43. Mašni ravs med mašniki

Celosrčnost svetega patra Pija

12.2.2018, pon.

Ker je pater Cestnik, z vso pravico, začel nekatere moje komentarje na svojem blogu brisati, sem se, po nenapisanem dogovoru, prenehal oglašati in tudi brati njegove prispevke. Pa so me te dni drugi opozorili na 'vojno', ki da poteka med katoliki staro- in novo-mašniki. Šel sem vse skupaj prebrat, in bilo je kar zanimivo. Linki:

http://branenacesti.blogspot.si/2018/02/skromna-obramba-skavtske-mase-adversus.html

http://ad-dominum.blogspot.si/2018/02/skavtska-masa-sveta-nedopustna.html#comment-form

http://ad-dominum.blogspot.si/2018/02/zgodba-o-neki-polemiki.html

Žal je možnost komentiranja na Ad Domnium zdaj že zaprta, pritisk je bil prehud ali pa je korajža pošla. Moj odziv bo šel v malo drugo smer. Gledal sem tradicionalno latinsko mašo na spletu, in bila mi je všeč, le en predlog bi podal: zakaj se ta maša ne bi obhajala pogosteje, VENDAR V SLOVENŠČINI? Argumenta:

1. Daljšo tišino sredi maše sem prvič doživel pri nenadejani maši patra Marka Rupnika, v gozdu vseh groz. Ta tišina me je zadela, ker je našla tišino v meni. Sicer je bilo v njej nekaj tesnobnosti tistega kraja in teh nekaj ljudi, a odkril sem, kar je bilo moji duši v moč in veselje. Novo-maše pa so zame včasih preveč šundraste in površne, kadar naletim nanje, tudi pri prenosih. Zato razumem nekatere, ki jih k sebi vleče latinska maša, razumem pa tudi pomisleke, kajti če je to le pozunanjena forma, je itak vse skupaj prazno.

2. Glede slovenščine; bil sem nekaj let v Vzhodnih templjih in doživel tole: vsakodnevno so se recitirale sutre (molitve). Te sutre so neka mešanica 'hindujskega budizma', napisane s kitajskimi črkami, izgovarjane v japonski jezikovni popačenosti. Ko sem kdaj kakega japonskega meniha prosil za pomen, se je samo nasmehnil, malo v zadregi. Doumel sem, da pomen naj ne bi bil najpomembnejši. Zato sem se naučil nekaj teh zadev na pamet, še zdaj bi znal kakšno, angleška skrpucala od prevodov pa sem študiral šele kasneje, in nič kaj dosti razumel, ker da razumevanje prihaja iz prakse in iz lastnega Bistva. Kakorkoli: brbljanje v latinščini, ki sem ga slišal na posnetkih latinskih maš, me je takoj odvrnilo in me vrnilo v japonsko 'travmo'. Zato je moje mnenje: če že moliš, moli v svojem jeziku, če je to le možno.

Brez bhaktija z Jezusom je itak vse zaman

Kar bom zdaj napisal, ni izmislek (ideja) tega bednega in neukega joneža, ampak Učenje, ki je nadaljevanje Evangelija. O tem pišemo že tale tretji blog. Hindujska beseda bhakti pomeni imeti popolno Ljubezen do Gospoda. Bhakta pa je Njegov predani služabnik v Ljubezni. Ko sem spoznal, da slovenščina izvira iz sanskrita, sem začel doumevati ogromno indijskih besed, ki so zelo povezane z našim jezikom. Poglejmo danes samo dve: hridaya pomeni srce, po slovensko: kri-daje. Besede bhakti pa celo slovenski bhakte niso prevedli, pa jo dajmo zdajle: BOG-TI. Toliko določenim zadrtežem v razmišljanje. Lahko pa navedemo še desetine drugih besed.

Glavna lastnost bhakt je,

DA NIKOLI NE RAČUNAJO NA SVOJE PRIDOBITVE IN UŽITKE,

AMPAK LE NA GOSPODOVE.

'Čisti Jezusovi bhakte' so torej Jezusovi svetniki. Običajni bhakte pa so tisti, ki so dojeli, da je Prva Božja zapoved PRVA zato, ker govori, da je treba NAJPREJ Ljubiti Gospoda, in šele potem sebe in druge. Današnje krščanstvo pa je tu že davno zašlo: ker je izgubilo oseben stik z Jezusom, se trudi 'ljubiti' svet, ljudi, zato zapada v velike grehe, kajti ''kdor ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni'', ampak le POŽELENJE ZASE.

No, ta Nauk, ki je za kristjana skriven in neviden, ker je nadaljevanje Evangelija (Evangelij je novica o Gospodovem oznanjenju; Nauk o Ljubezni z Njim pa je Življenje z Njim kot Njegov služabnik in prijatelj), uči, da je na koncu potrebno vse rituale zapustiti, in se SAMO PREDATI JEZUSU. ''Pusti vse in hodi za Menoj!'' TO JE VSE.

Kar seveda ne pomeni, da naj se takrat ukinejo svete maše, ampak pomeni tole:

Ko najdeš Gospoda v svojem srcu, Ga boš odkril tudi nad seboj, v nebesih. Kajti nebesa so med nami, če se jim odpremo. In Gospod je z Nami, če smo se kvalificirali, da Ga Srečamo. Odtlej je za tako osebo vsaka zunanja oblika vernosti, ki je taka samo po sebi, težavna, pusta in prazna. Svoj smisel dobi šele, ko poznamo Gospoda v sebi in v nebesih. Takrat se uresniči Resnica svete sestre Favstine Najsvetejše, ki govori o druženju z Njim v svojem srcu, pri tem pa vestno opravljanje vseh svojih SVETNIH dolžnosti, skupaj s svetimi mašami, če nam je to dano. Seveda k tej disciplini spadajo tudi katekizemske resnice in pravila ter osnovna mašna navodila.

Gledano iz tega konteksta, je vsakršen ritual brez doživete MOJE Ljubezni do NJEGA, le 'čiščenje zunanje strani čaše'. To je dobro za začetnika, ki se šele uvaja v notranje življenje, a brez osebnega poznavanja Gospoda in Njegove vroče Milosti v lastnem srcu, bodo tudi te maše, v tej ali oni obliki, postale neizpolnjene, in takšne duše čaka samo še nadaljnje iskanje, tavanje in tesnobnost, ki se bo pri brihtnejših nadgradila v filozofiranje, pri manj nadarjenih pa v poganske variante 'krščanstva'.

Ko torej Gospoda Srečaš …

Tudi sam sem bil desetletja nemaren vernik te ali one tradicije. Vedno pa sem se priklanjal, ko sem prestopil navidezno črto, ki ločuje eno polovico oltarja od druge. Četudi sem šel daleč stran od njega. A na Vzhodu sem opazil, nekaj v meni mi je to reklo, da nekaj ne štima. Ko sem prišel nazaj in živel 'nekje vmes' čakajoč na Gospodovo povabilo oziroma obisk, sem živel v OBILJU rešencev od sveta, nisem pa še spoznal UBOGOSTI Odrešenih v Gospodu.

V prejšnjem zapisu smo pisali o vstopanju v grob, o nujnosti smrti 'starega človeka'. Vendar 'stari človek' v nas dokončno umre šele, ko nas Gospod pride NENADEJANO obiskati. Pride tako presenetljivo, 'kot nočni tat'.

Odtlej je vse drugače. Kajti vržen si po tleh od groma nežne Milosti.

O tem pričajo nekateri svetniki. Kaj se takrat zgodi? Ker si Gospoda lahko srečal šele, ko si spoznal svojo UBOGOST oziroma nezmožnost ali grešnost (o tem smo pisali v prvem blogu Jona gre v Ninive), zapustiš življenje v Njegovem OBILJU, ki je namenjeno začetnikom v veri. Ti molijo za zdravje, srečo, denar, zmago in veliko družino. Obnašajo pa se kot 'izvoljenci'. Tudi sam sem bil tak 'izvoljenec', poln moči in 'znanja'. Ko pa si v UBOGOSTI, ki jo je na koncu demonstriral Jezus Gospod, spoznaš 'svoj veliki nič', in Gospodovo veliko Slavo.

Kaj se tedaj zgodi? Vsak dan znova, ob vsakem koraku dneva, spoznavaš, da si vedno in povsod

PREKLETO NESRAMNO NEMAREN DO GOSPODA.

Takšni duši nikoli ni v srečo, ko vidi sebe in vidi Gospoda, kajti vedno je v ogromnem ZAOSTANKU za Njim: On daje TAKOOOOOO VELIKO, jaz pa Mu vračam tako maaaaloo! To Jezusovega bhakto vseskozi boli v srcu, pa četudi umira Zanj.

