti krst tega žal ne spremeni. Potrebno je več, potreben je OSEBEN NAPOR ISKANJA BOGA. Kot se je trudil Jezusa najti Savel, da Ga ubije, in ta trud mu je prinesel svetost.

Ljudje pa gredo v partnerske zveze zaslepljeni: vsakdo si želi, da bo NJEMU ugodno. Drugega ne jemlje kot dušo, ki je še nezrela na Poti Domov, ampak bolj kot sredstvo za lastno zadovoljstvo. Kaj je pravzaprav poroka? Je legalizacija svobodnega spolnega izživljanja. Tako se to začne. Na koncu koncev je vsako dejanje in vsak zemeljski cilj samo potuhnjena želja po spolni zadovoljitvi. Govorijo sicer o ljubezni, a to je le POŽELENJE.

Vse to so skušnjave, ki nam jih prinaša čarovnica materialna energija. Zato je papežev namig po zamenjavi te vrstice v očenašu seveda teološko absolutno z-grešen, in ga lahko opravičimo le s tem, da je to inkarnacija papeža za ateiste.

V tem je osnovna korenina vseh žalosti na tem svetu. Iz nje pa prihajajo druge žalosti, ki so posledice neuresničenja naših želja. Ker pa zdaj že razumemo Božji vzrok žalosti, ki je skrit izza vseh posvetnih žalosti, lahko razumemo, da žalost prihaja iz neuresničenega stika z Bogom, kajti mi smo duše, ki so zablodile v materialnem labirintu. In ko najdemo izhod iz tega labirinta, ko najdemo svoj Dom, ki je Kristus, A L E L U J A, potem pa res nekaj Živega plane v nas, in zbudimo se iz morečega sna.

2. Res je, da nas mučijo tegobe treh izvorov: 1. tegobe lastnega uma in telesa; 2. tegobe, ki prihajajo od drugih ljudi, 3. tegobe, ki jih povzroča narava (bolezen, starost, kataklizme …), a najosnovnejše in najpogostejše trpljenje vedno prihaja od soljudi. Kajti imamo zeloooo različne hitrosti duše in zrelosti. Zato še enkrat ponavljam:

KO LJUDJE POZABIJO NATE, BO KONEC Z VEČINO TVOJIH TRPLJENJ.

To je ravno nasprotno od učenja današnje Cerkve, ki vse bolj vpije in razodeva, naj gremo vendar v 'gužvo', da nam bo bolje. Naj gremo na sredino ceste. Vendar - ali ji je v človeški gužvi kaj bolje? Ni, ampak vse slabše. Kajti pozabljajo, zakaj so bili samostani pravzaprav narejeni, in zakaj so bili mnogi svetniki puščavniki. Danes pa redovništvo v katoliški Cerkvi veni, kot sneg spomladi. 

Seveda pa nujno potrebujemo stik, vsaj z ENIM človekom, ki je vsaj na približno tisti duhovni ravni kot mi sami, če ne višji. Če takega človeka najdemo, se med osebama vzpostavi duhovni grad oz. zavetišče, in mir pride v dušo. Ta mir pa je resničen Mir le, če oba Služita Gospodu osebno.

Te stvari je težko doseči, v glavnem so možne le po Božji Milosti. Ko se npr. totalno odločimo SLUŽITI GOSPODU, nam Gospod pošlje dušo, ki se je tudi sama tako odločila. To pa je terna, aleluja!

3. Ali je tudi v duhovnosti, v transcendentnem stanju duha, prisotna žalost, sprašujete. Poglejte, mi smo narejeni po Bogu, Bog pa ni budistični energetski Nič, ampak je Oseba, z vsemi čustvi, le da so ta čustva vedno iz Ljubezni. Ker pa imamo materialna telesa oblečena čez dušo, so naša čustva, kot tudi um, SPREVRŽENO IZKRIVLJENA. Zato imamo zemeljska čustva, enaka živalskim, duhovna čustva pa so vedno iz Ljubezni. Recimo, ko je Bog jezen, je zato, ker nas Ljubi, mi pa rinemo v propad. In ko je žalosten, je to zato, ker Ga mori, da rinemo tja, kjer je nesreča za dušo, ko pa je On vendar EDINI vir trajne in  večne sreče. Zato tudi Jezus Gospod Bog Oče čuti žalost, kar je napisano tako v Evangeliju, kot tudi po Njegovih svetnikih, tudi po sveti Favstini Najsvetejši.

