23. Božič
siromakov v nekaj točkah
Rapsodija
meditacije: iz polvere in nevere v Spoznanje in Odrešenje
23.12.17, sob.
Kdo je večji
siromak, na ta sveti Božič? So to brezverni ljudje? So to najbrž pol-verni? Je
to nemočno Dete v jaslicah, ki Mu bo usojeno biti na križ pribito? Ali pa so to
odrešene duše, ki - v materialnem svetu čarovnice iluzije in bratov kajnov - ne
morejo prave vere svojim so-dušam na Zemlji dati? Ker so te duše tako globoko v
brezno materialnosti potegnjene?
1. Bil sem naučen, 'da bo na koncu vse dobro', da Gospod
Bog tistim, ki Ga Ljubijo, odpira Pot in celo materialne stvari ureja, kadar je
kriza. To sem tudi v kakem psalmu našel in v vsaj še dveh drugih verah, ki sem
se ju resno lotil, preden se je Oče lotil mene.
Z leti pa sem spoznal, da to ne drži povsem. Ne drži s
stališča tistih duš, ki še ne zaznavajo duhovnega sveta, zatorej ne morejo
slišati in videti Gospoda, ki je Kristus. Zato
tudi niso Odrešeni. Takšne duše še vedno 'padajo na pravljice', kako jim bo
Gospod uredil stvari tudi na Zemlji. Vendar Gospod uredi samo nekaj osnovnih
stvari, vsakdanji kruh na primer. Vse ostalo pa brezverni bolje urejajo, kajti
oni vedo, da je za vsak rezultat treba trdo delati. Kajti resnica sveta in Boga
na Zemlji je: tisti živijo malo dlje in bolje, ki so brihtnejši, zvitejši in
močnejši. In kdor je res močan v svoji trenutni nameri, dela prav take čudeže
kot apostoli in kot Mojzes pred faraonom. Zgodovina človeštva in današnjih dni
nam nepristransko poroča, da globoko vernim ni prav nič bolje na tej Zemlji kot
nevernim - največkrat jim je še veliko slabše. Kajti Gospod dovoli, da demonski
voditelji uničujejo cele narode, generacije za generacijami otrok - in vse
spreminjajo v demonstvo in smrt. Kaj je lahko dobrega v tem, da je bilo samo v
tem letu po svetu ubitih okoli 100.000 kristjanov, pa najbrž še več muslimanov,
in da njih otrok ne bodo vzgajali dedki in očetje in babice, ampak demonski
vzgojitelji? Enako se dogaja tudi pri nas, v še hujši obliki, že 70 let.
Na Gospoda se torej ne gre kaj
dosti zanašati, kar se tiče zemeljskega življenja. To očitno vedo vsi pol-verni
kristjani, ki raje več delajo in švercajo in prešuštvujejo, pa malo manj na
Gospoda mislijo. Ker jim nekako ne diši, da bi umirali v mukah, kot mnogi Gospodovi
veliki svetniki-svetnice, ki so umirali-e pri 24, 31 ali 33 letih. Kajti
poskrbeti morajo za otroke, da bodo lahko vsaj oni spoznali Boga. Toliko o življenju
telesa.
2. V tak mračen svet se je že takrat rodil Jezus
Odrešenik. Judje so mislili, da ima kakšne supermarket-Božje moči, ker so že
Elijo narobe doumeli. Ko pa so videli, da je Jezus izvajal le neke minorne
minljive čudeže s siromaki po cestah, ni pa hotel voditi ljudstva kot kralj in
kot revolucionar, so Ga prodali, pretepli in nabili na križ: Jezus, Dete iz
hleva, je postal običajni kriminalec, ubit na najsramotnejši način v rimskem
imperiju: s križanjem. Vmes pa 'ni imel mesta, kamor bo glavo položil'. Vsemogočni
večni Bog? Seveda se Judje še danes smejijo takemu Bogu. Kristjani pa raje
sami zase poskrbimo na Zemlji, ker na Boga se ni kaj dosti za zanašati: če
ne boš sam v trgovini pred Božičem 'švical' s polnim vozičkom, boš pač lačen,
Vsemogočni gor ali dol. No, kruha bo že dal.