Takrat šele spozna resnico svetega Vianeja in drugih svetnikov: nikoli nisem dovolj spoštljiv do Kristusa, do svetnikov, do Očeta, do Matere. Kdor ima ta občutek v sebi, se začne priklanjati malo drugače, ne le bežno v mimohodu, 90 stopinj glede na oltar ali turn cerkve.

Ustavi se, obrni se direktno proti Gospodu v tej ali drugačni obliki, ter se ZBRANO in v srcu ljubeče prikloni, vsaj do pasu.  

Kolikšni so blagoslovi samo od take kratke 'maše'!!

Tega se seveda ne počne preveč javno, ker bi lahko postal ego-vložek (poglejte, kako zelooo sem JAZ ponižen!), ampak predvsem v osami svojega bivališča in srca. Duhovnik in duhovni voditelj, pa mora to prikazati vedno in povsod, a spreobračal bo šele, ko ga bodo ljudje nehote videli, kako v osami dela tako. 

Zaključek

Iz povedanega lahko LAHKOTNI kristjani razumejo tradicionaliste, ki zaupajo v izkušnje svetih očakov, ki so obhajali 'stare-maše', in ob njih zoreli za svetost, ko pa so jo dosegli, so njihove svete daritve postale nekaj še posebej svetega. Spomnimo se opisov maševanja npr. svetega patra Pija.

Moje mnenje je torej, da obhajanje svete maše prav v vsaki okoliščini pa vendarle ni primerno. In če je to izvedeno še z mavričnim šalom okoli vratu, kar dandanes pomeni navijanje za LGBT vsiljivost, ter s fotografiranjem za fejsanje ali twitter … ne vem, kaj bi rekel:

A si že kdaj srečal Gospoda??

Dandanes poroke potekajo na dnu bazenov, v zraku s padali, sredi previsnih sten, na dnu rudnikov, na vrhovih gora, celo v letalih … Celo z duhovniki poleg? Ali ni poroka tudi eden od zakramentov? Je torej primerno izvesti jo kjerkoli in kakorkoli?

Najbrž pa je s sveto mašo enako? Tudi kirurg lahko pomembno operacijo izvede kje v vetrovnem, deževnem, snežnem ali blatnem terenu, a veliko bolje je, za vse, če se izvede tam, kjer so ustrezni pogoji.

Najbrž pa je s sveto mašo enako? Tudi ženska lahko otroka rodi na vlaku, pod kozolcem, v šotoru, ob skoku s padalom, na dnu rudnika, vidim da naši kristjani navijajo celo za hlev, a to ni najbolje za vse prisotne. Kajti če loviš otroka po zraku, da ga ne odpihne, in z drugo roko držiš mater, da ne pade čez previs, boš najbrž zelo težko zbrano še Gospoda slavil in prosil za sodelovanje in blagoslov? Še svojo rit komaj držiš v ravnotežju, kako boš pa še sveto hostijo? Vidim, da se nekateri posmehujejo 'trem prtičem' na mašni mizi, kot da so namerno spregledali, da so namenjeni ravno temu, da bi preprečili razlitje svete krvi na tla. Kar se ostarelemu duhovniku lahko pripeti. Kdor se tem meram previdnosti, ki so jih naši sveti očaki postavili na podlagi izkušenj, posmehuje in jih omalovažuje, resnično, resnično povem vam:

Ni le nevednež, ampak je demon.

Ali niso naše cerkve že prepolne krščenih duš, ki so demonske? ''Kakšna pa tudi mašuje'', bi rekel škof Štumpf. Manj jih bo, če se bomo prisilili biti skrajno spoštljivi od Svetega, pa četudi smo šele na tisti nizki stopnji razumevanja Nauka, ki natolcuje, da so to 'le simboli'.

Ni za povedati, kako znajo biti stvari žalostne, ko so verniki nemarni do Gospoda v Njegovih raznoterih oblikah. Takrat Bog vpije v nebesih od žalosti: ''Poglejte, poglejte, ne dovoli Mi, da ga Odrešim! Tu sem, tu sem, pa Me ne maraš?''

Gospoda se sreča le z Ljubeznijo. Kdor Ljubi, pa ni nemaren.

Duhovna rast je povsem odvisna od sposobnosti CELOSRČNOSTI osebe. Kdor ne zmore združiti vseh sil svojega telesa, srca in uma in duše v eno točko, ne more resnično videti Gospoda in Mu Služiti. Sledi NEMARNOST. In napuh življenja v Njegovem OBILJU. Vse bolj opažam, da je pol-srčnost glavna ovira vseh ovir na Poti. Zato brez te vadbe nismo sposobni priti v stanje: eno srce, en Gospod, en priklon. Brez te lastnosti pa se Resnica ne more razodeti tudi nam osebno. Začnemo se praskati po čeladi. 

Pa Bog se nas, prosim, usmili. Aleluja!

Poglejte si: 

42. Bog tudi izven tabernaklja: srečati Jaz v sebi

10.2.2018, sob.

Niti v sanjah, do danes zjutraj, ko sem se prebujal, si nisem mislil, da bom kdaj pisal, kar bom danes napisal.

Večkrat dajem bralcem priložnost, da vidijo, da so elementi Jezusovega Odrešilnega Nauka tudi v drugih religijah in celo disciplinah duha in telesa, včasih pa je brez teh 'zunanjih znanj' pravzaprav težko zares priti do konca 'lastnemu' Evangeliju. Danes bomo prikazali dejstvo, da je Pot Domov včasih neodvisna od poslušanega Nauka in od Cerkve, se pa zna zgoditi tistim, ki gredo do konca. V hinduizmu in budizmu, ter njunih disciplinah, ni samo 'brezosebne' variante Boga kot Brahmana, ampak je tudi izvorni Nauk o Bogu-Osebi, s katerim je poglavitni Odnos medsebojna Ljubezen z Njim. Obstaja pa še ena vmesna faza, kjer veliko govorijo o Jaz-u. Ta Jaz v nas je naš 'Veliki Jaz', nadjaz, in zdaj ga lahko že prepoznate kot Nad-dušo v sebi, lokaliziranega Boga, ki je prisoten v vsakem živem bitju, sicer bi takoj padlo mrtvo po tleh, in nobeni znanstveniki, ki lažejo, da je človek le skupek kemijskih elementov, ga ne bi zmogli več obuditi. No, se vrnemo nazaj k tej temi ob koncu današnjega zapisa.

Zaplet

Zaplet je bil, ko sem včeraj odhajal spat in je bil TV prižgan, zvok izklopljen, in namesto da TV ugasnem, sem nehote prižgal zvok. Oglasi se Zvezdana. Eh, spet ta iskanja brez Boga, pomislim. Energetiki? Njena gostja pove nekaj stavkov, in odvrne me: Oh, te babure, bo spet hvalnica grehu? Govori o sebi, in kar je počela, mi ni prav nič pri srcu. Namiguje na večno in edino krivdo bivšega partnerja, sedaj, ko ga ni pred kamero, da bi lahko kaj pojasnil? Vse kaže na to. Spet kak feminizem, običajna moralna razrahljanost današnjega časa? Hvala z mladimi ljubimci, kot je zdaj moderno na TV? Že hočem ugasniti, ko se spet oglasi Zvezdana. Čakaj malo: takšne pa je še nisem videl. Še malo jo poslušam, ko gostja sproščeno govori o prešuštvu - Zvezdana postane, kakršne najbrž ni videl še nihče: lucidna, sočutna, a neusmiljeno 'napada' in zahteva pojasnila. Presenečen sem in oživljen: kot bi srečal moje duhovne učitelje ali kake resnične terapevte. Začne me zanimati, kaj se bo iz te bede vseh bed na koncu izcimilo.

Razplet

Gostja oddaje pride preko točke skrajne bede, ki je kazala na lažen simptom žrtve, govori o poskusu samomora, alkoholu in popolnemu propadu. Potem pa se krivulja počasi obrne navzgor: začne se boj za življenje. Morda ji k temu pomaga misel na otroke.

In spet se začne stara 'poja' tovrstnih dvigov: jaz, jaz, jaz, kaj MENI paše itd, itd. Ampak ta primer pa ni enak drugim, spregledam. Ni ena od nun Cerkve, ki se začno lišpati, provocirati in potem demonstrativno zapustijo Cerkev in gredo v greh. Ta ženska je šla še GLOBLJE od uporništva: ŠLA JE V GROB! In glej, kaj pove; bistvo in edino pot resnične preobrazbe človeka:

Bolečina boja, ki jo prinaša dvig iz blata,

ti mora biti manjša od bolečine tvojega razrušenega življenja!