A DUHOVNA žalost ne traja dolgo, ker je iz Ljubezni. Mar niso bili učenci in mati Jezusova žalostni, ko je Božji Sin trpel Kalvarijo? In potem umrl in bil v grob položen? Pa še kako so bili žalostni, TO JE ŽALOST, KI GRE SKORAJ DO NOROSTI! Kdor je kdaj to žalost Božje IZGUBE začutil le za trenutek, je to tako nekaj strašnega, tako nekaj skrajno obupnega in groznega in morilskega, da si tega sploh ni mogoče zamisliti. A resnično, resnično povem vam:

TAKŠNA ŽALOST JE OD VELIKE LJUBEZNI, ZATO JE REČENO, DA JE ŽALOSTNA LJUBEZEN ZARADI RAZDVOJENOSTI NAJVIŠJA OBLIKA DUHOVNE LJUBEZNI.

Kajti mi nekoga Ljubimo še bolj, če ga nimamo več ob sebi. O tem smo že veliiiiko pisali. In zato, ker je ta bedni jona to žalost poznal, se je z Gospodom zmenil za eno samo željo, ko je bil trikrat vprašan: ''Gospod, bodi vedno tu, da Te vedno najdem in občutim, pa četudi je to malo manjša Ljubezen od tiste, ki nastane, ko si Tu, a Te ne najdemo v svojem srcu. Hvala lepa za to grozo Gospod, jaz sem prešibek za to, naj se jo gredo raje svetniki!''

Svetniki hudo pretiravajo v dveh stvareh: o dokončnosti sodbe nad dušo po smrti, in o tem, da Bog prav vsako stvar za nas načrtuje. Kar seveda ni res: Bog deluje povsem drugače: popolnoma se PRILAGAJA našim notranjim duševnim programom, karmi in hotenjem, in znotraj njih samih potem deluje in nas vodi. Ni Gospod določil kratkega življenja sveti Favstini in velikega trpljenja, in mučenja od cerkvene druščine, ampak je vse to SAMA v svoji glavi in karmi napaberkovala, On pa je deloval znotraj vse te kolobocije. Kdor s srcem in Božjim razumom bere njen Dnevnik, jasno vidi, da je bil v njej trden program za zgodnjo smrt; da je sama klicala nase trpljenje v korist neodrešenih duš in da bi bila Jezusu podobna; sama je prosila za Cerkvenega duhovnega vodnika, in potem imela skrajne težave glede tega. A vse to je delala, da je bil celoten sklop svetosti uresničen, KAJTI MORALA JE POSTATI SVETNICA, DA JE KRŠČANSKI ROD SPREJEL NJEN DNEVNIK, IN Z NJIM GOSPODOVO USMILJENJE. To pa je bila Božja Volja znotraj nje, ki pa bi jo neka druga duša dosegla povsem drugače. Katera je tvoja pot? A katerakoli že je, mora biti podobna eni od tebi bližnjih svetnikov. 

Torej smo si drugačni, Božja Volja znotraj nas pa se vsemu temu prilagaja. Zna čakati, a bližje ko si svetosti (Gospodu), bolj postana poglavitna, naši osebni impulzi pa manj pomembni.

Sklep

Na Poti Domov se iskrenemu iskalcu ni moč izogniti trpljenju iz treh izvorov, in tudi ne menjavam globoke žalosti in Miru. Žalost, ki prihaja iz iluzornih zemeljskih ciljev počasi postane žalost zaradi ločenosti od Boga, predvsem pa zaradi ljudi, ki Boga zavračajo ali na kak drug način pozabljajo. Vendar tudi ta žalost mine z zrelostjo duše, a le tistim, ki so blizu Bogu, istočasno pa so tudi bojevniki.

Bojevnik ima dodatno moč, in iz te moči je sposoben šikataganaj-a (pisali smo o tem), kar pomeni, da vsako okoliščino pač sprejema z razboritostjo, da TAKO PAČ JE. Ko duša postane Božja bhakta, a tudi bojevnica, ki se ne smili več sama sebi, žalost nad stanjem sveta in bližnjih postane Delo za Gospoda in razveseljevanje Gospoda. Takrat žalosti ni več, kajti vse je tako, kot mora biti. Vse je v neki fazi svojega razvoja, nad vsem pa bedi Gospod. Gospod je temu revežu dejal:

Boš veselil Mene

ali sebe in svet, ter na koncu jadikoval?

To so bile Besede Odrešenja. Kdor z vso silo veseli Gospoda, ne bo žalostnež. Svetu bo raje rekel (kadar bo prihajalo do velikih neumnosti):

''Sorry, nimam časa, moram Gospoda veseliti!''

