6. Ključna lastnost Gospodovih najbližjih: Spominjanje
1 od 2

Mladi Mesija: DOBER primer Spominjanja

18.11.2017, sob.

Tisti od vas bralcev, ki neke zapise preskakujete, s tem ne boste daleč prišli. Kajti vse, kar bo še povedanega, bo imelo monolitno celoto. Npr. prejšnji, 5. šepet, ki je govoril o dobrih, slabih in zlih. Le kdor ga je dobro prebral in premislil, bo lahko razumel današnji ključni uvod v nadaljnjo Živo Besedo. Torej; najpomembnejša lastnost tistih, ki se učijo Ljubiti Gospoda, kot to veleva najpomembnejša zapoved vseh zapovedi, od katere so vse druge odvisne (Ljubi Gospoda z vsem, kar si), je:

SPOMINJANJE

Ne mislite, da že natančno veste, kaj je to spominjanje, kajti pravi pomen spominjanja se nam začne postopoma odstirati šele, ko začnemo - malo po malo - zreti Živega Gospoda. Takrat spoznamo, da je spominjanje, kot ga to razume svet, ena sama smrt; spominjanje, kot je to mišljeno pri Gospodu, pa je Življenje. Če se npr. spominjamo svojih srednješolskih let ali vojaščine ali prvih plavšarij, ni od tega - NIČ. So le prazni spomini, mnogokrat celo težavni, če jih nismo že predelali. Enkrat pred mnogimi leti mi je gostilničarka, že v zelo poznih letih, ki jo je poznalo pol Slovenije, rekla: ''Nekoč smo imeli vsak vikend veselice in ohceti, plesalo se je in jedlo. Danes pa samo tole kuro in kruh strežemo, pijejo le radensko in pivo, in vse je žalostno.'' To je rekla z žalostjo v glasu in stasu. Pomislil sem: ''Zadavila si milijon kokoši, še celo sama si postala podobna silhueti Slovenije, skupen rezultat najbrž res ni kaj preveč prijeten.'' Zato sem jo skušal potolažiti, da ima vsaj lepe spomine, ki jih kdo drug nima. Nasmehnila se je, zelencu: ''Ehh, od spominov ni nič. Od tega se ne da živeti.''

Tako. Zdaj vidite, da je vse človeško ena sama smrt v spominu. Ko pa človek postane Gospodov sluga, zaljubljenec ali celo prijatelj, pa je to povsem eno drugo spominjanje, saj ima v sebi Ljubezen. Duhovno Ljubezen, ki nima nobene zveze s kakšnimi zemeljskimi željami zase, ampak samo želi Živega Gospoda in Njegove VESELITI. In od takega Spominjanja naša duša NEBEŠKO ŽIVI. 

Ko pa smo v tem stanju, ki ga je treba počasi razviti, pa je Spominjanje na Gospoda eno samo veselje, in je pravzaprav PREKLAPLJANJE v Gospodov svet. To je ena povsem drugačna izkušnja, in duša, ki se tega nauči, se odtlej izogiba človeškemu spominjanju na preteklost, in se nenehno raje Spominja Gospoda, kar pomeni:

usmeriti vso svojo pozornost Nanj in na Njegove svete.

Vrnimo se k filmom in filmčkom - DOBRO Spominjanje

Šele zdaj boste ustvarjalci slabih katoliških filmčkov razumeli, v čem je point:

kdor je resničen Gospodov učenec, z vsakim svojim gibom in delom vedno izvaja Spominjanje Nanj.

Filmi z Božjo tematiko so za iskrene iskalce Jezusove bližine in prijateljstva veliki pomočniki. V zadnjem času nastajajo izjemno dobri filmi o Jezusu ali obrobnih zgodbah Njegovega življenja, ki sicer niso resnični, se pa dotikajo Resnice, ki je v Evangeliju. Tudi takšni produkti so Spominjanje, ker nas lahko v hipu pripeljejo v neposredno Gospodovo bližino. Primer dveh takšnih odličnih filmov:

1. The Little Messiah, Mladi Mesija - klikni in joči od Milosti (vklopite si hrvaške podnapise):

2. Risen, Vstali:

To sta primera DOBREGA Spominjanja, ki Jezusovega učenca pripelje vse do Njegovih nog, v trenutku. K Spominjanju seveda spadajo tudi:

- vsakodnevna večurna molitev,

- branje svetih Knjig,

- usmeritev ljubeče pozornosti na razpelo ali kapelico ob poti,

- vsakodnevno Služenje Gospodu skozi svojo karizmo,

- obiskovanje svete maše in evharistija,

- molitev ob določenih urah,

- in celo branje Katekizma katoliške Cerkve postane veselje …

Duhovno Spominjanje je torej PREKLOP. Preklop iz 'svinjaka' direktno v nebesa h Gospodu. Ta preklop se razvija postopoma, a le, če NENEHNO izpopolnjujemo svojo Ljubezen do Kristusa in Njegovih predanih.

