34. Peklenske Dražgoše

In rešitev

Poganski tempelj nad krvjo nedolžnih

foto: splet

15.1.2018, pon.

Najprej si preberite tale škofov očetovski odziv, poln Ljubezni, pa tudi opomina: KLIKNI. Kdor je pameten, bo škofovo opozorilo zelo resno vzel. Kajti Gospod je z njim.

Dražgoše so mi v srcu vedno blizu. Premnogokrat smo šli skoznje, poznal sem kakega vaščana in poznal sem ljudi iz katere od vasi v bližini. Zato sem že pred skoraj 50. leti vedel resnico o Dražgošah. Do začetka mojega najstništva tam ni bilo glomaznega spomenika, potem je bil narejen, in je nekaj desetletij bedno propadal. Nikoli nismo stopili nanj. Šele kasneje sem z grozo spoznal, da so betonsko pošast naredili nad kostnico nedolžnih žrtev partizanske zvijačnosti (žrtve so bila desetletja po vojni skrivno blagoslovljene). Namreč, držali so se Pijadejevega načela, da je treba Nemce spraviti nad kmete, da ti izgubijo kmetije in se pridružijo naši rdeči armadi. Vem tudi, da domačinom tam naokoli desetletja dolgo ni bilo dovoljeno postaviti nove cerkve; k maši so hodili daleč dol v dolino, kot da bi šel s Kredarice recimo v Mojstrano. Kakorkoli, saj sami veste bolje od mene.

Takole pa je govoril sam hudič osebno, v Moše Pijadejevi podobi, na 1. zasedanju AVNOJ-a, 1942 v Bihaću:

… Potrebno je narediti tako veliko brezdomcev, da bo teh brezdomcev največ v državi. Zaradi tega moramo požigati. Streljali bomo, pa se umaknili. Nemci nas ne bodo našli, bodo pa iz maščevanja požigali vasi. Potem bodo kmetje, ker ostanejo brez strehe nad glavo, sami prišli k nam in tako bomo imeli ob sebi ljudstvo, ter na tak način postali gospodarji situacije. Tisti, ki nimajo niti hiše niti zemlje niti živine, se nam bodo hitro pridružili, ker jim bomo obljubljali veliko ropanje.

Težje bo s tistimi, ki imajo kakšno lastnino. Njih bomo nase navezali s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando … Na tak način bomo postopoma obšli vse pokrajine. Kmet, ki ima hišo, zemljo in živino; delavec, ki prejema plačo in ima kruh, za nas ne pomeni nič. Iz njih moramo narediti brezdomce, proletarce … Samo nesrečneži postanejo komunisti, zato moramo nesrečo ustvariti, množice vreči v obup; mi smo smrtni sovražniki vsakega blagostanja, reda in miru.

Tu je bil torej peklenski načrt partizanov za Dražgoše. Izvedli so ga do potankosti. In ta prevara se še vedno nadaljuje. Pijade je v večnem peklu, in mnogi mu navdušeno sledijo. Četudi se danes še posmehujejo.

Včeraj sem v poročilih slišal bistven del govora letošnje predrzne govornice, pa kasneje Kučanovo pohvalo, da je bil to dober vseslovenski govor ali nekaj takega. Nekaj o tem asuričnem hujskanju: KLIKNI. Prisoten je bil tudi ljubljenec mnogih katoliških očakov, spoštovani gospod predsednik republike, od kristjanov maziljeni Borut Pahor-Spravitelj (fantastičen dan). Med govorom sem se hudo začudil, nato pa, prvič v življenju, vzel Križanega v roke in Ga postavil tik pred ekran: ''Ljubi Gospod, ali slišiš? Nemogoče, da ne bi slišal. Vem, da slišiš, in če slišiš, boš tudi kaj storil. Saj to govore nad blagoslovljenimi.'' Ko sem Ga vračal nazaj, je dejal: ''Molite.''

Smrk.

In sem se spomnil, da mi je nedolgo nazaj Oče poslal ljubo dušo, da sva šla do Njega, in mi je pokazal 94. psalm. Kasneje sem gruntal, kdaj je bilo to, in se spomnil, da sem ravno razmišljal o tem, kako Gospod dopušča, da se že 70 let uničuje Njegov ljubi rod in dediščina - je bil to takšen greh storjen, da imamo tako karmo? Pa mi je bilo dano doumeti, da le premalo z namenom molimo. Da naj vsak vernik kadar le more moli ta psalm, posebej zadnji dve kitici. Naučite se ju na pamet. Potem pa molite v tisoče.

To je pač pokora za zemeljske storitve in usluge. Namreč, celo hudiči delajo hude pokore in romajo na peklenske maše, nad kostmi nedolžnih, zato imajo tudi moč, da tlačijo še naprej. Družbo jim delajo tisti del duhovščine, ki je padel, ter neverni kristjani, ki se želijo ljubiti s kosmatcem. V ta namen so celo teologijo pohabili do skrajnosti. Namesto boja za vero, boja samega s seboj seveda, so izbrali upogljivost do vsega, kar ta čas prinaša. Tega učijo tudi svoje in tuje otroke. Vmesili so se v kosmatčev golaž, kot olje. Zato so zapisani ognju spodnjih vic, četudi mislijo, da niso. Že zdaj so tam.

Zadnji dve kitici psalma pravita (spletna varianta psalma ni najboljša):

Mar se lahko druži s Teboj prestol pogube,

ki ustvarja nered v imenu zakona?

Zbirajo se zoper dušo pravičnega

in nedolžno kri obsojajo.

Toda GOSPOD nam je postal utrdba,

naš Bog skala našega zatočišča.

Povrnil jim bo njihovo lastno zlobo,

uničil jih bo v njihovi hudobiji,

Gospod, naš Bog jih bo popolnoma uničil.

Prvi vrstici druge kitice sem dal v množino. To mora biti do sredine leta moljeno milijonkrat, potem pa vsi na volitve in voliti desne stranke. Brez te pokore pa bo še njena pra-hčerka zabavala naše pravnuke, tam gori, kjer je Bog dopustil podlo kajnovo zvijačo. Nas je že želel nekaj priučiti. In vsake tlake je enkrat konec, ko je vsega res že preveč. Ko predstavniki voditeljev zadnjih 70 let vpijejo sami proti sebi, četudi so polnih riti, krivijo pa potlačene verne, takrat se pa Gospodu res zagnusi. Naši mili Grozdeti so jih razvadili, a zdaj je šlo to preko vseh meja. Mislim, da Gospod, ki vse vidi in vse sliši, viha rokave.

Mar si ne želimo sprave,

a oni si je ne žele?

Torej jim Gospod ne bo dal sprave z Njim.

Mar si ne želimo miru z njimi,

a si ga oni ne žele,

zato jim Gospod ne bo dal miru z Njim.

Mar jim nismo odpustili zla,

a oni ne odpuščajo,

zato jim Gospod ne odpušča:

slabo končujejo, ko se veter njih zabav

poleže.

