43. Mašni
ravs med mašniki
Celosrčnost svetega patra Pija
12.2.2018, pon.
Ker je pater Cestnik, z vso pravico, začel nekatere moje
komentarje na svojem blogu brisati, sem se, po nenapisanem dogovoru, prenehal oglašati
in tudi brati njegove prispevke. Pa so me te dni drugi opozorili na 'vojno', ki
da poteka med katoliki staro- in novo-mašniki. Šel sem vse skupaj prebrat, in
bilo je kar zanimivo. Linki:
Žal je možnost komentiranja na Ad Domnium zdaj že zaprta, pritisk je bil prehud ali pa je korajža pošla. Moj odziv bo šel v malo drugo smer. Gledal sem
tradicionalno latinsko mašo na spletu, in bila mi je všeč, le en predlog bi
podal: zakaj se ta maša ne bi obhajala pogosteje, VENDAR V SLOVENŠČINI?
Argumenta:
1. Daljšo tišino sredi maše sem prvič doživel pri nenadejani
maši patra Marka Rupnika, v gozdu vseh groz. Ta tišina me je zadela, ker je našla
tišino v meni. Sicer je bilo v njej nekaj tesnobnosti tistega kraja in teh
nekaj ljudi, a odkril sem, kar je bilo moji duši v moč in veselje. Novo-maše pa
so zame včasih preveč šundraste in površne, kadar naletim nanje, tudi pri
prenosih. Zato razumem nekatere, ki jih k sebi vleče latinska maša, razumem pa
tudi pomisleke, kajti če je to le pozunanjena forma, je itak vse skupaj prazno.
2. Glede slovenščine; bil sem nekaj let v Vzhodnih
templjih in doživel tole: vsakodnevno so se recitirale sutre (molitve). Te sutre so neka mešanica 'hindujskega budizma',
napisane s kitajskimi črkami, izgovarjane v japonski jezikovni popačenosti. Ko
sem kdaj kakega japonskega meniha prosil za pomen, se je samo nasmehnil, malo v
zadregi. Doumel sem, da pomen naj ne bi bil najpomembnejši. Zato sem se naučil
nekaj teh zadev na pamet, še zdaj bi znal kakšno, angleška skrpucala od prevodov
pa sem študiral šele kasneje, in nič kaj dosti razumel, ker da razumevanje
prihaja iz prakse in iz lastnega Bistva. Kakorkoli: brbljanje v latinščini, ki sem ga slišal na posnetkih latinskih maš, me
je takoj odvrnilo in me vrnilo v japonsko 'travmo'. Zato je moje mnenje: če
že moliš, moli v svojem jeziku, če je to le možno.
Brez bhaktija z Jezusom je itak vse zaman
Kar bom zdaj napisal, ni izmislek (ideja) tega bednega in
neukega joneža, ampak Učenje, ki je nadaljevanje Evangelija. O tem pišemo že
tale tretji blog. Hindujska beseda bhakti pomeni imeti popolno Ljubezen do
Gospoda. Bhakta pa je Njegov predani služabnik v Ljubezni. Ko sem spoznal, da
slovenščina izvira iz sanskrita, sem začel doumevati ogromno indijskih besed,
ki so zelo povezane z našim jezikom. Poglejmo danes samo dve: hridaya
pomeni srce, po slovensko: kri-daje.
Besede bhakti pa celo slovenski bhakte
niso prevedli, pa jo dajmo zdajle: BOG-TI.
Toliko določenim zadrtežem v razmišljanje. Lahko pa navedemo še desetine
drugih besed.
Glavna lastnost bhakt je,
DA NIKOLI NE RAČUNAJO NA SVOJE PRIDOBITVE
IN UŽITKE,
AMPAK LE NA GOSPODOVE.
'Čisti Jezusovi bhakte' so torej Jezusovi svetniki.
Običajni bhakte pa so tisti, ki so dojeli, da je Prva Božja zapoved PRVA zato,
ker govori, da je treba NAJPREJ Ljubiti Gospoda, in šele potem sebe in druge.
Današnje krščanstvo pa je tu že davno zašlo: ker je izgubilo oseben stik z
Jezusom, se trudi 'ljubiti' svet, ljudi, zato zapada v velike grehe, kajti ''kdor
ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni'', ampak le POŽELENJE ZASE.
