18. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… ter tiho in nežno poj sveto Ime …"

 2 od 3: ključna povezava med glasno in tiho molitvijo

12.12.2017, tor.

Danes je en mesec naših šepetov. Bralci ste vztrajni in nenehno po malem obiskujete vse tri jonove bloge. Obisk vseh treh skupaj bo proti koncu leta že okoli 30.000. Torej upanje, da ti zapisi dosežejo prihodnje svetnike v našem narodu, lahko živijo še naprej. Aleluja!

Nedelja je bila ledena, torek zjutraj je skoraj 15 stopinj C. Občasno udari veter s tako silo, da vse škriplje. Spomnil sem se uličnih izganjalcev, šel ven, in ga v Imenu Jezusa Kristusa okregal, naj odneha. Po pol minute je res odnehal, nastal je totalen mir, le nekaj kilometrov stran je še šumelo. Kaj pa vem, a ljubi Gospod, hvala Ti, če se hecaš s to bedo od človeka!

Danes bomo pojasnili usodno povezanost med glasno in tiho molitvijo. Prejšnjič smo razložili, da bolj ko je molitev glasna in rutinirana, več je izza nje prostora za 'drugo misel', ki se je mnogi še zavedajo ne. Ta 'druga misel', ki je sanjarjenje v ozadju, nam preprečuje uresničenje Prve Zapovedi:

Ljubi Gospoda, svojega Boga z vso silo, ki jo imaš.

S to 'drugo mislijo' v sebi torej ne moremo postati čisti, Božji otroci. Kakšna pa je to sila, če je razklana na zunanje ropotanje in istočasno notranje nezavedno premišljevanje česarkoli?? Tako pridemo do ključne točke vseh religij in duhovnih disciplin:

Kako kontrolirati lasten um??

O našem umu smo že veliko pisali: je kot hobotnica - um ždi v kontrolni sobi v glavi hobotnice, naši čuti pa so kot njene lovke, na koncu katerih so kamere. In čuti pošiljajo posvetne podobe režiserju umu, TA BEBEC PA SI VSE, KAR VIDI, TUDI ZAŽELI! Od tod izvira predzadnja vrstica Očenaša o skušnjavi, za katero slišim, da jo želi sveti oče Frančišek zdaj spremeniti, kar pa je neverjetna teološka napaka v vsakem oziru, o čemer bo treba še spregovoriti. Današnje krščanstvo vse bolj na slab glas in v bebavost postavlja vse naše patriarhe, očake in svetnike, lastnih Cerkvenih 2000 let, in kdor ima 5 minut časa, začenja slediti luteranskim 'navdihom', posledica česar bo še katoliških 40.000 nominacij oziroma Cerkvenih sekt. In papeži bodo storili, česar se najbolj bojijo. Nikarte!

Najprej petje, potem tišina

Ta pisun tukaj je skozi dolga leta v neki drugi religiji izkusil dva sistema molitve: eden je, da zgodaj zjutraj po umivanju tečeš v dvorano in v zbranosti in tišini sediš eno uro, čemur sledi ena ura molitve. Sledi ena ura čiščenja templja, in šele potem uboren zajtrk. Malo čez morje, pa je bil drug sistem, kjer najprej stoje slabo uro poješ molitve, potem pa še slabo uro sediš v tihi zbranosti. Pa seveda delo in obilen zajtrk.

Moram reči, da je razlika med tema dvema pristopoma velika. Če iz postelje ven tečeš v osamljeno tihoto notranje molitve, te bo hudo preganjal spanec, lakota, zmrznjenost in omotica. To je torej TEŽKA pot, četudi zgleda lažja.

Če pa zjutraj najprej stoje glasno poješ molitve, dobiš posebno ENERGIJO. O kakšni energiji govorimo, ve vsak iskren pevec: nekaj te poživi. Ta energija ni Sveti Duh, če nismo svetniški, je pa nekaj podobnega: je univerzalna ki ali chi energija, ki je materialne narave, četudi se je ne vidi.

No, zdajle je pa spet veter v zidove udaril - toliko o moji molitvi proti burji. Je tako tudi pri pastorjih?

Gremo naprej. Tako poživljen od stanja (premagaš zaspanost) in petja (osvežen), potem sedeš v odmaknjenost notranje zbranosti, in ta zbranost je od znotraj polna in žareča. Le umu ne smemo pustiti, da začne sanjariti, kar po kakšnih 20 minutah vsekakor poskuša. ZATO SE MORAMO NENEHNO VRAČATI NA OBJEKT NAŠE ZBRANOSTI. V primeru kristjana je to sveto Ime Gospoda Jezusa Kristusa. Zakaj je Sveto Ime najvišja molitev pa napišemo v tretjem zapisu tega dela.