Gospod vedno pomaga pravičnim in vedno zatre krivične. Z molitvijo se stvari hudo pospešijo. Če pa je naša teologija na to temo bolehna, je naša molitev šibka, in zato smo v suženjstvu. Če bi nekateri slovenski kvazi-pripovedniki v talarju in s ploščico pred nosom, v roke vzeli Pismo ali pa morda Benediktovo Luč sveta, bi lahko brali:

''Cerkveno kazensko pravo je delovalo do poznih petdesetih let; ni bilo sicer popolno, a bilo je uporabno. Od sredine šestdesetih let pa ga kratko malo niso več uporabljali. Vladala je zavest, da Cerkev ne sme biti pravna Cerkev, ampak mora biti Cerkev Ljubezni; ne sme kaznovati. Tako je ugasnila zavest, da je kazen lahko dejanje Ljubezni. Tedaj je prišlo tudi pri čisto dobrih ljudeh do čudne zatemnitve mišljenja.

Danes se moramo spet na novo naučiti, da se Ljubezen do grešnika in Ljubezen do oškodovanega izravnata s tem, da grešnika kaznujem v možni in ustrezni obliki. V tem pogledu je prišlo v preteklosti do spremembe zavesti, po kateri je nastopila zatemnitev prava in nujnosti kazni. Konec koncev je prišlo tudi do zožitve pojma Ljubezni, ki nikakor ni samo prijaznost in prikupnost. Prava Ljubezen je Ljubezen v Resnici. K Resnici pa spada tudi to, da moram kaznovati tistega, ki se je pregrešil zoper resnično Ljubezen.''

Seveda mi ne bomo nikogar kaznovali; to stori Gospod, in naj stori On, ker bo tako najbolj pravično. Mi pa Mu lahko dopovemo, da smo lastno lekcijo doumeli, in da smo pripravljeni da vzamemo vajeti svojega življenja v svoje roke. To lahko storimo samo z milijonkratno molitvijo. Potem je vse mogoče.

Vse je v pokori. Če hudiči opravljajo večje pokore in 'maše' kot mi, potem bo tudi Gospod še čakal. V tem je 'keč' naše večne poraženosti: v slabi veri (molitvi) in šibki roki, ki meče listek v skrinjico. Vdajamo se vnaprej, potem pa javkamo. A to ni Očetova narava niti načrt. To smo si sami izvolili, Gospod pa hudim duhovom dopušča mučenje, kolikor misli, da nam je v korist in spametovanje. Seveda pa jih za to delo ne bo s sladkarijami nagradil. Kajti njim je sladko že zdaj. Dal jim je položaje, moč, kačji jezik, obilne penzije - vse, kar so želeli, pa Mu še vedno niso hvaležni. Posmehujejo se. In to je njihovo trenutno plačilo. 

foto: splet

33. Psalmi 2018/1

Lažna in resnična Ljubezen do Gospoda

slika:splet

13.1.2018, ned.

Ker včasih, a redno, pride kdo, in sprašuje o protestantih, ki da mu na skupini kar nekaj pomagajo, a ga kmalu zmoti njihov hud odpor do svete Matere in svetnikov in Jezusove Cerkve, bom danes napisal o tem. Vpraša me za mnenje. Rečem:

''Kdor Ljubi Gospoda, Prvo zapoved uresničuje. In če res Ljubi, ne more spregledati svetosti Matere in Njegovih svetnikov. Če pa to svetost spregleda, je ZAVISTNEŽ, zato le pojdi k njemu, in načaral ti bo zdravja in denarja, v Jezusovem Imenu, a dušo boš pogubil, kajti če ne Ljubiš svetih, jih sovražiš. Amen.''

Pri inteligentnih je to dovolj, da odnehajo tam, in začno Ljubeče peti Njegovo sveto Ime, ter se vrnejo h kompletnemu Nauku in v Jezusovo Cerkev, četudi tam morda ni tako 'zelo živahno'. Tako si rešijo duše.

Kdor pa tega ne zmore, naj gre, kamor ga nemir priganja, in tam se bo učil, časa je ogromno, kajti duša je večna. Komur pa se mudi h Gospodu, se obvlada. Zato Gospod Jezus Kristus pride k njemu.

Lažna in resnična Ljubezen do Gospoda

Kdor išče Gospoda, ki je Rešitev

se uči Ljubiti Ga.

In če kdo Ljubi nekoga,

ima rad tudi njegovega psa.

Kako je lahko tvoja Ljubezen do Gospoda resnična,

če Matere ne prepoznaš,

da je sveta?

Kako je lahko tvoja predanost resnična,

če zasmehuješ Njegove naj-predanejše,

ki so svetniki in sveti??

Kako lahko laskaš apostolom,

če govoriš, da so svetniki lažni,

ko pa so apostoli svetniki?

In kako lahko Ljubiš Kristusa,

če se posmehuješ Njegovi Cerkvi:

kdor ne najde Gospoda

v Njegovem blagoslovljenem kruhu -

le kako lahko zares izganja demone

v Njegovem Imenu??

In kdor ne najde Gospoda

v Njegovi podobi -

resnično, ta ne Ljubi.

In ker ne Ljubi,

na njem ni mesta

da bi vanj lahko Odrešenje vstopilo.

Četudi je vraga izganjal

in v Jezusovem Imenu zdravil,

ga le ogenj čaka,

pekel iz dna vic.

In res: ni vic, kot takšni govorijo,

ker je v njih enako kot v peklu,

le da vice minevajo,

pekel pa ne mine.

Kdor izganja in ozdravlja

a ne Ljubi Gospodovega oslička,

kaj šele svetnika -

ta čara.

Čara v Gospodovem Imenu,

a nebes si ne pričara.

Ker živi v zmoti,

da je sam duhovnik,

in da so vsi krščeni

že sveti.

Zato ne prepozna resničnih 'Njegovih malih'

- kje da bi jih še slavil -

ki so Jezusovi intimni učenci,

ker so zapustili vse:

sebe, svoje in imetje,

in le hodijo za Njim.

V čistosti.

Le kako se lahko takšen zmotnež reši,

če Gospoda Ljubi le v obličje

v hrbet pa Mu meče blato

ker Njegove najbližje zasmehuje??

Kdor pa resnično Ljubi Jezusa,

Ljubi tudi vse, ki so zares On,

ker le s tem Ljubi Jezusa.

Tako se drži Njegove Besede,

in Oče ga Ljubi,

in Oba prideta

ter živita pri njem.

To je Živi Kristusov Evangelij.

Hvala Tebi Vseljubeči!

Linkajte vsem, ki so v skušnjavah, pa še ni prepozno. 

32. Prva beseda Svetega pisma,

ki vas bo pretresla do temeljev

Linkajte ta tekst znanstvenikom, filozofom,

bhaktam, pol-vernim in pametovalcem

BEREŠIT, prva beseda Svetega pisma

10.1.18, sre.

Tudi pri nas obstaja kup intelektualcev, celo katoliških, celo klerikov najvišjega ranga, ki so še vero v Jezusa Kristusa komaj skupaj skrpali, če je sploh kaj imajo. Kar pa ni znak nekega intelekta. Seveda se Živega Boga ne išče naokoli po naravi in po brezbožnih ljudeh in bitjih, ker tam Ga lahko z nekaj sreče samo zaslutimo, ne pa Srečamo, prav tako pa se Ga ne išče v filozofiji, in se Ga ne zanika z nekimi 'dokazi' zemeljskega uma. Tudi se Boga ne najde na tak način, kot Ga bomo danes predstavili, a če bi Ga 'brihtnim' iskalcem takole predstavili, bi jih nemara pretreslo, in takrat bi prvič odškrnili Vrata, ki peljejo v pravo vero in potem h Gospodu, ki je Kristus. Ki je Mir.

