69. Zakaj je 'upravičeni' samomor neupravičen

Zapletena in usodna psihologija samomora.

Slika: splet

17.5.2018, četrtek, aprilsko vreme.

Nekaj dni nazaj je svet obšla farsa 104-letnega avstralskega znanstvenika, ki je na neki švicarski kliniki končno uspel storiti samomor. Češ, da mu je življenje postalo betežno. Bil je 'pri brihti', celo duhovičil je, pel odo z besedo Bog v besedilu, na koncu pa izjavil, da ne veruje v posmrtno življenje.

Zelo se je prevaral. Kdor lahko sledi stanje duš - kajti mi smo duše, ne telesa, telesa so le obleke, ki jih po nekem času odvržemo - je lahko z grozo spoznal, kako zelo zapravljeno življenje je živel tak človek, kajti iz blagega rosenja je prišel pod peklenski kap: v svet lačnih duhov, to je v predpekel. Svet torej, kjer vladajo hudi duhovi, ki si želijo nečesa skrajno zemeljskega. Npr. smrti telesa.

Le nekaj dni po tej novici potem slišim za samomor znanega mi človeka: ponovljena huda bolezen, katetri, vrečke, operacije, trpljenje in nobenih možnosti … Ker ima vsakdo točko, na kateri se lahko zlomi, takšnega odhoda ne smemo in ne moremo ocenjevati in soditi, ampak biti sočutni; se bi pa dotaknil stanja duha pred usodnim dogodkom, ker za dušo nosi skrajno hude posledice.

Upravičenost samomora

Seveda je samomor kdaj tudi upravičen, recimo v vojni, kot pogumne Kurdinje, ki so se razstrelile, preden so jih v roke dobili islamski 'džihadisti'; pa morda samomor, ko si hudo trpinčen v zaporu, da bi izdal svoje prijatelje; ali samožrtvovanje v vojni, za dobro drugih ali rešitev nemočnih …

Tudi svetniki mnogih religij delajo pravzaprav samomore, iz velikega hrepenenja, da se duša končno popolnoma vrne k Bogu. Ti 'samomori' so na nek način prikriti, ker so posledica velikih askez, naporov in postov. Dejstvo je namreč, da je narava Zemlje in našega telesa tako zelo strahotno močna, da marsikateri duši preprečuje trden stik z Gospodom, ki duši prinaša Mir, ker je naš edini in končni Dom. Že smo večkrat omenili primer svetega Frančiška, ki je šel izzivat nekega sultana dol v Arabijo, da bi ga 'kao' v mir spreobrnil, ker pa je bil to pameten mož, Frančišku ni nasedel in ga ni naredil za mučenika, ampak ga je lepo sprejel, vljudno poslušal in na koncu celo obdaroval. Če sem enkrat prav videl, mu je daroval lep nož, kar je bilo pravzaprav cinično darilo. 

In je šel Frančišek lepo domov in tam začel s hudimi askezami, ki so ga na koncu pripeljale do zgodnjega konca in vnebohoda. Tudi naša Najsvetejša (ker je nitya siddha, Gospodova osebna spremljevalka in poslanka s posebno nalogo), sveta Favstina Kowalska, se je še pred vstopom v samostan in boleznijo 'mučila' z ostrimi pokorami, katerih jedro je bilo odpovedovanje hrani, trdo delo in nenehna molitev.

Seveda pa moramo strogo ločiti islamistične oblike zavrženega džihadističnega samomora ob istočasnem čim večjem umoru 'nevernikov', v peklenski veri, da jih bo to pripeljalo v raj. Takšna sprevržena vera lahko svoje častilce pripelje le do tja, kjer se nahaja njen izumitelj, ki je v K 46-9 jasno zapisal dvom o lastnem odrešenju. VEČ. 

Problem psihološkega stanja samomorilca

Pri samomoru, kjer se nekdo želi rešiti svojega telesa, da bi si olajšal neko tegobno stanje duha in/ali telesa, je težava v tem,

v kakšnem stanju duha se pripravljaš za to dejanje

in v kakšnem stanju duha ga izvedeš.

