38. Razlaga: ''Nenehno, vsak dan, s telesom vadi jekleno voljo''

1 od 4: uvodna razlaga smisla SPREMEMBE telesa

Narobe svet: konj zmaguje

slika: splet 

29.1.2018, pon.

Nadaljujemo razlago petih pravil svetnikov, katera tistega, ki se jih drži, pripeljejo v nenehno intimno druženje z Gospodom, ki je Jezus Kristus. Vsa pravila so našteta TUKAJ. Tretje od njih se glasi:

3. Nenehno, vsak dan, s telesom vadi jekleno voljo.

O tej temi smo že kar nekaj napisali, obvezno si preberite TUKAJ (le poglejte si malo strašno Evniko). V čem je problem običajnega kristjana in duhovnika?

V tem, da se že na 100 metrov od daleč vidi, da je kristjan: po hoji. Posebej malo starejši kažejo nekakšno šibkost telesa, ravnotežje je premagano v korist glave, možganov, še posebej pa so šibke noge. Takšna oseba ne more Gospoda Ljubiti in služiti z vso močjo srca, uma in telesa, ker je srce razdeljeno na več src, um je izmaknjen IZ TELESA, telo pa je šibko. To so možganski trusti, ki pa zaman meljejo svojo teološko in versko moko, kajti Odrešenje se na tak način zeloooooo zavleče - za nekaj stoletij!

Umska vera je namreč samo špekuliranje in razglabljanje, filozofiranje, medtem ko Živa vera popolnoma prešinja tako dušo, duha, telo, kot energijsko in materialno okolico.

Od nekaj tipov svetnikov obstajata dva skrajna: eni umirajo zelo zgodaj, drugi pa zelo pozno. Med zgodnjimi sta npr. veliki svetnici Mala Rezika in sestra Favstinka, med metuzalemi pa Abraham in Mojzes, ki sta doživela krepko preko 100 let. Eni so svoje opravili in odšli, drugi pa so ostali in delali tukaj nekaj dlje časa. Kateri tip ste vi?

Če ste med počasnimi in nespametnimi za uk Poti, morate živeti dlje, če pa ste že sveti, lahko tudi kar Domov odidete, če sta z Gospodom tako zmenjena. 

Tisti, ki želijo živeti dlje, in pri tem biti polna posoda za Gospoda, morate biti tudi zdravi, če se le da, in močni. Moč duha (katerega bistvo je močna volja, ki mora kontrolirati še druga dva aspekta uma, ki sta razum in čustva), pa prihaja izključno iz take ali drugačne askeze telesa. Kaj je bistvo 'strogosti' telesa?

To je 'maltretirati' telo, da se podredi volji,

ne pa ga pri tem uničiti.

Starokrščanstvo se je zavedalo, da je potrebno telo domala uničiti, da nas več ne prevladuje in komandira. Od tod skoraj smrtonosna askeza svetnikov starega kova. Dandanes, ko se ponovno rojeva končni Nauk o Ljubezni do Gospoda, tako skrajna askeza ni več potrebna, če res Ljubimo Boga in Njegove. Vsekakor pa neka askeza obstaja in mora obstajati. Ni pa 'mus', da je 'krščanska', bistvo je v tem:

1. svoj Cilj lahko dosežeš le, če imaš MOČNO voljo.

2. To voljo pa si utrdiš z askezo telesa; samo s pomočjo podrejanja telesa se krepi moč volje, katera posledično um iz zemeljskega preobrazi v duhovnega (če seveda gremo v to smer).

Imeti duhovni um pomeni ves čas z Ljubeznijo misliti na Gospoda in nenehno vzdrževati noro, noro idejo, da Ga nenehno veselimo. Takrat naša askeza postane duhovna, a začetek mora vedno imeti v telesu. Kajti;

najprej moraš imeti MOČ, ta moč ti omogoči visoko ZBRANOST, in ta zbranost na Ljubezen do Gospoda te pripelje do Ljubezni z Gospodom, ki je Kristus. Brez moči pa je naš duhovni boj kilav oziroma iluzija. Verska iluzija. 

Začetek

Začetek je torej pri telesu. Če ga v neki meri ne SPREMENIMO, ne moremo spremeniti sebe, brez tega pa ni nebes in ni Miru.

Del svetosti je torej istočasna askeza telesa. Telo se mora spremeniti, da se okrepi volja. Ta sprememba ne potrebuje biti vidna navzven, niti primerljiva z drugimi telesi, a tisti del, ki se spremeni, se mora spremeniti v zelo izdatni meri.

Vadba telesa v tej fazi je lahko povsem enaka vadbi, ki jo izvajajo neverni ljudje, da s to pokoro dosežejo neke moči in nekaj zaslužijo ali se kažejo svetu ali imajo kakšno osebno zadovoljstvo. V tej fazi navzven ni razlike med Gospodovim predanim služabnikom in neko demonsko osebo: oba vadita telo in se pri tem trudita. Sta pa njuna cilja povsem različna:

svetni ljudje vadijo telo, da bi bilo zdravo, lepo, močno, potem pa rezultate teh izjemnih pokor razkazujejo svetu, kdo pa celo kaj zasluži na tak način. Npr. vrhunski športniki, učitelji veščin, manekenke in ulični performerji raznih vrst.

Gospodov predani služabnik pa telo vadi, da:

- bi si okrepil voljo in da telo ne bi komandiralo njegovega gospodarja, kot je to pri običajnih bitjih, kajti le tako se lahko začne z ukom Ljubezni;

- bi bil v zdravem stanju pripravljenosti za službo Gospodu.

Eden od ciljev pa je lahko tudi zaščita Nauka, kajti kdor je močan lahko brani Nauk in njega otroke, kdor pa je bolehen in šibek, lahko samo molči in nosi križ, kar pa ni vedno najboljša izbira, še posebej, če to ni tvoja karizma.

Toliko za uvod in razmišljanje. Do naslednjič pa razmišljajte, kakšen je pomen redovniške vrvi okoli pasu, in kakšne so dolgoročne posledice tega. Za odgovor boste morali prodreti v energetiko telesa, katera vzdržuje tako naše fizično telo kot našega duha, ki je v začetni fazi še povsem materialen. Povprašajte o tem svoje duhovne učitelje, tudi Cerkvene - in izvedeli ne boste nič kaj koristnega. Ker so se ta znanja izgubila in pohabila. Zato je pohabljena tudi naša vera.

Na koncu pa se bomo dotaknili Bistva: zakaj tudi vse askeze ne pomagajo k samospoznanju v Gospodu, k Odrešenju, četudi spreminjamo telo in živimo v kartuziji? So mar askeze jalove, ko pa je kupe izjemnih asketov neodrešenih? Ja, tudi to bomo povedali, kar pa ne pomeni, da je kdorkoli odvezan od SPREMEMBE svojega telesa, ki je trenutno neumen konj, kateri komandira svojega bednega gospodarja, kmeta na poteptani zemlji. Glejte zgornjo sliko. 

37. ŠKOF

Govoril je nežno, a govoril je strašno

Škof Štumpf so zaorali na globoko in preorali 4 hektarje njive. 