Slabo spominjanje

Obstaja pa tudi spominjanje, ki ni Spominjanje, ampak je le ena ego-afnarija, ki predvsem samega sebe nekaj poveličuje. Lep primer takega afnanja smo že navedli, tu pa si lahko ogledate še enega. Problem je namreč, da s svojim izdelkom ne usmerjamo vse svoje pozornosti uma, srca, duše in telesa h Gospodu, ki je Kristus, ampak NASE. Sem spada tista stiška bahata jedilnica, ki smo jo omenjali v čivkastem blogu, in sem spadajo ti menihi, ki se 'spominjajo' ne vem česa, nemara le lastnih kuharskih užitkov:

Vsakdo, ki je v recimo Frančiškovi meniški kuti, ali kako se reče tej obleki, mora vedeti, da je njegova naloga, da poleg svoje individualne karizme ljudi Spominja tudi na svetega Frančiška. In s tem na Jezusa. Zato se mi zdi predebel frančiškan skrajen katoliški absurd. Tudi Jonasovo žaljenje Cerkve je na koncu koncev žaljenje svetega Frančiška, ker se je nemarno oblekel v njegovo obleko. Je pa razumljivo, da kak namazan barabon svoj 'humor' stopnjuje do tako skrajne meje, da ga že sam satan zgrabi, in prevzame vajeti, če se celo frančiškani sami na tak način spominjajo svetega Frančiška, ki ga častijo prav vse religije in celo neverni.

Sem po 5. šepetu dobil od nekoga mail. Takole je napisano:

Pozdravljeni! V zborniku ob 50 letnici župnije sv. Lenart so objavili župnike, ki so delovali v tej župniji. Med njimi je tudi pater Lavrih, ki ga nisem poznal, sem pa precej slišal o njem in ljudje so ga imeli radi ter ga še vedno obiskujejo. V poglavju z njegovo predstavitvijo je tudi priložena fotografija. Vse se je pokrilo: ravno včeraj sem ga zagledal v knjigi in omenjen je bil v blogu, zato vam pošiljam zanimivo sliko (slikal sem s telefona), s katero se je predstavil. Verjamem, da je dober človek, saj o njem govorijo le dobro ...

Ne vem, v filmčku je predstavljen kot brat, redovnik, očitno pa je duhovnik? Kakorkoli, poglejmo si zdaj to fotko, s katero se je ta brat predstavil v jubilejnem zborniku. A ne se potem čuditi grdemu Jonasu, kajti takole je predstavil SEBE, kot PREDSTAVNIKA svetega Frančiška:

Ne vem, je na osla, ki žre denar, jezen ali želi biti kot on? Dobro, s to osebno predstavitvijo se ne bomo ukvarjali, je pa lep primer ne-Spominjanja. A sem zmeden: kdo je večji grešnik - tale brat ali oni Jonas? OK, jaz sem največji grešnik. Molil bom v ta namen. 

Toliko za uvod v ključne zapise hoje s Kristusom:

nenehno Spominjanje na Gospoda in Njegove svete je najvišja lastnost Jezusovega osebnega učenca, služabnika in prijatelja. 

5. Dobri, slabi, zli
v slovenski verski 'kinematografiji'

slika: splet

16.11.2017, čet.

Ko sem bil mulc, je obstajal kultni film s slovenskim naslovom: Dobri, slabi, zli. Originalni naslov sicer govori o dobrih, slabih in grdih, a je slovenska varianta bolj pravilna, kar se tiče Simeonove napovedi v templju, ko je končno dočakal, da vidi dete Odrešenika. Spet zgodba o abelih, neprebujenih ali štorastih abelih, ter kajnih. 

Nekaj sem guglal (odkar imam nekaj več impulzov in znanje, da lahko filmčkom zmanjšam resolucijo spodaj desno in s tem impulze šparam), pa naletel na video izdelke, ki bi jih tu predstavil. 

1. Prvega sem osebno ocenil kot dobrega. Predvsem pritegne pričevanje brata Ambroža Požuna. Brat Peter Lavrih pa v meni že desetletja zbuja problem, ki je vedno prisoten in sem ga posledično izrazil v bratski kritiki stiškega razkošja (KLIKNI). Namreč, brata Lavriha sem osebno srečal le enkrat. Bilo je takole: na ulici sem naletel na nekdanjega kamerada in sobojevnika, a ni imel časa za pogovor, ker je hitel v frančiškanski samostan. Naj grem z njim, je povabil. Tam naju je sprejel brat Peter in šli smo nekam gor, bil je dolg hodnik, obnovljen, menda v parket, če se prav spomnim. In dotični brat je naročil mojemu kolegu, naj ponudi/nabavi en dolg tekač, tepih, ki bo šel po vsem hodniku. Pri tem je izjavil famozne besede, ki me kot peklenšček preganjajo že okoli 30 let. Rekel je: 

Bogato mora biti, bogato!