3. In razmišljajoči človek spozna, kar celo najvišji
duhovniki Cerkve največkrat ne: ni Bog kar sam zažgal grmade z nebes, ampak je
to storil Elija, njegova volja, njegova strahotna magična namera je to storila,
pa tudi takoj zatem pobila stotine lažnih duhovnikov. No, to zadnje je naredila
njegova roka, ki se je morala pri tem dobro utruditi. Da je deloval Elija, ne
le Bog, je jasno zapisal tudi Sirah:
Tedaj je vstal prerok Elija kakor ogenj in NJEGOVA beseda je bila kakor goreča peč. ON je spravil nadnje lakoto in S
SVOJO GOREČNOSTJO zmanjšal njih število. Z Gospodovo besedo je zaprl nebo
in storil, da je trikrat padel ogenj z neba.
Kako torej deluje Gospod? Sam dostikrat ne zmore kaj
dosti, samo skozi našo zagnanost je kaj storjenega. Sicer je res naredil
vesolje in Zemljo, ne more pa barabi
dati resnice na jezik in dobrih del v roke. Tudi na travniku ne more solate
narediti, za Svoje kristjane. Zato
protestanti trdo delajo, da kaj imajo - a enako je z neverniki. Zato si
muslimani lastnoročno izborijo ozemlja in ugrabijo ženske. Zato
kristjani ustanavljajo ekonomske inštitute. In zato so krščanske vojske same
udarile po islamskih, in jih mlele v prah: da so lahko rešili svoje otroke. In zato mora kmet sam orati
in garati, da kaj pridela. Iz zraka ni nič, še Elija je moral svojo voljo
uporabiti v tistem duelu pri OK koralu. In šele ko mi trdo garamo, ko postanemo
bedni 'karmiji', šele takrat nam
pomaga Bog, če smo pošteni v srcih. A ENAKO STORI TUDI NEVERNIM. Tlele torej nekaj
hudo manjka.
V čem je torej poanta Boga in vsa ta slava
in vera?
Do sedaj je še nismo odkrili,
do sedaj smo še vedno enaki živalim in
nevernikom.
Eksperiment
4. Odrešenik sveta je torej precej beden, gledano z
zemeljskega stališča. In s tega stališča Ga vidijo tudi vsi, ki še nimajo
transcendentnega uma, zavesti, ki še niso preklopili na Božji svet. Zato Ga pač
le s težavo sledijo. A bedni niso le oni: bedni so tudi tisti, ki so po Milosti
in lastnemu pred-garanju na Poti končno srečali Gospoda in bili Rešeni. Ko je
ta ničvrednež jona tako srečal Gospoda, je vzbrstel v Novo življenje, a sčasoma
to postaja tudi trnovo v srcu, kot je povedala naša lidija. Kajti: le kako boš
srečen v Bogu, ko pa te Sreče ni moč darovati še drugim? Kajti med Ljubečim
služenjem Gospodu in med običajno vero je BREZMEJEN PREPAD. Še dobro, da se
Cerkveni voditelji tega prepada ne zavedajo kaj dosti, sicer bi povsem omagali.
In ta jona od niča, je naredil 'eksperiment': začel se je
žalostiti nad takim Bogom, ki je tako NEMOČEN pred silo sveta, četudi ga je On
sam ustvaril. A nekaj mu je iz vajeti ušlo, in ljudje smo vse bolj demonski in
brezverni. In ta človek od niča je napisal svojo predsmrtno pesem. Takole se je
glasila, v solzah:
Zakaj Gospod,
Rešil si tega brezveznjaka,
če dober
le za tega Si bedaka?
V budizmu poznajo t-i. bodhisatve. To so utelešena ali neutelešena bitja in ljudje, ki so
izvedli neprelomljivo prisego,
da ne bodo
stopili v Odrešenje,
preden ne bo
pred njimi Odrešena zadnja duša na Zemlji.