Slika: splet

25.1.2018, čet.

Najprej primeren uvod. Moj odnos do škofov v preteklosti je bil približno tak, kot je modra babica rekla za veselo vaško lepotičko: ''Ta je že pokončana.'' Namreč, kdor se lepo obleče, celo v pozlatje, in posadi na glavo koničasto kapo, je vedno med kamerami in pred mikrofoni, in z nasmeškom prijemlje lažnive voditelje za roko, tisti je daleč od prave Poti naših očakov, kar posredno potrjuje tudi sveta Favstina Najsvetejša.

In potem sem duše gledal, ko sem jih lahko. In videl npr., da ni razlike med škofovskimi in običajnimi. In videl sem eno, ki je bila po krivici obtoževani škof, kako je postal asura, prepirljiva duša, ker je zameril sodelavcem, ki naj bi ga okoli prinesli. Navzven ponižno svetniški, v duši pa razpaljen kot tajfel? Zato se na besede škofov nisem zanašal, ker so dejanja govorila svoje, duše pa tudi.

Pa sem naletel na Ignacija Antiohijskega, ki je prepovedal svojo rešitev podanikom, in hrepenel po areni in čekanih zveri, da bi lahko čimprej objel Jezusa, ki je Kristus. Favstinkin brat torej, čeprav Ga je ona objemala že od rojstva. No, in je sveti Ignacij napisal svojim:

»Vsi hodíte za škofom kakor za Jezusom Kristusom in za starešinami kakor za apostoli; in diakone spoštujte kot Božjo zapoved! Nihče naj brez škofa ne dela ničesar, kar je v zvezi s Cerkvijo! Tisto evharistijo imejte za pravo, ki se izvrši pod škofom ali komur on dovoli. Kjer nastopi škof, tam naj bo občestvo, kakor je celostna Cerkev tam, kjer je Jezus Kristus. Brez škofa ni dovoljeno niti krščevati niti prirejati agape; kar pa on odobri, to ugaja tudi Bogu, da bo tako zanesljivo in trdno vse, kar počenjate. Pametno je, da se spet streznimo in spreobrnemo k Bogu, dokler je še čas. Dobro je priznavati Boga in škofa. Kdor časti škofa, tega časti Bog; kdor dela kaj skrivaj pred škofom, služi hudiču.«

A za kaj takega mora škof kakšne svete lastnosti prikazati, da bi jih še novinec videl ali začutil. Sam se teh priporočil nisem držal, sicer sploh o Ljubezni do Gospoda ne bi mogel začeti govoriti. Ko sem gospode posredno kontaktiral in bogato obdaril, ni bilo ne 'beva ne meva'. Gospod pa je dejal: ''Ti samo nadaljuj.''

Potem pa sem videl, ne tako zelo dolgo nazaj, da se na Slovenskem rojevajo svetniški škofje. Ne vsi, a domala vsi gredo proti tja, nekaj pa jih je že tam. Trije, za zdaj. Vem, da ne verjamete, in ne morete razumeti, kakšno politiko zdaj vodim tukaj, a je ni, politike, so samo dejstva: nekaj naših škofov je v dušah vzcvetelo. To je praktično in teoretično nemogoče, a se je zgodilo, ker so Prisluhnili. In so inteligentni, da vse faze Ljubezni do Gospoda prakticirajo. To JE čudež, kajti mnogo je bilo še drugih posvečenih poklicanih, IN NI NIČ OD NJIHOVIH DUŠ, enake so še naprej, kot tiste v megamarketih. Po nekaj letih opazovanja, vem zakaj: zavist. Hudičeva zavist jih zavira, in napuh dogme, in še Bog jih za enkrat (500 let) ne more Rešiti. A niso vsi take zadrte trske, take mrtve polenovke: trde in hudo preslane.

Že sem nekajkrat namigoval o tem, da se našim škofom Luč dogaja, oziroma še več od Luči: Tisti, ki jo sije, se jim dogaja, a kakih velikih dokazov še ni bilo za predložiti. No, pa prihajajo. Edino tega se bojim, da so ti škofje zaradi treme pred Vatikanskim obiskom zdaj malo prosvetljeni, da pa jih bo lagodje po obisku papeža spet prevzelo? Pa samoobrambni klerikalizem? Če se to zgodi, bo ta narod preklet. Bog ne daj! Če po Obisku padejo, pa bo strašno tudi zanje. Kajti Gospod ničesar bolj ne-odobrava, kot tiste, ki so Rešeni, pa nazaj v kamen zlezejo.

Zdaj pa si v naslednjih mesecih vsaj 20x preberite ali poslušajte naslednjo pridigo, in se čudite: tako govori pravi škof, ki je pravi v duši. Nekajkrat sem mislil zajokati med branjem te prilike, pa me je počeno rebro zaustavilo (preveč entuziazma pri delu). Kogar od vas se bo ta govor dotaknil v duši, tisti je v preteklosti Živo Besedo Poslušal in tisti je Gospodovo veselje.

Sem se pa ob branju začel spraševati, če nisem tudi sam kak obrekovalec ali fake news-ar?? Pogledal sem Gospoda, On pa je rekel: ''Dobro govoriš.'' Uhh, hvala Ti, Pravični, da ne bo kaj narobe. Verujem, da sta usklajena s škofom.

Lotite se spodnje pridige, kakršne še nisem slišal, saj vsebuje VSE, kar je Poti in končne Poti, ki je Ljubezen do Gospoda. In še tole sem zaznal: končno en duhovnik, škof, ki ima v sebi duha nepremagljivosti, kot so ga imeli vsi naši očaki in apostoli in mučenci, in ga slavni mečevalec Musaši pred stoletji opisuje takole:

''Bistvo bojevniške poti je, da si zgradiš nepremagljivega duha in jekleno voljo, ter vero, da ne moreš biti neuspešen v bilo čem, kar delaš.''

To veliko SAMOZAUPANJE, ki ga klasična Cerkev seveda SPODBIJA, je zaupanje v Boga v sebi, v tisto iskro Življenja v sebi, ki je temelj moje duše. To je 'lokalizirani Bog' v vsakem živem bitju. Škof Štumpf citira takole:

Zaradi greha smo namreč zelo pokvarjeni. Vendar pa nam je ostalo naravno nagnjenje, da bi Ljubili Boga. To nagnjenje je »omamljeno« na dnu srca. Dovolj je majhna stvar in že ga prebudi.

To so besede, ki izzovejo solze Milosti. Ker so najresničnejša stvar v vesolju. To je nadgradnja suhe in težavne vere, to je Življenje! Le od nekoga moraš to seme Ljubezni SPREJETI. In potem ti tvoj osebni Bog v srcu spregovori, in prikliče Boga nad teboj, ki je Najvišji, in Boga, ki je bil do sedaj spregledan v tvoji okolici. Vse postane Bog, ko Ga najdeš v svojem srcu. Takrat se ti Gospod usede na prsi pred srcem, da Ga lahko nenehno objemaš, kadar skleneš dlani.