Kadarkoli ga vidim kje v Sveti deželi (na TV), me te njegove besede znova zadanejo. Frančiškani, Frančiškovi shujšani bratje, so si zaželeli bogato, bahato opremo. To me mori vedno, če slučajno naletim na bahati kler. 

Vem, vem, sveti Vianej in sveti Frančišek sta vztrajala, da za Boga ni nobena stvar dovolj razkošna, a sama sta živela kot dve miši. Vendar tisti hodnik ni za mnoge vernike, ampak bolj za 'shujšane menihe', ki tam postopajo. Kakorkoli, kot vidite, sem tudi brata Lavriha dal med dobre. A brat Ambrož je ta, ki me je pritegnil, s kompletnim sprejetjem SVOJE karizme (svetega Jožefa oz. svete Lidije), zato ta filmček smatram za res dobrega. Kajti iskrenega iskalca lahko en sam takle brat pritegne, da PUSTI VSE, in gre za njim: 

2. Slab posnetek. Glavni igralci niso pristni, ker jim manjka kak svetovalec Hare Krišne ali evangeličanov, plus 10, 20 let iskrene vadbe. Kajti stoletja smo bili trenirani Gospoda slaviti v pozi nepremičnega lesenega kipa, zdaj pa tole prhutanje? Ko vidim to kurje tekanje po placu, bi šel, in jih vse objel, ter se zjokal, kajti iskreni so, v svoji izgubljenosti. Kaj vse bi tehnično sicer vešč režiser lahko naredil v teh nekaj minutah! Tako pa smo ostali pri nečem, kar se ne sklada z arhetipom redovnice in župnika v naših dušah, in ni koristno ničemur. Ne vem, a v duši stiska, ko tole gledam. Vi pa ocenite sami:

In ko kak namazan barabon pogleda ta video, predvidevam, da mu na možgane hitro kapne kaj takega: 

3. Slabo, slabo (grdo/zlo): jasno se vidi, da je izvajalca tega humorja zagrabil pravi kosmati, ki je vedno BESEN na Cerkev, in mu je od prihajajoče strasti jemal sapo že čisto na začetku, na koncu pa ga je povsem popenil. Tole pa ni več igra, sem začutil, in se čudil pogumu nastopača, ki se kljub veliki inteligenci očitno ni še nikoli vprašal: "Kaj pa če sta Bog in pekel res? So bili naši predniki in svetniki res nori, ali pa sem nor jaz??" Kakorkoli, slabo (med ogledom molite zanj):

Pa Bog se usmili režiserjev, kajti veliko jim je bilo dano, zato bodo kvalitetnejše sojeni. 

Dobri, slabi in neumni, torej. 

Sem naletel na tale klip iz filma, ko se dobremu predstavijo slabi. A ta dobri ni naivnež, in enega, ki se predstavi povsem neprimerno, ustreli. Potem prešteje ostale, bilo jih je šest, in reče, da je to perfektna številka za nadaljnje druženje. Ko ga glavni vpraša zakaj, odgovori: "Ker imam v pištoli še šest nabojev":

KLIKNI

Enako velja za Božje duše: vedno morajo biti pripravljeni in imeti dovolj nabojev, kajti slabih/grdih je neomejeno zadosti. Ti naboji pa so seveda molitve. Vsi svetniki so bili borci, in vsi so imeli molitev za orožje. 

Dobro bi bilo, da bi tudi režiserji in igralci katoliških filmčkov malo več molili, da jim črni kosmati ne bi režije strupil. In, mimogrede, ali kaj zmolite za Gibsona, ki ravno zdajle dela film vseh filmov: Vstajenje Jezusa Kristusa? Vas ne trese od pričakovanja, videti Gospodove dni? In se kaj naučiti o režiserstvu?

4. Gospodova rana srca, ki jo imajo vsi Njegovi

Vojak se pripravlja prebosti Jezusovo srce še enkrat, 

četudi je Križani že umrl in je že imel ranjeno srce.

15.11.2017, sre.

Danes se bomo posvetili najizvornejši rani srca vsakega resničnega Jezusovega učenca. Ta izvira iz Jezusove rane srca. Najprej pa razčistimo, kdo je lahko Jezusov osebni učenec. Gospod je to zelo jasno definiral:

Tisti, ki pusti VSE in z zaupanjem hodi za Menoj.

	Lk 14,26
	»Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.

	Lk 14,27
	Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za Menoj, ne more biti Moj učenec.

	Lk 14,33
	Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti Moj učenec.«

Biti Jezusov učenec torej ne pomeni, da si krščen, hodiš v cerkev in morda študiraš teologijo. Daleč od tega: Jezusov učenec je, kdor živi v duhovni askezi, kot jo živijo Njegovi svetniki, in se vsak dan ves dan trudi Ljubiti in veseliti Ga. Poleg tega mora živeti čisto, skromno in pokorno Njegovi Besedi. Če živi tako,

GA Jezus Gospod prej kot slej obišče, se mu razodene iz srca v srce, in ga Spremeni. Biti Spremenjen pomeni obleči še eno telo, to je duhovno telo, ki ga običajni verniki in bitja nimajo. Zaradi tega telesa, ki prekrije običajno fizično in duševno telo, so relikvije svetnikov Žive, in so tla, kjer sta  hodila Jezus in svetnik - sveta.

