23. Božič siromakov v nekaj točkah

Rapsodija meditacije: iz polvere in nevere v Spoznanje in Odrešenje

23.12.17, sob.

Kdo je večji siromak, na ta sveti Božič? So to brezverni ljudje? So to najbrž pol-verni? Je to nemočno Dete v jaslicah, ki Mu bo usojeno biti na križ pribito? Ali pa so to odrešene duše, ki - v materialnem svetu čarovnice iluzije in bratov kajnov - ne morejo prave vere svojim so-dušam na Zemlji dati? Ker so te duše tako globoko v brezno materialnosti potegnjene?

1. Bil sem naučen, 'da bo na koncu vse dobro', da Gospod Bog tistim, ki Ga Ljubijo, odpira Pot in celo materialne stvari ureja, kadar je kriza. To sem tudi v kakem psalmu našel in v vsaj še dveh drugih verah, ki sem se ju resno lotil, preden se je Oče lotil mene.

Z leti pa sem spoznal, da to ne drži povsem. Ne drži s stališča tistih duš, ki še ne zaznavajo duhovnega sveta, zatorej ne morejo slišati in videti Gospoda, ki je Kristus. Zato tudi niso Odrešeni. Takšne duše še vedno 'padajo na pravljice', kako jim bo Gospod uredil stvari tudi na Zemlji. Vendar Gospod uredi samo nekaj osnovnih stvari, vsakdanji kruh na primer. Vse ostalo pa brezverni bolje urejajo, kajti oni vedo, da je za vsak rezultat treba trdo delati. Kajti resnica sveta in Boga na Zemlji je: tisti živijo malo dlje in bolje, ki so brihtnejši, zvitejši in močnejši. In kdor je res močan v svoji trenutni nameri, dela prav take čudeže kot apostoli in kot Mojzes pred faraonom. Zgodovina človeštva in današnjih dni nam nepristransko poroča, da globoko vernim ni prav nič bolje na tej Zemlji kot nevernim - največkrat jim je še veliko slabše. Kajti Gospod dovoli, da demonski voditelji uničujejo cele narode, generacije za generacijami otrok - in vse spreminjajo v demonstvo in smrt. Kaj je lahko dobrega v tem, da je bilo samo v tem letu po svetu ubitih okoli 100.000 kristjanov, pa najbrž še več muslimanov, in da njih otrok ne bodo vzgajali dedki in očetje in babice, ampak demonski vzgojitelji? Enako se dogaja tudi pri nas, v še hujši obliki, že 70 let.

Na Gospoda se torej ne gre kaj dosti zanašati, kar se tiče zemeljskega življenja. To očitno vedo vsi pol-verni kristjani, ki raje več delajo in švercajo in prešuštvujejo, pa malo manj na Gospoda mislijo. Ker jim nekako ne diši, da bi umirali v mukah, kot mnogi Gospodovi veliki svetniki-svetnice, ki so umirali-e pri 24, 31 ali 33 letih. Kajti poskrbeti morajo za otroke, da bodo lahko vsaj oni spoznali Boga. Toliko o življenju telesa.

2. V tak mračen svet se je že takrat rodil Jezus Odrešenik. Judje so mislili, da ima kakšne supermarket-Božje moči, ker so že Elijo narobe doumeli. Ko pa so videli, da je Jezus izvajal le neke minorne minljive čudeže s siromaki po cestah, ni pa hotel voditi ljudstva kot kralj in kot revolucionar, so Ga prodali, pretepli in nabili na križ: Jezus, Dete iz hleva, je postal običajni kriminalec, ubit na najsramotnejši način v rimskem imperiju: s križanjem. Vmes pa 'ni imel mesta, kamor bo glavo položil'. Vsemogočni večni Bog? Seveda se Judje še danes smejijo takemu Bogu. Kristjani pa raje sami zase poskrbimo na Zemlji, ker na Boga se ni kaj dosti za zanašati: če ne boš sam v trgovini pred Božičem 'švical' s polnim vozičkom, boš pač lačen, Vsemogočni gor ali dol. No, kruha bo že dal.

3. In razmišljajoči človek spozna, kar celo najvišji duhovniki Cerkve največkrat ne: ni Bog kar sam zažgal grmade z nebes, ampak je to storil Elija, njegova volja, njegova strahotna magična namera je to storila, pa tudi takoj zatem pobila stotine lažnih duhovnikov. No, to zadnje je naredila njegova roka, ki se je morala pri tem dobro utruditi. Da je deloval Elija, ne le Bog, je jasno zapisal tudi Sirah:

Tedaj je vstal prerok Elija kakor ogenj in NJEGOVA beseda je bila kakor goreča peč. ON je spravil nadnje lakoto in S SVOJO GOREČNOSTJO zmanjšal njih število. Z Gospodovo besedo je zaprl nebo in storil, da je trikrat padel ogenj z neba.

Kako torej deluje Gospod? Sam dostikrat ne zmore kaj dosti, samo skozi našo zagnanost je kaj storjenega. Sicer je res naredil vesolje in Zemljo, ne more pa barabi dati resnice na jezik in dobrih del v roke. Tudi na travniku ne more solate narediti, za Svoje kristjane. Zato protestanti trdo delajo, da kaj imajo - a enako je z neverniki. Zato si muslimani lastnoročno izborijo ozemlja in ugrabijo ženske. Zato kristjani ustanavljajo ekonomske inštitute. In zato so krščanske vojske same udarile po islamskih, in jih mlele v prah: da so lahko rešili  svoje otroke. In zato mora kmet sam orati in garati, da kaj pridela. Iz zraka ni nič, še Elija je moral svojo voljo uporabiti v tistem duelu pri OK koralu. In šele ko mi trdo garamo, ko postanemo bedni 'karmiji', šele takrat nam pomaga Bog, če smo pošteni v srcih. A ENAKO STORI TUDI NEVERNIM. Tlele torej nekaj hudo manjka.

V čem je torej poanta Boga in vsa ta slava in vera?

Do sedaj je še nismo odkrili,

do sedaj smo še vedno enaki živalim in nevernikom.  

Eksperiment

4. Odrešenik sveta je torej precej beden, gledano z zemeljskega stališča. In s tega stališča Ga vidijo tudi vsi, ki še nimajo transcendentnega uma, zavesti, ki še niso preklopili na Božji svet. Zato Ga pač le s težavo sledijo. A bedni niso le oni: bedni so tudi tisti, ki so po Milosti in lastnemu pred-garanju na Poti končno srečali Gospoda in bili Rešeni. Ko je ta ničvrednež jona tako srečal Gospoda, je vzbrstel v Novo življenje, a sčasoma to postaja tudi trnovo v srcu, kot je povedala naša lidija. Kajti: le kako boš srečen v Bogu, ko pa te Sreče ni moč darovati še drugim? Kajti med Ljubečim služenjem Gospodu in med običajno vero je BREZMEJEN PREPAD. Še dobro, da se Cerkveni voditelji tega prepada ne zavedajo kaj dosti, sicer bi povsem omagali.

In ta jona od niča, je naredil 'eksperiment': začel se je žalostiti nad takim Bogom, ki je tako NEMOČEN pred silo sveta, četudi ga je On sam ustvaril. A nekaj mu je iz vajeti ušlo, in ljudje smo vse bolj demonski in brezverni. In ta človek od niča je napisal svojo predsmrtno pesem. Takole se je glasila, v solzah:

Zakaj Gospod,

Rešil si tega brezveznjaka,

če dober

le za tega Si bedaka?

