41. Razlaga:
kdaj so askeze duhovno jalove
Tri
stopnje za uspešno duhovno strogost
3 od 4
Slika: Clipart Panda
5.2.2018, tor.
Nadaljujemo tretji del razlage tretjega od petih pravil
svetnikov, katera tistega, ki se jih drži, pripeljejo v nenehno intimno
druženje z Gospodom, ki je Jezus Kristus. Vsa pravila so našteta TUKAJ. Tretje
od njih se glasi:
3. Nenehno, vsak dan, s telesom vadi jekleno voljo.
Smisel askeze
telesa
Čeprav so strogosti telesa lahko pri raznih asketih
podobne, se zeloooo razlikujejo cilji teh askez. Večina ljudi, ki niso lenuhi,
telo vadi zaradi zdravja, lepote, slave, zaslužka, pozornosti, moči in
podobnega. Iskalci Boga pa telo vadijo s prav posebnimi nameni. Prvi je, da si
želijo krepiti voljo, ki je ena od
treh ključnih aspektov našega uma. Druga dva sta še razum (s spominjanjem) ter občutenje, čustva torej. Svetniki preteklosti, naši sveti očaki in matere, so
že na začetku sveta spoznali, da je VOLJA ključna za uspeh. Če nimamo volje,
nam razum bezlja, spomin nas muči z lepimi in neprijetnimi spomini, čustva pa
so kot pri živalih, torej le neka nebrzdana karma.
Na tak način ni mogoče razuma poplemenititi v duhovnega, niti čustev preobraziti
v duhovna čustva, kakršna ima tudi naš Oče, Bog.
Ker pa je naša duša ujeta v telo, in ima to telo zaradi
neverjetne iluzorne sile Gospodove materialne energije hud vpliv na našega duha
in dušo, moramo vsakršno krščanstvo začeti s
spremembo svojega telesa: preobraziti ga moramo v služečega, ne pa v vladajočega.
Duhovno neprebujena bitja mislijo, da so oni njihovo telo, a telo je le obleka
duše, ki jo moramo nekoč odložiti, kajti telo definitivno enkrat odmre, duša je
definitivno večna. Kdor ima torej strah pred svojo smrtjo telesa, naj ve, da je
še vedno ujetnik Gospodove iluzorne materialne energije, četudi je sicer
plačan teolog in pripovednik. Transcendentna duša pa se smrti posmehuje, ker ji
je jasno, da smrti ni, je le prehod nazaj v večno življenje, če Ljubimo.
Da torej ne živimo v zablodah, moramo začeti pri telesu. Cilj
je trojni:
- okrepiti si voljo,
- zbrati eterično silo telesa+zemlje+neba
- ter oboje ponuditi v službo Božji Volji, Božjemu Načrtu.
Druge poti do resnične Sreče NI.
Trojni postopek
Ko smo telo z duhovno in telesno disciplino iz divjega nekoliko
ukrotili v služečega, in znamo okoli njega zbrati enormno silo, ki je sicer
nevidna, se jo pa da čutiti, smo zreli za naslednjo stopnjo vadbe. Kajti
duhovna rast se odvija po principu termometra: če spodaj ni prave sile, ni vmesnega stanja, in ni dviga do resnične
transcendence. Najprej morata biti disciplina in sila.
Sili sledi POZORNOST,
BUDNOST. To obvladajo budisti, kristjan pa to fazo preskoči, oziroma je
sploh nikoli ne doseže, ker pred tem ne opravlja osnovne askeze telesa. Zato za
vedno ostaja v ujetništvu blodečega razuma in živalskih čustev strahu in jeze. Njegova
vera je le kulturna vera, navada, ni pa Odrešilna, saj je še vedno povsem
posvetna. Pa še kulturna vera hitro izumira.
Fazo vadbe totalne pozornosti bi lahko enačili z začetno stopnjo TOTALNOSTI, ki jo zahteva Prva Božja zapoved:
Ljubi Gospoda z vsem, kar si!
Faza pozornosti ima sposobnost popolne osredotočenosti na
delo, ki ga opravljamo, popolni in nenehni mentalni ''AAAAAAAAAAAAAAAAA???'',
''Mmmmmmmmmmmmm???'' ali ''Kaaaaaaaaaaaaaj???''