Gremo naprej: takšna oseba, ki Gospoda Sreča, Ga vsekakor želi podeliti še vsem drugim, pa ne zato, da bi Cerkev prišla do moči in prihodkov, ampak iz povsem osebnega intimnega spoznanja, da je Gospod naš edini in končni Dom, kjer je Mir in sladkost v duši. In ko to želi povedati še drugim ljudem, predvsem vernikom, se mu zgodi strašna stvar: Jezusova rana srca pride nad njegovo srce. Takrat se njegova osebna rana srca očisti, poveča in prekrije z Jezusovo rano srca. Zato lahko rečemo, da je vsak iskren kristjan ranjen z isto rano, kot Jezus Kristus. Ta rana je sicer boleča, a je tudi vir velikih sladkosti in Miru. Boleča je zaradi sveta, sladka pa zaradi Boga.

Izvor Jezusove rane srca

Satanova številka, 666, ni samo kabalistična pogruntavščina, ampak je tudi v Novi zavezi potrjena. Janez, 6,66:

Po tistem je mnogo Njegovih učencev odšlo in niso več hodili z Njim.

Pomislite: človeštvo popolnoma zaide v demonstvo, ljudje trpijo, in Bog pride na Zemljo v človeški podobi, da bi Ga lažje sprejeli, istočasno pa je lokalizirano prisoten v srcu vsakega človeka, vsakega živega bitja - pa Ga zapustijo, nočejo Ga poslušati! Pravijo, da so Njegovi pogoji pretežki, četudi so 1000x lažji od tistega, kar jim prinašajo naravni zakoni trpljenja, bolezni in smrti. Katastrofa!!

To je bilo kopje v Jezusovo srce.

Ki se je ponavljalo znova in znova, končalo pa se je s sramotilnim križanjem in vojakovo sulico skozi srce, ki je simbol (beseda, ki jo radi uporabljajo teološki teoretiki in protestantje) človekovega zavračanja Odrešenja, kar je lastnost Kajnovega rodu.

Kajti, na to Zemljo se rojevata dva vrsti duš: abeli in kajni. Eni želijo Služiti Gospodu in Ga Ljubiti, drugi pa nikakor ne. Zato na Zemlji nikoli ni bilo in nikoli ne bo miru, paradiža.

Ker so kajni tu, da delajo nadlogo abelom, da bi si ti čimprej zaželeli pravega Doma, nebes (Zemlja je naš lažni dom); abeli pa so tu, da bi kajnom z zgledom pokazali ravno Pot Domov. Tak abel je bil Jezus na Zemlji in vsi Njegovi mučeniki, npr. naš sveti Lojze Grozde. Ko mi je zadnjič neka oseba pred hišo izročila njegovo veliko fotografijo, me je v srcu zgrabilo, ko pa sem šel v hišo in se zaprl, sem se zjokal kot otrok: kako so mogli tega fanta rezati in zasmehovati, kot so Jezusa?? To je nepojmljiva rana srca. Ne zaradi abela, ampak zaradi kajnov. Ker ta abel je v nebesih, in pokazal nam je, kakšni so Gospodovi resnični učenci.

  

Dediščina

Nadebudno krščanstvo, ki je dandanes aktualno, nekak duševni aktivizem in pozitivizem, NIMA POJMA o vseh teh stvareh. Kajti ne vidi dlje kot do naslednjega druženja ob jedači in 'krščanskem' bendu. Ne ve pa, kaj Nauk pravzaprav zares uči. Zato dandanes Nauk (= Kristusa) razglašajo predvsem nadebudneži, ki še niso posekana drevesa, torej so še dobro ZAKORENINJENI v Zemljo. Zato tudi Jezusove rane srca še nimajo, ampak samo svoje osebne ranice, ki jih prekrijejo z pozitivizmom in obljubami o boljšem svetu, ki so enake levičarskim. Lažne torej. Svet pa gre vse na slabše. Ne le po vojnah, ampak predvsem po vernosti. Tako neveren, kot je danes, ni bil še nikoli, tudi v časih poganstva ne.

V tej atmosferi tisti redki osebni Jezusovi učenci še poglobijo svojo Jezusovo rano na srcu, istočasno pa se še z večjo silo, odločnostjo in veseljem vržejo v razveseljevanje Kristusa in Njegovih svetih.

Aleluja - Gospod je Živ, aleluja!

3. Vsi resnično Gospodovi so posekanci

Foto: Alamy

14.11.2017, tor.