In, kot vidimo, so vse resnične discipline sveta povezane z Resnico, ta pa je zasidrana v samem jedru našega srca in duše. Zato se pri resnici in Ljubezni in samoodpovedovanju združijo vse iskrene religije in discipline služenja. Spoznamo, da je krščanska in katoliška vera del vseh ver. In kdor se poveže s tem Semenom Življenja v lastnem srcu, postane poln samozaupanja, kajti Gospod začne delovati skozenj. In tako deluje zdaj preko nekaj naših škofov: ne več le kot odmev, ampak kot On. Aleluja!

Torej je bojevniški duh tudi Gospodov Duh, kajti pot vere je enaka: boj z demoni, s tem, da jim vlečeš njihove žrtve iz krempljev, ter jih Gospodu v naročje nudiš. Če si to želijo. Za te stvari pa moraš biti USPOSOBLJEN. A glavni boj poteka s samim seboj:

da vsak dan znova napreduješ v Ljubezni do Gospoda, ne pa v ljubezni do sveta. Za svet pa je sočutje.

Poslušajte zdaj prelomno pridigo stoletja, tisočletja: kdaj je še kdo spregovoril tolikokrat o Ljubezni do Gospoda, ne le o suhi veri in Gospodovi Ljubezni do nas, nezvestih?? Tu pa se Odnos obrača: verniki začenjajo listati stare zapise svetnikov, in v njih odkrivati totalno prezrto MOJO Ljubezen do Gospoda, ne le NJEGOVO do mene. To je Odnos, o katerem je nemara želel pater Rupnik pisati. Kajti primarni je Odnos z Jezusom, vsi ostali odnosi pa so sence tega. Zato o sencah ni potrebno govoriti kaj dosti, ker se vedno, glede na vrsto podlage, sprevržejo v nekaj drugega.

Aleluja, sem že predolg, aleluja! Kdor je vsaj malo Živ, bo še bolj:

http://radio.ognjisce.si/sl/198/slovenija/26192/

36. Razmišljanje in vstajenje ob intervjuju patra Marka Rupnika

Kdor išče, naj tukaj dobro premelje

20.1.2018, sob.

Končno sem prišel do intervjuja in ga prebral. Pater govori o vlogi papeža Frančiška kot ponovnega obuditelja duha prvotnih Cerkvenih učiteljev. Rad imam patra, spoštujem ga, a po dolgih letih branja in poslušanja njegovih izvedb, se mi duša nekoliko spočije predvsem pri njegovih svetih liturgičnih mozaikih. Namreč, četudi spada med vodilne teologe današnjega časa, kot je videti, človeku, ki išče živega Boga, ne daje kaj dosti v dušo. Podobno je s papežem Benediktom 16., ki pa vendarle ohranja rdečo nit zdrave teologije, ki je dandanes vse bolj spregledana. Oba sta, lahko rečemo, vodilna teološka razumnika. V vsem tem je smisel, je nek kompas, a v teh besedah ni Življenja. Je le seme.

Zakaj ga ni? Ja, če človek ne sreča Jezusa Vstalega Pretresljivega, je lahko njegova teologija sicer koreninska, ni pa cvetoča in ne daje končnega plodu. Nekaj manjka, kot da v dvokilogramskem hlebcu kruha ne bi bilo zrna soli.

Kajti nadaljuje se puščoba Katekizma: resnična Knjiga je to, a v njej najde užitek le tisti, ki že pozna živega Jezusa Kristusa. Vsak drug pa se zadavi s temi žganci brez zabele. Kaj torej manjka? Manjka jasna in OBIIIIIIIIILNA beseda o Ljubezni DO Gospoda. Manjkajo celi volumni knjig katekizmične debeline, ki bi govorile LE o Ljubezni z Gospodom, kar seveda pomeni, kot pravi pater Rupnik, o realnem vsakdanjem občestvenem življenju in načinu bivanja - takrat, ko se z Ljubljenim že poznata in oči v oči, iz srca v srca in iz obličja v obličje.

Zato se Jezusov bhakta (predani služabnik v Ljubezni) težko kje prebije skozi oklep, ki ga ti teološki razumniki razvijejo okoli Skrivnosti. Za ljubeče pa tega oklepa ni. V tem je razlika med suhoparno teologijo žaganja in Življenjem: Živo Življenje nima tega oklepa. Juhuhuhuhuhu, NIMA GA! Aleluja, aleluja, Gospod je Elektrika, je med v srcu, aleluja!

Vrzite se Predenj, objemite Mu kolena, povejte Mu Ljubezen in povejte Mu, da ste Njegovi. In kot namiguje pater, sicer v nekoliko drugačnem kontekstu; storite to fizično, da se vaš duh navadi, potem pa boste lahko:

- v daljavi zagledali razpelo ali križ na turnu cerkve,

- šli z dušo tja, in GA OBJELI, NA SVOJE SRCE,

- in potem šli z dušo nazaj v telo, a bo šel Gospod z vami, tja PRED srce,

- in srce vam bo žarelo, dokler Ga boste objemali.

To je ta teologija fizike, o kateri bi radi teologi kaj pojecljali. Čutijo, slutijo, a ne znajo še. Potem so pa knjige tako puste in koncili nimajo zabele in ni taprave Sitosti, ko mine kak dan ali trije.

In sem bral intervju, da so se mi oči solzile, napenjal sem se, da najdem kje kakšno odprtino v OKLEPU, da bi se s dobrim patrom povezal, patrom, ki sem mu parkrat enkrat celo roko dal, po čudnih Gospodovih ovinkih in presenetljivostih. Zato vem, kako stisne, vem, kako zveni in vem, kakšna moč je v tej duši, a bhakti, Ljubezen do Boga, je tako zelo v tisti zavaljeni kamen pred Jezusovim grobom zalita, da človek čaka in čaka: ''No, daj, saj je že, daj no, saj je na koncu jezika, reci, samo reci: Ljubezen …''  PA NI NIČ. Nikdar nič. In človek se načaka in gre domov kot tista nevesta, ki se je poročila, poljuba pa ni dobila.

No, ta odprtina se glasi:

 

Seveda se teologija, če sama ni Odrešena, sama vase zaplete, ko nekaj takega odkrije, kajti Bog doda še stokrat več. In res, tudi Gospod Jezus se strinja s patrovo izjavo. Takole pravi:

Marko 10,21:

Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za Menoj!«

        Luka 9,23:

Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za Menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za Menoj.«

Matej 8, 21-22:

Nekdo drug izmed Njegovih učencev pa Mu je rekel: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus Mu je dejal: »Hôdi za Menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve!«

Tega je kar nekaj. Kaj torej pomeni zapustiti sebe? Pomeni ZAPUSTITI DRUŽINSKO ŽIVLJENJE, ki pomeni greh in meso - to pomeni zapustiti samega sebe in 'mrtve'. O tem, da je profesionalno življenje v Cerkvi prav tako družinsko življenje - četudi se navidezno podreja predstojniku, ki naj bi bil kot Bog - bomo spregovorili na koncu. Pa poglejmo še malo iz druge perspektive:

        Luka 14,26:

»Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.«

Kot vidimo, pater Rupnik sicer govori enega od temeljev Preobrazbe, sam pa ga ne izvede. To je današnja Cerkev. Zato je njegova teologija trdna in tudi lepa, ni pa še Živa. Enako je s papeži; papež Benedikt šestnajsti npr. zelo uživa v svoji papeški 'družinski skupnosti', ki je sestavljena iz dveh ali treh tajnikov in štirih strežnic. In papež Frančišek je oče svetovne družine revežev, a jim nič o Ljubezni do Boga ne pove. Še manj pa tistim, ki jih ima za nasprotnike te družine, četudi so ista družina.