Kot moramo prvo fazo vaditi vsaj nekaj let, moramo tudi
to. Šele ko je Jezusov adept v stanju sposobnosti velike zbranosti, je
sposoben začeti uresničevati svojo željo po Ljubezni do Gospoda. Seveda je
potrebno najprej srečati nekoga, ki to Ljubezen ima, in ko sta si
medsebojno naklonjena, sprejeti prvi cvet Ljubezni do Boga v svoje srce.
Če torej ni telesne askeze, ne bo jasne in stabilne
pozornosti; le kako boš potem lahko z dušo prišel do Gospodovih nog, in jih
objel? Nemogoče!
Brez sile + zbranosti + Ljubezni, ne more nihče
Srečati Gospoda iz srca v srca in iz oči v oči, kajti pred tem bo zagotovo
padel v kakšno past materialnega sveta in njega iluzij.
Včasih poslušam kakšnega duhovnika, ali mi povedo o
njegovi pridigi, in človeku se milo stori, kakšni naivneži znajo biti: entuziastični,
samovoljni iskalci, navdihnjenci z neznanjem, iskreni nerodneži … Vse je torej
zaman, če nisi opravil opisanih treh faz Poti, vsako posebej, in jih znaš
uporabljati v vsakem trenutku v medsebojnem sodelovanju.
Da pa ne bo kdo spet iskal
izgovorov, se vedno znova spomnimo, da to silo, zbranost in Ljubezen zmorejo
celo svetniški otroci, bolniki, mučenci ali pred tem veliki grešniki: samo sebe in ves svet moraš odvreči in se
zbrati na Gospoda, s poskusom Ljubezni, in že si izpolnil vse askeze in vse
pogoje.
Pa vendar:
zakaj stvar ne deluje, kadar ne deluje?
Še nekaj desetletij nazaj je imelo človeštvo ogromno izjemnih
asketov, ki so imeli takó strogost telesa, močno voljo, moč sile in tudi dosti
znanja, pa vendar so bili in so še zdaj daaaaaaaaaaleč od Odrešenja. Zakaj?
Kdor je zvest bralec naših zapisov, se samo nasmehne temu 'zakaj'.
Kajti že dolgo časa ve, da brez Ljubezni do Gospoda ni NIČ.
Ta jona-nebodigatreba čuti eno velikansko oviro pred
vsakim od bralcev, še posebej klerikom in teološkim filozofom: vsakdo od njih je namreč prepričan, da
Ljubezen do Boga že ima. Da že nekaj ve. A resnično, resnično povem vam:
Niti sanja se jim ne o Znanosti Ljubezni do Boga, o Znanosti
o Prvi Mojzesovi in Jezusovi zapovedi. Niti sanja. In ko bodo brali te zapise,
se jim še vedno ne bo sanjalo. Zakaj ne? Kar to je popolnoma druga kategorija
Nauka, ki je povsem samostojna in popolnoma neodvisna od vseh ostalih
filozofiranj in posvetnih teologij. V to Znanje NE MORE PRODRETI NIHČE, KDOR
NIMA VELIKE LJUBEZNI PREDANEGA SLUŽENJA DO GOSPODOVIH PREDANIH SLUŽABNIKOV IN
JEZUSA KRISTUSA. In še tisti, ki jo že ima, vedno čuti, da je v tej Ljubezni še zelo nepopoln.
In spet bo zvijačni um dejal: saj služim sobratom in
sosestram in ljudem in ljubim Gospoda. A to je le hudičev šepet: vse je zaman, prijatelj.
Pot je povsem drugačna, zato raje začni od začetka.
Prava Pot je opisana v Evangeliju, a dosti na grobo in na
skrito in na drobno, da jo je zelo težko zaznati. Zato branje Evangelija ni
dovolj: iskati je treba tudi drugje, kjer je nadaljevanje Evangelija, in šele potem lahko razumeš Evangelij.
Zato se lotite kratkega študija dveh oseb: Magdalene in Janeza. Ta dva
učenca sta izven okvira drugih Jezusovih učencev. Pravzaprav sta to Njegova (duhovna)
hči in sin. Oba sta bila v vsem prva pri Njem, ker sta najbolj Ljubila
Gospoda. Kajti drugi so verovali, ta dva pa sta Ljubila.