V prvem tekstu smo omenili, da lahko Jezusa sprejme le tisti, ki je posekano drevo. Kar pomeni, da ni več zakoreninjen v ta svet. To stanje je v popolnem nasprotju z našo zemeljsko naravo. Kajti vsaka mladika in mladič in mlad človek mora - če hoče živeti in preživeti in se uveljaviti - biti borben in zelo verjeti VASE. Takšna so vsa normalna živa bitja: od travne bilke, velikega drevesa, vseh živali, do človeka in polbogov.

Zato v nas vedno obstaja nek gen, da smo nekaj posebnega, da smo enkratni. Lahko da smo res, kot sta Luka Dončič in Janja Garnbret, a v glavnem, v resnici - nismo. Samo DOMIŠLJAMO si, da smo nekaj posebnega, izrednežni, reševalci sveta, supermani. Takšno razmišljanje je dobro za otroka in morda še mladostnika, a za slednjega je pogosto že življenjsko nevarno. Kajti potem gre nadebudnež v supergah v hribe, na robu skale v posebni pozi dela selfi - ter pade v tolmun in se ubije.

Poglejmo si najprej spodnji povsem neposrečeni filmček, ki je pravzaprav sanjaška risanka, kot o sebi sanjarijo otroci. Nekoč sem bral o človeku, ki se je tako zelo prepričal, da je nekak supermen, da se je kar pred trolejbus postavil, da bi ga ustavil s svojimi magičnimi močmi. Seveda je končal skrajno bedno - ne vem, če je sploh preživel? Če je, pa se je veliko naučil. Ko sem naletel na spodnji izdelek, se mi je iz podzavesti dvignil nek spomin, da sem tudi sam kot otrok sanjal take stvari. In če naredimo psihološko analizo, spoznamo, da so te iluzije ustvarjene kot kompenzacija na lastno nemoč. Ter da jih ustvarjamo zato, da bi SEBE zadovoljili, povzdignili, ohrabrili, NE pa da bi služili ljudem ali celo Bogu. Ko si ogledate filmček, gremo naprej:

Podobne hamlarije so o sebi najbrž sprva mislili tudi Jezusovi učenci. Vsi so Mu namreč pritrjevali, da Ga nikoli ne bodo izdali, a vsi so ob prvi priliki zbežali, kot so jih le zmogle nesti noge. Matej 26,56:

Tedaj so Ga vsi učenci zapustili in zbežali.

Zlom srca - velika srčna rana

Vsi imamo duše in naše duše si neizmerno želijo le enega: biti v objemu z Bogom. Zato eden po eden kapljamo na Pot Domov. Vzroki, zakaj začnemo iskati Boga, so različni: hude težave, finančna stiska, težave z ljudmi, katastrofe, radovednost, želja po znanju, želja po osvoboditvi, včasih pa celo: dvom.

V vsakem slučaju pa, ko enkrat jasno izrazimo željo po Gospodu in Njegovi Milosti, pride Gospod, in nas začne osebno voditi. Postopoma nam odstranjuje vse, česar na Poti k Njemu ne potrebujemo. To je Njegova velika Milost, svet pa misli, da nas zadevajo nesreče.

In tudi Jezusovi učenci, še povsem nerealizirani in puhkasti, so potrebovali najprej eno VELIKO NEOZDRAVLJIVO RANO SRCA.

Brez te rane ni mogoče srečati Gospoda, kajti Gospod v naše srce vstopa samo skozi neozdravljivo rano srca/sveta.

Kot smo že pojasnjevali, ima vsakdo od nas drugačen vzrok te rane. No, tisti, ki je še nimajo, oziroma nanjo lepijo obliže in jo mažejo s pudrom, pa morajo počakati nanjo.

In Gospod je poskrbel, da so Njegovi učenci dobili te rane kar obenem, kolektivno: zadane so jim bile, ko so Jezusa nebogljenega odpeljali, Mu krivično sodili, Ga zasramovali, tepli in na križ pribili. Takrat so dobili neozdravljive rane srca, kajti svet je za njih umrl, ker je bil zloben in krivičen, pa še Nauka niso dobro razumeli, niti Jezusovih vnaprejšnjih napovedi in namigov, kaj se bo zgodilo.

Bila pa je ena, ja, ena pa je bila, ki te rane sveta in srca ni potrebovala, KER JO JE ŽE IMELA. To je bila Marija Magdalena, ki je rano sveta dobila ob kamenjanju, ki pa ni bilo izvršeno, ker je mimo prišel Jezus, in jo Rešil. Odtlej je večno Njegova; Njegova večna predana služabnica. In resnično, resnično, povem vam:

zato je bila prva, ki je srečala vstalega Jezusa,

in s tem prvi apostol.

Čeprav gospod Rode pravi, da so bili apostoli le tisti, ki so večerjali, in tam ni bilo ženske, a merilo apostolstva je Srečati vstalega Jezusa - to je temeljna evharistija. Kaj pa učenci? Popolnoma so bili sesuti. Svet se jim je podrl: izgubili so svet, zdaj pa še Rešenika. Bili so popolnoma uničeni, in rane srca so jim POLNO ZACVETELE.