No, to nenehno vračanje na 'tarčo' naše molitve, je tisti DUHOVNI BOJ, ki ga mora opravljati vsakdo od nas. Celo muslimani so od nekje pobrali idejo o tem boju s samim seboj, a so jo pozunanjili v pobijanje nevernikov in ropanje vsega sveta. To je seveda patološki boj, hudičev boj, pravi džihad pa je notranji boj s samim seboj: s svojim še neuravnovešenim umom, neumnostmi in strastmi.

Kajti naš um ima vse kamere obrnjene v svet, za kar pa ni sam kriv, kot očitno trdi papež Frančišek pri svojem poskusu spreminjanja Očenaša, ampak je temu kriva skrajno zavajajoča Očetova zunanja (materialna) energija, ki nas začara, čim odpremo oči in zijamo vanjo - v materialni svet. Ali je otrok kriv, če je na mizi strup v obliki bonbončkov?? Ni otrok kriv, ker je prešibek, da bi vse vedel in znal, ampak je zunanji materialni svet kriv, da je otrok zaveden. In kdo je naredil ta svet? Naredil ga je Gospod Oče nebeški, a s svojo materialno energijo, ki pa je za vsa bitja zelo skušnjavarska. Zato si mi sami ne moremo pomagati, ker tudi nismo krivi svoje začaranosti. Dobili smo jo že s svojimi starši. Reši nas torej lahko samo Milost. Začetek te odrešenosti je seveda v svetem krstu, a če mu ne sledi zgoraj opisani NOTRANJI BOJ, bomo spet in spet padli, kajti Gospodova čarovnica materialna energija je strahotno močna, domala nepremagljiva. Rešimo se je edino le, če se popolnoma ZALJUBIMO v Gospoda - in Gospod pride, se nam razodene in nas Odreši za večno.

A tej Milosti moramo, ko duhovno zorimo, iti naproti: začeti se moramo učiti kontrole svojega uma. Običajen kristjan o tem NIMA NIKAKRŠNEGA POJMA. Važno da je sit šunke in zadovoljen v postelji. Napreden kristjan pa spozna, da nenehna molitev npr. Rožnega venca um umirja in fokusira: iz Očetovega sveta prevare (materialnih začasnosti) gre zbranost našega uma na Mati in Gospoda, ki je Jezus. Um moramo torej z nenehnim duhovnim bojem

preklopiti na Božjo stran, in ga tam utrditi.

Da iz živalskega postane Božji.

To storimo z lastno namero in trudom, čemur bo sledila Božja pomoč v obliki tovrstne Milosti.

Alternativa začetnemu glasnemu petju

Mnogi živite v okoljih, kjer glasno petje Božjih himen ni zaželeno. Morda živite v bloku ali v hiši skupaj z neverniki (ateisti ali muslimani, ipd.). Takrat morate glas stišati in peti tako, da sami sebe slišite, kdo, ki bi stal nekaj metrov stran pa ne bi mogel več razločiti vaših besed. Če tako molite z malo nižjim glasom in VIBRIRAJOČE, boste že po nekaj minutah čutili priliv moči in osvežitve. Bolj 'grleno' ko molite ali pojete, manj je tega. In bolj ko greste 'nizko', v srce ali trebuh, močnejše je.

Po 5-20h minutah takšnega petja pa se napredni duhovni učenci odenejo v tišino molitve ali že zrenja Gospoda. Takrat se Njegovo sveto Ime ponavlja tako, da se ustnice premikajo za kakšno tisočinko milimetra, a glasu ni nobenega. Vendar tudi to še ne bo zadosti. Kajti naš um bo v ozadju še vedno skušal nesmiselne misli vrinjati, četudi čisto na drobno. Na primer, opazovali boste SAMI SEBE in se veselili sladkosti in miru, kako zelo je VAM fletno. To je seveda znamenje hudiča, in učenec, ki na tej točki nima duhovnega vodnika, samo sanjari svojo bebavo 'odrešenost', kajti v resnici služi hudim duhovom. Navzven pa je 'sveti hudič'. To se dogaja, ker želi SEBI ugodje, ne pa GOSPODU veselje in srečo. Če je torej že usmeritev bolna, tudi vsi ostali napori postanejo bolani. 

'Prevarati' lasten um v tihi molitvi

Zato moramo svoj lastni um prelisičiti: ko smo v tihoti, naš prekleti prišepetovalec v ozadju sicer zelo utihne, ker bi bil sicer hitro odkrit, a ne utihne povsem. Zato ga moramo zaposliti z izbranim programom/mislijo. Ta misel je:

Ponavljaj Jezusovo Ime ČIM BOLJ NEŽNO!

Imamo energijo, imamo namen, imamo sveto Ime, imamo umik in tišino, in zdaj potrebujemo še zadnjo zaposlitev uma: to je ta misel: NEŽNO! Ko tako storimo, in mislimo le na to, da bi Gospoda veselili (ne pa sebe!!!) s čim večjo NEŽNOSTJO ponavljanja Njegovega Imena, takrat nam v srcu zažari ogenj, ki se dvigne v naša usta, in ven z vsakim neslišno izgovorjenim Imenom pride velika Ljubezen. Kot neka srčna žogica. To ni več samo naša Ljubezen, ampak je najina Ljubezen med menoj in Jezusom Gospodom. Enako je z imeni svetnikov, ki so nam zelo pri srcu.