Nobena askeza ni nikoli zaman, vsak trening športa
prinese nek rezultat, a cilj duhovne askeze telesa in duha, uma, ne bo prinesel
Spoznanja, ki je Srečanje, če ni predanega
služenja z Ljubeznijo tako svetim predanim služabnikom, kot Gospodu.
Metoda predanega služenja je le ena: učiti se ga moraš od svetniške
osebe, pri tem pa nikoli ne misliti na kakršenkoli svoj dobiček, ampak samo na
zadovoljstvo Tistega, ki Mu služiš. V tem je vsa skrivnost.
In ker krščanstvo tega že dolgo ne ve več (Bog je mlekomat), vsakdo samo na
svoje dobičke računa, posvetne ali duhovne, ne priklanja se pred svetniki, ki
so edini JEZUSOVI MALI, in ne pozablja nase, zato so vse askeze brez veze:
bolje da bi izvajali askezo kuhanja in prenašanja škatel ter si našli delo pri
Karitasu. Bi bil vsaj kak mali efekt.
Toliko na kratko, kdor pa je nadarjen za Ljubiti Gospoda,
mu je že to dovolj. Morda pa naslednjič dodamo še nekaj načinov, kako dati telo
pod strogost, pa brez pretiravanja, kajti Ljubezen je najpomembnejša, a Ljubezni
ni brez odrekanja in služenja Drugemu, ne sebi. Če našemu telesu in umu to ni
jasno, nema Puta na nas.
Mnogi lenuharski kleriki so dobro in natančno preštudirali Evangelij, in zaključili, da se je Jezus uprl
judovski postavi, jo zrelativiziral, in učencem priporočil, da askeze
pravzaprav niso potrebne. A to je seveda brezmejna zabloda, šepetanje hudiča, kajti največja od vseh askez je prav
pustiti vse, in hoditi s Kristusom. Ali si ti pustil vse, ali pa si le družino
zamenjal za Cerkveno, meso, vino in greh oči ter telesa pa so ti še vedno
blizu? Ogledovanje primerkov nasprotnega ali celo istega spola? Želja po
imetju, strah pred smrtjo? Fejsanje, selfiji? Zavist in zloba do tistih, ki so Božji? Vse to so pokazatelji lažnega
evangelija, v katerega verjameš. Od tega ne bo nikoli nobene koristi. Kajti
Jezus Kristus naš Gospod je Kralj Neba in Zemlje, a tudi Kralj vseh duhovnih askez:
največja od vseh je namreč trpeti in umreti za nas, pa spet priti nazaj in nam
pomagati in nas Odreševati iz naših neumnosti, zablod in ujetosti.
Vse to je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Kralj vseh askez, ker Ljubiti je
najvišja od vseh, saj žrtvuje lastno življenje - za Nekoga drugega, ne zase.
PS: nisem pa izpolnil obljube, kako uporabljati telo za služenje Gospodu. O tem torej v četrtem delu.
Hvala za tale zapis. To se tudi meni dogaja, ko upade moč ali ni volje, začne spomin svoj razbojniški pohod. Takrat pomaga le umik v samoto in molitev. V človeka skoči neka odločenost in greš naprej kot puščica. A smer je ključna. Če ni nenehnega branja svetih knjig, študiranja zapisov na blogih, težko karkoli doumeš, praktično nemogoče.
OdgovoriIzbrišiTudi sama sem že slišala čudne utopične zgodbice duhovnih, ki delajo prehitre in neosnovane zaključke, take brez kvasa in soli, se pa zgleda predavajo na kakšnih srečanjih mladih ali določenih skupin znotraj občestva. Da je že obisk maše druženje z Gospodom in več kot bomo z Njim, bolj Mu bomo podobni. Pa ne razumite me prosim napak, samo če želiš iti s celim srcem po Poti za Njim, to ne bo dovolj, ne bo niti za c od cementa. Naj navedem, en dogodek v razmislek.