To je bila nujna faza, kajti le če imaš rano srca široko odprto, da že umiraš, boš v stanju sprejeti Živega Boga k sebi.

Poglejmo, kako to njihovo skrajno obupno stanje opisuje Evangelij. Luka 24:

Pot v Emavs

In glej, prav tisti dan sta dva izmed učencev potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da Ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, Mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so Ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in Ga križali. Mi pa smo upali, da je On tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle Njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, Njega pa niso videli.«

Se ne zjokate, če greste v kožo teh učencev? Iz Ljubezni do Gospoda so popolnoma zmedeni in izgubljeni. Resnično, njihova srca so bila ena sama velika rana! Njihova življenja te dni so bila hujša kot smrt. Gospod, Usmili se jih!

Vidite, to je nujna faza hoje za Gospodom. Zato se vprašajte: ''Sem še vedno posvetno nadebuden?'' Poglejmo se malo v ogledalo življenja. Poglejmo tudi duhovnike, škofe: kdo od njih je od sveta premagan in od Gospoda Rešen? Kateri škof ima odprto rano srca, tako da je pozabil na sebe, ker tam ni kaj za najti? Kateri je oni, ki je umaknjen, ker je poražen v svoji nadebudnosti? Kateri je povsem posekano drevo? In dvignjen na nov Kraj? Resnično, resnično pove vam Gospod: Tisti je Njegov ljubljeni.

Če tega elementa hoje za Kristusom ne doživimo tudi sami, je naše krščanstvo polno iluzij, kot zgornji filmček, in sposobni smo edino kakšno krščansko društvo medenega druženja organizirat. Kar je sicer čisto v redu, le da temu društvu ne smemo reči Cerkev, kajti Cerkev je nebeška, in v njej so le tisti, ki jim je svet celo v srcu že umrl, so pa v izogib lastni večni smrti Gospoda začeli veseliti. Četudi so še ujeti v temnico svojega fizičnega telesa.

Aleluja! Vse je Živó, vse je Polnó! Pošlji Gospod, angele s kopji! 

2. Dokaz o Gospodovi prisotnosti in Previdnosti

13.11.2017, pon.

Ljudje, tudi verni, skoraj po pravilu spregledajo nenehno Gospodovo prisotnost in delovanje med nami. Če bi samo kdaj kakšno novico malo z razumom prebrali, bi videli, da se dogajajo tudi stvari, ki so izven človekovih moči in načrtov, a popolnoma sovpadajo in potrjujejo Gospodovo obljubo. Ta obljuba pravi, da bo popolnoma poskrbel za tiste, ki se Mu popolnoma predajo. A verni nimajo vere v te besede, zato v ozadju gojijo vse vrste 'živadi', da bi se preživeli, in potem razveseljujejo to živad in sebe, ne pa Gospoda. Posledično so nesrečni in tudi topoumni. Ko gredo kot takšni še na volitve, gre narod počasi v propad …

V tedniku Družina (22.10.2017, št. 43, str. 29), v rubriki 'Odšli so' piše o umrli mami iz Sodražice. Imela je šest otrok, 50 let pela v cerkvenem pevskem zboru, pomagala revežem, bila zgledno verna … V zadnjem delu zapisa pa beremo tole:

Kaj ste videli, zdaj, ko je podčrtano? Nekaj, kar jok Milosti v srcu zbuja. Namreč, so jogiji v Indiji, ki lahko po svoji volji umro kadarkoli to želijo: zadržijo pač sapo in ne vdihnejo več - a normalen človek tega ni sposoben. Zato pretrese Gospodovo pojavljanje ravno na dan molitve za duhovne poklice: ženo, ki je imela karizmo prošenja za nove duhovnike, je vzel k Sebi ravno na ta zanjo poseben dan. Če pa vas to ne zadane, ste še en krščen kamen. Da pa njene molitve in darovanja niso bili zaman, dokazujeta dva njena vnuka-duhovnika! Aleluja! Kdo ji je podoben? Katera od danes mladih žensk, bo takšno življenje izvršila? Kje je kdo, ki ima Božjo karizmo, katera tudi deluje, in ni le teoretična, filozofska, akademska ali namišljena?

In tako odhajajo duše, ki so TAKOJ v svetem, četudi je tja priti mnogim domala nemogoče, pa če so darovali tisoče svetih maš. Tudi sam sem doživel kakšno takšno smrt bližnjega, ki je bila na prav poseben dan, povezan s to osebo. Takrat pa se človek malo strese, kajti Gospoda začuti, četudi bi Ga sicer ne čutil nikdar.

In: ta teta ni umrla. Tukaj je, med nami, če jo prepoznamo kot zgledno Gospodovo deklo. Zato je sorodstvo lahko v miru in veselo: Gospod je vstal, in ona z Njim. Med nami. Aleluja!