Smrk.

Samo zamenjati družino ni dovolj

Samo zamenjati družino za cerkveno družino ne prinaša končnega Sadu. Vmes nekaj manjka. Hudo manjka, in prav zaradi tega Cerkev nikoli ne dozoreva pravočasno s časom. Nadpovprečni Benedikt pravi, da on ni mistik, da pa propagira razumsko vero oziroma povezavo vere in razuma. Seveda, jasno, a brez nekaj osebne mistike, je vse skupaj samo Don-Kihotov teološki oklep, je korenina, ni pa sadu na koncu veje.

V čem je bistvo mistike? Bistvo mistike za iskrene iskalce ni prav nič mistično:

1. začasno dati na spanje fizična čutila in um,

2. srečati Odrešeno Božjo osebo in si biti naklonjen z njo,

3. s tem obuditi svoja duhovna čutila,

4. spoznati Živega Gospoda, ki je Kristus, ali pa je Oče, oziroma Sta Oba.

Bu-bu-mistika je torej samo 'za konje', za iskalce pa je to normalno stanje OBČESTVA s svetimi. In imamo to, kar zgornjim teologijam manjka, tudi papa-Frančiškovi:

Najprej si ustvari osebno občestvo s svetimi, na čelu z Gospodom.

Začni častiti Boga v duhu in v Resnici - to je nadgradnja Evangelija.

In, kar ima pater Rupnik prav, s tem lahko začneš na povsem vsakdanji in fizičen način, kot nenehno opisujemo v naših zapisih. Seveda pa protestant tega ne zmore, zato se še bolj vrže v svetno družinskost, katolik pa mu sledi. In sledi razkroj vere, svetega občestva in Gospod postane oddaljen. Za take modele je Gospod le simbol, Cerkev pa so sekte.

A se bo kdo zdaj čez tega bednega slugo jono nakuril? Raje naj dodobra preuči zgornje JEZUSOVE izjave, in jih razume natančno tako, kot jih je Jezus izrekel. Saj ni bil teološki čarovnik, da bi govoril v nekih zagonetkah in simbolih. Kar je rekel, to tudi je. Le po svoje si razlagati, je bolezen.

Kdor torej resnično išče Živega Gospoda, ki je sladkost v srcu, ne bo šel v pevski zbor popevat, niti ne bo ves okrancljan hodil k sveti maši, da ga drugi vidijo, tudi ne bo predaval teologije preden Boga sreča, še manj pa bo za to polovičarstvo denar jemal oz. od tega živel in rejeno družino hranil. Resnično, resnično povem vam:

Kdor take posluša, Gospoda ne sreča. Amen.

In se zdaj vrnimo k patrovi izjavi o Abrahamovi zapustitvi vseh in vsega: resnična je. Zakaj je torej ne izvedeš? Kje so tista leta umika od sveta, v grob, in razvoj komunikacije z Živim Bogom ali kakim svetnikom, in šele po Odrešenju Srečanja sledi vrnitev med ljudi, ko si drugačen, Resničen, iz srca govoreč, ne le iz glave?

Vse to je zelooooo preprosto. Uspevalo je prenekaterim babicam in dedom, otrokom, nečisti Magdaleni, težavnemu cestninarju in neukim ribičem. Peter je rekel Jezusu:

          Marko 10,28:

          »Glej, mi smo vse zapustili in šli za Teboj.«

In Jezus mu je dejal:

»Resnično, povem vam: Ko bo Sin človekov ob prerojenju sveta sédel na prestol Svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za Menoj, sedeli na dvanajstih prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov. In vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi Mojega Imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«

Tudi klerično življenje v Cerkvi je le samo ena družina, pogosto polna nekih zadreg in jezljivosti in greha. Nič ni drugačna od navadne družine. Zato je treba nekoč tudi to družbo zapustiti, ter 'gol in bos stopiti' pred Rešenika, kot sveti Frančišek. In ko se dodobra spoznata, se vrneš v neko družino, a odtlej nisi zvijačen v jeziku, niti poželjiv, ampak si Odrešenjski. Seveda te čaka hudo nasprotovanje od te družine, zato je najbolje se umakniti 'na rob vasi' in od tam pomagati, kar zmorejo sprejeti. To je princip tako svetih puščavnikov kot šamanov-zdravilcev. Če pa te sprejmejo, si med njimi.

A tvoje resnično občestvo ni več od tega sveta. Aleluja, aleluja!! Tvoja družina je nebeška in tvoj Dom je prah pred Gospodovimi nogami; tvoja duša je žaromet in tvoje srce je vulkan. Tvoje telo je potrpežljiv in skromen osel in tvoja beseda je vrtnica. V njej je dišeči cvet in je bodljaj opozorila.

Sveta Favstina Najsvetejša, ki je posvetna teologija nikoli ne bo mogla doumeti niti za drobtinico; Jezusova večna nevesta, večno brezgrešna posebna poslanka, nitja siddha, je napisala (D 193):

Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj. Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji. Hrepenim, da bi prešla v Jezusa, da bi se mogla popolnoma predati dušam. Ljudem se ne bi mogla približati brez Jezusa, ker vem, kaj sem po sebi. Boga sprejemam vase, da bi Ga predala dušam.

Teologi in semeniščniki bi morali najprej tele preproste besede po letih študija doumeti, pa jih ne bodo nikoli, če jim jih neka Rešena duša ne razloži. Kajti nihče ni Odrešen sam po sebi, pa tudi po blagoslovih in predavanju neodrešenih ne. Poglejmo to njeno izjavo po vrstnem redu:

1. Najprej se je treba Jezusu približati. Kako? Tako kot zgornji navedki govorijo. In nič drugače. In kot nenehno pišemo: z razvojem Ljubezni do Njega. Tega se UČIMO, od tistih, ki so Njegovi. Sveti torej. 

2. Brez tega ne moreš dati nič, KER NIČ NIMAŠ.

3. Boga je treba Srečati, Ga vzeti v svoje srce in tam ZAKLENITI, KOT V ZAPOR. Zaklenjen je, prostovoljno, dokler Ga Ljubimo brez prekinitve. V našem srcu je prostora le Zanj in Njegove. Za ostale pa je sočutje. Kajti kdor ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni.

4. Šele ko Ga imamo in Mu služimo, Ga lahko dajemo drugim, Živega, ne le simbolno opisnega in v 'popendekel' zavitega.