No, ta Nauk, ki je za kristjana skriven in neviden, ker je nadaljevanje Evangelija (Evangelij je
novica o Gospodovem oznanjenju; Nauk o Ljubezni z Njim pa je Življenje z Njim
kot Njegov služabnik in prijatelj), uči, da je na koncu potrebno vse rituale
zapustiti, in se SAMO PREDATI JEZUSU. ''Pusti
vse in hodi za Menoj!'' TO JE VSE.
Kar seveda ne pomeni, da naj se takrat ukinejo svete
maše, ampak pomeni tole:
Ko najdeš Gospoda v svojem srcu, Ga boš odkril tudi nad
seboj, v nebesih. Kajti nebesa so med nami, če se jim odpremo. In Gospod je z
Nami, če smo se kvalificirali, da Ga
Srečamo. Odtlej je za tako osebo vsaka zunanja oblika vernosti, ki je taka samo
po sebi, težavna, pusta in prazna. Svoj smisel dobi šele, ko poznamo Gospoda v sebi in v nebesih. Takrat se uresniči
Resnica svete sestre Favstine Najsvetejše, ki govori o druženju z Njim v svojem
srcu, pri tem pa vestno opravljanje vseh svojih SVETNIH dolžnosti, skupaj s svetimi
mašami, če nam je to dano. Seveda k tej disciplini spadajo tudi katekizemske
resnice in pravila ter osnovna mašna navodila.
Gledano iz tega konteksta, je vsakršen ritual brez doživete MOJE Ljubezni do NJEGA,
le 'čiščenje zunanje strani čaše'. To je dobro za začetnika, ki se šele uvaja v
notranje življenje, a brez osebnega poznavanja Gospoda in Njegove vroče Milosti
v lastnem srcu, bodo tudi te maše, v tej ali oni obliki, postale neizpolnjene,
in takšne duše čaka samo še nadaljnje iskanje, tavanje in tesnobnost, ki se bo
pri brihtnejših nadgradila v filozofiranje, pri manj nadarjenih pa v poganske
variante 'krščanstva'.
Ko torej
Gospoda Srečaš …
Tudi sam sem bil desetletja nemaren vernik te ali one
tradicije. Vedno pa sem se priklanjal, ko sem prestopil navidezno črto, ki
ločuje eno polovico oltarja od druge. Četudi sem šel daleč stran od njega. A na
Vzhodu sem opazil, nekaj v meni mi je to reklo, da nekaj ne štima. Ko sem
prišel nazaj in živel 'nekje vmes' čakajoč na Gospodovo povabilo oziroma obisk,
sem živel v OBILJU rešencev od sveta, nisem pa še spoznal UBOGOSTI Odrešenih v
Gospodu.
V prejšnjem zapisu smo pisali o vstopanju v grob, o
nujnosti smrti 'starega človeka'. Vendar 'stari človek' v nas dokončno
umre šele, ko nas Gospod pride NENADEJANO obiskati. Pride tako presenetljivo, 'kot
nočni tat'.
Odtlej je vse
drugače. Kajti vržen si po tleh od groma nežne Milosti.
O tem pričajo nekateri svetniki. Kaj se takrat zgodi? Ker
si Gospoda lahko srečal šele, ko si spoznal svojo UBOGOST oziroma nezmožnost
ali grešnost (o tem smo pisali v prvem blogu Jona gre v Ninive), zapustiš življenje
v Njegovem OBILJU, ki je namenjeno začetnikom v veri. Ti molijo za zdravje,
srečo, denar, zmago in veliko družino. Obnašajo pa se kot 'izvoljenci'. Tudi
sam sem bil tak 'izvoljenec', poln moči in 'znanja'. Ko pa si v UBOGOSTI, ki jo
je na koncu demonstriral Jezus Gospod, spoznaš
'svoj veliki nič', in Gospodovo veliko Slavo.
Kaj se tedaj zgodi? Vsak dan znova, ob vsakem koraku
dneva, spoznavaš, da si vedno in povsod
PREKLETO NESRAMNO NEMAREN
DO GOSPODA.
Takšni duši nikoli ni v srečo, ko vidi sebe in vidi
Gospoda, kajti vedno je v ogromnem ZAOSTANKU za Njim: On daje TAKOOOOOO VELIKO, jaz pa Mu vračam tako maaaaloo! To Jezusovega
bhakto vseskozi boli v srcu, pa četudi umira Zanj.