1. Gospodova osebna poslanica

in kdo jo bo sprejel ter bil Rešen

Foto: naš hieronim

12.11.2017, volilna nedelja

Pozdravljeni mi v srcu vsi skupaj! Danes se izbira novega predsednika države, in za kogar navijaš, boš njegov dušni dolg odplačeval. Kdor pa navija za Gospoda ali kakega svetnika, bo deležen Njunih Milosti.

Za začetek našega tretjega bloga, ga moramo najprej 'skalibrirati', da bo imel vedno pravo smer, to je ''Smer: nebeeeesaaaa!'' V zadnjem zapisu prvega od treh blogov, Jona gre v Ninive, je objavljen (KLIKNI) celoten Gospodov nagovor bednemu joni, ki naj ga sporoči današnjemu času: v prenovo duha, v pripravo na Dom in v obnovo Cerkve. Kdor ta nagovor redno uresničuje in prebira, je Gospod ob njem. Dobro študirajte vsako vrstico posebej. Takole gre:

Gospodova Beseda novemu verniku,

novi Cerkvi in svetu

17.3.2017, zgodaj zjutraj, je Gospod Jezus med drugim dejal:

Moj dar je ponujen vsem, a le redki ga sprejmejo, kot Sem govoril v Evangeliju. Ti Me pričaj, sin Moj, to je tvoje delo. Ko misliš Name, si v Mojem Miru, ko misliš na svet, si v njegovem. Če misliš Name, gre Moj Mir tudi na svet, če pa misliš na svet, postaneš del nesreče. In: če misliš Name z veliko Ljubeznijo, lahko tudi na svet gledaš tako. A Jaz sem Prvi.

Ob 18:30 istega dne popoldne, pa je Gospod spregovoril:

Piši, sin Moj! Novo Cerkev, prebujeno Cerkev boš oznanil. In 200 let bo trajalo. Dobro si že začel: Priti k Meni po Ljubezni do Mene.

Zadnja prenova Cerkve je v Ljubezni do Mene: en človek in Jaz; vsak posebej in Jaz.

Ne le po veri, ne le po zaupanju Vame, ampak po poskusih Ljubiti Me, se bom razodeval enemu po enemu; in tako vsem.

Tisti, ki veliko Ljubi Mene, mu je takoj vse odpuščeno, četudi Ljubi le nekaj hipov!

Če pa Me Ljubi tako vsak dan in vsak hip, prideva z Očetom k njemu in bivava z njim že na Zemlji.

Čutil Naju bo in tudi videl: najprej v podobah Cerkve, potem pa kot Sva.

A prvo znamenje bo Mir v srcu in ogenj Ljubezni.

Razglasil boš: POSKUŠAJTE Me Ljubiti, in pride dan, ko se vam razkrijem, kot Sem se mnogim.

Kdor Me skuša Ljubiti vsak čas, se bo odmaknil od greha in takšnih ljudi, družbe. Pomagal mu bom.

Začnite Me Ljubiti v Moji podobi, naslikani ali vklesani, ki vam je všeč.

Kdor bo takšen, bo imenovan 'Kristusov žareči', ker bo žarel. Sila in Milost bosta z njim.

A živeti bo moral umaknjeno. Ne stran od ljudi, a ne z njimi ves dan.

Oče Nebeški:

Grom Milosti bo v njih srcih! In govorili bodo: »Pojdi, Ljubi Boga in ne greši več!«

Spraševani bodo: »Kako naj Ljubimo Boga, če Ga še videli nismo?« Povej jim: »Kako Ga niste videli: ob cesti, v cerkvi, v Knjigah …?«

In bodo dejali: »To ni Bog, to je le slika ali les ali kamen. To je simbol.«

Povej jim: kdor Me v podobi Ljubi, sem zanj Živ, in slišim ga!

In kdor bo vztrajal – ni težko – se mu razodenem. Kot navdih, kot Kristus in kot Oče.

Sveti Duh:

Pojdi v 'kapelo' tvoje hiše in se Mi prikloni. Prikloni se Mi, ker Sem Bog Oče in Sin Jezus Kristus in Sveti Duh. Povej, da Me Ljubiš. Ljubiš Mojo podobo Sina Božjega in Očeta. Kdo to govori, sin Moj? Govori ti Bog Nebes in Zemlje, Bog vsega vidnega in nevidnega.

Gospod Jezus:

Sin Moj, tvoj glas bo drobtinica, ki bo vzhajal čez vse. Ne pričakuj ničesar, rezultatov, ampak le izpovej, v čem je prenova Cerkve in vere: v Spoznanju iz Ljubezni.

- Vera rešuje,

- zaupanje pomirja,

- Ljubezen OD Mene hrani,

- Ljubezen DO Mene pa posvečuje in Odrešuje, še preden kdo (telesno) umre ali takoj za tem.

Povej torej prvo Besedo, in spomnili se bodo. Ne bodo sprejeli, a potem bodo. Kdor hoče biti rešen, naj poklekne ZDAJ pred Mojo podobo in Mi da svojo Ljubezen, četudi je šele poizkus. Meni.