Najstniški ministrant hodi naokoli s pušico in ko pride do dveh prijateljic ali sošolk, se začno zardelo smejati drug drugemu, da jim je vsa zbranost od dogajanja v cerkvi splavala po vodi. No, grešnik sama, da pa to vidim, kje je bila moja zbranost? Dogajalo se je praktično zraven mene, je zgleda Gospod priredil predstavo duha, da se kaj naučimo. Nema Puta, če se ne utrdimo v sili moči in vadbi pozornosti. Čarovnica materialna energija naslika socialna vedenja ljudi kot nekaj običajnega in celo dobrega, a to je za učenca Poti kakor strup, kajti druženje s tistimi, ki živijo posvetno življenje, je kajla vseh kajl.
Hvaljen Jezus in Njegovi, ki Mir sladki v srcih Jim žubori. V priklonu pred Vami, lidija.
Prvi del:
OdgovoriIzbrišiHaha, tak mulc sem bil tudi jaz, in bi se četrt cerkve nasmehnilo, če bi takrat pušico okoli nosil. V tem še ni greha, je samo narava. Narava pa je zver. Sem ravno naletel na zapis o naši bivši svetovni plezalki, pa ji je mož nenadoma umrl, a se je pobrala z voljo vrhunske športnice, no zdaj pa sledijo glamur in fensi plesi. :(( To je pač narava ženske še posebej, in tudi ti lidija pazi, da te ne ujame nazaj, kajti resnično povem ti:
Narava ženske je, da po neki askezi, začasni, še bolj udari nazaj, in se 'maščuje' za vso askezo in zadržanost pred tem!!
In naša duhovščina, ki vse bolj na ženske misli, je v iluziji, da angelčka dobiš, hehe, ko pa ovčjo kožo odvrže ... Mislim, da tudi tebe te stvari lovijo, saj hudiču hudo smrdi tvoje delo tukaj.
Zato je sv. Favstina raje kar umrla.
Včeraj zvečer je bil strahoten dokumentarec o skrivanju pedofilije v Cerkvi. Videl sem, da ni poti nazaj, teh stvari se ne da popraviti, on ker ni svetosti, bo karma uredila s Cerkvijo, da bo groza. Karma pomeni: kar si sejal, boš žel z obrestmi. Vse to skrivaštvo, skupaj s papeževim: pogledal sem Gospoda Jezusa: čepel je na kolenih, dlani je imel sklenjene pred seboj, in je jokal, da je bilo kar hudo. Ko sem to videl, sem se zjokal tudi sam, skoraj zadušil.
Vidiš, narava je strašna zver, in kar učijo nadebudni župniki in nune, da nam je dana v uživanje, je HUDIČEVO MASLO. Uživanje je namreč namenjeno Vrhovnemu Uživalcu, Bogu, mi pa uživamo, če Mu nesebično Služimo. Ker pa je današnja teologija vse bolj kosmata, verniki mislijo, da so tu, da jim Bog streže. Hudiči pokvarjeni. Banda salemenska. Ne veste, KDO je Bog???? Si ti?
Kdor nima, s pomočjo Ljubezni do Boga, pod kontrolo svoje narave, postane velik grešnik, četudi je petkrat krščen in ga sam papež sprejema v rezidenci. Samo te zločince poglejte, ki jih sprejema, včeraj Erdogana. Pa ščitenje argentinske hunte, pedofilov, današnje španske hunte, nasprotovanje Medžugorju: kako bo potem Cerkev lepa in čista? Joj, joj, joj, joj, joka mi srce, pogosto pa tudi oči.
Zato naj naši škofje, ki kmalu odhajajo tja, ne pričakujejo, da jih bo ta dobri človek prepoznal, kajti dobrota človeka je za kaj takega premalo. Ostanite na Tiru svetosti, ker če padete vi, pade Cerkev in naš narod. Problem je, da nihče ni pripravljen UMRETI za Gospoda, kdo med vami pa zdaj je. Aleluja!
Drugi del:
OdgovoriIzbrišiDobro poveš glede moči Gospodove prevarantske materialne energije; čarovnica je. Zahrbtna, zvita in z medom namazana. Papež Frančišek pa bi še Očenaš spreminjal? To bi bila največja teološka napaka v zgodovini, Lutrov šepet iz pekla (spodnjih vic po naše). Bog ve, ali papežev duhovni pripomočnik pater Rupnik kaj bere tele naše zapise in mu kaj pove? Zagotovo ne, a dobro bi bilo, saj Gospod za Cerkev govori, le ne zame in za lidijo in nekaj bralcev.