Kako je Resnica preprosta! In direktna! A ne vidite razlike? Brati teološke traktate o ljubezni do sveta, preden človek Ljubi Gospoda? Ali do ljudi dobri papež Frančišek kdajkoli govori kake štiri ure samo o Ljubezni do Gospoda? Štiri dni? Štiri tedne? OK, vsaj štiri mesece? Ne govori, ker je še ne pozna v Živo. Zato bodo vse te osebe v kratkem času postale megla in pozaba, kar sami govorijo za lastni Drugi koncil. 

Ven iz ugodja družine, četudi Cerkvene! A pojdi v jamo groba, ne pa med reveže, kot dobri papež in g. Gržan, kajti tam Boga ne boš našel. Niti Ga dal. Najdeš Ga v umiku groba, in šele iz groba se da vstati v Življenje! Vam ni Jezus še nič dopovedal? Mar ni On iz groba vstal in Oživel čez vse? A vam pa grob smrdi? Sestri Favstinki pa ni smrdel, ampak ji je dišal kot vijolični parfum. Vam pa smrdi: hitite si dati zlate znake navesiti, pa z gospodovalnostjo ali pa lažno osladnostjo svetu govoriti besede, ki so enake levim in protestnim. Je to naš Nauk? Kje pa je tvoje Odrešenje? Pokaži mi tvoj grob, ki je bil lansirna rampa za tvoje vstajenje z Gospodom. Kje je tvoj grob, kje si ga doživel, kje si Ga srečal in kje si vstal med Žive? Kdaj?

Si res Živ? Če nisi, o čem potem govoriš? In Čemu?

Zato je Jezus dejal: In povem vam; tisti, ki so zdaj prvi med govorniki, bodo zadnji.

Razen, če jih mučeništvo ne Odreši, da z njim odrešijo to Cerkev. 

Aleluja, tega je še pa še, pisal bi lahko človek, dokler se ne bi v prah spremenil. Kajti Živi šepetajo mrtvim, če ti poslušajo. Zdaj pa berite Katekizem, pa to patrovo knjigo enajstih 'vodilnih teologov' - ali pa bodite bedni sluga eni ubogi Favstinki in njenemu Gospodu. In boste čutili RAZLIKO. Eno je gristi karton, drugo pa je jesti Gospodov med na srcu. O tem govore vsi svetniki, ki so Ljubili. Teologi pa po svoje … Prah sveta se dviguje, in spet useda nazaj.

Pater Marko pa ve, da ga imam rad. 

Bog nam pomagaj, ta pritlehni sluga je povedal. Aleluja!

35. Razlaga: ''Neslišno ponavljaj sveto Ime navkljub moteči okolici''

In tudi o hudih zmotah

foto: splet

18.1.2018, čet.

Nadaljujemo razlago petih pravil svetnikov, katera tistega, ki se jih drži, pripeljejo v nenehno intimno druženje z Gospodom, ki je Jezus Kristus. Vsa pravila so našteta TUKAJ. Drugo od njih govori:

2. Neslišno ponavljaj sveto Ime NAVKLJUB moteči okolici.

Nevarnosti tega pravila

Vsaka stvar, ki ni pravilno razumljena in uporabljena, je nevarna. In ker današnji vernik zaradi senzualnih zasvojenosti nima dobro razvitega razuma, ne more razumeti Božjih Učenj. Takrat zaman prebira svete Knjige in posluša razlage od sebi enakih verskih in duševnih razlagalcev. Tako se ne pride NIKAMOR, in ljudje po neumnosti zapustijo ali celo zasovražijo Boga. Katastrofa!

Zato je treba vsako stvar razumeti z Božjega stališča, ne pa po svoje. Kam bi pa prišli, če bi si zlomljeno nogo kar po svoje ravnali?

- Prva nevarnost: ''Vse je zen, vse je Buda = vse je Bog, vsi smo že Odrešeni = karkoli delam, je služenje in čaščenje Boga. Ta trditev je seveda kriminalna, četudi jo pogosto celo najvišji 'duhovni učitelji', tudi Cerkve, znajo izustiti. Pri svetnikih že drži, ampak - ali smo res že svetniki? Ali pa smo le lenuhi in sprenevedavci? Kajti to drugo pravilo lahko resnično velja EDINO V PRIMERU, da v popolni odmaknjenosti od sveta in svetnih skrbi pred tem vsak dan od ene do 8 ali 24 ur mislimo le na Gospoda in Njegove, kar smo pojasnili v razlagah prvega pravila.

Šele ko je ta vsakdanji UMIK izključno le h Gospodu, utrjen, šele v tem primeru bo naša 'dnevna molitev' imela smisel in bo resnična. Sicer pa je le hinavščina, kajti nekaj delamo in kalkuliramo, jezik pa nam kot molilni mlinček ponavlja sveto Ime. Takšno obnašanje ne prinaša Božjega blagoslova. Takšne molitve si od nas želi hudič.

Komur je to jasno, hitro spozna, da je resnična duhovna Pot nenehen boj s svojo živalsko naravo. O tem veliko pričajo Kristusovi sveti svetniki. Aleluja, čast in slava Jim, v nebesih in na Zemlji!

- Druga nevarnost je, če ne vemo, kdaj je varno in smiselno uporabiti to drugo pravilo svetnikov. Če imaš delo na računalniku, če voziš skozi prometno mestno jedro ali če predavaš, delaš nekaj zelo zahtevnega, zato takrat seveda ne boš ponavljal svetega Imena vsej okolici navkljub.

To se izvaja, kadar so dela, ki jih opravljamo, umirjena, monotona, ponavljalna in ne tako zelo zahtevna ali nevarna. Pa tudi če so zahtevna ali nevarna, lahko sveto Ime ponavljamo vmes, med kratkimi predahi.

Seveda pa bomo takrat zelo težko molili res z vsem srcem, dušo in telesom in močjo samo Gospodu, kajti vmes bo del našega uma še vedno opravljal neko delo ali razmišljanje. Takšna molitev je sicer dobra za krotenje našega uma, ni pa dobra za v nebesa. Kdor bi ves čas tako molil, ne bi prišel v Nebeško Kraljestvo po direktni poti, ampak le preko mučnih vic. In to se kristjanom in vsem vernikom sveta dogaja v 99,9 odstotka njihovih usod. Zakaj?

Ker čista molitev postane nečista, torej ni čista: samo Ljubiti Gospoda ter skrbeti za to, da je vesel.

Seveda tudi 'mešana' molitev prinaša kak rezultat, npr. če bežimo pred hudiči, in v grozi kličemo Boga na pomoč, a to ni Pot v Nebo. Tega se zavedajo vsi hudiči sveta, na čelu z našimi komunisti, ki so neznansko mučili slovenske krščanske mučence, rezali duhovnike in da ne povem kaj delali z vernimi ženskami v gozdu. Tega se premalo zavedajo tisti naši duhovniki, ki so duhovno zelo slabotni, in si želijo nenehnega prijateljstva s tem delom naroda, ki je kajnov. Takšni težavni primerki Cerkve še ne morejo doumeti, da se boj dogaja v duhu, ne le v telesu, zato mislijo, da če so telesa zdaj mirna, smo pa prijatelji. To je patologija današnjega krščanstva, a Jezus in apostoli NISO ŽIVELI TAKO. Hudič namreč deluje v ozadju lažne sprave.