Poglejmo si nekaj zakonov, ki si jih je potrebno dobro vtisniti v spomin:

1. Stanje našega uma pred smrtjo je izjemnega pomena za usodo duše po zapustitvi telesa. V večini primerov se stanje, ki je pred smrtjo, potem samo nadaljuje ali celo STOPNJUJE.

2. Zaradi tega vse iskrene duše, ki iščejo Gospoda ali morda že hodijo za Njim, NENEHNO KAR SE LE DA LJUBEČE MISLIJO NANJ.

3. Kajti nikoli ne veš, katero uro te doleti smrt, in če takrat nisi v ljubezenskem stanju duha, Ljubezenskem do Boga, te po smrti telesa ne čaka PRAV NIČ DOBREGA.

4. Zato se resnično duhovni ljudje nenehno pripravljajo, kajti ko pride umiranje telesa, pa naj traja eno sekundo ali pa en teden, takrat zna biti precej kaotično in dušeče in boleče. V takšnih trenutkih lahko zbran Božji um obdržijo le tisti, ki so to stanje duha nenehno vadili in ga tudi trdno utrdili. Takšni lahko umro tudi navidez težavno, a ker je njihov duh trdno povezan z mislijo na Gospoda, ki je Kristus, in to v Ljubezni, bodo Rešeni.

Razlika

Vzemimo torej ta dva tipa samomora: pri enem misliš na Boga in se morda obrambno žrtvuješ za druge, ker jih Ljubiš (recimo v vojni); ali da jih ne bi izdal in s tem pogubil; pri običajnem samomoru pa je človek ujet v samega sebe in svojo brezmejno in 'nerešljivo' muko.

Stanja duha so torej popolnoma različna, zato so tudi usode duš po smrti telesa popolnoma različne. Imamo recimo državnika, ki naj bi bil kristjan, ki je vse življenje sedel na dveh stolih in bil čaščen; pokopljeta ga garda in škofje, a se znajde v predpeklu ali v deželi asur, prepirljivih demonov. Zakaj? Ker se ni spovedal mladostnih vojnih grehov, in odšel je v tiste svetove tistih hudih duhov, ne glede na to, kdo vse ga na tem svetu hvali. Hvalijo ga, hvalijo, z Ljubeznijo pa zanj ne moli NIHČE. Zato tudi tiste, ki ga hvalijo v njegovi pogubi, čaka ta 'raj', kajti kogar hvališ, boš njegovo deželo spoznal.

'Sodobno' (= pogosto izkrivljeno) krščanstvo živi v brezmejni zmoti o lahkotnem odhodu v nebesa, dovolj naj bi bil recimo že cerkveni pogreb, pa kakšna maša za pokojnika, ali kakšna molitvica. ZMOTA, ZMOTA, KAKŠNA HUDIČEVA ZMOTA!

V Gospodov Dom zlahka pride, kdor zmore le nekaj minut Ljubiti Gospoda, morda celo nekaj sekund, a ta Ljubezen mora biti popolnoma čista, v srcu ti mora biti SAMO ON, tako zelo, da nič ne misliš nase in svoje želje in tegobe.

Da pa je lahko nekdo v tem stanju duha, mora biti resničen duhovni bojevnik. Kajti če te golega z glaževino reže kasnejši 'veliki filozof', kot je duhovnikom počel znani partizanski morilec; ali pa te duši lastno dihanje in bolečina; ali te morijo strašna duševna stanja; ali pa je smrt prišla nenadoma, skozi nesrečo, kri brizga in imaš samo še eno minutko časa:

Kdor takrat uspe Ljubeče pomisliti na Gospoda, je Rešen.

To doseči je torej precej zahtevna naloga. Enako je, ko si omrtvičen od protibolečinskih sredstev ali če umreš v komi.