Ooo, ta ženska pa je resnična! A kako bo res resnična, ko pa niti z besedico ne slišim kaj o Bogu, o Gospodu, o veri? Kajti brez Boga ni nobenega resničnega dviga in duhovne rasti in trajnega izničenja trpljenja. Nič ne povesta o Bogu, zdaj že zvezda oddaje pa veliko govori le o SEBI. Na tej točki bi ju vsak povprečen vernik zavrgel, ker takšna rešitev, ko ti postaneš SAM SEBI zadosten, res ni končna rešitev, niti trajna. A videz vara.

Paramatma, Bog v Tebi

Ta JAZ, JAZ, JAZ, je v primerih, kot je dotični, nek drugi jaz, ni naš mali ego-jaz. Moj zen učitelj, realizirana oseba, je učil, da je nujno popolnoma zaupati v svoj Jaz, v samo bistvo samega sebe, ker je to Buda. Za Budo pa smo že razložili, da je Gospodova Luč. To brezmejno samozaupanje, ker si se srečal z Bogom v sebi, svojim jedrom, je bistvo duhovne Poti. Srečati tega Boga v sebi pomeni biti Rešen, to srečanje pa nas vodi še naprej, da kasneje Srečamo še Absolutnega-osebnega-Boga, ki je Kralj nebes.

Postopek k temu pa je le eden:

MORAŠ ITI V GROB IN UMRETI!

Pri tem pa ne smeš na pomoč klicati hudiča, ampak se popolnoma prepustiti tisti usodi, ki je v tvojem srcu. Kaj se tedaj zgodi? Tedaj se SPOZNAMO. Pride do samo-spoznanja. Ženska-bojevnica v oddaji te stvari razloži na videz bolj površinsko, nam vidno, znotraj pa se je dogodil Stik, Odnos: naša duša-ptica, je začela poslušati svojo Naddušo-ptico. To sta tista dva ptiča na našem drevesu življenja, o katerima sem že pisal. Ko najdem, prilepim link TUKAJ (berite blog št 87.)

Razlaga

Še nihče ni srečal Živega Boga v sebi ali ob sebi ali nad seboj, če ni šel skozi muko groba. To nas uči tudi Jezus Gospod Vstali: po nekem času krvave kalvarije in groba, je Vstal, prenovljen in Spremenjen in Poveličan. To se mora na mikro ravni zgoditi tudi nam. Le o tem piše ves čas tale pisun jona, a ga nihče ne razume. Ni še čas, vendar jona čaka, zna čakati.

Ko Jezus reče, da je treba zapustiti vse, celo vso svojo družino in samega sebe, če želimo biti res Njegovi, kar pomeni postati res Svoj, v svoji karizmi Služenja Njemu, pravzaprav reče, da mora naš stari človek umreti. Zato sprašujem klerike, če so duševni pripovedniki ali celo duhovni voditelji: SI RES UMRL?, si res zapustil družino, ali pa si jo le za cerkveno zamenjal, in sanjaš še naprej, 'v obleki staruha'?

Ta ženska je na tak ali drugačen način - vsak ima svojo podvarianto - umrla. In ko je telo, ki je nosilec trmastega in zlaganega ega, tudi že skoraj umrlo, takrat se je srečala s svojim resničnim Jazom, in buhnila je sila Življenja, prišlo je do Preobrazbe.

Bistvo je v skoraj-smrti našega telesa, ker se enačimo z njim.

Še nikoli nisem videl nobene resnične Preobrazbe brez tega elementa smrti lastnega starega človeka. To pa je kar precej zoprna stvar. Tudi sam sem šel skozi to, po kosih skozi čas, vse do konca. Takrat spoznaš samega sebe: kdo si in kaj želiš. Kasneje pa tudi, Komu hočeš Služiti. 

Če omenim mojo bednost: te 'smrti' sem doživljal skozi vso mladost, zato začel z iskanjem, in te 'smrti' so me sledile več desetletij. Vmes sem tudi padel v hribih, dvakrat, in po naključju ostal živ, in videl 'film', pa tudi Gospod me je nekaj prebadal. Dokler ta prva in ključna faza ni bila 'uradno' dokončana v budističnem templju, v pisarni glavnega meniha. Tam sem po japonsko vljudno in poln ponižnosti prosjačil za pomoč pri pridobivanju podaljšanja vize. Menih, živi tiger od 45 kilogramov, me ostro pogleda v oči, ustnice zvije navzdol, in bevskne: ''Kakšno govorjenje pa je to??'' Šit, kot bi me z bičem v srce zaparal. Onemim. In se zopet srečam z Jazom v sebi: tokrat za zmeraj. Od mize vstanem drugačen, gora sem, kakor Himalaja. Vem, kdo sem in vem kaj hočem. In glej, pridem do istega kot gostja oddaje: nihče mi ni potreben, da uredim svojo Pot. Dovolj je le Jaz in Gospod. In trdo garanje na sebi. 

Pa smo spet pri sveti Favstinki Najsvetejši. Tudi ona je povedala enako. In vsi svetniki: zanesi se le nase in na Boga, ne pa na ljudi. Sestra Favstina pravi, da se ne zanaša na nobenega človeka, le na Gospoda. To ji svetuje tudi Gospod. Gospod v njej in nad njo. Zanesti se nase pomeni zanesti se na Boga v sebi. 

Potem pa Bog že pošlje ljudi, če je to nujno, a to je Gospod, niso ljudje.

Seveda Pot s tem Srečanjem svojega lokaliziranega Boga v sebi še ni končana; konča se, ko spoznamo Absolutnega-osebnega-Gospoda v Njegovem Kraljestvu. Tudi to fazo je nekaterim, po Božji Milosti, možno doseči že za časa življenja na Zemlji, a to ni nujno.

Zaključek

Ti dve ženski sta proti koncu oddaje postali nekaj, kar bo le malokdo doumel. Sta zreli duši-bojevnici, ki sta prešli kritično točko. Obema se vidi stik s svojim Jazom, ki je Bog v njiju. Seveda lahko duša od tod spet pade nazaj, a se bo pobrala, ker ji bo spomin presladek. Končna faza pa je, ko spoznamo, da smo mi pravzaprav Jaz, Jaz pa je Gospod v nas, ki je Kristus. Kristus pa je Bog Oče v podobi Odrešenika sveta in trpečih, do tedaj v verige iluzorne Gospodove materialne energije ujetih duš. 

Seveda mi nismo Bog, smo pa toliko On, kot je iskrica od Ognja ognjena. 

Kakorkoli, vredno ogleda. Priporočam tudi vsem klerikom, ker naj bi bili duhovni voditelji ljudstva: ste šli skozi kalvarijo DO KONCA, se zvrnili v mučni grob, znova Oživeli, in ste Novi človek? O tem je govoril sveti Pavel (le postopek ne vem, če je pojasnil?). Kološanom 3,9-11:

Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za Spoznanje, po podobi svojega Stvarnika.

In Galačanom 2,20:

Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.

To pa je tudi Jaz, ko pridemo s stik z Njim. Aleluja! Sveta Mati je v videnju sveti Favstini rekla (Dnevnik 785):

»Moja hči, prizadevaj si za molk in ponižnost, da se bo Jezus, ki vedno prebiva v tvojem srcu, mogel odpočiti. Časti Ga v svojem srcu, ne zapuščaj svoje notranjosti. Izprosila ti bom, moja hči, to vrsto milosti za notranje življenje, da ne boš zapuščala svoje notranjosti, na zunaj pa boš izpolnila vse svoje dolžnosti še z večjo natančnostjo. Vedno prebivaj z Njim v svojem srcu, On bo tvoja moč. 

Z ustvarjenimi bitji vzdržuj [stike] le toliko, kolikor je to nujno potrebno in tvoja dolžnost. Živemu Bogu si prijetno prebivališče, v katerem v Ljubezni in zadovoljstvu On trajno prebiva. Živa Božja navzočnost, ki jo čutiš na bolj živ in jasen način, te bo okrepila v tem, kar sem ti povedala. Trudi se, da boš do Božiča tako ravnala kakor doslej, pozneje pa ti bo On sam dal spoznati, kako se boš z Njim družila in zedinjala.«

Kakšne resnice!! Morda kdaj o tem kaj veliko napišemo. Današnji kristjan se 'diči' s tem, da Jezus živi v njem, ker je bil krščen in je šel k obhajilu, a sv. Pavel in sveta Mati nista mislila na takšne iluzije. Kajti Jezus že iz jezika obhajanega grešnika uide, tako mu takšne duše smrdijo. To je povedal sveti Brigiti Švedski, zavetnici Evrope po svetem Janezu Pavlu II. Torej bo že držalo. Resnična Preobrazba vodi izključno SAMO SKOZI GROB, gostja oddaje pa je jasno povedala, kdaj šele smo pripravljeni stopiti v njega lastno trohnobo:

Ko ni nobenega drugega izhoda več.