Zato lahko današnji link ali print tega teksta pošiljate tistim izumiteljem posvetnih teorij o neobstoju Boga, kot tudi suhoparnim umovalcem, ki iščejo Boga v lepotah narave, praznem druženju ter prebiranju suhe teologije in požiranju nezabeljenih žgancev filozofije. In pa tistim, ki Jezusa 'cenijo' le na jeziku, samo kot nekega 'učitelja'. Takole gre:

Vsaka knjiga se začne s prvo besedo prvega stavka. In tudi Sveto pismo se začne s prvo besedo. Ki pa tudi že vse pove! Kdor je res inteligenten in tudi malo len, ne potrebuje več od prve besede Pisma, da je Rešen, kajti že prva beseda mu da trdno vero v Jezusa Kristusa, kdor pa ima to vero, bo Rešen, je pisano. In je res.

Druga stvar, ki jo moramo na začetku utrditi pa je dejstvo, da Judje neizmerno prezirajo in zaničujejo Jezusa. Pravi judovski starši raje vidijo, da jim otrok postane kriminalec, morilec, prostitutka ali hudič, kot da bi enkrat omenil Jezusa Kristusa, kaj šele, da je On Mesija. Linke o tem smo že podali, na našem prvem blogu. A to je NJIHOVO, judovsko Sveto pismo! Oni sami so ga napisali, oni sami so svoje črke pogruntali in oni sami so napisali prvo besedo Pisma. A je sploh ne razumejo, ker je v resnici BOG OSEBNO pisal Pismo, mimo njihove uporne volje. Dejstva:

Prvi stavek Svetega pisma se glasi:

V začetku je Bog ustvaril nebo in Zemljo.

Kar nas danes zanima, je prva hebrejska beseda, ki pomeni: V ZAČETKU. Izgovori in piše se:

BEREŠIT (črke: B R A Š I T)

Ker pa je hebrejska abeceda (in s tem tudi naša) v svojem originalu narejena iz piktogramov, sličic (enako kot 'kitajske' črke), lahko s pomočjo POMENA posamezne črke prodremo v samo skrivnost Odrešenja. Bi res želeli? Pa začnimo:

Kot prvo preseneti dejstvo, da se Pismo ne začne s črko A, (alef), ki pomeni moč, vol, vodja, oziroma Bog; niti se ne začne z AB, kar pomeni OČE, aba (= moč šotora), ampak se začne s črko B (bet), ki pomeni hiša, šotor oziroma telo. Prvi namig: Bog se predstavi že v prvi črki Svetega pisma, a ne v 'svoji' črki A, ampak v črki B, ki pomeni telo; torej se bo Gospod zemljanom predstavil s svojim telesom. Že iz te črke lahko povzamemo, da ima Bog telo, in da bo (časovno gledano iz časa začetka sveta), inkarniran v telo. Vsi pa vemo, da je Bog prišel na Zemljo v telesu človeka, temu človeku pa je bilo ime Jezus Kristus. Gremo naprej.

Pismo se torej začne s črko B, ki ji sledi črka R (reš); dobimo torej: BR, ki se izgovori bar. In kaj pomeni bar? Pomeni:

SIN

Bog Oče, ki je pisal Sveto pismo po rokah navdahnjenih piscev, se torej že na samem začetku predstavi kot Svoj Sin s telesom. Sveto Pismo začne z besedo: SIN! In to stori navkljub hebrejskim znalcem in teologom, ki Sina zanikajo! Je to sploh mogoče po človeku? AB torej pomeni Oče, aba, moč šotora ali telesa; BR pa pomeni bar, Sin: vodja šotora. Bog Oče je torej Sinova moč, in v oblast Mu prepušča šotor (hišo, tempelj oziroma telo), ter Ga daje na prvo mesto! Neverjetno! Gremo naprej:

Tretja črka prve besede je A, ki pomeni vodja, moč, bik ali vol; nežen oziroma učiti. Ko pa je skupaj še z B, pomeni aba, Oče. AB je tudi začetek naše abecede. Začenja se torej z Bogom Očetom. Le kako boste to preživeli, brezverneži?

Četrta črka je Š (šin), ki pomeni uničiti, ker je piktogram dveh ošiljenih zob, podočnikov.

Peta črka besede je J (jod), ki pomeni roka, oziroma delo ali izdelek. Bere se kot 'i'. Ta roka je Božja roka. Torej je Božja Moč. To je Božja črka, saj se imeni Jezus in Jahve začenjata z njo. In Jeruzalem. In jaslice. In sveti Jožef, ter sveti Janez, Jezusov ljubljeni učenec. Bog je torej DELAVEC, ne spalec. Zato se ne zafrkavajte z ljudmi, ki imajo v svojem imenu J, kaj šele če imajo dva J! Mimogrede: niste opazili, da so premnogi politiki in ostali, ki so dlje časa s sovraštvom in zavistjo ponavljali ime Janeza Janše, vsi IZGINILI iz prizorišča v že zelo kratkem času? In da zdaj živijo nesrečna življenja, kljub temu, da imajo morda neko finančno službo, mnogi pa le životarijo, če že niso umrli? Tudi kak duhovnik mora trpeti zaradi tega greha. OK, malo za vmes in v razmislek. Tistim, ki so včeraj hodili po poti svojih predhodnikov. Bog je vedno tu, in vedno deluje, nagrajuje in kaznuje.

Zadnja črka je T (tau). Ima podobo križa. Je zadnja črka hebrejske kratke abecede. Njen pomen je KRIŽ (žig ali zaveza).

Pretresljiv zaključek

Pa poglejmo zdaj celotno sliko, ki nam jo dajejo piktogrami Božje abecede, skozi prvo besedo Svetega pisma, berešit. Takole gre, imamo dve varianti razlage, a obe govorita enako:

1. Sin Očetov bo na križu Zaveze uničil grešna dela naših rok.

2. Sin (BE) Očetov (A) bo po Svoji volji (roki; J) umrl (Š) na križu (T).

Dajte vsaj zdajle malo možgane uporabiti, tisti, ki dvomite: Stara zaveza in ta njen prvi stavek se je začela pisati tisoče let pred rojstvom in potem križanjem Jezusa. Le kako bi lahko staro-Judje takrat vedeli, da jih bodo tisoče let kasneje okupirali Rimljani, katerih najsramotnejša kazen za zločince je bilo KRIŽANJE?? Saj niso križali le Jezusa, ampak tisoče drugih pred Njim in za Njim! Se vam še vedno zdi, da si lahko vse to vnaprej izmisli človek, ter da Boga ni, da On ne vodi vsega tega? Zdajle se vas je dotaknil.

Bog je torej že NA ZAČETKU objavil KONEC. Že v prvi besedi je jasno oznanil Jezusa, ki je s smrtjo na križu in vstajenjem izvedel Konec, naše Odrešenje. Bog je torej res alfa in omega, prvi in zadnji, kot govori Sveto pismo. Pa si oglejmo še ti dve črki.

Alfa in Omega sta v resnici Alef in Tau

Oglejmo si še tale strahovit zaplet in razplet. Prvi stavek Svetega Pisma se, kot smo že napisali zgoraj, glasi:

V začetku je Bog ustvaril nebo in Zemljo.