Pa to še ni vse, a naj bo z danes dovolj. Vse napisano je zelo lahko razumeti tistim, ki so že skušali poglobiti svojo molitev, ker se trudijo naučiti izvajati Jezusovo Prvo Zapoved, KAKO LJUBITI BOGA Z VSO SILO, Z VSEM, KAR SI. Kdor pa živi le od hrane, ne bo razumel ničesar, bo pa razumel čez nekaj let. 

Zunaj pa je mrtva tišina: nobenega vetra ni več, samo tisti udarec je bil vmes. Gospod se heca z norcem.

 Zdaj pa kar na vadbo svetniške molitve.

17. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… ter tiho in nežno poj sveto Ime …"

 1 od 3: usodna razlika med glasno in tiho molitvijo svetega Imena

slika: Getty images

10.12.2017, ned.

Ledena nedelja zjutraj. Naslednje dni pa bo spet odjuga. Zavil sem noge v staro vojaško spalko in v mraku jutra začenjam s pisanjem. Juhuhu!!

Nadaljujemo z razlago prvega pravila/vodila svetnikov:

1. Kadar je le možno, se umakni, ter tiho in ljubeče ponavljaj (poj) Gospodovo sveto Ime. Pri tem imej željo, da Ga veseliš.

Najprej povejmo, da lahko Gospodovo sveto Ime, ki je Jezus Kristus, ponavljamo na več načinov:

- kot glasno skupinsko petje,

- kot glasno samostojno petje,

- kot polglasno samostojno petje ali ponavljanje,

- kot skorajda neslišno petje ali šepetanje,

- kot popolnoma neslišno ponavljanje.

Slabe strani glasne (skupinske) molitve/čaščenja

Vse religije ipd. učijo GLASNO skupinsko duhovno petje. Tisti, ki poznajo Gospoda osebno in kot Osebo, pa vse molitve spremenijo v Gospodovo sveto Ime. Zakaj je to tako, bomo pojasnili v nadaljevanju naših zapisov. Zdaj pa k slabim stranem GLASNEGA petja Imena.

1. Če ne rasteš v razvoju Ljubezni do Gospoda, medtem ko kličeš Njegovo sveto Ime (Rimljanom 10,13), POSTANEŠ VERSKI DEMON. Zakaj?

2. Obstajajo deli religij, ki častijo Gospoda kot Osebo, a jim je domala prepovedana 'tiha molitev': samo glasno vzklikanje in plesanje jim je dovoljeno. Zaradi tega mnogi postanejo demoni. Kljub temu, da v lastni religiji poznajo velike svetnike in duhovne očete, ki so vse življenje Sveto Ime ponavljali v TIHOTI. V čem je problem?

3. Problem se nahaja v tem: začetnik, ki bi bil le v tihoti, bi tam le dremal in mislil na neumnosti. Zato mora glasno peti in glasno moliti. Da je angažiran tudi z glasom in stasom. A sčasoma to postane problem, ne več rešitev:

4. Ko si glasen, si kot na prednjem delu gledališkega odra. V ozadju ostaja še veliko prostora za nevidne 'prišepetovalce'. Ko torej glasno pojemo molitve in hvalnice, je v ozadju odra še veliko prostora ZA NAŠE DRUGE MISLI IN SAMOOPAZOVANJA. Zato si dobro zapomnite: tisti, ki pojejo le glasno in na odru ali koru, ne molijo pa v TIŠINI SAMOTE IN ODMIKA, zagotovo ne pridejo daleč na Poti, ampak ostanejo pozunanjeni verniki, ki čistijo le zunanjo stran čaše, kot je opozoril Gospod Jezus.

5. Bolj ko se spreminjamo v Ljubezni do Gospoda, bolj se spreminja tudi naša molitev. NE MOREMO VEČ MOLITI KOT PREJ. O tem jasno piše sveta Favstina Kowalska Najsvetejša. In seveda pred njo sveta Tereza iz Avile. In to je izkusil vsakdo, ki je rasel v Ljubezni do Gospoda.

Glasno in celo javno liturgično petje zato dušo pušča prazno Luči, kar povedo tudi mnogi pevci na koru, ki jim je žal za izgubljene svete maše, kjer so peli - ker ''nimajo nič od njih.'' Seveda to ni čisto tako, a kdor glasno kokodaka, ne more Gospoda sprejeti v polni meri. Tudi sveta Favstina je napisala, da klepetave sestre redovnice ne bodo nikoli videle nebes.