Jaz nenehno dajem Ljubezen, a Odrešen je, ko Mi jo kdo vrne. Potem je to Prijateljstvo. Vrni jo Meni, kajti Jaz ti jo dajem.

In boš 'žareči'; duša vsaka verna. Tega bo toliko, da bo za vse, ki jih boš videla.

Tako se bo Moje Usmiljenje razdeljevalo – po Ljubezni do Mene. To je najvišje Usmiljenje. To je Milost, ki dušo takoj poveže z nebesi.

A kdor bo sprejemal, ne bo sprejemal hrane in denarja, ampak bo sprejel SPOROČILO:

Poskušaj Me Ljubiti,

otrok Moj. Poskušaj, poskušaj, poskušaj, poskušaj! Kdor nenehno poskuša, postane Prva Božja zapoved:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem, kar si.

Kako Me Ljubiti, bo kdo vprašal. Ljubi prst na Moji roki; Ljubi Moj pramen las; Ljubi Moja prebodena stopala, uho, rob obleke. Tako se Ljubi z očmi in srcem.

In kdor ljubeče željno posluša o Meni, Me Ljubi z ušesi in srcem.

In kdor me slavi in oznanja v željni Ljubezni, Me slavi z jezikom in srcem.

Moja podoba in Moja Beseda sta ključ do Mene. In četudi se razodenem tudi v duhu, sta Moja spoštovana podoba in Moja sveta Beseda Pot za vsakogar.

In Moja Beseda se Glasi:

Ljubezen Mi daj, vsaj poskušaj.

Potem Bom s teboj.

Amen. Bodi v Miru.

2. Kdo bo to sprejel, uresničil in bil Rešen za vedno?

Očala in obuvala žrtev taborišča smrti.

Foto: naš hieronim

Samo tisti, ki je že PODRTO DREVO. Kaj pomeni biti 'podrto drevo', je opisano TUKAJ. Pomeni, da smo sami sebi ali pa nam je svet zadal USODNO RANO SRCA, ki je neozdravljiva. In ozdravi nam jo lahko samo tesen in večen stik z Bogom. Takrat rana sicer ostane, a postane vir sladkosti, in ni več vir bolečine in norosti. Spoznamo, da Zemlja ni naš pravi dom, ampak le prevzgojni dom za nespametne duše, pravi Dom pa je v raju, pri Bogu. Kajti mi smo duše, ne telesa. Telesa namreč hitro propadajo, naša duša pa živi večno. Zato je zelo pomembno, KJE živi, če želi biti Srečna.

3. Tako pač je, sprejmi. Potrpi. Ljubi Gospoda.

Da bi to rano ne pokrivali s 'hanzaplasti' ali pudrom, nasmeški in posvetnostjo, jo moramo najprej SPREJETI. Katerakoli situacija jo je že povzročila, si moramo reči: ''Tako pač je. Sprejmi. Potrpi.'' (Več o tem si preberite TUKAJ.) Takšno sprejetje je temelj NOVEGA ROJSTVA. Na najgloblji ravni naše duše pa je takšno SPREJETJE izrečeno takole:

''Tako pač je: Ti, Gospod, Ti Si Najvišji, in jaz sem Tvoj večni služabnik. Rad Te imam.''

To je Sprejetje vseh sprejetij – vsa druga sprejetja na tem svetu so le VAJA za to zadnje sprejetje, kajti nespametna duša, zavedena od bleščic sveta in same sebe, tega preprostega stavka noče sprejeti vse do konca. POČAKATI MORA NA NEOZDRAVLJIVO RANO SRCA.

In se je zakrožilo: zdaj veste, da je stopenj vere in stopenj Spoznanja veliko, kajti človek se le počasi odpira Gospodu, ker bi sicer želel sam zase uživati in vladati in misliti, da je on Bog, pa ni in nikoli ne bo. Mi sicer smo v svojem bistvu Bogu podobni, celo enaki, a le toliko, kolikor je majhna iskra podobna svojemu izvoru: Večnemu Ognju.

Tisti, ki so tik pred podrtjem

Veliko pa je ljudi, ki so tik pred podrtjem. Drevo je že spodsekano, visijo že, a jih nek strah drži nazaj, da si ne upajo umreti ali si ne upajo Gospoda objeti in sprejeti za svojega osebnega Rešenika. Takim je Jezus Kristus Rešenik dejal:

Pusti vse, ne skrbi, in hodi za Menoj.

Kdor je to sprejel in storil, je v Gospodovi Milosti, in sladkost Miru v srcu ga kot po zraku prenaša preko tegob telesnega življenja. Gospod namreč pride, in osebno skrbi za tako dušo in njeno telo.

To je Kristusov Evangelij. Kdor je dobro preštudiral, v srce vzel, je skalibriran za nadaljnje pogovore o nebeških zadevah. Veselje!

Aleluja, Gospod je Živ, aleluja!