Kdor pa želi sebe veseliti, in ljudi okoli sebe, bo vedno potlačen in žalosten in depresivec. Bo pač običajen klerik. Za v vice pripraven, kljub vsej dobroti in načitani veri. Saj ste že vsi videli vaške harmonikarje, ki si še niso nadeli Slakovega ali Avsenikovega ali duhovnikovega profi-nasmeška: igrajo na veselih ohcetih, vesele viže, obraz pa jim je vseeno žalosten.

Še ena skrivnost

Ko duša postane bojevnica-bhakta, kot je bila sestra Favstinka, in ni več odvisen od duhovno bednih ljudi, ampak le še od Gospoda, je sposoben Gospoda spoznati takšnega, KAKRŠEN JE. Torej ne le kot Usmiljenega, ampak tudi Pravičnega. Zato ima taka duša še eno posebno zadovoljstvo in Mir v srcu: kdor ne posluša Božjih nasvetov ali se jim celo upira, in dela po svoje:

NAJ KAR DELA TAKO, saj ga bo Božja Pravičnost sledila kot senca, in ga vzgajala, na dolgotrajen, boleč, a nezmotljiv način. Če kdo ne želi Usmiljenja in osebnega Gospodovega sodelovanja, ker še ni zrel za to, naj pa izkusi tegobe, grenkobe in karme in povračila lastnih neumnosti ter gnusob, in se uči od tega. Ljudem moramo dopustiti to svobodo. Včasih bi bili smrtno žalostni, ker se odločajo za trpljenje, kdor pa je po duhu razborit, jim dopušča to izkušnjo, skozi katero je tudi sam pogosto šel.

Zaradi tega Slovencem (in svojim bližnjim) pač pušča svobodo, da so neumni, in da pozabljajo na resnično vero, da so pasivni in da volijo post-komuniste že 80 let. Vse to pravzaprav nima nobene zveze z resnično rastjo naše duše, kajti duša zori samo toliko,

kolikor se trudi Ljubiti Boga in Njegove svete.

Bolj ko se izpopolnjuje v tej veščini, večji je v njej Mir in nobenih žalosti, razen če ji umre kak resničen Božji bhakta, a kaj, ko ga že čez kratek čas vidi ob Gospodu v nebesih, zato se ne splača biti več žalosten.

Mora pa poskrbeti za eno: naj pomaga trpečim in nespametnim, a NE SME ŽIVETI SKUPAJ Z NJIMI, RAZEN ČE JE ŽE VELIK SVETNIK. Sicer ga bodo sile Zemlje potegnile nazaj v svoje verige, prekrile ga bodo spet s plahto duhovnega neznanja, in postal bo kot Cerkev te dni: opotekal se bo po tem svetu, ne vedoč, kje je izhod.

Kajti mnoge so žalosti in tesnobe, ki niso naše, ampak prihajajo od izgubljenih, a duhovno upornih in gluhih ljudi, ki mislijo na nas. Če z njimi živimo dlje časa, je naše trajno trpljenje neizogibno. Tudi Jezus ni živel s svojo žlahto v Nazaretu, in z ljudmi, ki jim je pridigal, ampak se jim je umikal, kadar je bilo to le možno, in tudi svoje učence je učil tega. In tudi kirurg ne živi in ne leži v šok-sobi urgence, razen kadar je dežuren.

Aja, biti kot duh ni v redu. Gospodov sluga ni kot duh, čeprav je 'v duhu'. Kadar moli, moli kot norec, in kadar dela, dela kot norec, ter svoje naloge opravlja z maksimalno vestnostjo. Npr, če volilni zakon zahteva toliko ženskih in toliko moških kvot, kot pri živini, gre pač po nekega osnovnošolca, da jih natančno prešteje - ničesar ne prepušča naključju, zato ni 'kot duh'.

Končano je, končano, duša,

popolnoma je končano:

prebudi se, veseli se!

PS: če pa ne gre drugače, če je težko služiti Gospodu in svetim, pa pojdite pomagat ubogim in invalidnim otrokom. Potem bo vaše življenje postalo vedrejše, kajti naučili vas bodo Bistva: paradiso je, ko pozabiš nase in delaš za resnično uboge, ki so ti resnično hvaležni. A za kaj takega bo treba iti v Kalkuto ali na Madagaskar. Npr. pomagati patru Petru Opeki za kake tri leta? In paradiso bo precej bližji.