Naši sveti očaki, tako indijski, kot arabski (Judje so Arabci po izvoru in naravi) in kasneje Jezusovi, so si bili vsi enotnega mnenja: samo pogledati v obraz senzualneža je enako odhodu v pekel. Kaj šele če jih sprejemaš, objemaš ali živiš z njimi! Kako to rešiti v službah in mestih, kjer živimo? Resnično, Gospod pove:
umakni se za nekaj let v samoto in k svetniku, uči se od njega Služiti Gospodu, potem pa se lahko vrneš v svet, a ne boš šel takoj na ohcet, pa plesat, pa neumni telefon kupit, ampak boš v svetu LE ŠE ZATO, da služiš Gospodu, tako da Ga daješ drugim in razlagaš Njegovo Besedo. Upam, da lidija živi samo še zato, in škofje tudi, sicer živim v veliki prevari. Naš bivši hieronim, in ostali komentatorji: vsi so padli, ker so ZASE iskali ugodje, ne za Boga. A ko bo minil čas trpljenj, ki bo izostril sliko (KDO mora uživati, in če On uživa, bomo tudi mi), bo šlo na bolje in življenje morda le ne bo zapravljeno za meglice in temne sence. Vendar - ali ni škoda vsega tega časa?
Kajti VSE askeze sveta in teologij in religij so jalove, če se ne držite teh 'jonovih' smernic. Ker to niso jonove, ampak so le pozabljene in nedoumljene Božje smernice. Koliko vas je med vami, ki se ne strinjate z njimi v neki meri, in pošteno si poglejte svojo dušo: trpeča je in taka bo ostala, dokler se ne naučimo Ljubiti Odrešenika. In slaviti Ljubezen med Njim in svetniki.
TO JE POT.
Zato ta pisun ne verjame v neke hude medsebojne seanse: bi rad bi Odrešen trpljenj in razklanosti in strahov? Noč in dan čimbolj ljubeče poj in šepetaj Jezusovo sveto Ime, IN TO JE TO: kajti Jezus je Kralj Miru. Mir pa je v srcu sladek.
To je Jezusov skrivni Evangelij, namenjen iskrenim. Hvala Tebi Rešenik! Pa tudi tebi lidija, ki te nevarno lovi svet. To se dogaja NE-GOREČNIM. Pa Bog jim pomagaj, če si sami nočejo?? Za ne-gorečne 'nema puta', kajti GOREČNOST JE EDINA VIZA ZA DRUŽENJE Z GOSPODOM. Kdor je gorečen, pa ima le Eno srce, ne dveh, ne treh. Amen.
PS: Zdaj pa sneg kidat, z eno roko in nogami. Zadnjič 49 cm, danes do sedaj čez 20. Zakaj živimo? Da bi sneg kidali in potem uživali? Ne, sneg grem kidat za Gospoda, živel bom za Gospoda in službo pri Njem, za opravljanje mojega dela Zanj, kar pomeni tudi za tiste, ki Ga iskreno iščejo. Potem je vse lahko.
Hvala za odgovor in veliko spodbudo. Branje z odrtim duhom pokaže vso ljubečo skrbnost, ki prihaja po Očetu. Vodi nas in nas kot otroke, ki še kdaj zakolebajo, podpre in spodbuja, da dokončamo začrtano Pot srca. Ki je razcvet Ljubezni do Jezusa Rešenika. In to si Jona izdatno in srčno izpričal ter v besedah Svetega Duha podal v teh treh blogih.
OdgovoriIzbrišiIn v tej maniri se potrebuje moč. Moč braniti Resnico in se prekaliti. Tudi za to nam Gospod na Pot pošilja neznatne tlačitelje, da se z njimi buhamo in si te male »zmage« priborimo, ne da bi se hvalili, ampak da se izurimo za bran Resnice, ki je Jezusu Kristus. Kdor še trdi, da moč ni potrebna, da se bo že po ljubezni in spravljivosti vse uredilo, ker delno in zmotno bere Evangelij, je utopist. Ker se ne bo in se ne more. Sila sveta je neumorna in pritiska. Gazi, kjerkoli se posvetni živelj plazi. Ne gre jim zamerit, a jim tudi odmerit ne gre, ko gredo čez mejo. Z njimi takrat sklepati kompromise, pa je hudičeva najslajša zmaga. Ker kot si Jona pojasnil, kdor z njim sklene pakt, je njegov. In na nas in na meni je, da izgradim svoj delež. In Gospod naj prosim doda.