Takrat šele spozna resnico svetega Vianeja in drugih
svetnikov: nikoli nisem dovolj spoštljiv do Kristusa, do svetnikov, do Očeta,
do Matere. Kdor ima ta občutek v sebi, se začne priklanjati malo drugače, ne le
bežno v mimohodu, 90 stopinj glede na oltar ali turn cerkve.
Ustavi se, obrni se direktno proti Gospodu v tej ali drugačni
obliki, ter se ZBRANO in v srcu ljubeče prikloni, vsaj do pasu.
Kolikšni so blagoslovi samo od take kratke 'maše'!!
Tega se seveda ne počne preveč javno, ker bi lahko postal
ego-vložek (poglejte, kako zelooo sem JAZ ponižen!), ampak predvsem v osami
svojega bivališča in srca. Duhovnik in duhovni voditelj, pa mora to prikazati vedno in povsod, a spreobračal bo šele, ko ga bodo ljudje nehote videli, kako v osami dela tako.
Zaključek
Iz povedanega lahko LAHKOTNI kristjani razumejo tradicionaliste,
ki zaupajo v izkušnje svetih očakov, ki so obhajali 'stare-maše', in ob njih zoreli
za svetost, ko pa so jo dosegli, so njihove svete daritve postale nekaj še
posebej svetega. Spomnimo se opisov maševanja npr. svetega patra Pija.
Moje mnenje je torej, da obhajanje svete maše prav v vsaki
okoliščini pa vendarle ni primerno. In če je to izvedeno še z mavričnim šalom
okoli vratu, kar dandanes pomeni navijanje za LGBT vsiljivost, ter s fotografiranjem
za fejsanje ali twitter … ne vem, kaj bi rekel:
A si že kdaj
srečal Gospoda??
Dandanes poroke potekajo na dnu bazenov, v zraku s
padali, sredi previsnih sten, na dnu rudnikov, na vrhovih gora, celo v letalih …
Celo z duhovniki poleg? Ali ni poroka tudi eden od zakramentov? Je torej primerno
izvesti jo kjerkoli in kakorkoli?
Najbrž pa je s sveto mašo enako? Tudi kirurg lahko
pomembno operacijo izvede kje v vetrovnem, deževnem, snežnem ali blatnem
terenu, a veliko bolje je, za vse, če se izvede tam, kjer so ustrezni pogoji.
Najbrž pa je s sveto mašo enako? Tudi ženska lahko otroka
rodi na vlaku, pod kozolcem, v šotoru, ob skoku s padalom, na dnu rudnika, vidim
da naši kristjani navijajo celo za hlev, a to ni najbolje za vse prisotne.
Kajti če loviš otroka po zraku, da ga ne odpihne, in z drugo roko držiš mater,
da ne pade čez previs, boš najbrž zelo težko zbrano še Gospoda slavil in prosil
za sodelovanje in blagoslov? Še svojo rit komaj držiš v ravnotežju, kako boš pa
še sveto hostijo? Vidim, da se nekateri posmehujejo 'trem prtičem' na mašni
mizi, kot da so namerno spregledali, da so namenjeni ravno temu, da bi preprečili razlitje svete krvi na tla.
Kar se ostarelemu duhovniku lahko pripeti. Kdor se tem meram previdnosti, ki so
jih naši sveti očaki postavili na podlagi izkušenj, posmehuje in jih
omalovažuje, resnično, resnično povem vam:
Ni le nevednež, ampak je demon.
Ali niso naše cerkve že prepolne krščenih duš, ki so
demonske? ''Kakšna pa tudi mašuje'', bi rekel škof Štumpf. Manj jih bo, če se bomo prisilili biti skrajno spoštljivi od Svetega,
pa četudi smo šele na tisti nizki stopnji razumevanja Nauka, ki natolcuje, da
so to 'le simboli'.
Ni za povedati, kako znajo biti stvari žalostne, ko so
verniki nemarni do Gospoda v Njegovih raznoterih oblikah. Takrat Bog vpije v nebesih
od žalosti: ''Poglejte, poglejte, ne
dovoli Mi, da ga Odrešim! Tu sem, tu sem, pa Me ne maraš?''