Vse izdaje Stare zaveze, iz katerih delamo prevode, so bile napisane v grščini. Torej to niso originali. Original Stare zaveze bi morali iskati napisan v hebrejščini, razlagati pa ga je treba iz  staro-hebrejščine. Kaj bi odkrili? Kot prvo bi videli, da je prvi stavek Pisma napisan iz sedmih besed, kolikor je tudi delov judovskega svečnika, npr.. In NATANČNO NA SREDINI, četrta beseda torej, je tam beseda et, pisano AT. Te pa celo novo-Hebrejci niso razumeli, ker so pozabili staro-hebrejščino. Iz grških prevodov pa je umaknjena, ker ni imela smisla, ker ni bila razumljena. Sicer bi se stavek glasil približno takole:

V začetku je Bog AT ustvaril nebo in Zemljo.

'Bog AT' torej v grščini pomeni 'Bog alfa in omega', AΩ. To omenja Razodetje 22,13:

Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec.

AT je torej Božje Ime, prva Beseda. Janez 1,1: 

 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu

in Beseda je bila Bog. 

Tu vidimo, kar smo pisali prejšnjem v tekstu št 31: med Bogom in Njegovim Imenom NI RAZLIKE. Kajti Beseda je bila in je Bog. Ta Beseda pa je Božje Ime, ki je od pamtiveka Začetek in Konec, alef in tau; alef na tau, Bog na križu. Božja Beseda je torej Bog in je Jezus Kristus. 

Poglejmo si namreč slike originalnih črk A in T. Obe že poznamo: prva pomeni vodja, torej aba-Oče-Bog, druga pa pomeni križ oziroma Zaveza. AT je torej:

Bog na križu.

Alfa in omega je torej Bog v podobi Sina, ki trpi za nas, da nam odpre Vrata Odrešenja. To je načrtovano že v začetku in tako bo na koncu in je vmes. Vse to lahko razberemo iz prve besede Pisma in prvega stavka, kljub temu, da Judje, potomci Hebrejcev, ne marajo Sina, ker Ga niso prepoznali. A Bog ima svoja pota in načrte in Sebe je razodel že v prvih dveh črkah Svetega pisma, v prvih šestih, pa če je Judom, filozofom, brezbožnim, budistom, hindujcem in vsem ostalim to všeč ali ni.

A to še ni vse: tale pisun tukaj je vse skupaj malo premislil, in poleg spoznanja zgoraj, da je Sin šef telesa (= podobe), ne pa Oče, je ob gledanju jaslic odkril tudi tole:

V ozadju Svete družine sta voliček in osliček. Glava vola je po piktogramu črka A, Bog, osliček pa je simbol črke T, ker je Jezusa nesel v Jeruzalem na križanje. In spet imamo AT, alfo in omego, kakorkoli se obrnemo! Bi radi vedeli, od kod prihaja naša PRVA črka abecede, črka A, ki pomeni Očeta? Obrnite jo na glavo in malo podaljšajte vodoravno črtico, in dobili boste sliko volovske ali bikovske glave: ima gobec, ušesa in rogove. Kot smo že omenili, je bila glava bika starim Hebrejcem simbol za vodjo oziroma Boga, saj so Mu žrtvovali tisto, kar jim je največ pomenilo, to pa je bilo takrat govedo. In bik je poskrbel za množenje goveda in vol je vodil vprego. 

Alfa in omega, alef in tau, torej pomeni: Bog na križu, to pa ni Bog Oče, ampak Bog Sin Jezus Kristus. Bog se nam torej vedno in povsod predstavlja kot križani Sin. Nikoli ne daje Sebe na prvo mesto! Vedno daje Sina naprej, vedno je Sin tisti glavni Odrešenik. To je prava krščanska vera in je Resnica. In vse Pismo nenehno in povsod nakazuje na Njega, ki je Kristus, Odrešenik. Celo redki inteligentni judje to spoznavajo, in se končno spreobračajo v kristjane.

Toliko raznim filozofom, brezvernim znanstvenikom, ateistom, jalovim kristjanom in našim otrokom, v razmislek in opomin. Kajti: če Jezusa smatraš le kot preroka in učitelja, kot to počno muslimani in zabredeni del protestantov; če Ga smatraš kot izmišljijo, kot to počno brezbožni znanstveniki in 'intelektualci'; če Ga smatraš kot velikega Očetovega bhakto, ki pa ni umrl na križu in tretji dan od mrtvih vstal, ampak da je bila to prevara, resnično, resnično povem ti:

Bolje bi bilo, da si samo svojega (B)boga klical, kot da si Jezusa klevetal. Kajti kazen bo po zakonih narave strašna: ostal boš ujetnik materialne čarovnice, četudi vsak dan skačeš naokoli ali se klanjaš ali žrtvuješ tvojemu (B)bogu. Če še nisi sposoben sprejeti Jezusa kot Odrešenika sveta, vsaj molči v besedah in mislih o Njem. S tem pa seveda tudi o Njegovi Cerkvi, ki je Njegovo telo, in ta Cerkev je Rimska.

Kajti prišel bo čas, ko se boš ovedel. Duša živi večno, in tisoč let hitro mine. Sicer pa te Gospod Kristus čaka ob koncu sveta. Če tega ne verjameš, vprašaj kolege muslimane, ker je takšna njihova vera. Poleg navodila Alaha po preroku Mohamedu, da naj vsak musliman, ko je v duhovnih težavah, za nasvet vpraša 'ljudi Knjige', tiste torej, ki imajo Sveto pismo. Saj je Alah v celoti potrdil celotno Sveto pismo; tako Staro kot Novo zavezo. Izkrivljeni muslimanski kleriki sicer napadajo, da je današnje Pismo skorumpirano, a nimajo nobenega dokaza, da naše današnje Sveto pismo ni popolnoma enako tistemu, ki ga je v šestem stoletju listal Mohamed. Neodvisni raziskovalci to identičnost potrjujejo. 

Iz Svetega pisma pa je dovolj, da sprejmeš samo prvo besedo. In Odrešen boš, kajti špekulantske zablode o Jezusu kot ne-Bogu, te bodo zapustile. In tvojega trpljenja bo konec. Bi res želel?

Vas ne prime malo Božjega srha, ko vse to preberete? Ali res lahko ubežimo Bogu, ki je Rešenik? Meni ni uspelo ubežati, pa sem bežal, a zdaj sem v srcu srečen človek, najbrž kot kak v nebesih, na licih pa nisem srečen, ampak jokam, ker gledam slepoto sveta.

Jezus, Sin Očetov na križu, usmili se nas, prosim.

Ps: O vsem tem lahko najdete veliko informacij na netu, npr. na YouTube. Kdor je danes neveren, je zares zverina, brez kančka zdravega razuma. Zato tudi trpi kot tak. A od danes je lahko vse drugače ...

31. Dileme in sveta Spoznanja

Medsebojna naklonjenost na Zemlji in v nebesih

8.1.18, pon.

Za danes sem obljubil neverjetno analizo ekspertize popolnega dokaza, da je Bog Oče Sina Jezusa že v pamtiveku namenil nam v Odrešenje, četudi nas še ni bilo, oziroma so nam še rastli repi. A ker ne morem vsega v en tekst stlačiti, danes povejmo nekaj sorodnega.