6. Vsekakor je glasno petje nujno: pri skupinske čaščenju in pri začetnikih na Poti (četudi so že starci). Ni res, da od petja na koru ne dobijo nič. Dobijo sicer zelo malo Gospodove utehe v dušo, a veliko ENERGIJE, ki jo glasno ali polglasno petje proizvaja. Ta energija poživlja, vendar je le materialni del človeka - dobijo jo tudi Indijanci, ki bobnajo in plešejo okoli ognja. Božji del pa pride ob odsotnosti ega in v tišini duše. Tega pa glasnim nastopačom manjka. Zato, kot sem povedal zgoraj, kljub umetelnemu popevanju pogosto postanejo demoni. Zgrajeni verski demoni. Cerkve so jih polne.

7. Slaba stran glasnega popevanja, brez umikov v samoto in tišino, je tudi v tem, da ko glasno pojemo, nas zagotovo kdo sliši in takrat se naš mali-ego še KREPI. To je tisti šepetalec v ozadju. Če vzamemo manjšega otroka, ki z vsem srcem glasno poje, v ozadju nima ničesar in je čist kot angel; ko pa oseba postane izkušena, začne peti RUTINSKO, v ozadju pa opazuje druge in samega sebe ali razmišlja o problemih oziroma željah. Kako bo imel takšen človek kakšno duhovno korist od petja ali svete maše??

8. In glej ga zlomka: ko je nekje napaka, tam hudič začne na kup nositi. Takšni ljudje so najprej peli, da bi druge veselili, ko pa je odziv dober, začno peti ali govoriti zato, da so sami zadovoljeni in čutno izpolnjeni. Posledično, če nimajo duhovnega vodnika, ki POZNA Jezusa Gospoda osebno, postanejo še večji demoni. V cerkvi krasno popevajo, ali pa javno poklekujejo in poljubljajo kipe, a le zato, DA JE NJIM LUŠTNO IN DA SE POKAŽEJO PRED DRUGIMI, DA ONI NEKAJ SO. In ker hudič ne spi, začno na kor hoditi zaradi druženja, občasnih čajev in palačink, piškotov, predvsem pa zaradi skupnih potovanj zbora po okolici in svetu. Komu torej služijo taki osebki? Služijo SEBI in soljudem,

NE PA GOSPODU.

Ker jih je napadla splošna krščanska duševna bolezen zamenjave Druge Jezusove Zapovedi s Prvo: namesto da najprej Ljubijo Gospoda, raje skušajo 'ljubiti' sebe in druge. Zato postanejo veliki potuhnjeni verski demoni. In ni jim jasno, zakaj so v dušah nesrečni, ko pa so tako zelo pobožni. Zaradi teh momentov so propadli celi deli sicer obetajočih religij ali disciplin. Kajti hudič pri takih ne miruje, in IZGUBIJO pokorščino, ponižnost, čistost, sramežljivost in skromnost, ter si v cerkvi pridobijo vstopnico za kasnejši pekel, ki se pa bo začel že na Zemlji. Navzven svetniški, lepi, Božji in nasmejani, od znotraj pa prešuštni.  

Da se tega izognemo, je treba lepo poslušno sprejemati Učenje tistih svetih duš, ki so v tišini in umiku služili Gospodu. Kajti: Poti Domov se lahko naučimo le od tistih, ki so sami uresničili Pot Domov in hojo s Kristusom.

Samota in umik, ter tišina duha in duše, seveda skupaj z Ljubeznijo do Gospoda, v ozadju ne puščajo prostora za potuhnjeni 'jaz'. Zato lahko le v tišini in občasni (a redni) samoti (p)ostanemo tisti 'otroci', katerih je Nebeško Kraljestvo. Seveda pa to ni tišina kamnov, tišina zenistov, ampak je v tej tišini duše veliko veselje z Gospodom. In ko se te gromoglasne Tišine nabere, da nas skoraj raznese, gremo ven, polni Boga, in Ga glasno razglašamo. Kdor pa Ga le glasno razglaša, brez polnosti Boga V SEBI, pa s svojim življenjem razglaša samega hudiča, četudi je sicer zelo cerkvena duša.

Toliko na kratko o teh problemih na to nedeljo, naslednjič pa o tem, zakaj je Sveto Ime najvišja molitev, svetejša od najsvetejših religijskih ritualov. Pa čeprav župnik pravijo, da pri kristjanih ni tako. 

16. Premor: 'strašen' pogovor o apostolstvu

in o naših škofih

Srečati vstalega Jezusa in biti Spremenjen

slika: splet

7.12.17, čet.

Nekoliko smo pojasnili prvo pravilo svetnikov:

1. Kadar je le možno, se umakni, ter tiho in ljubeče ponavljaj (poj) Gospodovo sveto Ime. Pri tem imej željo, da Ga veseliš.

Pred nadaljevanjem razlage, se ustavimo pri apostolih. Kdo je apostol?

Tisti, ki je videl (Srečal) VSTALEGA Jezusa Kristusa.

To je merilo apostolstva. Tako vsaj mi je povedala desna roka škofa in diplomiranec katoliške dogme v Vatikanu. Jaz pa rečem: to je edino merilo apostolstva. Če nisi Srečal vstalega Jezusa - le kako se lahko potem Spremeniš??? Resnično, povem vam: ne moreš se.