V budizmu poznajo t-i. bodhisatve. To so utelešena ali neutelešena bitja in ljudje, ki so izvedli neprelomljivo prisego,

da ne bodo stopili v Odrešenje,

preden ne bo pred njimi Odrešena zadnja duša na Zemlji.

In pisca zgornjega stiha je zagrabila odločnost, da ZAVRŽE svoje Odrešenje, če tudi drugim ljudem ne more dati tega Zdravila. Le kaj mi bo Odrešenje in sladkosti pri Gospodu, če tudi drugi tega ne morejo biti deležni? Kaj mi mar žreti dobrote, če so drugi lačni, ubiti?? Ne maram! Ne maram! Kje je torej ta vsemogočna sila Gospodova, da bi zlomila urok Zemlje in bi jim Tvoj sluga lahko v srca vlil nekaj kapljic Tvoje Milosti? Moram biti čarovnik Mojzes, čarovnik Elija, ki sta imela enormno moč namere? Od kod naj mi to? Nekaj je imam, a nisem Elija ne Mojzes ne Pavel. Torej, Jezus, TI moraš malo več pokazati, kajti rezultati sveta gredo proti ničli, in že kmalu Boš v minusu. Zakaj Te moramo mi reševati?

S tem odnosom je ta jona padel v svet tistih, ki bi radi verovali, pa ne morejo. Se želijo prikloniti pred razpelom, pa zaradi zamere nočejo. Želijo Boga, pa Mu ne zaupajo. Takrat dušo ogrne nekakšna meglica, in tesnoba sveta spet dobi njen pritisk na prsi človeka. In spomnil se je, da je tako živel nekoč, dolgo tega nazaj. In spoznal, kako živijo ljudje, vsi ljudje. To je obupno stanje! Ko poanaliziramo to stanje, pridemo do diagnoze, da je globoko v človeku nekakšna ZAMERA do Boga. Zaradi te zamere je trdovraten, in kljub želji, ni sposoben Gospoda Ljubiti, ker Gospod se na Zemlji kaže kot oddaljeni, asocialni in celo janzenistični Alah.

Finale

5. In je ta bednež jona zanalašč vztrajal nekaj ur v tej trdovratnosti, ter lezel v grozo spoznanja, kako ljudje pravzaprav živijo ves čas. Da bi vsaj malo zatrli to tesnobnost sveta v prsih, se začno ukvarjati z brezzveznimi početji: glancajo avto preden ga dajo v ogrevano garažo, nakupujejo brezvezno tehniko in lepe drobnjarije, lutajo v mesto, da bi koga srečali, gledajo v praznino ekranov in telefončkov, ter za Božič in Veliko noč bašejo želodce z grehom. Duše pa so jim bol.

In je ta eksperimentator napel vsa čutila, tudi tisto od srca, ter zaznaval vse: sebe, svet in tudi Gospoda. Kaj namreč počne ta čas On, ki je vsemogočen, in je Odrešenik? In zaslišal je nenehen šepet:

Ljubi Me.

Ljubi Me, sin Moj.

Ko se tega zdaj spominja, joka, a takrat je bil trdovraten in ker je bilo srce v eksperimentalni zameri - ni jokal. In ni hotel Ljubiti Gospoda. Zato je prišla sveta duša Gospodova iz nebes, in ljubeče rekla:

Ljubi Gospoda, ljubi moj,

in dal ti bo odgovor.

A tudi to ni pomagalo, saj je spoznanje nemočnega Gospoda bilo pretežko za ta eksperiment. Potem pa je bilo treba iti v avto in na pomoč ljudem, in ker je ta osebek imel navado med vožnjo ljubeče prepevati Gospodovo sveto Ime, je začel peti, ne da bi se tega zavedal. Ne da bi se zavedal, je začel Ljubiti Gospoda, kot vedno poprej. In v treh minutah je tesnoba sveta izginila, in je svet zasijal v svojih enkratnih barvah, in se je duša napolnila z bleščečo Lučjo, in je veselje prišlo in so bili vsi odgovori v srcu:

Ljubi Gospoda, to je vse.

To je Božič, to je Cerkev, to je vera, to je Velika noč:

Ljubi Gospoda, ne glede na vse zemeljske zaplete.

Zakaj Ga ne moremo Ljubiti? Ker je v nas neka zavedna ali nezavedna ZAMERA. To smo lahko tudi podedovali. Zaradi te zamere potem kljubovalno grešimo. A karkoli delamo v tem stanju, delamo proti sebi, in mi to tudi dobro vemo. Vsi v dušah vemo, da je naša edina naloga z Ljubeznijo služiti Bogu, s tem, da Ga Ljubimo. In potem je vse drugače.

Tisti, ki so v hudih grehih, kajni, so samo v zameri na Boga. Zaradi tega kljubujejo, četudi vedo, da zaman in v svoj propad. Tudi pol-verni so tukaj.

Zakaj zamerjamo Bogu? Ker malo preveč verjamemo v pravljičarstvo za začetnike v veri, kako je Bog naš suženj za zemeljsko ugodje. In ko to ni izpolnjeno, zamerimo in delamo po svoje. Slutimo, da Bog upravlja tudi Zemljo, a POSREDNO, preko Svojih počasnih naravnih zakonov (karme, časa in treh stanj zavesti), s Svojo Pravičnostjo, ki pa je nepopustljiva. Zaradi tega Boga ne maramo preveč. To pa je pot v trpljenje.

Vsako trpljenje je posledica duhovnega neznanja. Kajti Gospodovi osebni prijatelji in spremljevalci nikoli ne trpijo, ker so presežni glede na materialni svet. Nebeško Kraljestvo je naš pravi Dom, tale minljivi prevzgojni zapor Zemlja pa je naša kruta mačeha. Zato teologija, ki laže in sanjari, da nam je Zemlja dana v naš preužitek in v Gospodovo slavo, zapeljuje naše duše stran od Gospoda, ki je naš Dom. Kdor tej teologiji nasede, naseda na čereh materialnosti, tam pa pade v zgoraj opisano stanje, ki zna biti neskončno dolgo, če se ne spametujemo, in se začnemo učiti Ljubiti Jezusa, ne glede na vsa naša zemljena pričakovanja, želje in neuresničenja.

Superfinale in Božič

6. Pa smo spet na začetku (KLIKNI): če hočeš ŽIVETI, Ljubi Gospoda. Počasi se Ga uči Ljubiti. Prva Jezusova Zapoved. Seme te Ljubezni pa lahko dobiš le od tistih, ki Ljubijo Gospoda, in ne od neodrešenih duhovnikov, teologov ali iz samostojnega brskanja po Svetem pismu. To je tudi namen naših pisanj: da sprejmete seme Ljubezni do Boga, in ga z brižnim zalivanjem (molitvijo svetega Imena) ter plevljenjem (odrekanjem grehu) zrastete v drevo do nebes, do Gospodovih stopal.

Bog torej ni prišel na Zemljo, da čara za nas in nam fotelje pod zadnjico podstavlja - to moramo sami storiti, če že želimo - ampak je tu zato, da Ga Ljubimo in smo s tem Odrešeni za večno. In v človeško naravo nam je dano, da lažje Ljubimo ponižnost in nebogljenost, kot močnost in vladarstvo. Zato se nam je Gospod rodil odklonjen, v hlevčku, in zato je bil ponižen in kot jagnje, in zato visi NEDOLŽEN na križu. Tik preden je umrl, je dejal: ''Žejen Sem.'' To je bila zadnja ponudba prisotnim, da se Ga usmilijo, in so Odrešeni. Kajti kdor bi Mu z usmiljenjem dal piti čiste vode, bi bil Odrešen in Njegov večni spremljevalec v nebesih.