Gospod Rebula v zadnjem Credu: Pred Everestom svetosti, govori o Materi Terezi in njenem nasmehu, navkljub temu, da je skoraj 50 let ždela v temni noči duše. Pisec se je pred časi spraševal, ali so potem njeni nasmehi, ob delu s siromaki, neiskreni, on reče celo hinavski?

Seveda je odgovor dobil v pred dvema letoma poslani mu dvokilski ekspertizi, kjer je bedni jona odgovarjal nekemu drugemu teologu, ki ni nič razumel glede Matere Tereze, tako da jo je celo zaničeval. O tem vprašanju lahko napišemo pojasnila v debelini Evangelija, a ker to ni današnja tema, naj se vsakdo s to dilemo vpraša:

Ali je nekdo, ki je v temni noči duha, res hinavec, če pa vemo, da je ta noč duha gledanje v Gospodovo Luč, ki Njega samega skriva pred pogledom sledilca? Kar pomeni, da je Gospod NEPOSREDNO OB TEJ OSEBI, in da je tudi Gospodova Luč Milost, sicer budisti in impersonalisti ne bi tako zelo želeli stopiti se v njej? Zakaj nekdo ne more prebiti te slepote, tega gledanja 'v sonce', ki zaslepljuje, je pojasnjeno v vseh naših blogih:

Kdor je še vedno vezan na svet, NE MORE ZRETI GOSPODA.

Saj to tudi Jezus nedvomno pojasni: kdor se drži Njegove Besede, a PRAVILNO razumljene, ne pa po svoje, tisti: Ljubi svoje sovražnike in 'sovraži' svoje sorodnike in sebe, da lahko Ljubi Njega. In ker se drži te Besede, Oče in Jezus prideta, ''in prebivata pri njem''. Toliko z 'naše' strani. In če damo vse strani skupaj, tudi tisto religijo, katere svetniki so že tisoče let pred Staro zavezo zrli Gospoda, lahko od njih na kratko izvemo tudi tole:

Boga ne vidijo le podleži.

Kar je tudi Jezusov Nauk, kajti kdor ni zapustil VSE in ne hodi za Njim, Ga pač ne bo mogel Srečati iz oči v oči in iz srca v srce. So Ga, Vstalega, videli vsi Judje, ali le tisti, ki so Ga Ljubili? Zato morajo slepe duše nenehno vzdihovati:

''O Bog, razjasni Svoje obličje, in Rešeni bomo!''

In kaj nas ta prošnja uči: da toti prosilci popolnoma obvladajo Nauk do samega konca, le doživeli ga še niso. Kajti niso padli na finto, da je Bog nek duhec, neka meglica, neka Energija, kar mislijo celo mnogi katoliki, kaj šele impersonalci (Bog ni Oseba, je le Luč), ampak je v tej prošnji jasno izraženo Znanje, da je Bog Oseba, ki pa PRIKRIVA svoje obličje grešnikom, saj ga ZAKRIVA bleščeča Luč, ki sije iz Njega. Kot je dejal sveti učitelj druge religije:

Nespametni si želijo videti Boga, brez da se potrudijo pridobiti kvalifikacije za to.

Radi bi jedli meso, pili vino, se onegavili med rjuhami, potvarjali Nauk, potem pa gledali Boga iz obličja v obličje? Nespodobneži salamenski. Jezus pravi, da to nikakor ni mogoče.

Katera pa je kvalifikacija za uzrtje Živega Kristusa ali Očeta?

To je nenehen iskren poskus naučiti Ljubiti se Ga.

 Amen.

Ni pomoči?

Gospod Rebula piše, da je imel z omenjeno dilemo eventualne hinavščine svetnice kar dosti težav. In reče:

"Sam nisem imel nikogar, ki bi mi pomagal iz zagate."

Vedimo: vedno je kdo, samo poiskati ga moramo. Še enkrat sem šel poslušat prelomni govor nadškofa Zoreta pred dvema dnevoma, pridigo v stolnici, ob obletnici gospoda Urana, in težko sem svojim ušesom verjel: novi časi končno prihajajo v Cerkev, svež veter je pihnil v zatohlino obokov, in možnost obstaja, da se morda reši! Cerkev, seveda. No, mogoče bomo ta njegov govor kaj podrobneje obravnavali tukaj, če bo TPO, a iz njega lahko potegnemo enega od bistev:

Če si resničen iskalec, ne išči Resnice le na teološkem faksu, niti med njega profesorji, niti v filozofiji in staroslovju Grčije, ker Ga tam ne boš našel, ampak samo zaslutil. Išči ga tam, kje je: v svetnikih, in po možnosti, v živih svetniških osebah. Poglejmo si npr. svetega Janeza Pavla II. Zelo kompleksna oseba, ki pa bi brez enega detajla njegovega življenja lahko končala v povprečju povprečne vere in zmede. Pa ni - postal je svetnik. Zakaj? Ker je častil in sledil in občudoval in študiral in skušal Ljubiti: SVETNIKE. Ni se zadrževal obiskati jih. Npr. kasneje svetega patra Pija, pa sveto Mati Terezo. OSEBNO JU JE SREČAL, in medsebojno so si bili naklonjeni! Sveto Favstino Najsvetejšo pa je sledil in srečeval v duhu, ter postal njen najnižji služabnik. Danes Cerkev seveda njega omenja in slavi nenehno, njo pa zapostavlja, kot neko tajnico lastnega Dnevnika, a v nebesih in na Zemlji je drugače: Pavel je sluga sveti sestri Favstinki, Jezusovi najčistejši nevesti.

No, zavižal sem še pred zajtrkom: nadškof Zore je povedal, da so trije kralji ISKALI Boga, in za ta Cilj niso izbirali sredstev, ampak so šli v tujo deželo in tujo kulturo, da Ga najdejo. Enako je po naključju storil tudi ta ničvredni jona: kolena si je treba raztrgati in rebra postanejo kot prazen kozolec, in lica so kot rečna struga, a duša je Živa v upanju, kadar IŠČEŠ z vso silo svojega srca. Kdor tako dela, prej ali slej Sreča Gospoda, in nadškof Zore, prebujeni, je besedo Srečanje ponovil velikokrat! Aleluja!! Ko škofje razumejo, bo tudi narod rešen. Kajti:

Ljubi Gospod,

mar se lahko druži s Teboj prestol pogube,

ki ustvarja nered v imenu zakona?

Zbirajo se zoper dušo pravičnega

in nedolžno kri obsojajo.

Ps 94. Narod bo rešen zavajajočega sovraga, ki lomi Cerkev in pohablja otroke, le, če bodo škofje dojeli in se posvetili, vsi skupaj pa vsak dan z vso silo molili ta psalm, neštetokrat. Brez te pokore ne bo nič. 

Kdor torej išče, ta tudi najde. Protestanti govore, da se Odrešimo le po veri, a tudi srčna dejanja iskanja se Gospoda globoko dotaknejo. In res: po lastnih naporih se ne moremo Rešiti, a brez naporov iskrenega srca, se nam Gospod že ne bo Razodel. Kajti držati se je treba Njegove Besede, to pa zahteva tudi napor. Njegova Beseda pa govori:

Pusti vse, in pridi z Ljubeznijo k Meni. Zaupaj.
In razodel se ti bom.