Nagovorila me je duh sv. Pavla in njegove besede so prišle naokoli. Poiščem zjutraj v SP njegova pisma in odprem pri Pismu Filipljanom, zagledam naslov Življenje je zame Kristus in vročina buhne vame. Berem, prsti letijo po tekstu, ustavim se na Flp 1,20 in solze zalijejo oči:
»Željno pričakujem in upam, da ne bom v ničemer osramočen, ampak da bo Kristus zaradi vse moje srčnosti kakor zmeraj tudi zdaj poveličan v mojem telesu, bodisi z življenjem bodisi s smrtjo.«
Srčnost, srčnost in poveličan Jezus Kristus, odzvanja. Se mar držimo nazaj, driskasto nemočni in v letargičnem spancu, brez poguma. Potem je to smrt življenja. Če nam Gospod pošilja preizkušnje, slavimo Ga in se Mu zahvaljujmo, od nas želi, da se naučimo boriti in smo alertni, živi. Da ne bodo besede pogum, srčnost ostale le besede, ampak se vtkejo v izkušnje na Poti Domov, v uresničenje naše edine Naloge.
Sveti Pavel zaključi zapis Življenje je zame Kristus s Flp 1, 29-30:
»Vam je bilo namreč Milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da Zanj tudi trpite, saj prenašate isti boj, ki ste ga videli na meni in ki ga, kakor zdaj slišite, še prenašam.«
Vsem bralcem teh blogov je bilo po Gospodu velikooo Milostno dano, na nas je še, da prehodimo tudi ta del Poti z Milim Rešenikom. To je umakniti se od sveta, ne iskati si prijateljev v njem, ostati trden v duhu v preizkušnjah in gorečen v iskanju Njega. Kot si Jona povedal, izoblikovati se Eno srce.
Hvaljen Jezus in Njegovi. Zgled dajete in priložnosti! Nihče naj ne reče, da ni bil povabljen, tudi tisti, ki ste komentirali in ste se umaknili, začasno? V priklonu pred Vami, lidija.
Hmmm, kaj naj rečem na ta krasen komentar: tvoja teorija je res brezmadežna. Čeprav bodo zgrajeni cerkveni ljudje rekli, da si new-age, ker omenjaš 'neznatne tlačitelje', kateri spadajo k Castanedi - očitno ti ni tujec? Njega pa so kristjani obtoževali new-age-ja', čeprav je pisal in živel čudne stvari, a starejše od 10.000 let. Torej niso noben 'njuejdž'.
OdgovoriIzbrišiJa, Cerkev vsakih nekaj desetletij preplavijo neverjetne teološke domislice, iz njih pa sodbe drugih religij in disciplin; sodbe, ki so kar smešne včasih. Pa tudi svoj Nauk znajo kar naenkrat nekam spreobrniti, da se še hudiču gravža. Npr. deizem, pa janzenizem, dandanes pa: 'Jezus-vatka', Bog nežnosti brez moči in lahkotno odpuščanje neodpustljivega ... Vse to so domala herezije, zvitosti za lastni 'blagor'.
Prava Jezusova vera in karizma pa je preprosta in koreninska: prvi kristjani, prvih 300 let, so vedeli, da če sprejmejo Kristusa za svojega osebnega Odrešenika, jim sledi MUČNA SMRT. Pa vendar so Ga z veseljem sprejemali, ker so upali in verovali in vedeli v življenje po življenju telesa - Srečo.
In kdor tako živi, Jezus z njim stanuje. Kaj se takrat zgodi: vsaj eno karizmo dobi abnormalno močno. Če pa zgaga 'nebeška' te karizme noče razvijati, ker ga še vedno veseli JAZ JAZ JAZ, potem pa je to tragedija in začne se 'lutanje', ki pa lahko traja tudi nekaj stoletij, kajti duša je večna in čas hitro beži. Je pa res, da čas tistim, ki trpijo v neznanju, mineva počasi in mučno. Je tega res treba?