Ni On torej tu, da nam služi v naših kapricah, ampak da Ga Ljubimo, z Ljubeznijo, ki nam jo On daje. Vse ostalo se splača potrpeti in zaupati v Božjo previdnost. S tem se bomo izognili ZAMERAM na Boga v svojem srcu, in že na Zemlji bomo imeli Božjo sladkost v svojih dušah, ki nam bodo žarele. To je živi Kristusov Evangelij.

A en trn bo pa le ostal:

Zakaj Gospod,

Rešil si tega brezveznjaka,

če dober

le za tega Si bedaka?

Je bil to trn svetega Pavla v Rimu? Ta bol je naš križ in naš boj.

Pa Bog nam pomagaj.

22. Premor: Kdo nas skrivnostno nagovarja z

Gospodovim svetim Imenom??

21.12.17, čet.

Ta čas do Božiča in Novega leta je čas teme. Malo bolj opazujte, in videli boste, da so vse zemljene duše depresivne in razdražljive. V sodelovanju z naravo skuša hudič mnoge pod svoj vpliv spraviti, zato se v tem času raje umikajte, veliko molite, bodite več tiho, in se ne slikajte ves čas. Kajti zlo ima v tem času večjo moč, a tisti, ki ste zvesti Nauku Ljubezni do Gospoda, 'z levim mezincem' izganjate to vražjo zalego 'v duhu'.

Današnja tema: komentarji naše lidije postajajo pravi kažipoti, a ne le vere, ampak Ljubezni do Gospoda, ki je Jezus. Danes bomo videli, od kod ti njeni komentarji prihajajo? Navdahnil me je tale njen zapis: KLIKNI. V njem sta dve točki, ki ju želim pojasniti:

1. Navedek iz Dnevnika svete Favstine Najsvetejše (1239):

»O živa hostija, skriti Jezus, Ti vidiš stanje moje duše. Sama po sebi nisem sposobna, da bi izgovorila Tvoje sveto Ime. …«

Komentar k temu najsvetejšemu dejstvu: ko sem bil nekaj časa v drugi religiji, ter tam askezo izvajal, da je še kosti zeblo, sem naletel na drugo varianto tiste religije, kjer so ves čas samo ponavljali sveto Ime Gospodove Luči. Na to Ime sem naletel vsaj desetletje pred odhodom na Vzhod - ko sem ga nekoč slišal, me je to Ime takoj prevzelo, in ponavljal sem ga vsak dan - sámo od sebe je bilo v meni. No, potem sem šel tja in prišel nazaj, ter čez čas naletel na neko knjižico o tem njihovem Imenu Gospodove Luči. V njej je moder in svetniški mož zapisal:

Sveto nas nagovarja s svojim svetim Imenom,

ko smo pripravljeni za to.

Ko sem to prebral, sem bil od neke Milosti zelo zadet. In vsa dotedanja duhovna askeza se mi je obrnila na glavo: nisem jaz tisti, ki je začetnik nečesa, tisti, ki se trudi, ampak je nekaj svetega prišlo vame, in me nagovarja in poganja naprej!

Vse se je spremenilo, in malce sem začel razumevati krščanstvo tudi 'od znotraj, ne le od zunaj'. Odtlej sem namreč tudi v sebi spoznal to sveto Resnico, da ko smo vsaj malo pripravljeni, Gospod pride blizu nas, in nas pokliče:

s Svojim svetim Imenom!

To je brezmejno pretresljivo za dušo, ki dobi prvo veliko injekcijo proti-spanja. Začne se prebujati. Nisem, torej samo jaz, ki se trudi odrešiti jaz od lastnega trpljenja, ampak je to v resnici Nekdo drug, ki je prišel, in se mi malo bolj razkril. Gospod nas nagovori nekako takole:

''(vaše ime), poslušaj pozorno: Jezus Kristus!''

S tem se nam Bog PREDSTAVI, da se ne prestrašimo, kot bi se, če bi kar prišel in se nam razkril v celoti. Ne, On je gosposki in fin v Svojih manirah, zato se nam skrajno nežno predstavi s šepetom v naše srce: s Svojim svetim Imenom.

In če naše srce takrat še ni dovolj očiščeno, ker smo še preveč vezani nase, na ta svet in na strast, mi tega šepeta ne slišimo. Tudi če nam kdo pove o tem, nam ni mar.

Ker ne slišimo, nam Gospod ponudi Svoje ne-intimno druženje: ponudi nam občestveno druženje, religijo in svete Knjige. V tej družbi lahko še vedno dvomimo, tavamo, malo grešimo in iščemo izgovore. Tako minejo stoletja življenja naše duše, dokler se ne očistimo do te mere, da smo pripravljeni na Gospodovo neposredno in nenehno bližino in vodenje.

Zato je za razumeti vernike in posvečene, tudi del duhovščine, ki govorijo, da jih sveto Ime Jezus Kristus ne nagovarja tako, da bi to Ime nenehno LJUBEČE ponavljali. A ni res, da jih ne nagovarja, le slišijo Ga ne, ker je srce še vedno trdno privezano na meso in vino, in ne na Gospodov mezinec na Njegovi sveti nogi.

In poglejte: sveta Favstina Kowalska je izjavila enako kot zgornji svetniški mož neke druge religije:

Sama po sebi nisem sposobna,

da bi izgovorila Tvoje sveto Ime.

Vas ne zvije krč Milostnega joka? Kajti kdor to vrstico doume, stoji ob Njima, saj ve, kaj je kaj in zakaj in kako. Resnično, resnično povem vam: sveta sestra Favstinka je Najsvetejša, tudi med svetniki. A tega seveda nihče ne ve, zato bom ob priložnosti napisal o nebeški razliki med sveto Favstino in sveto Malo Terezijo, katero imajo verniki verjetno za 'večjo svetnico'. Nekoč je naš nadškof vprašal, ali so mar svetniki v nebesih različno sveti, in lahko rečemo, da niso različno sveti, da so vsi enako sveti, a stopnje njihovih svetosti so zelo različne, tako na Zemlji, ko so še bili, kot v nebesih. Vendar je to druga tema. Naslednja lidijin izbor je tale:

2. (D. 193)

 »Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj. Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji.«

Pa smo spet pri razliki med religijo in živim Evangelijem: Evangelij uči Ljubiti Boga z vsemi silami, ki jih premoreš, religija pa, ker nima neposrednega osebnega stika z Gospodom, raje uči Jezusovo Drugo zapoved, naj ljubimo druge kot samega sebe. O tem smo že ogroooomno pisali v prejšnjih dveh blogih, zato po Božje študiozen bralec zdaj že ve:

če daje na prvo mesto Drugo zapoved, je v hudem grehu. Kajti Druga zapoved o Ljubezni do soljudi (in sobitij) je popolnoma odvisna od Prve Ljubezni, to je TOTALNE Ljubezni do Gospoda. Ta mora biti PRVA, sicer druga ostane le POŽELENJE.

O tem poželenju danes pišejo in govorijo vsi mediji, ker je ravno umrl 'kardinal skrivanja poželenja do otrok'. In ena od teh otrok mu je javno pred vsem svetom zaželela široko odprta vrata v pekel: KLIKNI, KLIKNI.