Kadar pa deluje odkrito, želi poskrbeti, da bi bila verna žrtev v takšni stiski, da ne bi mogla misliti na Boga, zato po smrti telesa ne bi odšla v nebesa, ampak postala ena od njih, hudičev.

Tej usodi se lahko izogne le tista verna duša, ki je neomajno IN Z VSO SILO moči in Ljubezni vse življenje ponavljala sveto Ime. Le takšnega ne zmoti niti najhujše mučenje ali druge stiske. Kajti mučenje lahko pride tudi ob nesreči ali bolezni.

Vendar pa hudiči ne računajo še na nekaj: da za njihove nesrečne žrtve molijo njihovi prijatelji pri Bogu, in so zato nesrečneži vseeno Odrešeni, četudi so morda popustili pod težo mučenja.

Če se vrnemo: nevarno je sveto Ime ponavljati ob nevarnih delih, ker ne smemo biti na dva kosa razklani, pa tudi je taka molitev bolj kot ne kilava. Če pa se gre za našo usodo, takrat smo itak odvezani vseh svetnih del, zato lahko ponavljamo Ime ves čas, z močjo notranjega KLJUBOVANJA.

Pozitivna moč kljubovanja

Človek je nenehno napadan, ogrožen: čim se rodi, ga nekaj hoče uničiti. Zato se pametni in srečni naučijo kljubovati. A pred tem sprejmejo Boga za svojega Očeta in Jezusa za Odrešenika. Kajti če ne poznajo Boga, postanejo navadni prepirljivi demoni, asure, kakršnih je poln svet, celo Cerkve, kaj šele Dražgoše januarja, ko se natepejo tam gor in tulijo vse, kar je obratno od Jezusa. Tudi taki kljubujejo, a v škodo svojih duš, za katere trdijo, da jih nimajo.

Kolikokrat sem že videl in slišal, da je kak starš z lahkoto premagal smrtno bolezen, ker se je zavedal, da mora poskrbeti za otroke. To je moč kljubovanja. Tudi sveti Andrej ni dovolil, da ga mučitelji snamejo s križa, ampak je kljuboval tam gor, v grozo in propad svojih mučiteljev. Tudi sveti Pavel je vse življenje kljuboval judovskim verskim zmotam glede Jezusa, pa tudi poganskim. In sveti Peter je kljuboval svojim eksekutorjem in dosegel, da so ga križali obratno kot Jezusa, v Gospodovo čast in slavo. Sveti Ignacij Antiohijski pa ni kljuboval Rimljanom, ki so ga peljali v smrt v areni med zvermi, ampak je kljuboval svojim bratom v veri, ki so ga hoteli rešiti, kajti čimprej je hotel Srečati Gospoda iz obličja v obličje.  

V takšnih primerih je drugo pravilo, o kljubovalnem petju ali ponavljanju Gospodovega svetega Imena, najsvetejše. A tega so zmožni le tisti, ki so to vadili vse življenje. Zato so Odrešeni. To je bistvo krščanske kljubovalnosti. Kljubuje se v duhu, telo pa se podvrže k zadržanosti od prevelikega ugodja in komandiranja.

Kaj pa danes?

Zdaj pa si oglejmo današnjo povprečno krščansko zmedo, ki ne mara slaviti Gospodovega Imena; ki trenira predvsem dobro jedačo, 'pametno tablico', in vrti oči za deklinami, ki bi prepevale v njegovem zboru. Na volitvah voli, ker je brez pameti, brezverce ter lažne vernike, ki hodijo v cerkev, a:

ustvarjajo nered v imenu zakona,

zbirajo se zoper duše pravičnih

in nedolžno kri obsojajo.

Običajni kristjani niso kljubovalni tistim, ki jim otroke zapeljujejo v neke med-spolnike že v vrtcih; tistim, ki jim delijo lažne obljube, in tistim, ki jih podkupujejo z lagodnim življenjem. Zakaj niso kljubovalni? Ker pojma nimajo, da so oni duše, ne telesa, zato ne reagirajo, ko jim hudič 'carta' telesa, da bi jim na koncu duše pogubil. To seveda niso resnični kristjani, se pa radi zbirajo v cerkvah, a v dušah pogosto niso nič drugačni od nevernih asur, zavistnih demonov. To se spozna tudi takrat, ko jim kdo prinese Božji glas Živega Evangelija: najprej ga nočejo slišati, potem pa znajo celo jezikati in se hudovati. Kot Judje nad Štefanom.

No, pa vsi niso taki; so tudi drugačni, ki SLIŠIJO, in Gospod jih opazi.

Pa vendar …

Kot sem rekel, so med nami tudi Božji ljudje, Božje duše. A nobeden ni zares Božji, če pred tem ni spremenil tudi svojega telesa, kajti le askeza telesa v taki ali drugačni obliki daje duhu moč, da se spremeni na bolje. In postane utrjen v svoji NOTRANJI kljubovalnosti svetu. Kajti Jezus Gospod je prišel med nas, da nas te kljubovalnosti nauči. A mi bedaki raje kljubujemo Njemu, in si izmišljamo lažne variante teologij in izgovorov. Kljubujemo zgledu svetnikov, ne pa zgledom zavistnih duš, ki so pod kontrolo zlih duhov.

Kako se torej pravilno živi v Kristusu in s tem kljubuje svetu? Naš duhovni ata, ki pa se boji smrti, menda pravi, da kristjan ni proti svetu - kot tudi Jezus ni bil kolovodja proti Rimljanom - a če kristjan ni uporen svetu, je le navadna posvetna žival. Kajti, 1 Janez 2,15:

 Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu!

Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni. 

Oni pa učijo, naj ljubimo svet, nič pa ne zanjo povedati o Ljubezni do Boga, do Kristusa. Pravijo, da je Ljubezen do Boga takrat, če ljubimo svet. Ker pa je to zmota, in zmotno razlaganje Besede, se celo duhovščina znajde v peklu pedofilije. Papež Benedikt 16. pove, da so nekateri v Cerkvi še nedolgo tega mislili, da je pedofilija koristna zadeva. Ali ni to hudičeva filozofija? Čigava pa?

Najprej se torej nauči Ljubiti Gospoda, in šele potem boš videl, da je Ljubezen do sveta drugačna, povsem drugačna, ker je Odrešenjska, ne pa poželjiva, kakršna je tvoja. 

To se dogaja, ker je človek, četudi je krščen, še vedno uporen Bogu. Ni pa uporen sladostrastju. Takšne duše seveda niso Jezusovi učenci. Pa naj so katerakoli Cerkev; beremo lahko, da je tudi pri protestantih ogromno pedofilije, pa pri hindujcih … Takšni nekaj brbljajo z jezikom (molijo), drugo pa delajo. Jezik, um in telo jim niso povezni, ampak vsak zase nekaj počne. Torej je hudič dobro opravil svoje delo.