Vzemimo za primer brate protestante, ki 'trančirajo' domala popoln katoliški Nauk, tisti med njimi, ki so res iskreni v iskanju Gospoda, pa ga začno spet sprejemati in študirati: luterani zelo učinkovito širijo svoj Evangelij po svetu, še posebej med 'pogani'. Vendar najbrž nihče med njimi ne sreča vstalega Kristusa iz oči v oči in iz srca v srce. Ker se zadovoljijo s Svetim Duhom, ki Ga v sebi prepoznajo kot NAVDIH. Po tem navdihu se upirajo Nauku edine Kristusove Cerkve, in tudi eden drugemu, ter ustanavljajo vse več protestantskih Cerkva, imenovanih denominacije, karkoli že to pomeni. Zdaj jih je že okoli 40.000. Ali je to res ideja in navdih Svetega Duha? Pa pustimo to.

Sveti Duh ni Jezus Kristus, niti ni Bog Oče. Zamislite si dva zaljubljenca, hudo sta zaljubljena. Stojita si nasproti. Če se katerokoli živo bitje, ki je normalno, postavi med njiju, bo začutilo nekaj sladkega v srcu. Tudi če sta osebi narazen nekaj kilometrov, in se postavimo med njiju, nekaj začutimo. Vsi torej začutijo 'ljubezen' (strast, poželenje) med dvema zaljubljencema. In enako začutimo, če se postavimo med Očeta in Njegovega Sina Jezusa Kristusa. Tisto, kar čutimo vmes, pa je SVETI DUH. Jezus Ga imenuje Duh Tolažnik, ima pa še več drugih imen. Vendar ta Duh ni Jezus Kristus, kajti ta Duh je na svetu že od začetka sveta in ga nekoliko poznajo tudi druge religije in Spoznanja. Jezus pa je dejal; Matej 11,25-30:

         

Vse Mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k Meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in Jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase Moj jarem in učite se od Mene, ker Sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti Moj jarem je prijeten in Moje breme je lahko.

Janez 14,21;

         

Kdor ima Moje zapovedi in se jih drži, ta Me Ljubi; kdor pa Me Ljubi, tega bo Ljubil moj Oče, in tudi Jaz ga bom ljubil IN SE MU RAZODEL.

Kaj pomeni, da se ti Gospod razodene? To pomeni, da Ga Srečaš tako zelo, da Ga lahko vidiš in slišiš. Kar te vrže na tla in Spremeni. Jezus ne govori, da se bo taki duši Sveti Duh razodel, ampak se mu bo razodel Jezus Kristus OSEBNO. Pove celo, čemur vsi spodobni dobronahranjeni teologi oporekajo: Jezus nekaterim razodene celo Boga Očeta, če Jezus tako želi. Tistim, ki pa niso pripravljeni na takšno razodetje, ker se ne držijo popolnoma Njegovih navodil, in še vedno ljubijo svet (družina, spolnost, denar …), tistim pa pošilja Duha Tolažnika, Svetega Duha. Vendar, resnično, resnično povem vam:

Taki so lahko zelo strastni do vere in oznanjevanja, lahko govorijo 'Gospod, Gospod', lahko celo čudeže delajo, a Spremenijo se še ne prav dosti, ampak le napol. Kajti še vedno jim je dosti do denarja in do velike družine, in telesnega zdravja in kupa prijateljev. In 'pametnega' telefona. Če pogledamo najbogatejše čudodelne protestantske pastorje, vidimo, da so mnogi med njimi hudi MILIJONARJI. Četudi delajo čudeže v Jezusovem Imenu in v navdihu Svetega Duha, niso resnično Spremenjeni. Ždijo v Gospodovem OBILJU, namenjenem poganom, zavračajo pa Gospodovo UBOGOST, ki je končni korak Domov, namenjena Njegovim osebnim učencem.

Gospoda je torej potrebno Srečati. Gospod pa NI Sveti Duh, kajti imamo tri Božje Osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Samo Srečanje Jezusa-Kristusa-Odrešenika osebno, prinaša končni MIR in prenehanje 'bezljanja' naokoli. Kajti, resnično, resnično povem vam:

Sveti Duh je Tolažnik in Bojevnik in Skrbnik in Negovalec,

Jezus Kristus Gospod pa je Odrešenik.

Kaj zdaj - kako postati apostol? Kaj je s škofi?

Živeti je treba, kot je Gospod živel. On je svetoval popolno ODVEZANOST od družine in popolno NAVEZANOST Nanj. Kristjani pa imajo raje denar in svoje družine in občestva, kot Njega, pa še Njega s Svetim Duhom zamenjujejo.

Rajši imajo šele drugo Zapoved o ljubezni do sočloveka, kot Prvo Zapoved vseh zapovedi: Ljubi Gospoda svojega Boga z vsemi silami, ki jih premoreš!