Kakšni pa so ljudje, ki popolnoma Ljubijo le Gospoda, ker je On z njimi in oni z Njim? Takšni:

Moje srce je stalno Jezusovo bivališče. Razen Jezusa nihče nima vstopa vanj.

Nihče nima vstopa vanj, ker je PREPOLNO Boga. Samo Gospod, torej. Ker pa so Gospod tudi vsi Njegovi sveti, je seveda v srcu prostor tudi za njih. In potem je srce popolnjeno - ni več prostora za še koga ali kaj. Je to razumljivo? Takšne so svete duše. Vendar, ni samo Gospodovo srce tisto, ki izžareva Luč, ker je polno Ljubezni, ampak tudi srca Božjih ljudi izžarevajo Gospodovo Luč, ker so polna Ljubezni do Gospoda.

In ta Luč Ljubi bitja sveta, a drugače kot ljudje, ki 'ljubimo' s POŽELENJEM: Ljubijo jih po Božje, ODREŠENJSKO. In tako je Ljubila sveta Favstina Kowalska: v prenapolnjenem srcu je imela le Gospoda Jezusa, Njegova Luč pa še zdaj žari iz njenega srca na svet, na nas. Zato je želela postati del Njegovega trpljenja za nas, in Gospod ji je to odobril. To je dokaz, da je njena Ljubezen do nas brezmejna, četudi ima v srcu le Gospoda. Kajti zavezala se je trpeti za nas vso večnost. STRAŠNO: le kdo zmore kaj takega? To je lahko le Gospodova emanacija, enak del Gospoda. Kot sta to sveta Mati in tudi sveti Jožef, Gospodova starša, ko je bil človek. Vsi trije so bili povsem brezmadežni. Tega pol-verne duše, npr. protestantske, še nikakor ne morejo sprejeti. Potreben je čas, da duša dozori in doume. 

Toliko na kratko o mističnih stvareh našega druženja s Kristusom. Morate pa vedeti: Evangelij in čas po njem nista isto kot je religija krščanstvo. Religija je kot bolnišnica, v kateri še nihče ni v pravi formi, razen nekaj zdravnikov. Evangelij in potem nadaljevanje Evangelija pa je Služenje Gospodu s predano Ljubeznijo. To sta torej dva zelo različna nivoja: eden je popolnoma svet, drugi pa še zelo mesnat in vinski. To lahko razberemo tudi iz zgornjih Favstinkinih besed:

Iz Jezusa črpam moč za boje z vsemi težavami in nasprotovanji.

Težave so bile bolezen, OK, a 'nasprotovanja' so bile zlobnosti in nerazumevanja njenih stanovskih so-posvečencev. In tudi sveta Terezija Deteta Jezusa, ki smo jo omenili, je šla skozi enak pekel totalnega nerazumevanja, kajti post-Evangelij (Služenje Gospodu osebno, s predano totalno Ljubeznijo) je POPOLNOMA druga stvar kot religija krščanstvo. Religija je šele uvod, kažipot na Pot.

Zato prosim, lepo prosim: razumite vendar svoje lastne svetnike!!

To je mistični Kristusov Evangelij.

Gospod Usmili se nas, Kristus Usmili se nas!

21. Razlaga prvega pravila svetnikov:

''… ter tiho in nežno poj sveto Ime …''

 3 od 3: zakaj je sveto Ime Gospodovo najvišja molitev,

svetejša od najsvetejših religijskih ritualov?

Jezus Kristus Rešenik

19.12.2017, tor.

Pozdravljeni vsi, ki iščete neposredno druženje z Gospodom! Teden dni je minilo od naše zadnje razlage - čas hitro teče, in ubogi tisti, ki jim ga na koncu zmanjka.

Danes bomo dokončno razblinili dileme pol-vernikov, ki znajo nekam neprijetno poudarjati, da LJUBEČE ponavljanje svetega Imena Gospoda Jezusa Kristusa ''ni krščanska praksa, ni naša vera''. Tovrstna trditev rada pride celo od župnikov, in vedeti morate, da takšne duše svoj boj bijejo šele za SVOJO vero, niso pa še na stopnji razvoja Ljubezni do Gospoda in spoznavanja Gospoda takšnega, kakršen je, kadar smo Njegovi osebni večni spremljevalci.

Pa začnimo od zadaj naprej:

Praktični vidik 'molitve Imena'

Kar je v najhujših časih življenja najbolj uporabno - tisto je tudi najboljše. Zamislite si, da ležite v hospicu in odštevajo se vam zadnje ure. Ali pa potekajo zadnje ure, ko ležite zazidani v Hudi jami. Ali pa ste v prvem frontnem jarku, kjer vsi okoli vas v mukah umirajo. Ali ste v prevrnjenem avtomobilu, in kri vam odteka: boste takrat lahko obiskali sveto mašo? Bo vedno lahko prišel k vam duhovnik? Bo ta duhovnik svetniški ali le prestrašen? Boste takrat lahko molili Rožni venec, če še dihati ne morete? Boste lahko molili dolgo molitev Očenaš? Boste lahko peli psalme? Nič od tega ne boste zmogli. Tudi takrat ne, če vas bodo po gozdovih lovili vojni psi, če boste bežali pred medvedom, če boste videli, da se približuje sovražnik, da vas uniči. Tudi ko vas sredi noči napade hudič, da vam kožo na obrazu guba in stene pokajo in je ledena groza v zraku in se še premakniti ne morete. Ali ko vam bodo dajali narkozo pred zelo rizično operacijo; ko boste videli, da sodnik v sodni dvorani sodi nepošteno; ko vam bo nenadoma po tleh padla najljubljenejša oseba: boste takrat 'lomili kruh', molili litanije svetnikov, iskali molek ali brali psalm? Boste klicali duhovnika na pomoč, ko pa bodo okoli vas umirali mnogi vam podobni? Bo uspel priti ravno k vam, ali bo sam potreboval duhovno pomoč? Ko vas bodo pribijali na križ, pekli na ražnju, utapljali ali kamenjali, kar se vsak dan dogaja krščanskim mučencem našega časa, ki je po besedah papeža Frančiška čas krščanskega mučeništva?

Poglejte, dragi bralci, odrastimo že enkrat. Kajti narava otroka je, da ne misli vnaprej, in takšnih je večina odraslih - ker nikoli niso odrasli. Mar ni rečeno:

Živi v miru, a se nenehno pripravljaj na boj.

Kajti narava Zemlje je BOJ ZA PREŽIVETJE, vmes pa nekaj užitkov, ki se jih krvavo plačuje. Vse to nam je namenjeno, da se končno SPOMNIMO, in si zelo zaželimo Doma, ki je Gospod in so nebesa.

Torej: kritične situacije so vsak dan. Kako se boste takrat kaj daljšega od besede ali dveh, spomnili? Ne boste se: če ste vse življenje molili Očenaš, se ga takrat še spomniti ne boste mogli, pa tudi prošenje vsakdanjega kruha vam bo takrat nesmiselno, pa tudi odklanjanje vsega hudega, kajti hudo bo že pri vas. Takšna je torej narava tega sveta in prej ko to sprejmemo, prej bomo odrasli.