Takšne so nekatere koristi in nevarnosti pravilnega in nepravilnega ponavljanja svetega Imena in molitve. Kdor Ga ponavlja pravilno, Ga moli v osami in samo Gospodu v veselje; v vsakdanjem življenju pa sveto Ime molimo tudi zaradi kljubovalnosti svetu. A ker pametni verniki zdaj že vedo, da mi nismo telesa, ampak večne duše, se svetu ne upirajo z orožjem, temveč s tem, da svoje srce in um preklopijo na NEPREKINJENO Ljubezen do Gospoda. 

No, pa še volit gredo, ampak samo tiste, ki niso brez vere ali njihova vera ni preračunljivo hinavska.

Tudi to je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Prijatelj!

34. Peklenske Dražgoše

In rešitev

Poganski tempelj nad krvjo nedolžnih

foto: splet

15.1.2018, pon.

Najprej si preberite tale škofov očetovski odziv, poln Ljubezni, pa tudi opomina: KLIKNI. Kdor je pameten, bo škofovo opozorilo zelo resno vzel. Kajti Gospod je z njim.

Dražgoše so mi v srcu vedno blizu. Premnogokrat smo šli skoznje, poznal sem kakega vaščana in poznal sem ljudi iz katere od vasi v bližini. Zato sem že pred skoraj 50. leti vedel resnico o Dražgošah. Do začetka mojega najstništva tam ni bilo glomaznega spomenika, potem je bil narejen, in je nekaj desetletij bedno propadal. Nikoli nismo stopili nanj. Šele kasneje sem z grozo spoznal, da so betonsko pošast naredili nad kostnico nedolžnih žrtev partizanske zvijačnosti (žrtve so bila desetletja po vojni skrivno blagoslovljene). Namreč, držali so se Pijadejevega načela, da je treba Nemce spraviti nad kmete, da ti izgubijo kmetije in se pridružijo naši rdeči armadi. Vem tudi, da domačinom tam naokoli desetletja dolgo ni bilo dovoljeno postaviti nove cerkve; k maši so hodili daleč dol v dolino, kot da bi šel s Kredarice recimo v Mojstrano. Kakorkoli, saj sami veste bolje od mene.

Takole pa je govoril sam hudič osebno, v Moše Pijadejevi podobi, na 1. zasedanju AVNOJ-a, 1942 v Bihaću:

… Potrebno je narediti tako veliko brezdomcev, da bo teh brezdomcev največ v državi. Zaradi tega moramo požigati. Streljali bomo, pa se umaknili. Nemci nas ne bodo našli, bodo pa iz maščevanja požigali vasi. Potem bodo kmetje, ker ostanejo brez strehe nad glavo, sami prišli k nam in tako bomo imeli ob sebi ljudstvo, ter na tak način postali gospodarji situacije. Tisti, ki nimajo niti hiše niti zemlje niti živine, se nam bodo hitro pridružili, ker jim bomo obljubljali veliko ropanje.

Težje bo s tistimi, ki imajo kakšno lastnino. Njih bomo nase navezali s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando … Na tak način bomo postopoma obšli vse pokrajine. Kmet, ki ima hišo, zemljo in živino; delavec, ki prejema plačo in ima kruh, za nas ne pomeni nič. Iz njih moramo narediti brezdomce, proletarce … Samo nesrečneži postanejo komunisti, zato moramo nesrečo ustvariti, množice vreči v obup; mi smo smrtni sovražniki vsakega blagostanja, reda in miru.

Tu je bil torej peklenski načrt partizanov za Dražgoše. Izvedli so ga do potankosti. In ta prevara se še vedno nadaljuje. Pijade je v večnem peklu, in mnogi mu navdušeno sledijo. Četudi se danes še posmehujejo.

Včeraj sem v poročilih slišal bistven del govora letošnje predrzne govornice, pa kasneje Kučanovo pohvalo, da je bil to dober vseslovenski govor ali nekaj takega. Nekaj o tem asuričnem hujskanju: KLIKNI. Prisoten je bil tudi ljubljenec mnogih katoliških očakov, spoštovani gospod predsednik republike, od kristjanov maziljeni Borut Pahor-Spravitelj (fantastičen dan). Med govorom sem se hudo začudil, nato pa, prvič v življenju, vzel Križanega v roke in Ga postavil tik pred ekran: ''Ljubi Gospod, ali slišiš? Nemogoče, da ne bi slišal. Vem, da slišiš, in če slišiš, boš tudi kaj storil. Saj to govore nad blagoslovljenimi.'' Ko sem Ga vračal nazaj, je dejal: ''Molite.''

Smrk.

In sem se spomnil, da mi je nedolgo nazaj Oče poslal ljubo dušo, da sva šla do Njega, in mi je pokazal 94. psalm. Kasneje sem gruntal, kdaj je bilo to, in se spomnil, da sem ravno razmišljal o tem, kako Gospod dopušča, da se že 70 let uničuje Njegov ljubi rod in dediščina - je bil to takšen greh storjen, da imamo tako karmo? Pa mi je bilo dano doumeti, da le premalo z namenom molimo. Da naj vsak vernik kadar le more moli ta psalm, posebej zadnji dve kitici. Naučite se ju na pamet. Potem pa molite v tisoče.

To je pač pokora za zemeljske storitve in usluge. Namreč, celo hudiči delajo hude pokore in romajo na peklenske maše, nad kostmi nedolžnih, zato imajo tudi moč, da tlačijo še naprej. Družbo jim delajo tisti del duhovščine, ki je padel, ter neverni kristjani, ki se želijo ljubiti s kosmatcem. V ta namen so celo teologijo pohabili do skrajnosti. Namesto boja za vero, boja samega s seboj seveda, so izbrali upogljivost do vsega, kar ta čas prinaša. Tega učijo tudi svoje in tuje otroke. Vmesili so se v kosmatčev golaž, kot olje. Zato so zapisani ognju spodnjih vic, četudi mislijo, da niso. Že zdaj so tam.

Zadnji dve kitici psalma pravita (spletna varianta psalma ni najboljša):

Mar se lahko druži s Teboj prestol pogube,

ki ustvarja nered v imenu zakona?

Zbirajo se zoper dušo pravičnega

in nedolžno kri obsojajo.

Toda GOSPOD nam je postal utrdba,

naš Bog skala našega zatočišča.

Povrnil jim bo njihovo lastno zlobo,

uničil jih bo v njihovi hudobiji,

Gospod, naš Bog jih bo popolnoma uničil.

Prvi vrstici druge kitice sem dal v množino. To mora biti do sredine leta moljeno milijonkrat, potem pa vsi na volitve in voliti desne stranke. Brez te pokore pa bo še njena pra-hčerka zabavala naše pravnuke, tam gori, kjer je Bog dopustil podlo kajnovo zvijačo. Nas je že želel nekaj priučiti. In vsake tlake je enkrat konec, ko je vsega res že preveč. Ko predstavniki voditeljev zadnjih 70 let vpijejo sami proti sebi, četudi so polnih riti, krivijo pa potlačene verne, takrat se pa Gospodu res zagnusi. Naši mili Grozdeti so jih razvadili, a zdaj je šlo to preko vseh meja. Mislim, da Gospod, ki vse vidi in vse sliši, viha rokave.