Stanje duha tik pred samomorom

V lokalnem časopisu je članek o mladem boksarju. Tekst nosi naslov: Ko se boriš za zmago, postaneš pošast. To me spominja na pripovedi bivših profi-morilcev, ki povedo, da moraš imeti v času 'akcije' posebno strašno hladno in nepopustljivo stanje duha, sicer naloge ne boš opravil. To stanje duha lahko ponazorimo s primerom podivjanega psa, ki ga ne more ustaviti nič:

Domišljamo si lahko, da tudi samega sebe ubiti zahteva podobno stanje duha do sebe ali sveta. Vsaj pri običajnem človeku je tako, kajti ubiti sebe je pravzaprav protinaravno. Samo izjemno redke osebe lahko umro v ljubečem stanju, bistvo katerega je ljubeča misel na druge, Drugega, ne pa nase.

Običajen človek, ki dvigne roko nadse, pa mora biti v nekakšnem peklenskem stanju čustev in uma, kar pa je potem tragično za nadaljnjo usodo te duše.

Seveda obstajajo tudi POSKUSI samomorov, kjer oseba bolj prosi za pozornost in pomoč, kot pa da bi dokončno želela umreti, če pa je odločena umreti, je običajno stanje takih oseb peklensko, zato tudi po smrti obstanejo v peklenskih stanjih duše. Iz njih si sami ne morejo nikakor pomagati.

Pomoč

Pomoč takšnim neodrešenim dušam je seveda molitev Gospodu, da se jih Usmili. Vendar resnično, resnično povem vam:

Samo Ljubezen do Boga Odrešuje,

zato mehanske neosebne maše, ter molitve iz navade in brez srca, brbljanja, takšnim dušam ne pomagajo domala NIČ.

Še več, ne le to: včasih celo svetnik zaman moli za neko dušo, če ta ne sprejema Ljubezni, ker ima še neke izjemno močne zemeljske težnje. Takšna duša ne bo odšla Domov, ampak bo kot lačni duh živela v energijski sferi materialnega sveta. Te duše so demonske, saj jih imajo pravico mučiti hudi duhovi. Sveta sestra Favstina v D. 1698 zapiše:

"Pogosto spremljam duše umirajočih, in zanje milo prosim zaupanja v Božje Usmiljenje in moledujem Boga za zveličavno Milost, ki vedno zmaguje. Božje Usmiljenje večkrat v zadnjem trenutku doseže grešnika na čudežen in skrivnosten način. Kakor da bi bilo navzven vse izgubljeno, toda ni tako; duša, osvetljena z močnimi žarki skrajnega Božjega Usmiljenja, se v zadnjem trenutku s tako silno Ljubeznijo obrača k Bogu, da v enem samem trenutku od Boga prejme [odpuščanje] tako grehov kot kazni, navzven pa ne kaže nobenega znamenja ne obžalovanja ne kesanja, ker se na zunanje reči ne odziva. O kako nepojmljivo je Božje Usmiljenje.

Toda, o groza, so tudi duše, ki prostovoljno in zavestno zavračajo in prezirajo to Milost. Tudi pri samem umiranju usmiljeni Bog daje duši svetli notranji trenutek; če duša hoče, ima možnost, da se vrne k Bogu. Toda pogosto so duše tako zelo trdovratne, da zavestno izbirajo pekel; onemogočajo molitve, ki jih druge duše zanje izročajo Bogu, in celo prizadevanja samega Boga…"

Ja, tudi to se dogaja: s prošnjami in molitvami izprosiš dušo do Gospodovih stopal, čez teden dni pa jo najdeš spet v greznici zemeljskih hotenj in strasti. Potem pa naj kar ostane tam, da se bo nečesa naučila.

Rešitev

Obstajajo tri točke, tri navodila, da se rešimo peklenskih stanj:

1. NENEHNO LJUBEČE MISLI NA GOSPODA,

2. NIKOLI NE POZABI NANJ,

3. POPOLNOMA ZAUPAJ NENEHNEMU PRIKLONU PRED NJEGOVIMI NOGAMI.

Kdor ta edini Nauk postopoma spravi v vsakodnevno prakso, je Rešen, še preden sploh umre, in tudi po smrti telesa nikoli ne umre, ker ga Gospod osebno sprejme; kdor pa ostane v zemeljskih in peklenskih stanjih duha, je mrtev, kajti njegova duša (= on) je oddvojena od Izvora Miru in Sreče.