V takšnih primerih je Gospodovo sveto Ime najbolj pri srcu, pameti in roki. Nekoč je prišla zagnana učenka indijskega guruja, ''Boga'', k meni, in govorila o molitvah in himnah nekim polbogovom. ''Čakaj, čakaj,'' sem rekel, ''kaj pa če te ZDAJLE zgrabi smrt?'' Presenečeno me je pogledala, in bila tiho. ''Kako bi molila?'' Izdavila je: ''Ljubi Bog.'' Vidiš, vidiš. Dve besedici sta maksimum:

- Ljubi Gospod,

- O moj Bog,

- Jezus Kristus,

- Ljubi Jezus,

- Ljuba Mati Božja,

- sveta Marija …

Lahko pa se pokliče tudi kakšnega svetnika, kajti med Gospodom in Njegovimi svetniki ni NOBENE RAZLIKE, četudi svetniki niso Bog, a Bog je v svetnikih, in ker so del Njegovega srca, so Bog. Tega seveda noben pol-kristjan ne more doumeti, skupaj z ateisti in muslimani (neverniki). A glej ga zlomka: ravno muslimani ponavljajo Gospodovo Ime, Alah, čeprav Alah pravzaprav pomeni 'Bog', kar pa še ni Ime. Pravilno je: Gospod Bog Jezus Kristus.

Mistični vidik svetega Imena Gospodovega

Mistika je v tem: ljudje smo svobodna bitja, in Gospod nam dovoljuje, da smo pametni ali nespametni. Če smo pametni, živimo v duhovnem svetu, ki je Resnica in je večen in blažen in vseveden; ali pa živimo v materialnem svetu, ki je začasen svet, poln užitkov in hudega trpljenja ter strahu. V duhovnem svetu ni časa, v materialnem svetu, kjer vse mineva, pa čas obstaja, ZATO OBSTAJA TUDI STRAH, katerega simptom je ponavljajoča se tesnoba. Vsega tega me je naučil nekrščanski sveti mož, in spoznali boste, da je res tudi za kristjane.

Sami se torej odločamo za trpljenje ali blaženost. In tisti, ki se odločijo za blaženost v Služenju Gospodu v transcendenci, hitro spoznajo, da med svetim Imenom, Njegovo podobo, ter Živim Gospodom, NI NOBENE RAZLIKE. Bog je namreč absoluten, zato je ENAK Svojemu Imenu, Svoji podobi in Svojemu simbolu. Za ljudi, ki so Božji (duhovni=transcendentni), je sveto Ime Jezus Kristus resnični Jezus Kristus.

Tega meseni teologi in verniki, še vedno ujeti v grehe spolnosti, vina in mesa, nikakor ne morejo doumeti, zato govorijo in pridigajo in žugajo: ''Vse to so samo simboli, SPOMINKI!'' Spominki, da se spomnimo na Gospoda, ki je za njih nekaj daleč, nevidni duh, v nebesih izza sedmih gora in sedmih voda in izza brezmejnega Oceana vzročnosti na duhovnem Nebu. Res, za take nespametne duše je Gospod res daleč. V resnici pa ždi v njihovih srcih, in je znamenje ob poti, je v Knjigi in je v Njegovem Imenu, če ga le LJUBEČE izgovorimo. A ker je za kamniti um vse to le 'simbol', vam, resnično, resnično povem: NE BODO GLEDALI NEBES, AMPAK SPODNJE VICE, ki so že pravi raženj za take nespodobneže, ki si upajo grešiti vpričo Gospodove podobe na zidu. Mislijo namreč: ''To je samo nekaj gline na lesu.'' Ali pa so še hujši od tega:

Učijo namreč, da so vse Božje podobe samo maliki! Ja, in potem po svojih pustih cerkvah nimajo podob Gospoda, nimajo svetnikov, Matere, angelov, in sveto Ime Gospodovo molčijo, kot da bi bili hudiči. Resnično, povem vam: njih vodniki so v peklu, ker zanje vic ni, kajti vice so zanikali.

Je torej tudi Gospodovo prelepo sladko sveto Ime:
JEZUS KRISTUS,

samo malik?

Neumneži, ki ne doumevajo duhovnega sveta, in malikujejo kamnito vero, mislijo, da je Ime Jezus Kristus nevredno njihovega NENEHNEGA ljubečega petja in ponavljanja. Take modele imamo po vsem svetu, in so verniki, ki so šele na prehodu iz ateizma v pravo vero. Četudi so morda že katoliki. Kje pa je šele Ljubezen do Gospoda! A kdor ne Ljubi Gospoda po semenu Ljubezni, ki ga dobiš osebno od Gospodovega predanega služabnika, je še vedno kajn, ne glede na popevanje v svetem hramu in 'duhovno' oblačenje.

V tem je torej mistični vidik petja, šepetanja in tihega ponavljanja svetega Imena Jezusa Kristusa: to je JEZUS KRISTUS, če Ga imenujemo LJUBEČE.

Teološki vidik Imena Gospodovega

Večkrat pomislim ali celo rečem, kakšno hudičevo srečo imajo nekateri pol-verni uporneži in celo teologi, ker ta ničvrednež jona ne obvlada celotnega Svetega pisma. Kajti potem bi jim šele naložil Božjih dokazov. A že tistih nekaj vrstic, ki so se mu približale, je dovolj, da zavrnejo celotne falange zemljenih teologov in duhovnih špekulantov, pripovednikov in pravljičarjev, seveda skupaj z osebnim Srečanjem, Spoznanjem in Služenjem Gospodu, ki je Jezus Kristus, edini Odrešenik (vsi ostali so predpriprava).

Kadar vam torej kdo reče, da je petje/ponavljanje svetega Imena Gospodovega 'nekrščansko' ali 'drugorazredno', se vljudno poslovite in pozabite na ta nesrečni primerek, pred tem pa mu povejte, da se mu je približalo Božje Kraljestvo, ter izrecite tole sveto Resnico, vseh resnic Vodnico:

	Apd 2,21
	In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo Ime, bo rešen.

	Rim 10,13
	In res: Kdorkoli bo klical Gospodovo Ime, bo rešen.

Pa poglejmo še v Staro zavezo, ki jo hočejo mnogi verniki kar pozabiti, ker niso brali Katekizma, kjer piše, da je celotna Stara zaveza napovednik Jezusa Kristusa, kar tudi je.

Mar nisi Ti, naš Bog, pregnal prebivalcev te dežele pred svojim ljudstvom Izraelom in jo dal potomcem svojega prijatelja Abrahama na veke? Prebivali so v njej in Ti v njej sezidali svetišče za TVOJE IME ter rekli: ›Če pride nad nas nesreča, meč, kazenska sodba, kuga ali lakota, se bomo zbrali pred to hišo in pred Tabo – saj je v tej hiši TVOJE IME; iz svoje stiske BOMO KLICALI K TEBI in Ti nas boš slišal in rešil.‹ 

Ti so tudi hecni: Gospoda kličejo šele, ko so povsem v dr..u! Za njih je Bog kot bankomat ali mlekomat za vogalom: tja greš le, ko Ga rabiš. Tudi to je bedno, a bolje kot nič.

No, pa se je krog čudežno sklenil. Današnji zapis sem začel z naštevanjem strašnih stisk, zdaj pa 'po naključju' našel ravno tak navedek, ki govori isto: ko je totalna stiska, lahko samo še kličeš (ponavljaš, poješ, moliš, šepetaš) Gospodovo Ime, ki je JEZUS KRISTUS. Preden sem šel to pisati, sem molil: ''Gospod, bodi Ti'', in res, Gospod je vse to skupaj spravil, kajti po moji pameti in znanju, to ni mogoče.