Gospoda se sreča le z Ljubeznijo. Kdor
Ljubi, pa ni nemaren.
Duhovna rast je povsem odvisna od sposobnosti CELOSRČNOSTI osebe. Kdor ne zmore združiti vseh sil svojega telesa, srca in uma in duše v eno točko, ne more resnično videti Gospoda in Mu Služiti. Sledi NEMARNOST. In napuh življenja v Njegovem OBILJU. Vse bolj opažam, da je pol-srčnost glavna ovira vseh ovir na Poti. Zato brez te vadbe nismo sposobni priti v stanje: eno srce, en Gospod, en priklon. Brez te lastnosti pa se Resnica ne more razodeti tudi nam osebno. Začnemo se praskati po čeladi.
Pa Bog se nas,
prosim, usmili. Aleluja!
Poglejte si:
Poglejte si:
Zapise povezujem z dogajanjem v življenju in to s pomočjo Božje besede poskušam videti v pravi luči. To je tragedija religioznega življenja, krščanstva, ki pa se je tukaj na blogih razkrinkala. Da današnji kristjan se trudi ljubiti svet (in ljudi v njem), ker je izgubil oseben stik z Jezusom. To pa posledično obrodi greh. Je pa zgleda to ena izmed obolelih vmesnih faz na Poti Domov, ni se pa pri njej za ustavljati desetletja in stoletja, če se enkrat spozna zblojenost tega.
OdgovoriIzbrišiTako lahko večkrat beremo v prilogah Družine, kjer se predstavlja kakšna krščanska družina; vsi otroci so urejeni, šolani, manirlih vzgojeni, kot iz škatlice. Potem pa starši povejo takole: »Če nam je uspelo vzgojiti otroke, ki bodo v vsakem trenutku znali biti človek drugemu človeku, pa karkoli že bo, je to naš največji uspeh. To je temelj, na katerem lahko zidaš karkoli.«
Karkoli že bo, kaj to pomeni? To je jasen indic odsotnosti Duha razločevanja, Druga Božja zapoved je zamenjala Prvo. Ker biti vedno človek drugemu, karkoli že bo, je spreganje z vsem človeškim, je objemanje in rokovanje vseh po vrsti in pristajati na vse možne bolne odnose.
To ni Pot, to je nošenje po neumnosti dušne dolgove drugih, brez da bi jim dali prave smeri, ker jo sami nimamo.
Po besedah realiziranih duš v Ljubezni z Gospodom, ki živijo bhakti, je razloženo, da so pogojene duše nagnjene k mnogim napaka in zmotam. Zato se bere in preučuje svetnike in njihova življenja, kot je sveta Favstina, ker so to osvobojene duše, ki nimajo hib, značilnih za pogojene duše.
Ni tudi obhajanje skavtske maše na način, kot je bilo predstavljeno v pričujočih linkih, povečini le stremljenje za lastnimi užitki. Kar meni paše, kaj je meni všeč, kaj mene radosti … V tem ni Odnosa do Njega, do Rešenika.
Tako pa brez tega Duha razločevanja vse v svetu buta v nas kot leden veter na olimpijskih igrah, brez da bi znali pravilno krmariti. Včasih umik, včasih jasna Božja beseda, ljudem v stiski pa sočutja. Kar pa ne pomeni vsem. Boste trepljali še arogantne, ligavo pritlehne, ki se za trojanskimi besedami skrivajo, istočasno pa otroke ugonabljajo s krivim, demonskim ravnanjem in učenjem?
Ljubi Gospod, varuj nas in vodi nas, in ne vpelji nas v skušnjavo, prosimo Te. Hvaljen Jezus in Njegovi, ki brez hib Božjo Besedo pričajo. V priklonu pred Vami, lidija.
Ja, tako je, kot praviš: človek je POZUNANJEN do amena, od znotraj pa ga ni nič kaj dosti. A Človek je ZNOTRAJ, kajti znotraj je duša in nje Nad-duša, ki je Bog v nas. Poglej lidija, zdaj se tebi to dogaja:
OdgovoriIzbrišiČe se ne pridružiš nekomu, ki je našel stik z Bogom v sebi, ne boš mogel najti Boga v sebi. A nekateri se zadovoljite z Bogom v drugem, ne preidete pa v fazo, da končno najdete Boga v SEBI. Takšni učenci, četudi so nadarjeni, na koncu le visijo na nekom, kot kleriki visijo na Cerkvi, ne znajo pa poosebiti nebeške Cerkve v SEBI.