Mnogi so že povedali ta KLJUČ. In tudi meni se ne ljubi iti k zobozdravniku, dokler ni bolečina zoba VEČJA od zoprnij, ki človeka čakajo na zobarskem stolu. Vsi smo tovrstne riti.

Takšni smo torej ljudje, vse dotlej pa 'glumimo' vse vrste vlog in izgovorov. A Pot Domov vodi izključno le skozi lasten grob starega človeka. Ženski v oddaji - ki se po turobnem in neobetavnem začetku prikažeta v veliki meri samorealizirani 'levinji' (ker sta v stiku z Jazom v sebi, ta pa je Božji Lev) - sta pametnemu gledalcu osebno pričevali postopek, ki v tej fazi ni drugačen od krščanskega, o čemer pa moderni kristjan niti sanja ne več. Prikazali sta, dojemljivemu gledalcu, da se da Gospoda pričati tudi brez omenjanja Gospoda. Kajti Jaz je Gospod v nas, in kdor je v Jazu, je začel pospešen postopek duhovne rasti, to je hoje Domov. Do tu pa lahko pride IZKLJUČNO SAMO SKOZI SMRT 'STAREGA ČLOVEKA', po sv. Pavlu.

A čisto dokončno Odrešenje se jasno izkaže šele, ko začnemo s pomočjo svoje specialne karizme vsakodnevno slaviti in razglašati Milostnega Gospoda: naglas svetu in v tišini lastne duše - kajti spoznamo, da vse Odrešilno vedno prihaja samo od Njega. Takrat naš Jaz z Ljubeznijo Služi Gospodu; Gospod se končno spet združi z Gospodom, zato Ga vidimo v vsem in v vsakem. A to je končna stopnja svetnikov; začetnik pa Ga mora iskati pri tistih, ki so Ga že našli in javno poosebili. To pa so svetniki. Kdor Njim služi z Ljubeznijo, pridejo, in živijo z njim. In ker so oni našli Boga v sebi in nad seboj, bomo čisto spontano to dosegli tudi mi. Takšna je najkrajša in najlažja Pot. 

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi, v duši skriti!

In glej; na posnetku vidim, da je Zvezdana oddajo začela z omenjanjem križa. Link oddaje:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/zvezdana/174518878

41. Razlaga: kdaj so askeze duhovno jalove

Tri stopnje za uspešno duhovno strogost

3 od 4

Slika: Clipart Panda

5.2.2018, tor.

Nadaljujemo tretji del razlage tretjega od petih pravil svetnikov, katera tistega, ki se jih drži, pripeljejo v nenehno intimno druženje z Gospodom, ki je Jezus Kristus. Vsa pravila so našteta TUKAJ. Tretje od njih se glasi:

3. Nenehno, vsak dan, s telesom vadi jekleno voljo.

Smisel askeze telesa

Čeprav so strogosti telesa lahko pri raznih asketih podobne, se zeloooo razlikujejo cilji teh askez. Večina ljudi, ki niso lenuhi, telo vadi zaradi zdravja, lepote, slave, zaslužka, pozornosti, moči in podobnega. Iskalci Boga pa telo vadijo s prav posebnimi nameni. Prvi je, da si želijo krepiti voljo, ki je ena od treh ključnih aspektov našega uma. Druga dva sta še razum (s spominjanjem) ter občutenje, čustva torej. Svetniki preteklosti, naši sveti očaki in matere, so že na začetku sveta spoznali, da je VOLJA ključna za uspeh. Če nimamo volje, nam razum bezlja, spomin nas muči z lepimi in neprijetnimi spomini, čustva pa so kot pri živalih, torej le neka nebrzdana karma. Na tak način ni mogoče razuma poplemenititi v duhovnega, niti čustev preobraziti v duhovna čustva, kakršna ima tudi naš Oče, Bog.

Ker pa je naša duša ujeta v telo, in ima to telo zaradi neverjetne iluzorne sile Gospodove materialne energije hud vpliv na našega duha in dušo, moramo vsakršno krščanstvo začeti s spremembo svojega telesa: preobraziti ga moramo v služečega, ne pa v vladajočega. Duhovno neprebujena bitja mislijo, da so oni njihovo telo, a telo je le obleka duše, ki jo moramo nekoč odložiti, kajti telo definitivno enkrat odmre, duša je definitivno večna. Kdor ima torej strah pred svojo smrtjo telesa, naj ve, da je še vedno ujetnik Gospodove iluzorne materialne energije, četudi je sicer plačan teolog in pripovednik. Transcendentna duša pa se smrti posmehuje, ker ji je jasno, da smrti ni, je le prehod nazaj v večno življenje, če Ljubimo.

Da torej ne živimo v zablodah, moramo začeti pri telesu. Cilj je trojni:

- okrepiti si voljo,

- zbrati eterično silo telesa+zemlje+neba

- ter oboje ponuditi v službo Božji Volji, Božjemu Načrtu.

Druge poti do resnične Sreče NI.

Trojni postopek

Ko smo telo z duhovno in telesno disciplino iz divjega nekoliko ukrotili v služečega, in znamo okoli njega zbrati enormno silo, ki je sicer nevidna, se jo pa da čutiti, smo zreli za naslednjo stopnjo vadbe. Kajti duhovna rast se odvija po principu termometra: če spodaj ni prave sile, ni vmesnega stanja, in ni dviga do resnične transcendence. Najprej morata biti disciplina in sila.

Sili sledi POZORNOST, BUDNOST. To obvladajo budisti, kristjan pa to fazo preskoči, oziroma je sploh nikoli ne doseže, ker pred tem ne opravlja osnovne askeze telesa. Zato za vedno ostaja v ujetništvu blodečega razuma in živalskih čustev strahu in jeze. Njegova vera je le kulturna vera, navada, ni pa Odrešilna, saj je še vedno povsem posvetna. Pa še kulturna vera hitro izumira.

Fazo vadbe totalne pozornosti bi lahko enačili z začetno stopnjo TOTALNOSTI, ki jo zahteva Prva Božja zapoved:

Ljubi Gospoda z vsem, kar si!

Faza pozornosti ima sposobnost popolne osredotočenosti na delo, ki ga opravljamo, popolni in nenehni mentalni ''AAAAAAAAAAAAAAAAA???'', ''Mmmmmmmmmmmmm???'' ali ''Kaaaaaaaaaaaaaj???''

Kot moramo prvo fazo vaditi vsaj nekaj let, moramo tudi to. Šele ko je Jezusov adept v stanju sposobnosti velike zbranosti, je sposoben začeti uresničevati svojo željo po Ljubezni do Gospoda. Seveda je potrebno najprej srečati nekoga, ki to Ljubezen ima, in ko sta si medsebojno naklonjena, sprejeti prvi cvet Ljubezni do Boga v svoje srce.

Če torej ni telesne askeze, ne bo jasne in stabilne pozornosti; le kako boš potem lahko z dušo prišel do Gospodovih nog, in jih objel? Nemogoče!

Brez sile + zbranosti + Ljubezni, ne more nihče Srečati Gospoda iz srca v srca in iz oči v oči, kajti pred tem bo zagotovo padel v kakšno past materialnega sveta in njega iluzij.

Včasih poslušam kakšnega duhovnika, ali mi povedo o njegovi pridigi, in človeku se milo stori, kakšni naivneži znajo biti: entuziastični, samovoljni iskalci, navdihnjenci z neznanjem, iskreni nerodneži … Vse je torej zaman, če nisi opravil opisanih treh faz Poti, vsako posebej, in jih znaš uporabljati v vsakem trenutku v medsebojnem sodelovanju.

Da pa ne bo kdo spet iskal izgovorov, se vedno znova spomnimo, da to silo, zbranost in Ljubezen zmorejo celo svetniški otroci, bolniki, mučenci ali pred tem veliki grešniki: samo sebe in ves svet moraš odvreči in se zbrati na Gospoda, s poskusom Ljubezni, in že si izpolnil vse askeze in vse pogoje.

Pa vendar: zakaj stvar ne deluje, kadar ne deluje?

Še nekaj desetletij nazaj je imelo človeštvo ogromno izjemnih asketov, ki so imeli takó strogost telesa, močno voljo, moč sile in tudi dosti znanja, pa vendar so bili in so še zdaj daaaaaaaaaaleč od Odrešenja. Zakaj?

Kdor je zvest bralec naših zapisov, se samo nasmehne temu 'zakaj'. Kajti že dolgo časa ve, da brez Ljubezni do Gospoda ni NIČ.