Ne oklevajte torej: k sveti maši in evharistiji, a to je le ena ura na teden ali na dan, kaj pa ostalih 161 oz. 23 ur? Riba je ves dan v vodi, ptica je ves dan na zraku, želva ves dan misli na jajca, zakopana v pesku, prešuštnik ves dan misli na greh, vernik pa ne bo ves dan mislil na Gospoda? Kakšen učenec pa je potem? Oblečena žaba? Ki javka, da Gospod ne daje glasu od sebe in ne znamenja? To je nepojmljiva blasfemija, in bom kar zaključil, da ne bom še kaj napisal.

Aleluja! Kdor ima nekoga rad, mu Ime tiste Osebe gori v srcu, in usta sama od sebe izgovarjajo njeno Ime. To je najvišja Resnica, in je teologija vseh teologij Mati. Kdor ji oporeka, ima kamnito srce in jezik namesto z medom, z blatom namazan. Zato bo imel tisti, ki ga posluša, blatna ušesa. Le kako bo potem kaj razumel??

Linkajte tistim, ki jih ljubite. Posamezen tekst linkate tako, da najprej spodaj odprete komentarje. Če pa naletite na posvečenega, ki odobrava in živi Učenje, ki je tukaj zapisano, mi prosim sporočite njegovo ime, četudi le v duhu, da postanem njegov večni sluga in mu na kolenih tlakujem Pot Domov.

Aleluja! Pa Gospod se nas Usmili.

20. Teološke zmede: je Bog Oče res jezni nevidni duhec??

Je Bog Oče duh "brez telesa in oblike"??

16.12.17, sob.

To vjutro sem mislil nadaljevati z razlago svetniških pravil, a me je prešinil Nekdo, in danes bom pisal o naglavnem teološkem krču. Navdih sem dobil v TEM mojem komentarju na blogu p. Cestnika, kjer je citiran verz iz Bhagavad-gite. Šele kasneje mi je kapnilo, da ta verz ne velja le za tiste (impersonalne) hinduiste in duhovne začetnike, ki še ne razumejo Gospodove vsepojavnosti v Njegovi Ljubezni, ampak velja tudi za vse tri 'religije' Knjige, torej tudi za krščanstvo in predvsem za nas, katoličane. NAM torej zvoni v daljavi, bi rekel Hemingway. Takole gre ta verz, še enkrat:

"Neinteligentni ljudje, ki nimajo popolnega Znanja o Meni, mislijo, da Sem bil prej brezoseben, in da Sem zdaj postal Oseba. Zaradi skromnega znanja ne poznajo Moje Višje narave, ki je neuničljiva in najpopolnejša."

Najprej kdo je neinteligenten: tisti, ki ne zna ali noče znati Ljubiti Gospoda, ki je Jezus Kristus. Toliko o inteligenci, ki je neodvisna vseh šol.

Judovsko-krščansko-muslimanska travma:

zabloda NEVIDNOSTI in BREZOBLIČNOSTI Očeta

… Je v dveh stvareh glede Boga Očeta, obe pa sta zblojeni:

1. Da je Bog Oče le nek nevidni duh na brezobličnem Nebu, in

2. da je Bog Oče janzenistični kolerik, domala divjak, ki nenehno samo kaznuje.

In ker 'morajo' takega videti (zaradi bolehne teologije) tudi svetniki in svetnice, začno Jezusa Kristusa predstavljati kot nekakšnega viteza dobrote, Robina Hooda, ki nas ščiti pred grmenjem in strelami Boga Očeta, inkvizitorja. Seveda je Bog Oče tudi Pravičen, če ne sprejemamo Usmiljenja, a Bog Oče je predvsem Usmiljen, sicer Njegov del Jezus ne bi mogel biti Usmiljen. Pa si poglejmo, kaj o Očetu piše naš sveti vodnik po teoloških tunelih in resnicah, Katekizem katoliške Cerkve. Četudi je v njem vse Resnica, je tole zabloda in vodilna herezija katoliške dogme:

1159: Sveta podoba, liturgična ikona, predstavlja predvsem Kristusa, ker nevidnega in nedojemljivega Boga ne more predstavljati … … Boga, ki nima telesa in ne oblike, nekdaj sploh ni bilo mogoče predstavljati s podobo …

Od kod jim te zablode, da "brezobličnega" Boga Očeta še nikoli nihče ni videl, če so Ga videli premnogi, in so ostali živi? Že v Mojzesu lahko beremo, koliko ljudi je vse videlo Boga Očeta in so ostali živi in zdravi. Samo en primer: 2 Mojzes 24,9-11:

Nato so šli Mojzes, Aron, Nadáb in Abihú ter SEDEMDESET izmed Izraelovih starešin na goro. In VIDELI SO Izraelovega Boga; pod Njegovimi nogami je bil nekakšen tlak iz safirja, tako čist kakor sámo nebo. In ni iztegnil roke zoper odličnike Izraelovih sinov; zrli so Boga, jedli so in pili.

In se dobro imeli. Bila je žurka. Mojzes pa je osebno govoril z Njim in seveda ostal živ. 2 Mojzes 33,11:

GOSPOD pa je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem.

Po Jezusovem telesnem odhodu je tudi sveti Štefan videl Boga Očeta, a teh stvari si ne upajo direktno zapisati. Apd 7,55-58:

»Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!«

Le kako bi lahko videl Jezusa Gospoda na Očetovi desnici, če ne bi videl tudi Očeta na Jezusovi levici?? In tudi kakšna svetnica prav plaho omenja, da je videla Očeta, sicer bi jo zagotovo na grmadi sežgali, a tokrat je videnje svete Favstine Kowalske zelo jasno izpovedano:

D. 60: Na koncu litanij sem zagledala veliko svetlobo in v njej Boga Očeta. Pred to svetlobo in Zemljo sem zagledala Jezusa, pribitega na križ, tako da je Bog, če je hotel gledati na Zemljo, moral gledati skozi Jezusove rane. Razumela sem, da Bog blagoslavlja Zemljo zaradi Jezusa.

Boga Očeta torej nekateri vidijo v Njegovi transcendentni pojavnosti, in komur je to dano, pade kot pokošen po tleh in se stopi v solze Milosti. In od tega dne je drug človek.

Kaj smo spoznali do sedaj? Materialistična teologija, ki temelji na neodrešenem umu, ki je sam sebi vedno v napoto - ker nekaj trdi, kar malo kasneje zanika - ne zmore doumeti, da je Bog Oseba, s Svojim duhovnim transcendentnim TELESOM, ki ga transcendentne duše LAHKO VIDIJO, če Oče in Sin tako želita. Mar ni Jezus Kristus Gospod na Gori izrekel:

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali!

To pomeni, da Boga ne vidijo le grdobeži, grešniki, vsi ostali pa Ga vidijo in slišijo. Župniki in teologi ta blagor razlagajo, da se nam bo zgodil po telesni smrti, mogoče, če bo sreča. A Jezus ne govori o tem. Govori, da kdor Ga Ljubi, tisti se drži Njegove Besede in On in Oče prideta, in živita z njim (KLIKNI).

Od kod te zablode pri kristjanih?

Glavna težava kristjanov je, da skoraj MORAMO zanikati videnje Očeta, ker da Oče je le en Brahman, breztelesni duh v nevidnih nebesih. To najbrž prihaja iz tega navedka, ki reče:

Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, On je razložil.