To govorita tako Sveto pismo, kot originalna (personalistična) Bhagavad-Gita. Nadškof Zore je poudaril, vsaj jaz sem ga tako razumel, da se iskren iskalec ne sme zadrževati iskati Boga tudi izven svojega kozarca marmelade. Tako je tudi tale revež storil, in četudi je druge religije živel nekaj časa, je na koncu vendarle edinega Odrešenika Srečal, ki je Jezus Kristus. Potemtakem je vse skupaj vendarle res, si zdajle misli. Zato se le držimo Jezusove Besede:

Pusti vse, in hodi za Menoj!

Potem bova z Očetom prišla, in prebivala pri tebi.

Komu se vse to lahko uresniči, še v času fizičnega telesa? Tistemu, ki se pusti NAVDUŠITI, razveseliti, navdahniti; tistemu, ki nima ščita razumske logike; tistemu, ki ve, da je duhovna Ljubezen ČUSTVO. So namreč brihtneži, po vseh teoloških faksih jih je polno, ki vedo, da je Ljubezen čustvo, sami pa prakticirajo razumsko suhost, ker ne ločujejo med človeškimi čustvi in duhovnimi čustvi. Duhovno čustvo Ljubezni namreč ni enako človeški ljubezni, ki je le poželenje zase. Duhovno čustvo je daleč nad razumom suhoparnih teoretikov, kajti duhovno čustvo je Sveti Duh. In kdor se boji tega Čustva, se ne pusti navdušiti, razveseliti, zaradi česar nikoli ne more Srečati Boga iz srca v srce.

Poglejte si spodnjo fotografijo svetega patra Pija: to je slika, kakršnih se katolištvo žal boji in sramuje. Prikazuje namreč duhovno čustvo Ljubezni, Božje Ljubezni, na obrazu tega svetnika. V kaki drugi religiji temu občutju rečejo bhakti. Ki pa se potem razliva k še neodrešenim dušam (četudi so krščene, še niso Odrešene - vsaj one tega ne morejo čutiti, čeprav bi po teoriji protestantizma to morale):

Ta obraz je Kristusov Evangelij Žive norosti, ki pa je Ljubezen. Aleluja!

Kdor je sprejel, bo vesel, aleluja!

30. Gospoda Rebula Credo

Da ne bo vse samo 'in memoriam'

slika: delo.si

5.1.2018, pet.

Danes sem dobil njegov tekst v treh izvedbah. Z linkom ne bo nič, ker je Družina zaklenila njegov Credo, kljub temu, da je teden dni že minilo. Zato si prosim sami poiščite njegov tekst z naslovom:

Slovo od bralcev Creda?

Gospoda Rebulo ne poznam osebno, čeprav se nekako poznava. In tudi preko kakšnega skupnega znanca. Niti nisem, žal, nikoli kakšne njegove knjige prebral, ker ko je bil čas za to, sem sprva Trstenjakove bral, potem pa me je iskanje Resnice odvižalo vsenaokrog. Vendar pa sem zadnjih 20 let bolj kot ne redno prebiral njegov Credo v Družini. In seveda vsak njegov intervju, ter delčke njegovega dnevnika v neki reviji večjega formata.

Gospod Rebula je trmast človek. Zato bom danes razkril, kdo on v resnici je. In šele potem se bodo počasi ovedli vsi tisti njegovi 'prijatelji' iz Cerkve, ki bodo tudi na pogrebu precej glasni (siguren pa sem, da jim je Gospod Rebula že vnaprej, v oporoki, pristrigel peruti glede morebitne vojaške parade na tisti dan. Naj ta ceremonija ostane za igralce.) Tudi sam vedno znova spoznavam njegovo posebno moč, ki sem jo zgoraj imenoval za trmavost. Namreč, na njegov Credo je dobil dvo-kilogramsko ekspertizo direktno na dom. Bil je prvi od tisočev, ki so jo dobili. Bil je osupel, a ne raznežen, kajti njegova posebna moč je zahtevala veliko pojasnil od sla, ki mu je stvar prinesel. Ta njegova vprašanja so bila pozitivno staro-katoliška, zato je namen razveseljevanja gospoda najbrž padel v vodo, pa vendar je odprl Vrata za prihodnji čas, ki se ga lahko gospod pisatelj veseli, kot je to le možno.

Ko sem dobil poročilo o primopredaji, sem komentiral: ''Brez dvoma, gospod Rebula je Gospodova moč.'' To mi je že nekaj let vnaprej dal slutiti znan teolog, ki da je bil prijatelj Rebule, a je dodal: ''On je velik vernik, a vernik Cerkve!'' In ko sem to začutil tudi 'na sebi', sem stvar sprejel, in takrat mi je angel Gospodov šepnil, da je ta Alojz Gospodova moč. Moč namreč, ki neguje in brani in oskrbuje Gospodov Nauk v njegovi izvorni krščanski obliki, ki je seveda katoliška.

Njegov prvi odziv na darilo je bil: "Zakaj pa ne polemizira z menoj osebno?" Odgovor, da to ni polemika, ampak razlaga njegovega Creda, ga je omehčal. 

Potem je vprašal, kako da gre za samozaložbo, zakaj ne gre to skozi katero od katoliških? No, vsebina mu je najbrž dala odgovor, kajti človek se načaka leta in leta čakati na odgovor visokih klerikov, ker ga nikoli ni. Kot ni bilo odziva na njegove Crede, celih 20 let. Bog pa ne čaka. 

Gospod Rebula je torej v specialni Gospodovi karizmi. Vem pa, da tisti, ki so del Gospodove moči, redko kdaj Gospoda Srečajo preden jih telo zapusti. To je pač Milost, namenjena njim. Zato gredo na suho vero in moč vere, in zato so bojevniki. Po čem prepoznamo bojevnika? Poglejte: ko umnik postane starec in postane nebogljen starec, večkrat pomeša dobro in slabo, zgoraj in spodaj, ker se mu ne ljubi več boriti, in postoji nekam megleno na sredi. Takrat verni in neverni, svetniki in barabe zanj postanejo 'bratje'. Kar je morda res, s svetniškega stališča, z vzgojnega pa je to poraz. Ne bom omenil, kdo od velikih umov Cerkve je postal takšen na koncu, a sem ga že omenil. Gospod Rebula pa ni tak: ne glede na telo ostaja močan in kot britev, jasno ostaja v 'duhu razločevanja', in starost ga ni upognila. To je še en dokaz, da je ta Gospod Božja Moč, ki skrbi za Nauk. Kakšna Božja Moč pa bi bila, če bi jo šibkost telesa zmanjšala? Takšne ljudi pa Bog Oče posebej vzgaja. Ne srečajo še vstalega Jezusa, a pride kdo, ki jim bo to uredil, ko bo čas.

Ja, gospod je trmast, ker je bojevnik. Zato tudi on ni niti glasu oddal, ko je dobil tisto pisanje. In je trmast, ko pravi, da v času digitalizacije ne bo Kristusa živega. Pa najbrž že ve za jonove bloge - je možno, da bi jih bojevnik prezrl? A on ostaja trden ščit vere: ''Videnja Kristusa in Očeta? To bodo pa katoliški krogi zelo težko sprejeli!''

Kdor torej gospoda Alojza Rebulo sreča, je srečal Boga v Njegovi pisani izvedbi, zapisani v katekizmu Cerkve. In kdor ni užaljiv zaradi tega, je tega vesel. Odzove se z Ljubeznijo, ker ta vitez mora srečati nebesa že v prvem krogu. Ker si to zasluži.