Zato sem te opomnil lidija, kajti kdor ima Gospoda, ima karizmo, in kdor ima karizmo, ima BOŽJO MOOOOČ! Moč! Ko že svetega Pavla primerno citiraš, lahko še tole dodamo:
"Sicer pa zajemajte Moč v Gospodu in sili Njegove Moči."
"Držali se bodo zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa njeno Moč. Tudi teh se izogiblji."
"Božje Kraljestvo namreč ni v besedi, temveč v Moči."
Kdor je Božji, je Jezus v njem, in DOLŽAN je to Moč uporabljati v skladu s karizmo in okoliščinami.
Veliko Pavel govori o Moči, Kristusovi Moči. Kakšna in katera pa je Kristusova Moč? To je Moč Svetega Duha. In kakšna je narava Svetega Duha? Dvojna je:
- do dobrih je nežna, je Jagnje;
- do krivičnih je odločna, je Lev.
Jezusa dandanes predstavljajo le kot Jagnje, ne pa tudi kot Leva. Sicer je v Pismu 24x omenjen kot Jagnje in le enkrat kot "Lev Judovega rodu", a to je narava Boga: Jagnje za čiste in uboge; in Lev za krivične. Oboje pa je LJUBEZEN, DA BI DUŠE VODILA DOMOV.
In kdor je res Gospodov, ni le Njegova smetanca, ampak je tudi Lev, kajti Lev je bojevnik, ki ščiti Nauk in uboge. To je narava Svetega Duha. Jezus je tega leva v sebi pokazal kar nekajkrat, samo 'delanja reda' v templju se spomnite.
In ker le delček demonov zbeži pred Ljubeznijo, večina pa beži pred Gospodovo Močjo, je vernik brez Moči le oblečena žaba: demoni se norca delajo iz njega, ko molčka svoje tresoče litanije, posteljo mu premetavajo in v strahu ga imajo.
Biti v Moči, pa je "Kristus, poveličan v mojem telesu", kot citiraš. Brez te Moči si le žrtev največjih demonov sveta, samo v Vatikan poglejmo in ubogega dobrega človeka Frančiška tam, ki je bil že toliko umazanih šap prisiljen stisniti in se slikati z zvermi in morilci, da to Cerkvi ne bo kaj dobrega prineslo.
Kajti: druži se s svetniki, njim roko poljubljaj in noge umivaj, pa boš svojo dušo in Cerkev povzdignil tja, kjer morata biti.
Take care lidija; brez Moči bo vse zaman. Kjer pa je Moč, je karizma VSAKODNEVNA, POLNA KREATIVNOSTI IN VELIKEGA VESELJA PO UČENJU. Je 'napad', ne večna defenziva.
Zdaj pa spet ženske in poženščenci: lotijo se Poti, a če jim ne uspeva na lagoden način, se uprejo, in 'krvavo maščujejo' za vsako minuto kakšne askeze. Odidejo, in se nališpajo, zaplešejo in si kupujejo mrtva ugodja. Katera pa to dela že v habitu, kakšen "pa tudi mašuje".
In razumi, komur je dano; kdor je v Duhu mu je vse otročje lahko jasno. Aleluja! Pa hvala lepa.
Dragi Jona!
OdgovoriIzbrišiŽe dolgo časa prebiram tvoje zapise in ti povem, da so mi pomagali, da me ni čisto odneslo od Jezusa. Pomagal si mi in mi še pomagaš, da iščem in se tridim ljubiti Boga z vsemi močmi. že od vsega začetka doživljem neko živost v tvojih mislih. Te so mi kot hrana za duha.
Toda z vsemi stvarmi, ki jih napišeš pa se ne morem strinjati. Ko npr. tukaj govoriš o druženju in sprejemanju papeža nekaterih ljudi, katerih življenje je močno v nasprotju z Jezusom. Spomni se, ti to gotovo dobro veš, da je tudi škof Rožman med okupacijo obiskoval Italjansko oblast v ljubljani. Pa ni hodil tja zato, ker bi mu bilo prijetna njihova dužba, ravno nasprotno, to mu je bola muka od muke. Ampak je šel, ker je s svojo besedo lahko rešil mnoge pred internacijo. V tem smislu, mislim, da je treba razumenti tudi papeža, ko sprejeme svašta od ljudi.
Simon