Ta jona-nebodigatreba čuti eno velikansko oviro pred vsakim od bralcev, še posebej klerikom in teološkim filozofom: vsakdo od njih je namreč prepričan, da Ljubezen do Boga že ima. Da že nekaj ve. A resnično, resnično povem vam:

Niti sanja se jim ne o Znanosti Ljubezni do Boga, o Znanosti o Prvi Mojzesovi in Jezusovi zapovedi. Niti sanja. In ko bodo brali te zapise, se jim še vedno ne bo sanjalo. Zakaj ne? Kar to je popolnoma druga kategorija Nauka, ki je povsem samostojna in popolnoma neodvisna od vseh ostalih filozofiranj in posvetnih teologij. V to Znanje NE MORE PRODRETI NIHČE, KDOR NIMA VELIKE LJUBEZNI PREDANEGA SLUŽENJA DO GOSPODOVIH PREDANIH SLUŽABNIKOV IN JEZUSA KRISTUSA. In še tisti, ki jo že ima, vedno čuti, da je v tej Ljubezni še zelo nepopoln. 

In spet bo zvijačni um dejal: saj služim sobratom in sosestram in ljudem in ljubim Gospoda. A to je le hudičev šepet: vse je zaman, prijatelj. Pot je povsem drugačna, zato raje začni od začetka. 

Prava Pot je opisana v Evangeliju, a dosti na grobo in na skrito in na drobno, da jo je zelo težko zaznati. Zato branje Evangelija ni dovolj: iskati je treba tudi drugje, kjer je nadaljevanje Evangelija, in šele potem lahko razumeš Evangelij.

Zato se lotite kratkega študija dveh oseb: Magdalene in Janeza. Ta dva učenca sta izven okvira drugih Jezusovih učencev. Pravzaprav sta to Njegova (duhovna) hči in sin. Oba sta bila v vsem prva pri Njem, ker sta najbolj Ljubila Gospoda. Kajti drugi so verovali, ta dva pa sta Ljubila.

Nobena askeza ni nikoli zaman, vsak trening športa prinese nek rezultat, a cilj duhovne askeze telesa in duha, uma, ne bo prinesel Spoznanja, ki je Srečanje, če ni predanega služenja z Ljubeznijo tako svetim predanim služabnikom, kot Gospodu.

Metoda predanega služenja je le ena: učiti se ga moraš od svetniške osebe, pri tem pa nikoli ne misliti na kakršenkoli svoj dobiček, ampak samo na zadovoljstvo Tistega, ki Mu služiš. V tem je vsa skrivnost.

In ker krščanstvo tega že dolgo ne ve več (Bog je mlekomat), vsakdo samo na svoje dobičke računa, posvetne ali duhovne, ne priklanja se pred svetniki, ki so edini JEZUSOVI MALI, in ne pozablja nase, zato so vse askeze brez veze: bolje da bi izvajali askezo kuhanja in prenašanja škatel ter si našli delo pri Karitasu. Bi bil vsaj kak mali efekt.

Toliko na kratko, kdor pa je nadarjen za Ljubiti Gospoda, mu je že to dovolj. Morda pa naslednjič dodamo še nekaj načinov, kako dati telo pod strogost, pa brez pretiravanja, kajti Ljubezen je najpomembnejša, a Ljubezni ni brez odrekanja in služenja Drugemu, ne sebi. Če našemu telesu in umu to ni jasno, nema Puta na nas.

Mnogi lenuharski kleriki so dobro in natančno preštudirali Evangelij, in zaključili, da se je Jezus uprl judovski postavi, jo zrelativiziral, in učencem priporočil, da askeze pravzaprav niso potrebne. A to je seveda brezmejna zabloda, šepetanje hudiča, kajti največja od vseh askez je prav pustiti vse, in hoditi s Kristusom. Ali si ti pustil vse, ali pa si le družino zamenjal za Cerkveno, meso, vino in greh oči ter telesa pa so ti še vedno blizu? Ogledovanje primerkov nasprotnega ali celo istega spola? Želja po imetju, strah pred smrtjo? Fejsanje, selfiji? Zavist in zloba do tistih, ki so Božji? Vse to so pokazatelji lažnega evangelija, v katerega verjameš. Od tega ne bo nikoli nobene koristi. Kajti Jezus Kristus naš Gospod je Kralj Neba in Zemlje, a tudi Kralj vseh duhovnih askez: največja od vseh je namreč trpeti in umreti za nas, pa spet priti nazaj in nam pomagati in nas Odreševati iz naših neumnosti, zablod in ujetosti.

Vse to je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Kralj vseh askez, ker Ljubiti je najvišja od vseh, saj žrtvuje lastno življenje - za Nekoga drugega, ne zase.

PS: nisem pa izpolnil obljube, kako uporabljati telo za služenje Gospodu. O tem torej v četrtem delu. 

40. Trebalo bih …  

ali ću ćeš će po Cerkveno

Potem pa nekaj Resničnih Besed

slika splet

3.2.2018, sob.

V majski št. Družine sem naletel na zapis o osrednjem gostu zlatega jubileja Cerkve dr. Paulu M. Zulehnerju. Šele na wc-ju sem se, z močjo volje, po obrokih, prisilil prebrati Štefaničev esej o predavanju tega izjemnega katoliškega intelektualca in ni-da-ni-človeka. Govoril je o naših strahovih do migrantov; da je imel Bog Jezus Kristus tudi svoje strahove; o vzrokih krčenja krščanstva v Evropi …

To so take razlage eminentnega mnogoznalca, da se človek ne čudi, če krščanstvo spet postaja kletno društvo, katakombična skupinica. Ne bom se ukvarjal z vsemi temi bulami, npr. da ima Bog svoje strahove (čeprav je Bog Ljubezen, Ljubezen pa je nasprotje in izničenje strahu), niti ne bom pojasnil, da tisti vojak ali alpinist, ki gre v boj ali steno popolnoma brez strahu, skoraj zagotovo umre, in da je dobro imeti vsaj nekaj 'Božjega strahu' v sebi …

Doktor Zulehner trdi, da je vzrok propadanja krščanstva v Evropi razkol pred 500 leti, kar pa je zamaknjeno gledanje skozi premaknjeno lečo: vzrok je v stvareh, ki so se v Cerkvi dogajale stoletja pred tem, četudi je res, da se je lutrovstvo potem pokazalo kot nenaden izbruh smrtonosnega raka. Resničen vzrok propadanja krščanstva je v neizpolnjevanju Prve Božje zapovedi, oziroma popolnem neznanju, kako Ljubiti Boga.

Pred 500 leti, ko je predojdipalni Luter začel svojo, evropsko in Cerkveno kalvarijo, ki jo njegova duša doživlja še sedaj, je v Indiji živel človek, ki je bil utelešenje Boga, a on tega ni nikoli priznal, kot tudi Gospod Jezus ni, ampak sta oba trdila, da sta Očetova služabnika. No, ta sveti je učil in živel, kako se Ljubi Boga. O tem lahko še danes beremo v zelo izdatnih knjigah, ki jih dobiš za nekaj evrov. V krščanstvu pa se je ravno takrat začelo neizmerno klanje, brez popuščanja na obeh straneh. A vzrok temu klanju je tisočletno stanje pred tem. Pa pustimo tudi to. Na koncu članka so cvetice, ki jih bom malo pokomentiral, in upam da spoštovani gospod Juhant, prijatelj dr. Zulehnerja, ne bo zaradi tega odprto pismo pisal, ampak raje dobro premislil. Sicer pa rad berem in navijam za njegova odprta pisma.

Zulehner navaja nekaj številk, v dokaz, kako se Evropa ateizira. In pravi, da se pastorala na to spremembo ne zna odzvati. Govori nekako takole:

Prva sprememba, ki jo bo v takih okoliščinah treba narediti, je sprememba pogleda: nehati moramo šteti od 100 navzdol, ampak od 0 navzgor. Ker se spet približujemo svetopisemski 'normalnosti', ki pomeni, da smo kristjani le sol in kvas zemlje, ne pa moka in voda.

Tu se začenja slavni Titov 'trebalo bi, trebali bi': morali bi. 45 let smo poslušali prazne govorance voditeljev Jugoslavije in republike Slovenije, in ves čas so govorili le o tem, kako bi nekaj morali storiti, drugarice i drugovi. Nikoli pa niso nakazali kakšne resnične rešitve in jo tudi izvedli. Zato je Jugoslavija propadla. In enako se dogaja zdaj z našo Cerkvijo: polno lepih, praznih in 'navdihujočih' besed, izza njih pa popoln mrk svetosti in Znanja, ki prihaja iz svetosti. Popoln mrk Znanja o Ljubezni do Gospoda. Kot komunizem ni imel Ljubezni ne do Gospoda, ne do ljudi in narave, tako tudi današnja izgubljena Cerkev ne najde jedrnega delca, iz katerega izvira vse, izvira Moč Življenja. Vprašanje teološkemu filozofu:

KAKO boš spremenil pogled?