Mar si ne želimo sprave,

a oni si je ne žele?

Torej jim Gospod ne bo dal sprave z Njim.

Mar si ne želimo miru z njimi,

a si ga oni ne žele,

zato jim Gospod ne bo dal miru z Njim.

Mar jim nismo odpustili zla,

a oni ne odpuščajo,

zato jim Gospod ne odpušča:

slabo končujejo, ko se veter njih zabav

poleže.

Gospod vedno pomaga pravičnim in vedno zatre krivične. Z molitvijo se stvari hudo pospešijo. Če pa je naša teologija na to temo bolehna, je naša molitev šibka, in zato smo v suženjstvu. Če bi nekateri slovenski kvazi-pripovedniki v talarju in s ploščico pred nosom, v roke vzeli Pismo ali pa morda Benediktovo Luč sveta, bi lahko brali:

''Cerkveno kazensko pravo je delovalo do poznih petdesetih let; ni bilo sicer popolno, a bilo je uporabno. Od sredine šestdesetih let pa ga kratko malo niso več uporabljali. Vladala je zavest, da Cerkev ne sme biti pravna Cerkev, ampak mora biti Cerkev Ljubezni; ne sme kaznovati. Tako je ugasnila zavest, da je kazen lahko dejanje Ljubezni. Tedaj je prišlo tudi pri čisto dobrih ljudeh do čudne zatemnitve mišljenja.

Danes se moramo spet na novo naučiti, da se Ljubezen do grešnika in Ljubezen do oškodovanega izravnata s tem, da grešnika kaznujem v možni in ustrezni obliki. V tem pogledu je prišlo v preteklosti do spremembe zavesti, po kateri je nastopila zatemnitev prava in nujnosti kazni. Konec koncev je prišlo tudi do zožitve pojma Ljubezni, ki nikakor ni samo prijaznost in prikupnost. Prava Ljubezen je Ljubezen v Resnici. K Resnici pa spada tudi to, da moram kaznovati tistega, ki se je pregrešil zoper resnično Ljubezen.''

Seveda mi ne bomo nikogar kaznovali; to stori Gospod, in naj stori On, ker bo tako najbolj pravično. Mi pa Mu lahko dopovemo, da smo lastno lekcijo doumeli, in da smo pripravljeni da vzamemo vajeti svojega življenja v svoje roke. To lahko storimo samo z milijonkratno molitvijo. Potem je vse mogoče.

Vse je v pokori. Če hudiči opravljajo večje pokore in 'maše' kot mi, potem bo tudi Gospod še čakal. V tem je 'keč' naše večne poraženosti: v slabi veri (molitvi) in šibki roki, ki meče listek v skrinjico. Vdajamo se vnaprej, potem pa javkamo. A to ni Očetova narava niti načrt. To smo si sami izvolili, Gospod pa hudim duhovom dopušča mučenje, kolikor misli, da nam je v korist in spametovanje. Seveda pa jih za to delo ne bo s sladkarijami nagradil. Kajti njim je sladko že zdaj. Dal jim je položaje, moč, kačji jezik, obilne penzije - vse, kar so želeli, pa Mu še vedno niso hvaležni. Posmehujejo se. In to je njihovo trenutno plačilo. 

foto: splet

33. Psalmi 2018/1

Lažna in resnična Ljubezen do Gospoda

slika:splet

13.1.2018, ned.

Ker včasih, a redno, pride kdo, in sprašuje o protestantih, ki da mu na skupini kar nekaj pomagajo, a ga kmalu zmoti njihov hud odpor do svete Matere in svetnikov in Jezusove Cerkve, bom danes napisal o tem. Vpraša me za mnenje. Rečem:

''Kdor Ljubi Gospoda, Prvo zapoved uresničuje. In če res Ljubi, ne more spregledati svetosti Matere in Njegovih svetnikov. Če pa to svetost spregleda, je ZAVISTNEŽ, zato le pojdi k njemu, in načaral ti bo zdravja in denarja, v Jezusovem Imenu, a dušo boš pogubil, kajti če ne Ljubiš svetih, jih sovražiš. Amen.''

Pri inteligentnih je to dovolj, da odnehajo tam, in začno Ljubeče peti Njegovo sveto Ime, ter se vrnejo h kompletnemu Nauku in v Jezusovo Cerkev, četudi tam morda ni tako 'zelo živahno'. Tako si rešijo duše.

Kdor pa tega ne zmore, naj gre, kamor ga nemir priganja, in tam se bo učil, časa je ogromno, kajti duša je večna. Komur pa se mudi h Gospodu, se obvlada. Zato Gospod Jezus Kristus pride k njemu.

Lažna in resnična Ljubezen do Gospoda

Kdor išče Gospoda, ki je Rešitev

se uči Ljubiti Ga.

In če kdo Ljubi nekoga,

ima rad tudi njegovega psa.

Kako je lahko tvoja Ljubezen do Gospoda resnična,

če Matere ne prepoznaš,

da je sveta?

Kako je lahko tvoja predanost resnična,

če zasmehuješ Njegove naj-predanejše,

ki so svetniki in sveti??

Kako lahko laskaš apostolom,

če govoriš, da so svetniki lažni,

ko pa so apostoli svetniki?

In kako lahko Ljubiš Kristusa,

če se posmehuješ Njegovi Cerkvi:

kdor ne najde Gospoda

v Njegovem blagoslovljenem kruhu -

le kako lahko zares izganja demone

v Njegovem Imenu??

In kdor ne najde Gospoda

v Njegovi podobi -

resnično, ta ne Ljubi.

In ker ne Ljubi,

na njem ni mesta

da bi vanj lahko Odrešenje vstopilo.

Četudi je vraga izganjal

in v Jezusovem Imenu zdravil,

ga le ogenj čaka,

pekel iz dna vic.

In res: ni vic, kot takšni govorijo,

ker je v njih enako kot v peklu,

le da vice minevajo,

pekel pa ne mine.

Kdor izganja in ozdravlja

a ne Ljubi Gospodovega oslička,

kaj šele svetnika -

ta čara.

Čara v Gospodovem Imenu,

a nebes si ne pričara.

Ker živi v zmoti,

da je sam duhovnik,

in da so vsi krščeni

že sveti.

Zato ne prepozna resničnih 'Njegovih malih'

- kje da bi jih še slavil -

ki so Jezusovi intimni učenci,

ker so zapustili vse:

sebe, svoje in imetje,

in le hodijo za Njim.

V čistosti.

Le kako se lahko takšen zmotnež reši,

če Gospoda Ljubi le v obličje

v hrbet pa Mu meče blato

ker Njegove najbližje zasmehuje??

Kdor pa resnično Ljubi Jezusa,

Ljubi tudi vse, ki so zares On,

ker le s tem Ljubi Jezusa.

Tako se drži Njegove Besede,

in Oče ga Ljubi,

in Oba prideta

ter živita pri njem.

To je Živi Kristusov Evangelij.

Hvala Tebi Vseljubeči!

Linkajte vsem, ki so v skušnjavah, pa še ni prepozno.