In pisca zgornjega stiha je zagrabila odločnost, da ZAVRŽE
svoje Odrešenje, če tudi drugim ljudem ne more dati tega Zdravila. Le kaj mi bo
Odrešenje in sladkosti pri Gospodu, če tudi drugi tega ne morejo biti deležni? Kaj
mi mar žreti dobrote, če so drugi lačni, ubiti?? Ne maram! Ne maram! Kje je
torej ta vsemogočna sila Gospodova, da bi zlomila urok Zemlje in bi jim Tvoj
sluga lahko v srca vlil nekaj kapljic Tvoje Milosti? Moram biti čarovnik
Mojzes, čarovnik Elija, ki sta imela enormno moč namere? Od kod naj mi to? Nekaj je imam, a nisem Elija ne Mojzes ne
Pavel. Torej, Jezus, TI moraš malo več pokazati, kajti rezultati sveta
gredo proti ničli, in že kmalu Boš v minusu. Zakaj Te moramo mi reševati?
S tem odnosom je ta jona padel v svet tistih, ki bi radi verovali, pa ne morejo. Se
želijo prikloniti pred razpelom, pa zaradi zamere nočejo. Želijo Boga, pa Mu ne
zaupajo. Takrat dušo ogrne nekakšna meglica, in tesnoba sveta spet dobi njen
pritisk na prsi človeka. In spomnil se je, da je tako živel nekoč, dolgo tega
nazaj. In spoznal, kako živijo ljudje, vsi ljudje. To je obupno stanje! Ko
poanaliziramo to stanje, pridemo do diagnoze, da je globoko v človeku nekakšna ZAMERA
do Boga. Zaradi te zamere je trdovraten, in kljub želji, ni sposoben Gospoda
Ljubiti, ker Gospod se na Zemlji kaže kot oddaljeni, asocialni in celo
janzenistični Alah.
Finale
5. In je ta bednež jona zanalašč vztrajal nekaj ur v tej
trdovratnosti, ter lezel v grozo spoznanja, kako ljudje pravzaprav živijo ves
čas. Da bi vsaj malo zatrli to tesnobnost sveta v prsih, se začno ukvarjati z
brezzveznimi početji: glancajo avto preden ga dajo v ogrevano garažo,
nakupujejo brezvezno tehniko in lepe drobnjarije, lutajo v mesto, da bi koga
srečali, gledajo v praznino ekranov in telefončkov, ter za Božič in Veliko noč
bašejo želodce z grehom. Duše pa so jim bol.
In je ta eksperimentator napel vsa čutila, tudi tisto od srca, ter zaznaval vse: sebe, svet in tudi Gospoda. Kaj namreč počne ta čas
On, ki je vsemogočen, in je Odrešenik? In zaslišal je nenehen šepet:
Ljubi Me.
Ljubi Me, sin Moj.
Ko se tega zdaj spominja, joka, a takrat je bil
trdovraten in ker je bilo srce v eksperimentalni zameri - ni jokal. In ni hotel
Ljubiti Gospoda. Zato je prišla sveta duša Gospodova iz nebes, in ljubeče rekla:
Ljubi Gospoda, ljubi moj,
in dal ti bo odgovor.
A tudi to ni pomagalo, saj je spoznanje nemočnega
Gospoda bilo pretežko za ta eksperiment. Potem pa je bilo treba iti v avto in
na pomoč ljudem, in ker je ta osebek imel navado med vožnjo ljubeče prepevati Gospodovo
sveto Ime, je začel peti, ne da bi se tega zavedal. Ne da bi se zavedal, je
začel Ljubiti Gospoda, kot vedno poprej. In
v treh minutah je tesnoba sveta izginila, in je svet zasijal v svojih enkratnih
barvah, in se je duša napolnila z bleščečo Lučjo, in je veselje prišlo in so
bili vsi odgovori v srcu:
Ljubi Gospoda, to je vse.
To je Božič, to je Cerkev, to je vera, to je Velika noč:
Ljubi Gospoda, ne glede na vse zemeljske zaplete.
Zakaj Ga ne moremo Ljubiti? Ker je v nas neka zavedna ali
nezavedna ZAMERA. To smo lahko tudi podedovali. Zaradi te zamere potem
kljubovalno grešimo. A karkoli delamo v tem stanju, delamo proti sebi, in mi to
tudi dobro vemo. Vsi v dušah vemo, da je naša edina naloga z Ljubeznijo služiti
Bogu, s tem, da Ga Ljubimo. In potem je vse drugače.