Takšnim pa se Jezus Kristus NE razodene direktno, iz srca v srce. Zato je zanje Pot v nebesa hudo kritična, pa četudi so storili veliko čudežev v Njegovem Imenu. Pred nebesi morajo skozi 'čistilnico', vice, o katerih Sveto Pismo govori kar nekaj, a celo tisti, ki se naslanjajo le na Pismo in protestirajo, tega v pismu nočejo videti. Vse to pišem zaradi vas bratov in sester, da ne pademo v zablode, ki nam bodo dale ogromno časa v trpljenju, preden se spet poberemo.
   

Vendar se Gospod ne razodeva tako lahko, kajti naši grehi so uporni, in celo sveti Ignacij Antiohijski je raje umrl v areni od levov, kot da bi še živel brez Srečanja Kristusa osebno. Ni mogel več zdržati, Ljubezen ga je klicala. Kljub temu, da je bil osebni učenec svetega Janeza, katerega je Jezus Ljubil kot svojega sina, sveti Ignacij ni bi do konca Odrešen, ker še ni Srečal Kristusa, četudi je bil ves čas v Svetem Duhu.

Prišlo je torej do prekinitve Nauka o Ljubezni do Gospoda. Janez je Ljubil Gospoda, da se človek kar zjoka, ko to vidi v Evangeliju; in Gospod je Ljubil Janeza bolj kot koga drugega. In enako je bilo z Magdaleno. Pa vendar se prenos znanja o Ljubezni ni uspel prenesti na naslednji rod, na tiste, ki Jezusa niso srečali, ko je bil človek in je Vstal. Vzrok, zakaj do tega ni prišlo, je obsežen in je povezan tudi z upornim judovstvom, a ne bomo danes o tem. Dejstvo pa je, da tale ničvredni jona zdaj dopolnjuje ta del Nauka, oziroma ga pojasni tako, da celo neumni lahko postane sveta Gospodova duša, če le želi.

Ker postajam predolg, rešitev problema poiščimo pri naših slovenskih škofih. Vsak škof katoliške Cerkve je 'apostolski naslednik'. Torej bi moral biti V SVETOSTI, ker bi moral Srečati vstalega Gospoda Jezusa Kristusa. Kar pa je težko, če je Nauk o Ljubezni prekinjen, in so samo vera v Gospoda in dobra dela ostala. Zato imamo škofe po vsem svetu, ki so sicer hudo teološko podkovani, niso pa še Odrešeni. Kar je problem; podobni so protestantskim navdihnjencem: veliko Gospoda razglašajo, a sami niso Odrešeni in Spremenjeni. Ker to je težko doseči, če Nauk o Ljubezni ni razglašan in sprejet od tistih, ki resnično Ljubijo Gospoda. In to je problem VSEH krščanskih Cerkva, ter tudi Judovstva.

Rešitev

Rešitev pišemo že iz dneva v dan: Ljubi Gospoda tako zelo, da ti svet ne pomeni ničesar več, razen vsakodnevnih nujnih dolžnosti, ki pa jih je vse manj. Vendar to ni dovolj: kako boš Ljubil Gospoda, če ne Ljubiš Njegovega svetnika, ki ti je bližji od Gospoda? Resnično, povem vam:

Lažje je Gospoda srečati tistemu, ki časti, Ljubi in SLUŽI Njegovega svetnika, kot tistemu, ki skuša Ljubiti Gospoda direktno brez da Ljubi svetnika! Kaj šele, če ima le vero v Njega, Ljubezni pa ne! Slednjim se Gospod razodeva skraaaajno redko.

Kdor torej Ljubi in služi čistega Gospodovega svetnika, prav tako sreča Gospoda osebno, in je Odrešen še preden mu umre telo. In takšen človek je pravi apostolski naslednik. Bratom protestantom Lutrove Cerkve pa je ta možnost žal odvzeta, ker zaničujejo svetnike in omalovažujejo Mati, ter govorijo, da so svetniki … raje ne ponovim.

Kaj imajo s tem slovenski škofje?

Pojma nimate kajne, verni kristjani, katoličani? Tale jona pa bi nekaj vriskal, a mu Gospod še ne dovoli, kajti sadje še ni čisto do konca dozorelo, bo pa zelo kmalu. A so že zunanja znamenja. Zato vam povem, da se ne bom razpočil: kar nekaj škofov imamo, in nekaj se jim dogaja. Niso le v Svetem Duhu navdahnjeni, ampak - eden po eden - samega Gospoda začenjajo videvati. Tega nihče ne ve, nekateri med njimi še sami ne. Vsekakor pa se je nadnje spustil ne le Sveti Duh, ampak tudi Gospod osebno. Morda so Mu bolj odprti zaradi 'treme' skorajšnjega pohoda v Rim, a to ni vzrok. Vzrok je, ker so začeli Ljubiti Gospoda tako, da Ljubijo Njegovega svetnika. Recimo sveto-Favstino-Kowalsko-Najsvetejšo,-vedno-brezgrešno,-od-Gospoda-posebej-poslano-Njegovo-večno-osebno-spremljevalko-v-nebesih. Naklonjeni so Besedi o Ljubezni do Gospoda. To vam bodo nekateri med njimi povedali, ko pride čas. In prihaja čas, ko bo pameten iskalec k njim osebno hodil, in oni bodo morali spovedovati in odvezovati in svoje 'trmaste' duhovnike voditi SEM.