Zaključek: samo Ljubezen

Glede na vse povedano je zdaj razumljivejše, zakaj so mnogi Kristusovi mučenci mirno kot ovce sprejeli meč. Eden od njih je svoj meč celo dvignil v bran, potem pa je roko spustil, kajti braniti se pogosto pomeni posebno živalsko stanje duha, v katerem pozabiš na Gospoda. Enako je bilo z rimskimi mučenci v areni: brez odpora, a z mislijo na Jezusa so sprejemali meče in čekane zveri.

To ne pomeni, da se ne smemo braniti, da ne smemo iti v začasno zverinsko stanje duha, da bi zaščitili nebogljene, a vedeti moramo, kam nas takšna odločitev lahko pripelje, zato moramo biti na koncu vseeno sposobni Ljubiti Boga.

Enako je s samomorom: le redkokdaj resnično kaj rešuje. Kajti stanje duše pred nasilno smrtjo bo še slabše kot pred njo. Včasih srečam človeka, in ga vprašam, kako kaj njegova mama v domu. Reče: ''Dobro. A to ni nikakršno življenje. To je vegetiranje.'' Razna stanja demence in telesnih bolezni so morda res videti kot nesmisel, vendar mi smo duše in zato to ni res. Rečem mu: ''Tudi takšno stanje ima svoj smisel, duša mora predelati neke stvari, ki jih še ni.'' Pisal sem že o ljudeh, ki ne morejo umreti. Mnogi od njih so neverni. Ali pa imajo na sebi kak skrit težji greh. Že pri 75-ih so za v grob, vendar potegnejo krepko preko 90, pa so še živi. Ti ne morejo umreti, ker so na nekaj pozabili. Ko se s tako osebo pogovarjaš, in omeniš smrt, ti odločno reče: ''Jaz bi že umrla, a ne morem!'' Ne moreš, ker veš, da te na oni strani nekaj čaka, ta nekaj pa je Nekdo. Oče. Ti pa Ga nisi Ljubil(a).

Na kaj je torej vredno čakati, ne glede na težavna stanja duha, duše in telesa? Čakati moramo na svojo popolno UBOGOST. Na stanje brez napuha. Ta ubogost postane TOTALNA, in s tem dozorela, šele, ko odvržemo VSE svoje izgovore in pristranska pojasnila, ter se zrušimo pred Gospodom, v upanju po Njegovi sladki Milosti. Priznati moramo, da je On Najsvetejši in Najdobrejši in Ljubeči, mi pa smo uboge gnide. To je dober Začetek neke velike in večne Sreče.

Da pa pridemo do tega stanja ubogosti, je potrebno tudi kaj potrpeti. Ko je umiral France Prešeren, ga je nekdo vprašal, ali trpi. Pritrdil je in rekel: "Tudi Jezus je trpel." In ker Jezus na križu ni dobil požirka vode, ga tudi France ni sprejel. Pa naj še kak cerkveni neumnež trdi, da je bila Prešernova vera trhla. Do zadnjega je mislil na Gospoda. 

Kdor tega stanja popolne in iskrene UBOGOSTI, ki vodi v pristno ponižnost, ne doseže, ima tri možnosti: živeti še naprej v posvetnih sanjarijah, risankah in 'nagradah'; dvigniti roko nadse; ali pa želeti umreti, a biti nesposoben tega. Vsa ta tri stanja so pravzaprav pekel za duha in dušo.

Kajti samo Ljubezen do Jezusa, ki je Kristus, Odrešenik, nas Prebudi, oživi, oveseli, pomiri, izpolni in samospozna v Bogu. Aleluja! Kaj naj še zavpijem o Njem, ne da bi kar dušo spustil? To pa bi bil 'samomor': klicati v Božjo slavo in pri tem od veselja izdihniti!