Tisti, ki so v hudih grehih,
kajni, so samo v zameri na Boga. Zaradi tega kljubujejo, četudi vedo, da zaman
in v svoj propad. Tudi pol-verni so tukaj.
Zakaj zamerjamo Bogu? Ker malo preveč verjamemo v
pravljičarstvo za začetnike v veri, kako
je Bog naš suženj za zemeljsko
ugodje. In ko to ni izpolnjeno, zamerimo in delamo po svoje. Slutimo,
da Bog upravlja tudi Zemljo, a POSREDNO, preko Svojih počasnih naravnih zakonov
(karme, časa in treh stanj zavesti), s Svojo Pravičnostjo, ki pa je
nepopustljiva. Zaradi tega Boga ne maramo preveč. To pa je pot v trpljenje.
Vsako trpljenje je posledica duhovnega neznanja. Kajti Gospodovi
osebni prijatelji in spremljevalci nikoli ne trpijo, ker so presežni glede na
materialni svet. Nebeško Kraljestvo je naš pravi Dom, tale minljivi prevzgojni
zapor Zemlja pa je naša kruta mačeha. Zato teologija, ki laže in sanjari,
da nam je Zemlja dana v naš preužitek in v Gospodovo slavo, zapeljuje naše duše
stran od Gospoda, ki je naš Dom. Kdor tej teologiji nasede, naseda na čereh
materialnosti, tam pa pade v zgoraj opisano stanje, ki zna biti neskončno
dolgo, če se ne spametujemo, in se začnemo učiti Ljubiti Jezusa, ne glede na vsa
naša zemljena pričakovanja, želje in neuresničenja.
Superfinale in
Božič
6. Pa smo spet na začetku (KLIKNI): če hočeš ŽIVETI, Ljubi Gospoda. Počasi se
Ga uči Ljubiti. Prva Jezusova Zapoved. Seme te Ljubezni pa lahko dobiš le od
tistih, ki Ljubijo Gospoda, in ne od neodrešenih duhovnikov, teologov ali iz
samostojnega brskanja po Svetem pismu. To je tudi namen naših pisanj: da
sprejmete seme Ljubezni do Boga, in ga z brižnim zalivanjem (molitvijo svetega
Imena) ter plevljenjem (odrekanjem grehu) zrastete v drevo do nebes, do
Gospodovih stopal.
Bog torej ni prišel na Zemljo, da čara za nas in nam
fotelje pod zadnjico podstavlja - to moramo sami storiti, če že želimo - ampak
je tu zato, da Ga Ljubimo in smo s tem Odrešeni za večno. In v človeško naravo
nam je dano, da lažje Ljubimo ponižnost in nebogljenost, kot močnost in vladarstvo.
Zato se nam je Gospod rodil odklonjen, v hlevčku, in zato je bil ponižen in kot
jagnje, in zato visi NEDOLŽEN na križu. Tik preden je umrl, je dejal: ''Žejen Sem.'' To je bila zadnja ponudba
prisotnim, da se Ga usmilijo, in so Odrešeni. Kajti kdor bi Mu z usmiljenjem
dal piti čiste vode, bi bil Odrešen in Njegov večni spremljevalec v nebesih.
Ni On torej tu, da nam služi v naših kapricah, ampak da Ga Ljubimo, z
Ljubeznijo, ki nam jo On daje. Vse ostalo se splača potrpeti in zaupati v
Božjo previdnost. S tem se bomo izognili ZAMERAM na Boga v svojem srcu, in
že na Zemlji bomo imeli Božjo sladkost v svojih dušah, ki nam bodo žarele. To
je živi Kristusov Evangelij.
A en trn bo pa le ostal:
Zakaj Gospod,
Rešil si tega
brezveznjaka,
če dober
le za tega Si
bedaka?
Je bil to trn svetega Pavla v Rimu? Ta bol je naš križ in
naš boj.
Pa Bog nam pomagaj.