Sveti Baraga je dejal. ''Samo eno je potrebno,'' a kaj, ko to 'eno' vsakdo po svoje vidi. Tudi Baraga ni znal povedati, kaj je to 'eno'. Je pa povedal tisti indijski svetnik, in še tisoči pred njim, in je povedala sveta Favstina Najsvetejša Kowalska:

Nauči se Ljubiti Gospoda, ki je Jezus Kristus!

To je to 'eno', in le kako boš spremenil zulehnerski pogled, če ne boš pred tem Ljubil in začutil, kaj pomeni biti z Gospodom Ljubljen??

Ah, ti teoretiki; kot da bi Dolanca, Kardelja, Drnovška in Kučana spet poslušal …

Spoštovanež nadalje pravi nekako takole:

Čas predpisane vernosti je torej mimo. Cerkev nad ljudmi nima več nobene oblasti, lahko jih samo še pridobiva. A kako? Dr. Zulehner ima zdravilno rešitev. Pravi: ''Cerkev potrebuje kristjane, ki se bodo zavestno odločili, da bodo del Jezusovega gibanja.''

Človek ob takih stavkih, ki so vendarle pisani v DANAŠNJEM času, pomisli: Mar se sedaj odločajo NEZAVESTNO? Ali jih dandanes kdo na silo sili k maši? Nadalje pravi:

Ti odločeni kristjani se bodo na krajevni ravni povezovali v 'žareča jedra'.

To je pa res predavanje izpred 50-ih let pri nas: ''Drugarice i drugovi, trebamo imat nukleuse herojskih socialističkih pojedinaca; svako selo i grad mora imat takve grupe socialističkih heroja rada, koji če bit sijalice celom svetu! Trebali bi!''

A kako, iz kakšnega Gospodovega atoma, jedrca, semenčka, pa bodo zrasla ta 'žareča jedra' Kristusovih svetniških vojščakov in mučenikov, ki bodo Cerkveni hrbtenici spet dali trdno oporo, da ne postane jegulja?

KAKO, za Boga svetega?

Trebalo bih, trebalo bih, moj galebe ….

Zanje bo značilno, da se bodo 'potapljali' v Boga, izplavali pa pri ubogih, na družbenih obrobjih, kamor papež Frančišek že danes pošilja Cerkev.

Torej: ti nukleusi, svetniški člani katakombičnih skupin, bodo nenehno potopljeni v Boga, le če bo kdo klical na pomoč, bodo 'izranjali' iz tal ob takih revežih, in jim pomagali. Kot Avalokiteshvara bodhisatva, budistična bodhisatva Usmiljenja, Kanon po japonsko, katere sveto Ime pomeni: Tisti, ki sliši klice sveta.  OK, vse to je res, najbrž in zagotovo bo res tako, a niti besede ni podane o tem, KAKO pred tem pridobiti vse te reference, karizme in sposobnosti: potapljanja, izranjanja in Odreševanja?

KAKO, za Boga svetega?

Trebalo bih, trebalo bih, moj galebe ….

Zulehner:

Krščanska 'žareča jedra' prihodnosti se bodo zbirala in napajala pri evharistiji, od nje pa, osvobojena strahov (pred tujci in migranti), odhajala umivat noge.

Ja, takele govorijo presvitli … V tem stavku je nekaj Resnice, kot tudi toliko motenj in zdrsov, da bi lahko napisali celo knjižico o tem. Na kratko:

1. Govori o prihodnosti. Ali danes ni evharistije, torej zakaj že danes ni 'žarečih jeder'?

2. Zakaj že danes evharistija očitno ne pomaga k osvoboditvi od strahov?

3. Ali je 'umivanje nog' (= karitas) res glavno opravilo Jezusovega osebnega učenca? Komu bodo noge umivali? Revežem na cesti? Kolikim na dan ti umiješ noge, gospod plačani filozof?

Samo ta tretja točka vsebuje toliko posvetnih teoloških kontradiktornosti, da bi jih tukaj težko pojasnili na kratko, so pa pojasnjena v vseh treh naših pričujočih blogih. Komu je Jezus umil noge? Svojim učencem jih je umil, ti predani služabniki pa so bili od Očeta poklicani in Jezusu dani: videli so Boga, služili so Bogu in Ljubili so Boga. To torej niso bili navadni ljudje, ampak navadni ljudje, ki so nepreklicno stopili na Pot. Torej so 'pustili vse, in šli za Njim'.

Kdor takim 'noge umiva', se v nebesa zazira.

Gre se torej za ponovno patologijo današnje teologije, ki Drugo in nedoumljeno Jezusovo zapoved o ljubitvi sveta kakor ljubimo sami sebe, daje pred PRVO zapoved o ljubitvi Boga. In ker ne znajo Ljubiti Boga, ker se je tega treba učiti od svetnikov, zdaj z vsemi 'socialističnimi' poskusi in zablodami skušajo ljubiti svet.

Jezus je jasno povedal, naj Ljubimo svoje bližnje. Pred tem pa je povedal, KDO so naši najbližji: to niso oče in mati in žena in otroci in prijatelji in reveži, ampak tisti, ki Ljubijo Boga s tem, da izpolnjujejo Njegovo Besedo. Natančno je definiral tudi, kdo so 'Njegovi mali': to so Njegovi osebni učenci, ki so hodili z Njim. Kako boš Ljubil svet in kar je od sveta, če je rečeno, da kdor ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni?

Svet se torej ne more Ljubiti, Ljubi se le Boga in Njegove, do sveta pa moramo imeti požrtvovalno SOČUTJE. Sočutje je bratranec Ljubezni.

Primarna naloga kristjana torej ni, da umiva noge celemu svetu, ampak da umiva noge svetnikom in Gospodu, in s tem postane svet tudi sam, potem pa z avtoriteto in zgledom in primerno Besedo to sočutno nudi svetu, ki je ujet v iluzije Gospodove materialne energije.

Zulehner na koncu zariše podobo Nove Cerkve, s tem, da citira svetega Izaijo (43,1):

Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne vidite?

Le kaj je novega storil g. Zulehner?? Kot da bi patra Rupnika poslušal. Le kaj je v tem jamranju novega? Seveda se bo vse to zgodilo, seveda se bo, ampak KAKO se bo to zgodilo, pa ti teoretiki ne vedo. Niti besedice namreč ne znajo povedati o Ljubezni do Kristusa in kako jo vzgojiti, kar je eksaktna duhovna znanost, ampak se samo po čeladi praskajo, ko jih srbi lasišče. Vse, kar je g. Zulehner napovedal, bo tako ali drugače res, a on ne ve, KAKO priti do tega stanja. Takšni so kot tisti, ki gleda luno, in ve, da bo človek enkrat na njej, a nima pojma kako bo z leseno lojtro na stari hruški prilezel tja gor.

To je ta tragika tega neživljenjskega duševnega pripovedništva, ki bralcu ne daje ničesar, samo čas mu jemlje, pa četudi na wc-ju.

Zdajle pa bo ničvredni pisun jona posejal semenček prave Resnice, ki bo rodil kot gorčični grm, in se tega grma ne bo moč več znebiti. Takole bo rekel:

Kje ste duše, Božji osebni učenci, ki ste se naučili znanosti Ljubezni do Boga, Ga srečali, in zdaj veste, kaj govorite? VI ste seme Odrešenja, iz katerega bo Ogenj gorel in bo cvetje kipelo. Bi rad kaj storil za Gospoda, ki je Jezus? Nauči se Besed in Življenja o Ljubezni do Boga. Pri tem pa vedi, da te Ljubezni ni moč hliniti, kot se lahko hlinita vera in teologija; da so prav zato površneži padli na izpitu.

A koga da išče dandanes Gospod? Nikakor ne tistih, ki bi umivali umazane noge sveta, ampak tiste, ki znajo Živeti in govoriti in argumentirati Besedo o Ljubezni z Gospodom. Biti duhovnik brez tega Znanja je muka in dolgčas. Biti teolog brez tega Znanja je licemerje. Jemati plačo za duševno pravljičarstvo je preprosto: tatvina. Kuharica ti vsak dan prinaša zastonjske obroke na mizo, in se ti klanja, ti pa potem takele prazne besede govoričiš? Je Gospod res TAKO POCENI?? 