Kakorkoli: včasih naletim na kakšne zapise pred-začetkov Slovenije, in vedno je tam Rebulov priimek ter njegov pogum in jasnina. Pa včasih sem naletel na delčke njegovega dnevnika, in se spraševal, kako to, da tak um toliko časa zapravlja za stranske človeške stvari, kot so neki sestanki in debate z ljudmi, ki ne iščejo Boga, kot da bi jim goreli lasje, potem pa pojamra, da je bil to izgubljen čas. Vedno pa sem pri njem našel to, kar sem kasneje prepoznal kot moč, posebno Gospodovo karizmo. Kajti že pred tem sem srečal nekaj takšnih posebnih ljudi peresa, in videl njihovo izborno karizmo, tokratna pa je izbrušena do popolnosti, s tem, da ni postala hladen katoliški meč, kot pri drugih, ampak je postala Človek, tisti, ki je Jezus. V Rebulovih Credih je nek veliiik človek, in kdor preskoči osebnostne posebnosti pisca, v tem človeku spozna Človeka.

In, preberite mu, gospodu Alojzu Rebuli: mnogi berejo vaše Crede, da si še misliti ne morete. In ne le tisti, kot ste mojemu slu rekli, 'ki so inteligentni', ampak tudi manj inteligentni, preprosti, kot sem jaz in še mnogi drugi. Le kaj naj vam odpišejo? Le kaj naj odpišejo temu joni na naše blogovske zapise? Pa filozofom, ki na njihove knjige ni nikoli nobenega glasu? Jih je sploh kdo prebral? Zato vam tole povem, gospod Alojz: jonovi blogi imajo nek števec obiskov, in v enem samem letu pisanja je bilo nekaj manj kot 30.000 obiskov. Pa sem neznan in nula, neizobražen in idiot. Zdaj pa si zamislite Vaših 20 let pisanja, pa v tedniku Družina, in koliko ljudi dobi Družino na mizo vsak teden! Pa Družine obležijo, postarajo se, in pridejo v roke meni in podobnim drugorazrednim, in jih še mi preberemo, kot sveže! Torej se je 'klikov' na vaše Crede nabralo na milijone. Zato vedite:

Niste tu, da bi se vam kdo javljal, ampak,
SAMO DA STE.

Samo da ste, tam nekje v Posavju; samo da ste, je mnogim veliko in dovolj. Števec obiskov Creda pa vam bo razkazan, ko prispete Domov.

Toliko bi na kratko napisal nekdo, ki je niko i ništa, o nekom, ki je nekdo. To je moje osebno videnje gospoda Rebule. Kar pa ni nič proti temu, kar je zadaj zanj prihranjeno, ko bo odložil ta poklic dokončno. On je eden redkih, ki ne upajo zaman v Gospodovo Usmiljenje in dobrodošlico, kajti: dobro je bíl svoj boj Zanj, čist je, in pridobil si je Ljubezen Gospodovih slug.

Zaradi tega bi bilo najbolje, da demonstrirate duha Božjega bojevnika do zadnje ure. Kajti ne le pisanje, ampak tudi zgledi so tisti, ki spreobračajo. Gospod spreobrača duše po zgledih in Besedi Svojih služabnikov. Zato bi bilo dobro, da narekujete tekst še zadnjo uro. Kajti za čas potem, Vam ni za skrbeti, ampak se ga veseliti, brez vsakega bojevniškega dvoma.

Aleluja! Ni konca, ni smrti, vse je Živo, aleluja!

29. Odgovor: znaki transcendentnega uma

2 od 2

4.1.18, čet.

Ker je v etru čutiti, da nekateri prefinjenejši teološki umi (nasilneže dajmo na stran) niso bili do konca zadovoljeni z jonovo včerajšnjo razlago, ji danes dodajmo še najpomembnejši del. Komentirali smo splošno izjavo, da

Bog ni podoba, je duh.

Dokazali smo, da ima Bog podobo tako v nebesih, kot na Zemlji, četudi je Bog 'v duhu', gledano z zemeljskimi čutili. Ker ima telo, ker je Oseba. Danes pa bomo odrinili na globlje, najgloblje, in presegli dileme bratskega trojčka: komunisti-protestantje-muslimani. Ta trojček si je več ali manj enak v tem,

1. da ne zmorejo dokončno sprejeti Božje avtoritete Jezusa Kristusa kot Boga,

2. da zaničujejo podobe Boga in svetnikov.

Ravno včeraj sem bral, kakšne strahotne probleme imajo na Švedskem z muslimanskimi migranti, velik kriminal in zločini se dogajajo, o čemer pa je prepovedano poročanje. A zdaj se že lomijo, in spoznavajo, da so ga polomili. Pri tem mi je prišlo na misel, da so Švedi po veri predvsem protestanti. Kot je to gospa Merkel. Za protestante pa je znano, da jih bolj leve, Cerkvi uporne politične sile, vedno izrabijo za svoj proti-katoliški boj, kar so storili že Lutru, pa tudi v Sloveniji je enak vzorec. Pri tem je nujno razumeti, da je katoliška Cerkev, skupaj morda z Vzhodno Cerkvijo (ki pa je vsa razdrobljena), tista Cerkev, ki je jo postavil Kristus, ostale Cerkve pa niso več neposredno Kristusove, ampak so od njihovih ustanoviteljev, ki so se ločili od Cerkve. Tu se gre torej za problem nerazrešenega ojdipovega kompleksa, ki s seboj prinaša upor proti vsakršni avtoriteti. Zato je to upor tudi proti Cerkvi in Bogu: eni se upirajo Jezusu, drugi pa tudi Očetu. O tej psihologiji lahko kdaj kasneje napišemo več. Seveda pa je ta upor še toliko večji, kadar avtoriteta greši, kot je grešila Cerkev. Vendar; boš zaradi smetke v očesu iztaknil oko? Bo zaradi bolnega telesa roka odšla od njega? Kdor to stori, stopi iz dežja pod kap, in to se dogaja opisanemu trojčku.

Protestantov je okoli 40.000 denominacij, in med njimi so včasih zelo protislovne razlike v Nauku, ki ga zagovarjajo. Najbolj pa se osnovni karakter pokaže, ko pogledamo kakšno bolj ekstremistično vejo protestantizma. Parkrat so prišli na vrata: nenehno želijo udarjati po Cerkvi, katoliški seveda, in ko jim človek odgovarja s popolnim Naukom, začno švicati in se jeziti. Pa četudi jim 'dragi bratje' govoriš in tudi misliš tako. No, na koncu pa izvem, da se nimajo za kristjane. So pa 'Božje priče', pravijo.

Vse to so legitimne faze duhovnega razvoja. Lahko bi jih razvrstili takole: najprej so brezverne duše, ki so asure, besne na Boga. Atesti torej. Prepirljivi demoni. No, dajmo vse skupaj našteti po vrstnem redu:

1. ateisti,

2. agnostiki,

3. muslimani,

4. protestanti,

5. pravoslavci,

6. katoliki,

7. tisti, ki Ljubijo Kristusa, in so Njegovi večni predani služabniki.