Zato brez medsebojne naklonjenosti s svetniki in Božjimi osebami, ne gre. In kot je znala povedati gostja Zvezdanine oddaje, je tudi v duhovnosti enako: pravi učitelj te mora, ko osvojiš vse znanje in rituale, odbrcniti od sebe, da ne visiš več na 'njegovem' Bogu v NJEM, ampak najdeš svojega Boga v SEBI. Današnja Cerkev pa se je svetnikom še pred kratkim domala posmehovala, natolcevali so, da so svetniki enaki kot vsi ostali, ker so grešniki, in da Cerkev od njih nima nič, ampak le od Kristusa. To so govorili po cerkvah nekaj let nazaj, pa katehumenom tudi. Zverine neuke! Saj zato pa ni svetosti: svete ljudi ignorirajo ali celo mučijo, češ da je le Jezus njihov učitelj, Jezusa pa itak ni do 'drugega prihoda', zato Ga lahko sami nadomeščajo po nekih 'navdihih'. In smo v protestantizmu. Katastrofa. Na to opozarja tudi Ad Dominum.
Kot mora otrok videti, da so starši v svojem Bistvu, da bo našel SVOJE Bistvo, enako je nujen duhovni vodnik, ki je samo-realiziran v Bogu, ne le v Besedi, da lahko še iskalec najde Boga v sebi.
Kot pišeš, dati Drugo zapoved na prvo mesto, je kot da bi ljudje dojili pse, kot da bi lastne otroke jedli in kot da bi otroci učili svoje starše govoriti. In takšna zmeda je danes v krščanstvu. Nori verniki se ne zmenijo za velike svetnike, kot je sveta Favstina Najsvetejša, še Cerkev slavi le sv. Pavla II., ki pa je v resnici in v nebesih le njen najnižji od slug. Kajti ko je ona Ljubila Gospoda na Zemlji in trpela za vse nas, je on še smučal in si gradil bazen v rezidenci. Ja, tudi svetost je različna, tako na Zemlji kot v nebesih.
Pri tem je najpomembnejše vedeti, kam resnično spadaš ti, spadam jaz. Vsakdo sebe postavi hudo previsoko, a Gospoda spozna šele, ko je realen glede svoje neskončne bede. Takrat je konec z OBILJEM in samozavestjo 'izbranca', konec je javnih ozdravljanj, ko ljudi mečeš po tleh na daljavo, in mašuješ kar z mavričastim šalom okoli vratu, v neposrednem FB prenosu.
Prav poveš, sestra Favstionka je večna osvobojena duša, Jezusova večna osebna spremljevalka in Nevesta, in sem dol je prišla le s svojo posebno nalogo. Zato kdor je tako slep in neumen, da ne zna slaviti Ljubezni med Njima, resnično: hudim duhovom je v zabavo, pa naj mašuje tako ali drugače, tam ali pa kje drugje.
Prav poveš tudi v predzadnjem stavku. Bom nadaljeval v drugem delu, ker najbrž že znakov zmanjkuje.
Drugi del:
OdgovoriIzbrišiOpisala si demonsko 'vernost', skrito pod krstom in včasih celo pod mašnimi oblačili. Zato vse prave tradicije in vsi svetniki in sveti in vsi Božji nenehno ponavljajo:
Brez realiziranega duhovnega vodnika, si 'mrzel' na Poti Domov.
Kajti hudi duh se zna prikriti v ponižnega vernika, in tam mešetariti svoje načrte. Sveta Favstina zato duhovne vodnike opozori (D 939):
"Glede tega mora biti duhovni voditelj zelo previden in osebo preizkušati v POKORŠČINI. Satan si lahko nadene celo oblačilo PONIŽNOSTI, toda oblačila POKORŠČINE si ne zna natakniti nase, in tako pride na dan vse njegovo delo."