In ne bojte se: pojdite KOMPLETNI v uk in NE SKRBITE O NIČEMER, kajti kdor je res nor na Boga, Bog zanj poskrbi v vseh ozirih. Kot smo prejšnjič objavili kitici iz 94. psalma, ki kaznujeta grdobo vodilnih in njih navijačev, zdaj povemo prvi dve kitici iz 103. psalma, ki sta blagoslov ZATE, ki boš Spregovoril Besedo Ljubezni:

Slávi, moja duša, GOSPODA,

Njegovo sveto Ime vse moje bitje.

Slávi, moja duša, GOSPODA,

ne pozabi nobenega Njegovega dejanja!

On odpušča vso tvojo krivdo,

ozdravlja vse tvoje bolezni,

iz jame rešuje tvoje življenje,

krona te z Dobroto in Usmiljenjem,

tvoja leta nasičuje z dobrinami;

kakor orlu se obnavlja tvoja mladost.

To je blagoslov vsem Vam, ki doumevate razliko med Drugo in Prvo Jezusovo zapovedjo, in si želite o tem znati tudi povedati. Ta smet jona je neuk, brez vseh šol, nima prijateljev v svetu in najbrž tudi v Cerkvi ne - ima pa Prijatelje - pa zna nekaj povedati o tem. Kaj bo šele, ko boš TI spregovoril(a)! To je največ, kar lahko storiš na tem svetu Zanj in za ljudi. Ne boj se zapustiti vse in se posvetiti pisanju in govorjenju o Ljubezni z Gospodom. Kajti On nikogar ne Ljubi bolj kot tiste, ki vedo Resnico in znajo govoriti o njej! Za kaj takega ni treba biti šolan, le Ljubezen do Jezusa je treba imeti, ter dobro preštudirati Besedo o Ljubezni, Prvo zapoved. Potem ni več dvomov in iskanj, ni več zablod in teorij, pusta vera pa postane veselje in Mir.

Kaj torej storiš? Tri možnosti imaš: si nebrižen kot večina; si zakompliciran in neuk kot duhovni teoretiki; ali pa pustiš vse, in greš za Njim.

Aleluja! Budisti pravijo, da če želiš videti svetlečo luno, ki sredi noči razsvetljuje svet, moraš gledati prst, ki kaže, kje je luna. Brez tega prsta je vse 'k'r neki', samo v bežeče oblake napenjaš svoje slepe oči.

To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi za Živost!

39. Pravilen odnos do lastnega telesa,

če želimo priti Domov

2 od 4

 Kompletni mi
slika: splet

31.1.2018, sre.

Nadaljujemo razlago tretjega vodila svetnikov. Stvari so komplicirane, a jih skušam čim bolj poenostaviti za razumevanje. V prejšnjem zapisu smo povedali, da pri običajnem človeku, živečem v ujetništvu čarovnice materialne energije, prevladuje telo nad duhom in dušo. Kar je popoln absurd, kot če bi čevelj vladal stopalu. Ali živina kmetu. Ta tragična in odločilna zmota, da smo mi naše telo, je simptom našega popolnega duhovnega neznanja.

Vsako živo bitje, ki ima fizično telo, a nima Znanja o Resnici, misli, da je to telo ono samo. Zaradi strahovite magične in senzualne moči materialnega sveta, in zaradi lastne nespameti, pozabljamo, da smo mi duše, večne duše, in da so naša telesa samo začasne obleke teh duš. Zato služimo le telesu, ne skrbimo pa za svoje duše. Zaradi tega se naše duše uprejo telesu: in šele ko je telo v velikih zagatah, je um morda pripravljen sprejeti dejstvo, da mi nismo minljiva telesa, ampak nekaj veliko večjega in večnega.

Pritikline našega telesa

Noben teolog vam ne bo znal preprosto razložiti, zakaj je Jezus Gospod dejal, da če kdo želi biti Njegov Učenec in popotnik skozi nebeško večnost, mora sovražiti svoje sorodstvo in celo samega sebe. Sovražiti je krepka beseda, ki pa ni bila mišljena dobesedno, ker učitelji včasih uporabljajo močnejša zdravila pri zabitejših učencih. Je pa res, da moramo vso svojo žlahto, ki jo bomo spodaj našteli, smatrati kot začasno in minljivo stvar, ki je pogosto samo ovira pri našem učenju Ljubezni do Gospoda.

Naša usoda na Zemlji je v veliki meri odvisna od vrste, oblike našega telesa. Drugače živimo, če smo v ženskem ali v moškem telesu; če smo v kravjem, pasjem, opičjem ali človeškem telesu; če smo v mladem in zdravem, mladem a bolnem ali starem telesu. Že manjše posebnosti ali pomanjkljivosti na človeškem telesu nam lahko popolnoma spremenijo našo usodo na Zemlji. Npr. če smo bolni, težko služimo denar, če pa nimamo denarja, nas nihče ne mara, zapustijo nas domala vsi sorodniki in prijatelji, če pa še Boga Ljubimo, nas napade in ogovarja pol žlahte. Zato svetniki govorijo: ''Na koncu nam ostane samo Bog.'' In Njegovi.

Od usode fizičnega telesa so torej odvisne tudi ZUNANJE ZAČASNE PRITIKLINE našega telesa. Te pritikline so, poleg LASTNINE in vrste službe, tudi:

- naša družina in vse sorodstvo,

- prijatelji,

- sosedje, znanci …

Ko Jezus reče, da kdor ne sovraži svojega očeta, matere, bratov, sester, posvetnih prijateljev in samega sebe, ne more biti Njegov učenec, to torej pomeni, da je s stališča Odrešenja in Služenja Gospodu z Ljubeznijo vsa ta krama le ZAČASNA PRITIKLINA našega telesa, ki nam ne more pomagati pri vrnitvi Domov. Celo nasprotno: vse to nas strahotno Ovira pri Hoji za Kristusom. 

Pa vendar: sovraštvo nas bo ubilo.

Pravilen odnos do začasnega telesa in njega pritiklin

Kakšen odnos je dobro imeti s svojim telesom, da bomo uspešni na Poti Domov, kjer ni trpljenja, ampak je sladkost Ljubezni in Mir?

Obstaja več pomanjkljivih odnosov do lastnega telesa, recimo ti trije:

- ali nam je telo kralj in vladar, zato mu služimo kot sužnji,

- ali nam je telo le neka samoumevnost, ki jo sicer potrebujemo, ne skrbimo pa zanj,

- ali pa poskrbimo za najnujnejše stvari, ki jih telo rabi, imamo pa miselno in čustveno bolan odnos do njega.

Takšne in podobne odnose do lastnega telesa vidimo tako pri ateistih kot pri mnogih svetnikih, razen da svetniki nimajo prvega od naštetih odnosov. Problem pa je, da če smo do svojega telesa nemarni ali pristranski, ne moremo izpolniti prve Božje Zapovedi:

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vso silo srca, duše, duha in telesa!

Ja, dragi moji, Boga se ne Ljubi le v možganih, kot to skušajo zaman izvesti posvetni teologi, ampak je treba biti za ta Odnos kompleten: vse sile človeka morajo sodelovati pri tem.

Svoje telo moramo zato smatrati kot orodje v službi ljubečega Služenja Gospodu, ki je Kristus, in tudi kot orodje v prevzgoji našega duha, ki mora dušo na koncu privesti tja, kjer smo resnično Doma.  

Svojega telesa torej ne moremo uporabljati za izvajanja čutnega zadovoljevanja ZASE. Naše telo mora služiti našemu duhu, kateri služi Bogu. In skupnosti, kjer živimo. 

Ker pa je narava našega telesa narejena tako, da bi sebično služilo predvsem sebi in svojemu ugodju, je treba to telo POSTOPOMA PREOBRAZITI v služeče telo. Do sedaj smo imeli pohotno in sebično telo, svetniki pa imajo služeča telesa.

Obstaja še vmesna faza, ko ljudje in živali sicer uporabljajo telo za služenje, a končni cilj tega služenja je spet čutno uživanje, zato moramo ta način prav tako prišteti med Jezusove 'sovražnike'.

Pa vendar, kdorkoli je spoznal, da nam je telo le en sladostrastni ter boleči birič, in je začel z naporno in dolgotrajno prevzgojo svojega telesa, s ciljem, da bo to telo služilo skupnosti, kaj šele Bogu, je naredil prvi korak na Poti, četudi je morda povsem neveren. Npr. gasilec, ki trdo vadi tako svoje znanje kot svoje telo, da lahko premaguje enormne napore in nevarnosti med gašenji požarov in reševanji ljudi, je storil tak bistveni prvi korak. Enako je z vojakom, policistom ali kirurgom. Ko pa si takšni ljudje potem slačijo majice in se selfajo, ter pošiljajo fotke po spletu in se lepijo na koledarje, pa je njihovo poslanstvo omadeževano, kajti greh napuha je vstopil vanje.