In nisem edini, ki to vidi; so Božje duše, ki jim zidana Cerkev sicer ni prva opcija, pa mi omenijo: ''Nekaj se dogaja našim škofom??'' Jaz pa rečem: končno postajajo to, kar so: apostoli. To je za znoret veselje!! Pa ljudi, da li je to moguće? Pri ljudeh in mehanski veri ni mogoče, pri Ljubezni do Gospoda pa je mogoče. Brat Yun sploh ni vedel, kaj je govoril, ko je dejal, naj Slovenija postane nov Izvir, kajti govoril je po Svetem Duhu.

Vse to sem moral napisati, da me ne raznese od veselja. Je pa treba paziti: hudič spotika tudi najbolj poklicane, že napol svete, če se razpustijo v filozofiranje in poslušanje v ovce preoblečenih volkov. Ali če jim naraste napuh. Če mislijo, da jim zlata (škofovska) raketa na glavi res pripada. Kajti pripada Gospodu in Njegovim svetim. Zato je dobro raketo nositi kot tat, ki so ga ulovili. Če sploh. Sicer bi pomenilo, da Ljubijo malo, kdor pa malo Ljubi mu je malo odpuščeno in zato je malo Žive Vode Življenja nad njim, zato malo vidi in malo razume in malo Dela za Gospoda stori. Posledično ostane mehanski vernik, duhovnik-strojnik. Dober le za v vice. Nikarte! Mar niste klicali Svetega Duha nad Cerkev in sebe, ter jadikovali, da 'Bog molči', zdaj pa je sam Gospod Kristus prišel? DANES je torej Čas. 

Aleluja!!

15. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… se umakni …"

4 od 4: Nevarnost! O mističnih, nevarnih, zmotnih in grešnih straneh UMIKA. Ter rešitev za začetnika.

Hoja s Kristusom osebno

5.12.2017, tor.

Ne vem, kako bi na kratko povedal o smrtonosnih pasteh UMIKA, v enem samem prispevku. Kajti hudič-lovec na duše je tako zelo pretkan, da ukane še največje iskalce, kaj šele površne nadebudneže. Lahko pa rečemo, da bo imel bolj malo uspeha pri tistih od vas, ki boste vseh pet pravil svetnikov jemali V KOMPLETU. Vseh pet (na)vodil mora delovati istočasno, v celoti. Le v tem primeru bodo naši UMIKI od sveta zoreli v pravo smer.

Mistični aspekt UMIKA

Ko človek po modrosti ali pa trdi izkušnji spozna, da v tem svetu ni utehe, ker je materialen, in zato v njem vedno vse propada ter muči dušo, začne iskati rešitev. Počasi spozna, da je rešitev v tem, da se UMIKA od sveta h Gospodu. Postopoma spoznava veliko resnico Poti Domov. Gospod Jezus je jasno povedal, kdo je lahko Njegov osebni učenec: samo tisti, ki se popolnoma ODVEŽE od sebe, družine, sorodstva in prijateljev, ter se popolnoma PRIVEŽE Nanj. Tudi v kakšni drugi religiji, ki Ljubezen do Boga oznanja še 3000 let dlje od začetka Stare zaveze, govorijo enako. Učitelj je dejal:

Navezanost na dom in vse, kar sodi zraven, in navezanost na Gospoda, nikakor ne gresta skupaj. Prva navezanost je pot teme, druga pa svetlobe. Kjer je svetloba, ni teme, kjer je tema, pa ni svetlobe.

Seveda potem vsak tak Božji učitelj takoj doda, da lahko 'vešči Gospodov služabnik v Ljubezni' živi tudi z družino. Zato je pomembno vedeti, kako postati VEŠČ.

Samo na en način, in nobenega drugega:

ZAPUSTITI MORAŠ VSE, KI TE DOBRO POZNAJO,

in si najti v Bogu realiziranega duhovnega vodnika ter skupnost. Tam moraš z vsem svojim življenjem 'vaditi Pot' najmanj tri leta, da se utrdiš v disciplini pokorščine Besedi, samozatajevanja, življenja v skromnosti in čistosti.

ČISTOST pomeni samo eno stvar: prenehati s spolnim uživaštvom. K temu se zavežejo vsi resnični redovniki sveta, in velik del duhovnikov. Če beremo Katekizem Katoliške Cerkve, je tam potrjeno, da se izvirni greh množi ravno z razmnoževanjem. Množi pa se tudi s senzualnim vdajanjem čutnemu uživanju na razne druge načine, od katerih pa je spolnost kraljica. Sledijo ji vino, meso, čast in imetje.