Tu pa se začenja veliko mešetarstvo neodrešenih teoloških umov: eni iz tega navedka trdijo celo takšno zvijačno herezijo:

Boga nikoli nihče ni videl, edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On je povedal.

Takšna interpretacija pa je seveda satanski stih. Kajti Jezus Kristus Gospod NI NIKOLI POVEDAL, da Boga Očeta nikoli ni nihče videl, ampak je to zapisal evangelist Janez, za sebe in vse okoli sebe, ki res niso videli Očeta, ampak JIM GA JE RAZODEL JEZUS. To je pomen te vrstice: Tistim, ki Očeta ne morejo videti in biti Odrešeni, jim Ga je razodel Jezus, skozi Sebe. Kajti Oče in Jezus sta Eno, vendar sta dve Osebi. Kdor torej gleda Jezusa, gleda tudi Očeta. Vendar so Očeta videli že mnogi pred prihodom Jezusa in nekaterim je to dano še danes, če ima Bog določen vzrok za to.

Kdo nam je 'zasolil' Očeta?

Boga Očeta so nam torej dodobra zasolili teologi, ki so neodrešeni, ker nimajo dovolj Ljubezni do Gospoda, zato se jim ni razodel. Če pa se ti Gospod ne razodene osebno v medsebojni Ljubezni - le kako boš Odrešen?? Nemogoče je biti Odrešen le mehansko. In tudi le po veri, če ni res strašanska, zelo težko. Kdor pa ni Odrešen, svete stvari po mesnato razlaga in je sam sebi v spotiko. Njegovi učenci pa Božič slavijo po pogansko: s samoljubnim udvarjanjem sebi in svojim želodcem.

Vsesplošni zaključek

Prvi zgornji verz v današnjem zapisu, iz svete Knjige, ki je v pisni obliki stara 5000 let, nam pove, da so bili že takrat in so še danes nespametni ljudje, ki mislijo, da je:

1. Bog Oče neka brezoblična duhovna gmota, ki pa se potem:

2. inkarnira v človeka, kot je to zapisano za Boga Krišno, in 3000 let pozneje za Gospoda Jezusa Kristusa Rešenika.

'Mati vseh svetih Knjig o Bogu kot Osebi', Bhagavad-Gita (ne berite Šankarjevih brezosebnih/impersonalnih potvorb te Knjige, kar počno nekateri pristranski katoliški teologi, da bi hinduizmu nalepili etiketo impersonalizma, monizma in poganskega 'večboštva'), nas torej že tisoče let pred Kristusom pouči takole:

Neinteligentni ljudje, ki nimajo popolnega Znanja o Meni, mislijo, da Sem bil prej brezoseben, in da Sem zdaj postal Oseba.

Tudi katolik očitno misli tako: da Bog Oče ''nima telesa in ne oblike,'' kot to piše v Katekizmu 1159, citirano po svetem Janezu Damaščanu, potem pa se UOBLIČI in postane Oseba Jezus Kristus. To je seveda absolutna zmota, herezija, ki bi končno že morala končati na grmadi. Le kako bo nek duh brez oblike, vonja in okusa, bil Oseba? Če neumnež trdi, da Bog Oče nima ne telesa in ne oblike, torej tudi Oseba ne more biti. Je to razumljivo? Toliko o kamniti teologiji neodrešenih špekulantov. 

Ki v zadnjem času nadaljujejo z masakrom Nauka, dokler ne bo ves svet milijon sort protestantizma. Ki bodo vzklikali: "Ono Alah, ono Alah!" Švedski protestanti so namreč sklenili, da se mora Bog Oče po srednjem spolu nazivati, da bo LGBT zadovoljen. Vlada pa je deželo preplavila z muslimanskimi emigranti, ki sedaj na veliko 'veseljačijo' s Švedinjami - število posilstev je velikansko, a o njih se ne sme govoriti. Tudi frau Merkel je protestantka. Naš dobri papež Frančišek pa ima enako politiko kot ona: vse brate sveta skupaj, ne glede, da ne pašejo skupaj, ker so si različni! Do vsega tega prihaja tudi zaradi teoloških zablod. 

Bog Oče je torej Oseba, ker ima vse duhovne organe, kot mi: vsi kristjani vemo, da Bog Oče SLIŠI, VIDI IN GOVORI, TER TUDI DELUJE. Tudi duše so te narave. Torej ima Oče zagotovo ušesa, oči, jezik in roke. OK? Potem pa le ni nek brezoblični odmaknjeni duh, kot si Ga morda predstavljata islam in katekizem? Je pa On 'v duhu', gledano z naše, zemeljske perspektive. To je dejal tudi Jezus Gospod:

Bog je Duh, in kateri Ga častijo, Ga morajo častiti v duhu in resnici.

Kar pa ne pomeni, da ''nima telesa ne oblike''. Je to zdaj razjasnjeno? Vsi tudi vemo, da je Jezus Ljubezen in je zato tudi Oče Ljubezen, saj nam je On poslal Jezusa - iz Ljubezni do nas, zablodelih duš. In ker je Bog Oče Absoluten, to pomeni:

da je vsako Njegovo delo Ljubezen.

Tudi takrat, ko nas po očetovsko vzgaja.

Pri tem pa se nekaterim pokaže v svojem duhovnem telesu

in jih s tem Odreši za večno.

Druge pa Odreši z Jezusovim razodevanjem zvestim in zaupljivim dušam.

Ker Sin in Oče sta Eno.  

Očetovo duhovno telo so torej tudi Gospod Jezus Kristus, Gospod Sveti Duh, sveta Mati, svetniki in angeli in svete duše, je Cerkev in Sveto pismo, in so slike ter simboli krščanstva. Vse to je Bog Oče v Svoji veliki Ljubezni in vsepojavnosti. A je to tako težko sprejeti?? Tistim, ki grešijo z mesom in vinom, prav gotovo.

Kdor bi to vsaj malo doumel, ne bi besno nakupoval hranil in daril za Božič in Veliko noč, ampak bi se umaknil v kak tihi kot, in GLEDAL Očeta in Sina in Mati in svetnike in angele, in bil vesel v srcu in Miren in svet. Take Božje ovce so Gospodove večne spremljevalke.

Pa Gospod se nas Usmili. 

19. Premor: Ta nori svet, boj s hudičem in Rešitev

14.12.17, čet.

Nenehno poslušam, in vidim, in v duhu vidim, kako neki ljudje, ki so v družbenem življenju kao 'normalni', v resnici služijo hudim duhovom. Mnogi pa celo satanu osebno. Hudim duhovom služi večina prebivalcev, ne glede na nevero ali cerkvenost, satanu pa služijo tisti, ki so Gospoda in Cerkev hote ali nehote preklinjali; ki so verni, a zelo pohlepni, zavistni; ki sodelujejo s tistimi, ki nehote služijo satanu; tisti, ki so nepravični ali celo zlobni do Gospodovih služabnikov v Ljubezni … In še in še je tega.

Najhuje je videti družine, ko eden od staršev za Kristusom hodi, drugi pa proti hudiču. Drugi se tega seveda sploh ne zaveda. Ker služi hudiču, je na tak ali drugačen način ZASVOJEN z nečim nevrednim. In ta zasvojenost se 'po duhu in dejanjih' vtisne tudi v otroke. Če tedaj 'Božji starš' popusti, zaradi ljubega družinskega hudičevega miru, BO SOJEN TUDI ZA DUŠE SVOJIH OTROK. Kajti Jezus Gospod je povedal, da v družine prinaša meč razkola, kajti eni bodo šli za Njim, in drugi bodo ostali kot so, in zato služili mračnemu. In kdor ne stopi v boj, je prav tako hudičev vajenec.