Zato so konec koncev vse pokore telesa, ki niso v služenju Ljubezni do Gospoda, grešne, a če je prisotna nesebičnost, se vendarle razlikujejo med seboj.

Čustveni odnos do telesa

Zdaj pa bomo govorili le s stališča duhovne Poti. Kdorkoli malo resneje stopi na Pot, takoj, že prve dni, ugotovi, da so se mu telo in njega pritikline HUDO UPRLI. Telo ne more kar na hitro prenehati z grehom ubijanja, torej z mesno prehrano. Niti z grehom nečistosti. Potrebujemo čas za to. Tudi ne more kaj dolgo časa moliti, se postiti ali prenašati težja bremena. Niti ne more biti dlje časa pri miru ali dlje časa neprekinjeno delati. Ob vsaki od neugodnosti želi kar poboleti, se poškodovati, ter umu nenehno sporoča, da bo 'mrčkalo', če bo še malo naprezano … Zato telo običajnega človeka ni pripravno za hojo za Kristusom. Teologija zavaljenih teoretikov tega dejstva noče priznati. Kaj šele, da bi priznala, da so vse pritikline telesa prav tako en RAZVAJEN kolos, cirkus, ki ga ni mogoče nikoli zadovoljiti, in prej bo telo umrlo in duša z njim, kot bo vsa ta žlahta pripravljena, da nam pomaga pri hoji Domov.

A je to jasno?

Zaradi tega spoznanja začetnik na Poti včasih ustvari NEGATIVEN odnos do svojega telesa in njega sorodstva. Kar pa je le druga stran svinčene kolajne. Takšni ljudje resnično zasovražijo, v večji ali manjši meri, tako sebe, kot tudi svoje telo in žlahto. A v Jezusovem priporočilu obstaja neviden paradoks:

Pravi, da kdor želi biti Njegov učenec, mora sovražiti sebe in svoje sorodnike (torej tudi svoje telo), a ljubiti mora svoje sovražnike. Kaj to v resnici pomeni:

Če sovražimo sebe in svoje telo s pritiklinami, so torej to naši sovražniki - zato jih moramo ljubiti!

Neverjeten paradoks, kajne? A ker sveti Janez pravi:

Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni.

… moramo ljubezen s svetom in svojim telesom zamenjati z nečim drugim, kar je pozitivno, ni pa še ljubezen, kajti Ljubezen je le ena: DO BOGA. Vse ostalo so POŽELENJA. Če imamo torej ljubezenski odnos do sveta, smo le v iluziji, ker smo v poželenju, če pa imamo SOČUTJE do sveta, pa je to nekaj drugega.

Sočutje, sočutje!

Svoje telo moramo smatrati kot domačo žival, kot tudi vse sorodstvo zraven, in imeti do tega življa in lastnine, sočuten, očetovski odnos. V primeru lastnega telesa to pomeni, da do njega ne gojimo zamere, nestrpnosti, pa tudi zlorabljamo in izkoriščamo ga ne - pa vendar ga podvržemo neki askezi, kajti konj mora služiti dobremu kmetu, ne pa da je kmet suženj konju. Le na tak način lahko, poleg mnogih drugih Znanj, uresničimo celotnost samega sebe pri služenju Gospodu.

Starokrščanske travme

Kadar Nauk o Ljubezni do Gospoda ni oživljen, in se verniki skozi stoletja rinejo v mešanici greha ter suhe in težavne vere, takrat so stroge in do telesa nesramne askeze morda še smiselne, a v današnjem času so popolnoma nemogoče, ker je človek povsem pomehkužen.

Ena od takih askez je bilo in je še vezanje vrvi okoli pasu, z namenom, da bi senzualne in zemeljske težnje svojega telesa mentalno zadržali 'spodaj', in s tem srce ter um ohranili čista. Kar pa je iluzija in tudi tragedija. Zakaj?

Jasnovidci v Cerkvi so opazili, da se iz tal gor, okoli naših nog, ovija nekakšno čudno energijsko bitje, ki ni prav lepo na pogled. V svojem neznanju so zaključili, da je to bitje sam peklenšček, ki nas sili v senzualnost. Zato so se ga skušali fizično in tudi mentalno znebiti. Izganjali so ga, preklinjali, ter skušali privezati 'pod pod'.

Vendar je to le naše elementarno energijsko bitje, ki skrbi za naše telo, pa tudi daje moč našemu duhu in delno tudi duši. Če imamo negativne misli in besede do njega (torej do telesa), to bitje ZBOLI, ali pa se celo upre, ker nam ne more z ljubeznijo služiti. Zboli tudi, če svoje telo postavimo za svojega kralja, in mu služimo. Tudi to bitje si želi Odrešenja, ki ga lahko doseže le PREKO NAS. Seveda je popolnoma zemeljsko, a je kot tisti osliček, ki je Jezusa peljal v Jeruzalem: zdaj je v nebesih. Mi pa z našim bolestnim čustvenim odnosom do telesa, sebe in sveta, to bitje, ki skrbi tudi za naše srce, pohabimo, zato dobimo dvojni problem: njega pohabljenost še nadalje pohablja našo lastno bedo. Vzgojili smo si torej družabnika, ki je tak kot mi, zato še pospešuje naš propad.

Asketi, ki z močjo neznanja in volje ugonabljajo to 'grdo', a dobro bitje, s tem uničujejo eterične energije lastnega telesa. Takšni ljudje zapadejo najprej v šepanje, potem pa v telesne bolezni, največja bolezen pa je celebriranje vere samo v omejenem razumu. Takšne duše so dlje od Odrešenja, kot je bil Jezusov osliček ali ribe, ki jih je spekel svojim učencem po smrti in Vstajenju. Še prav posebno je to bolezen videti že na daleč pri kristjanih, ki so resno vzeli neko samostansko askezo: v spodnji del telesa so šibki, vse je zbrano le v naprej viseči glavi, oseba pa oddaja občutek zamišljenosti in čustvene praznine. Besede so sicer mirne in spravljive, v njih pa ni sile srca in Ljubezni. Taki modeli mislijo, da so dobro opravili svojo pokoro in da lahko mirno čakajo na Odrešenje, a zmota ne bi mogla biti večja. Mentalna vera je kot metalna (kovinska) juha.

Nekaterim svetnikom starega kova je sicer uspel ta podvig, da so sovražili lastno telo in njega energije, ter vseeno razvili Ljubezen ter odšli Domov, začetnik na Poti pa si bo Rešenje na tak način odložil za nekaj sto do nekaj tisoč let! Kajti sveta Favstina Kowalska je, preden je začela mrtviti svoje telo, že imela neizmerno moč Ljubezni do Gospoda, katera s hiranjem telesa ni upadla. Nekdo, ki to Ljubezen šele razvija, pa bo z mrtvenjem in zapostavljanjem telesa samo podaljšal svoje trpljenje in ZMEDO.

Senzualnost telesa se postopoma 'zauzda' le z razvojem Ljubezni do Gospoda. Vse druge variante so vprašljive in začasne.

  

Zaključek

Tako do svojega telesa in njega eteričnih energij, kot do sebe in svoje bedne žlahte, v vseh oblikah, moramo imeti torej sočuten odnos. Sočutje je nekaj, kar kristjani skorajda ne poznajo, budisti pa so ga razvili do popolnosti. Sočutje je kompromis med sovraštvom/nebrižnostjo ter Ljubeznijo do Boga. Ker mi moramo še nekaj časa živeti v tem bednem svetu in telesu, zato ne smemo biti niti nemarni niti sovražni, ampak sočutni. V tem primeru bomo lahko postopoma prišli do takšnih okoliščin, ko se bomo lahko nekoliko umaknili od sveta in začeli razvijati Ljubezen do Boga. Od tu naprej pa gre Pot strmo navzgor, čas se potisočeri v enem dnevu, razumevanje Nauka postane otročje lahko in v srce in dušo nam prideta Mir in sladkost. Kar je simptom Gospodove prisotnosti.

Seveda pa brez zmerne askeze telesa ne bo šlo: telo moramo spremeniti, in ga uporabiti kot orodje za razvoj svoje volje, duha, in kasneje kot orodje v svojem ljubečem Služenju. Zato ga ne smemo zapostavljati, zlorabljati, preklinjati ali častiti kot kralja, ampak pretvoriti v voljno orodje in prijatelja za uresničitev NAŠE OSEBNE  karizme v Služenju Gospodu, ki je Jezus Kristus. Vsakdo od nas ima svojo lastno karizmo do Gospoda, in tej karizmi mora biti prilagojeno in služiti tudi telo. 

To je Kristusov Evangelij. Hvala tebi Zvesti!

Naslednjič pa o tem, kdaj so askeze jalove, ter kako uporabljati telo za Služenje Gospodu.