Tako so bili preizkušeni tudi nekateri bivši komentatorji pri nas: kazali so veliko ponižnost, a niso zmogli pokorščine, ki je v gorečnih DEJANJIH in izpolnitvah danih nam nalog. S tem se razkrije hudi duh v ozadju, katerega pa se seveda ne zavedamo. In tako lahko hudi duh vodi tudi smele maše smelih nadebudnežev, ki imajo celo trop navijačev. To se zgodi, ko se ne spoštuje svetih očakov in njihovih priporočil (= UKAZOV).
Ja, gre se enostavno za izpolnjevanje UKAZOV. Kako ta beseda mnogim smrdi!
Bila sta dva sinova: eden je rekel NE očetu, a je storil; drugi pa je rekel DA očetu, a ni storil. Pokorščina je torej nad ponižnostjo. Kajti eden ni bil ponižen, a je storil ukazano. Pokorščina je torej pravi pokazatelj. To govori Gospod Jezus sveti Favstini nenehno.
Kje si ti? Kje sem jaz?
In nepokorni smo takoj 'vpeljani v skušnjavo', kajti Gospodova materialna energija je hudo slepilna za tiste, ki so gluhi. Takrat duhovna Pot postane samozadovoljevanje, polno domislic. In svet temu seveda ploska, duše pa končujejo v peklenskih stanjih.
To je Živi Kristusov Evangelij, kajti BOG NI TAKO POCENI, kot si kdo predstavlja. Nasprotnik je strašen za površne in pol-srčne, pred polno-srčnimi pa beži - a spet pride zavajat njihove pol-srčne učence.
Take care! Pa hvala lepa.
Danes je pustni torek, sobota je že zadaj. Kdor vidi v duše, ga je groza teh duš. Kaj o tem meni sv. Favstina Najsvetejša? Poglejmo - Dnevnik, 926:
OdgovoriIzbriši"9. 2. 1937. Pust. V zadnjih dveh pustnih dneh sem spoznala veliko množino kazni in grehov. Gospod mi je dal, da sem v trenutku spoznala grehe vsega sveta, storjene na ta dan. Od groze sem omedlela, in čeprav poznam vso globino Božjega Usmiljenja, sem se začudila, da Bog dopušča človeštvu obstajati. In Gospod mi je dal spoznati, kdo ohranja obstoj človeštva: to so izvoljene duše. Ko se dopolni mera izvoljenih, sveta ne bo več."
Kdo so 'izvoljene osebe'? To so pač svetniki in Božji ljudje, ti pa so vsi, ki Ljubijo Gospoda, ne pa sami sebe in potem še maškare. So pa do maškar sočutni, saj so to ostanki magijskih praks in izza njih imajo različni zemeljski demoni veliko zabave v telesih neumnih ljudi.
Vsako klovnovstvo je torej odveč, razen če si 'rdeči nosek' na pediatrični kliniki.
Hmm, tole sem danes dobil:
OdgovoriIzbrišihttps://twitter.com/BCestnik/status/962630619179225088
Liturgična policija, pravi pater, ki je vse zakuhal. Uboga slovenska Cerkev! Ubogi škof, ki nima nobene besede, ali pa je ni hotel imeti? Sveta duhovščina? Ko jih kdo argumentirano opomni, da vsak cirkus pa le ni za k maši, ga za policaja oznanijo. To je nova sorta: predojdipalni klerikalizem. Seveda bo zmagal, ker je kot Štrukelj v Cerkvi.
Vsekakor so moji dedje gledali le eno v spričevalih: vedenje in verouk. Vedenje pomeni UBOGLJIVOST, skupaj z veroukom pa pomeni: UBOGATI pravila lastne Cerkve in svetih očetov.
Konec je blizu: Luter že vstaja.
Ad Dominum pa se bo zbudil, kje živi: tam, kjer po maši odhajajo volit levake, Nauku pa se ne pustijo komandirat. Za pusta se našemijo v kurente in čarovnice, v cerkvi pa, če gredo sploh še tja, izbirajo le, kar jim paše. Ko umre zdajšnja sivolasa generacija duhovnikov, ki jo nadomeščajo sicer vse bolj redki krofek-tablica-pa še kakšna punca-duhovniki, bo Cerkev le še kup sekt.
Kakorkoli, obstaja pa tudi Pot mimo tega sejma, kajti Gospod ne dovoli, da bi bile iskrene duše odvisne le od patologij, ki preplavljajo Cerkev skozi čas.