Jezus Gospod torej pričakuje boj. Če niste v boju, niste Kristusovi. Če se zaradi lagodja in lastne bojazljivosti in zasvojenosti vedno znova uklonite večini, samo da bi bil ljubi mir, in na volitvah celo volite proti tistim redkim, ki se borijo proti laži in krivici in brezbožju, potem ste hudičev služabnik tudi vi. In to zaman skrivate: kdor ima oči srca odprte, to takoj vidi na vaši duši, ki je mrka kot temno-modro nevihtno nebo. In zato tudi trpite, kljub šminki.

Vsi svetniki so bili bojevniki. Predvsem s samimi seboj - borijo se, da ne služijo hudemu in kosmatemu, ampak svetemu in Najsvetejšemu. Od teh svetih duš sta pa dve sorti, na grobo rečeno: tisti, ki svoje opravijo hitro, in hitro odidejo Domov; ter tisti, ki so odločeni živeti dlje, da lahko opravijo svoje delo skozi čas, ki je dodeljen običajnemu človeškemu telesu. Taktika življenja enih in drugih je seveda POPOLNOMA RAZLIČNA. A ne bomo danes o tem.

Ampak o tem, kaj je obema skupinama skupno. Skupno jim je:

Kadar je le možno, se umakni ter tiho in nežno bodi z Gospodom.

In vsem je jasno tudi to, da na tem svetu materialnosti ni nobene utehe niti Življenja. Da je to neke vrste zapor za naša telesa, s tem pa tudi za duše nespametnih, ki se ENAČIJO s svojim telesom in imetjem. V to imetje spadata tudi družina in domovina. V resnici pa je duši, ki se je spomnila Doma, ki je Gospod Jezus Kristus, vse to več kot manj ODVEČ.

Sveta Favstina Najsvetejša je v svoj Dnevnik napisala tole pretresljivost in resnico (1589). Če vas ti verzi ne sesujejo v jok Milosti, vedno znova, potem vedite, da ste verska skala, verski kamen, in da zagotovo služite hudim duhovom:

DUŠA ČAKA NA GOSPODOV PRIHOD

Ne vem, Gospod, katero uro prideš,

ves čas zato bedim in prisluškujem,

jaz, Tvoja izvoljena nevesta,

kajti Tvoja izvoljena nevesta ve, da želiš priti neopazno,

a čisto srce Te, Gospod, že od daleč začuti.

Čakam Nate, Gospod, v molku in tihoti,

z velikim hrepenenjem v srcu,

z nepremagljivimi željami.

Čutim, da se Ljubezen do Tebe spreminja v žar

in se bo ob koncu življenja kakor plamen dvignila v Nebo;

takrat se bodo vse moje želje izpolnile.

Pridi že - moj najdražji Gospod,

in vzemi moje željno srce

k Sebi v vzvišeno Nebeško Deželo,

kjer traja Tvoje večno Življenje.

Življenje na Zemlji je eno samo umiranje,

moje srce pa čuti, da je ustvarjeno za višave

in ga nič ne prevzame v teh zemeljskih nižinah,

kajti moja Domovina so nebesa, to trdno verujem.

Jok srca, ki te vedno znova doleti, ko bereš to najlepšo pesem, je najvišja evharistija. Če je niste deležni, vedite, da je vaše srce KAMNITO. Seveda je treba tukaj nekaj pojasniti: njena duša ni nič čakala na Gospodov prihod, ker je bil Gospod nenehno z njo in ona z Njim. Glede tega ni bila prav nič podhranjena, kot so današnji pol-verniki. V pesmi je mislila na svojo telesno smrt in dokončno bivanje ob Gospodu, s katerim sta si Eno, ker je ona tako želela in je Jezus to sprejel, ker je bila Najčistejša.

Vsaka redovnica je mehansko tudi 'Jezusova nevesta', a to je le nek ideal, ki pa ni uresničen, dokler se očiščena duša ne poroči z Ženinom. Ta duša je lahko na tem svetu moški ali ženska, a duše so vedno 'ženskega spola' proti Gospodu, ki je Kreator. Zato so poskusi skandinavskih peklenskih kristjanov, da bi 'raz-spolili' Boga Očeta, heretični. Njim bo kmalu na razpolago samo en izraz za Boga: 'ono Alah' (KLIKNI). Bog je v odnosu do svojih duš vedno Oče, Aba. In nikoli ne bo drugače in nikoli ni bilo.

Duše imamo lahko z Bogom RAZLIČNE ODNOSE: nevtralnega, služabniškega, prijateljskega, starševskega, sinovskega ali zakonskega. Ta, zadnji, je najvišji in je izkaz popolne Enosti z Gospodom. Še vedno sta to dve osebi, a je Enost Ljubezni med njima tako velika, da sta Eno v svojem skupnem delovanju. Takšen odnos ima sveta Favstina Kowalska z Gospodom, zato je Najsvetejša. Nihče od nas o tem odnosu ne more NITI SANJATI, in vse tiste redovnice 'neveste', so lahko izjemno srečne že, če so lahko Gospodove služabnice z Ljubeznijo.

Tudi ta zguba od jone je Gospodov služabnik. Gospod mu je sicer ponudil prijateljstvo, in je Gospod Prijatelj temu črvu, a ta črv je Gospodu samo večni nevredni služabnik v prahu ob Njegovih nogah. Vsi ti Odnosi so si enakovredni v Ljubezni do Gospoda, a služabnik je najnižji od njih in biti Gospodova nevesta je najvišji. Kdor pa si želi, da bi bil najvišji, brez da je pred tem najnižji, je hudičev učenec.

Iz vsega tega lahko nekoliko majčkeno dojamemo, KDO je sveta sestra Favstinka: je Kristusova večna Odrešena spremljevalka, ki je prišla na Zemljo z eno samo nalogo: da razglasi Gospodovo brezmejno Usmiljenje. No, imela je še eno nalogico, da je lahko Prva naloga uspela: morala je postati svetnica. To je vedela že od rane mladosti, že od rojstva. Vse to je storila iz Ljubezni do Gospoda in do nas, ne pa zaradi sebe, kot so predvidevali mnogi vatikanski kleriki, ki so jo za 19 let prepovedali sploh omenjati, skupaj s sliko Jezusa Usmiljenega. Večina klera pa je ne omenja celo danes, četudi je praznik Usmiljenja ali je bilo celo leto Usmiljenja. Častili pa so njenega služabnika, svetega Janeza Pavla II. Vendar, resnično, resnično povem vam:

Samo tisti bo Rešen, ki bo slavil Ljubezen med Gospodom Jezusom in sveto Favstino Kowalsko. Kajti le takšna duša bo lahko potem slavila Gospodovo Usmiljenje in Mu zaupala.

Kdo je torej lahko enak Gospodovim najzvestejšim??? V prah, v prah nečimrneži, v prah se vrzimo pred Gospodom in Njegovimi: to je edina možnost, da bomo Rešeni! Če črvi v blatu delajo priklone Gospodu in Njegovim, in če stenice v prahu slavijo Ljubezen med Njimi - potem smo na dobri Poti. Vse ostalo pa je služenje hudiču. Ne glede na siceršnji verski status.

Aleluja! Pojma nimamo, kako zelo je svet Gospod, aleluja!!

Zdaj pa nazaj brat zgornjo Pesem.