(Namerno sem izpustil impersonalni del hindujcev in monistične budiste, da ne bo vsega preveč, sodili pa bi med 2. in 3.) Eni se upirajo veri v to, da Bog obstaja; drugi da je Jezus Bog Oče v zemeljski podobi; naslednji se učijo to vero sprejemati; tretji so jo sprejeli in jo utrjujejo; četrti pa so vero presegli, ker so vstopili v Ljubezen z Gospodom. Ta Ljubezen pa je transcendentna, duhovna. To ni ljubezen do zemlje in žlahte in svojega življenja, telesa, ki je v resnici POŽELENJE. To je Ljubezen do Boga.

Iz tega vidika rasti duš moramo gledati vse te razlike v razumevanju Nauka. In iz te razpredelnice vidimo, da smo vsi bratje, a vsak na svoji ravni lestve v nebesa. Zdaj pa k bistvu.

Podoba Boga je Bog

Vsi vemo, da dokler je naš um popolnoma pod vplivom fizičnih čutil, živimo ujeti v materialnost, z idejo, da smo mi naše telo. Dokler smo ujeti v ta greh, katerega krona je želja po spolnem uživanju, dotlej so tudi naše teologije predvsem zemeljske. In zato same sebi in Bogu protislovne.

Ko pa začne um prehajati v transcendentnega, ker NENEHNO misli le na Gospoda, in to z veliko Ljubeznijo, začno celo fizična čutila, kaj šele duhovna - ki se zbujajo - služiti Gospodu, 'ki je v duhu'. Takrat spoznamo, da je Gospod, če je naš duh res poduhovljen, tudi v podobah Boga in Božjega. Takrat spoznamo, da je Bog resnično prisoten tudi v podobah Boga in Njegovih svetih simbolih. Takrat spoznamo, da simboli niso simboli, ampak Gospod osebno. Da so podobe Gospoda in svetnikov in Matere Gospod, čeprav Gospod ni podoba.

Ko je to PROTISLOVJE - da je Bog enak svojim znamenjem, čeprav istočasno ta znamenja niso Bog - na duhovni ravni razrešeno, je to znak, da je naš um postal transcendenten. Odtlej zlahka VEMO, da je Jezus Kristus tako Božji Sin, kot tudi Bog. Tega pa zgornji trojček v takšni ali drugačni meri ne more še sprejeti.

Tudi sam sem šel skozi te faze. Če pa tega še ne moremo sprejeti, je to znamenje našega kamnitega uma. To je um, ki je še vedno 'pokopan v meso'. Kar pomeni, da Bog ni na prvem mestu, ampak je to družinsko življenje, katerega bistvo je svobodna spolnost, potem pa boj za denar in preživetje. Kdor živi tako, ne more dati Boga na prvo mesto, še posebej Jezusa ne, ker je Jezus dejal:

Ljubi svoje sovražnike, a 'sovraži' svoje sorodnike,

sicer ne moreš biti Moj učenec.

Kar pomeni, da ti uživanje v družinskem življenju (četudi cerkvenem) ne sme biti prvo, ampak da se úči uživati v uživanju Gospoda, kadar Mu služiš z Ljubeznijo.

No, pojdimo nazaj: transcendentni um pomeni presežni um: tisti, ki presega zemeljske vezi, in nenehno misli in deluje za Gospoda. In ko dosežemo ta um, se naša duša končno odveže od sveta in se priveže na Jezusovo srce. Takrat smo Odrešeni. In odtlej razumemo:

da je Gospod, ŽIVI Gospod, tudi Njegova podoba. Tudi Njegov kip. Tudi Njegov svetnik. Tudi Cerkev, originalna Cerkev. Tudi Razpelo in kapelica ali znamenje ob poti. In tudi Sveto pismo. VSE to, ne le kak del tega.

ISTOČASNO pa veš, da lesen križ z nekaj gline ali plastike ali brona na njem, ni Gospod. Pa vendar JE Gospod, je Križani, in je Odrešenik.

In še več: če se na znamenje ali podobo ali simbol Gospoda (četudi zarisan v pesek ali na skalo) obrnemo z Ljubeznijo, kot na Živega Kristusa, potem zaznamo, da se je Gospod resnično odzval, da je resnično prisoten, da je resnično tukaj.

Vsega tega tisti, ki podirajo nabožne kipe in podobe, in jih mečejo iz stavb in cerkva, ne morejo nikoli doživeti. Zato ostanejo še dolgo ujeti v pasti Gospodove materialne energije. Tolažijo se z mesom. In medsebojnimi boji ter zavezništvi. Enako je seveda znotraj katolištva: tudi tu je enaka razpredelnica duš v različnih stopnjah razvoja. Tudi tu je dosti rdečih asur, pol-vernih in protestnikov proti Nauku in avtoriteti. Problem pa nastane, če take osebe postanejo duhovniki, škofje ali celo papež. Potem pa je velik problem, ker svet izgubi glavni kažipot.

Zaključek: na tem svetu je ime človeka ločeno in različno od osebe. V duhovnem svetu pa je Ime Osebe ENAKO OSEBI. Torej je Božje Ime = Bog. Da, dobro si je zapomniti in verovati, da bi Spoznali:

Božje sveto Ime je Bog.

Ker pa je Božje Ime Bog, je tudi Božja podoba Bog. In Bog je Oseba, saj sliši, vidi, govori in deluje. Ni le nek 'duh'. Je pa 'v duhu', seveda. In zdaj:

Ali prepoznate neizmerno srečo, ki jo imamo tisti, ki lahko Gospoda gledamo tudi v Njegovih podobah in simbolih? Tega pa zemljeni verniki ne zmorejo. Govorijo, da so to le kosi lesa, gline, kovine, plastike in barve na platnu. Da so to le simboli. Zato ostajajo NEODREŠENI, vse dokler se ne spametujejo.

A istočasno Boga iščejo v soljudeh, naravi in lepih podobah, pa v spolnem in jedilnem užitku. Četudi je Bog vse to ustvaril, oziroma je iz Njegove materialne energije ustvarjeno, to ni Njegova notranja Luč, ki Mu sije iz srca in duhovnega telesa. Bog je namreč tvorec RAZLIČNIH energij, ki pa si niso enake, in materialna je NAJNIŽJA od njih. Zapor. In ker smo bitja, rojena na Zemlji, vsa ZASLEPLJENA (''ne vpelji nas v skušnjavo'') s to materialno energijo, je Bog v naših srcih globoko pokopan. Pokopan je v mesu. Zato je skrajno težko in celo nemogoče iskati in najti Boga v naravi in v brezbožnih bitjih. Pri njih lahko Boga samo slutiš, Srečal pa Ga ne boš nikoli. Še posebej, če ob tem črtiš Božje podobe, in nikoli ne srečaš realiziranega Gospodovega predanega Služabnika. Po domače: svetnika. In sta si medsebojno NAKLONJENA.

Rešitev je zelo preprosta: s pomočjo svetniške osebe (v telesu ali duhu) v celoti sprejmi katoliški Nauk, in ga uresniči ter PRESEŽI z Ljubeznijo z Gospodom. Vse to je mogoče: zgodovina uči, da so to zmogli celo otroci in neuke ženske in možje, ki so zaživeli čisto in so se potrudili Ljubiti Boga in Njegove, kar v Njihovih podobah. In so se v veliki Ljubezni priklanjali pred Božjimi podobami, ter skrbeli zanje.

In te podobe so oživele.

Bi res želeli? Kajti po naši najgloblji veri se nam dogaja. Vernim, polvernim in nevernim.