Kdor se torej začne umikati v molitev, ni pa se odpovedal pohlepu, nečistosti in ni pokoren Nauku (vodniku), bo izvajal patološke umike v molitev, kjer mu bo šepetal hudič, in ne Gospod.

Kdor pa stopi v BOJ, s samim seboj, kar je bistvo duhovne askeze v Ljubezni do Kristusa, mu bo na pomoč prišel najprej kak svetnik, vodnik, potem pa še Gospod Jezus osebno. Šele od tu naprej je UMIK resničen. Kajti jasno se bo opazilo, da Gospod 'čisti pot' svojemu nadebudnežu, da mu spreminja okolico in njega samega, ter da se nenehno dogajajo čudeži okoli njega.

- Prvi čudež bo, da bodo takšno iskreno dušo začele zapuščati želje po lastnem čutnem uživanju. Od sveta jemlje samo še tisto, kar je skrajno nujno za preživetje telesa. Tudi spolnost začne izgubljati moč nad njim, kajti več ko je Ljubezni do Boga, manj ostaja 'ljubezni' do mesa.

- Drugi čudež bo, da bo zaradi tega potreboval veliko manj stvari, tisto, kar pa je najnujnejše, si bo lažje zagotovil. Sčasoma bo spoznal, če res služi Gospodu, da Gospod v vsem skrbi zanj(o), in da nima nič manj, četudi zapusti npr. nemoralno službo.

- Tretji čudež bo, da bodo takšno iskreno osebo, ki ves čas misli na Gospoda, začeli ZAPUŠČATI 'PRIJATELJI', pa tudi sama bo delala v tej smeri. Potem jo bodo zapustili še sorodniki. To store zato, ker njihov čutni um ne more razumeti Božjih Poti. Takrat tudi 'verni kristjani' črtijo svoje bližje, ki začno hoditi po resnični Poti Domov. To vidimo celo pri tistih, ki želijo postati duhovniki: lastni verni starši so jim lahko takrat v hudo spotiko. To se je zgodilo tudi sveti Favstini Najsvetejši. In mnogim slovenskim duhovnikom.

- Četrti čudež bo, da človek četudi bi hotel grešiti, ne bo mogel več kaj hudega storiti, kajti Gospod tako dušo vodi OSEBNO, in z njo deluje DRUGAČE kot s pol-vernimi in nevernimi. Medtem ko tem daje kar si želijo (a potem ni odgovoren za posledice), Svoji predani duši, ki Ga objema, tega ne daruje, ampak ji daje samo tisto, kar je NAJBOLJŠE za njen hiter razvoj in stik z Domom. Daruje ji spoznanje same sebe: tisti, ki resnično sreča Gospoda, ker se mu Gospod razodene, najprej pade na tla kot pokošen. In joka, da se skoraj zaduši: od Milosti. Takrat namreč pride do dvojnega spoznanja: kako zelo SVEEEEEET in MILOSTEEEN je Gospod, in kako zelo beeeedni smo mi. A ker smo z Njim, smo kljub bednosti srečni, Srečni do nebes in v njih.

Teh mističnih čudežev, ki se začno dogajati, ko Gospod pride OSEBNO VODIT iskalca, je še ogromno. Bistvo teh čudežev pa je popolnoma obratno od protestantskih razsvetljenj in tudi vseh drugih polovičarskih: Bog svojega izbranca ne vodi skozi Svoje OBILJE, kot to počne z začetniki, ampak v Svojo UBOGOST. Zaradi tega svetega dejstva Ga zapuščajo tudi naj-nadarjenejši kandidati. Kajti oni bi čudežev, obilja, ozdravljenj, denarja in množičnih družin ter velikih cerkva. A to ni pot svetnikov, to je pot popolnih začetnikov na Poti. Za njih je Jezus predlagal čudeže delati. Ostale pa uči spoznati sebe v Njem in z Njim nositi svoj križ. In takih je potem Nebeško Kraljestvo, vsi ostali nadebudni pa padejo v vice, čeprav mnogi med njimi trdijo, da vice ne obstajajo. Hudič je pri njih uspel svoje strupe razširiti, četudi so vse življenje govorili: ''Gospod, Gospod …''

Nevarni in zmotni umiki

Nevaren je torej vsak umik v samoto, ki mu PRED TEM ni sledil uk pri duhovnem vodniku, ki je dozorel v Bogu. Kar pomeni, da se z Gospodom pozna osebno, ne le po teologiji in statusu v Cerkvi. Teoretiki so namreč domala ničvredni vodniki za duše, ki se že bližajo h Gospodu. K temu se bomo vrnili ob obravnavi pete točke svetniških pravil. In o tem veliko pišeta sveta Favstina Kowalska in sveta Tereza iz Avile.

In zdaj: če se v samotno in tiho molitev umikamo BREZ predhodne šole v skupnosti in pri učitelju, bomo najverjetneje trpeli za mnogimi nevarnimi boleznimi umika.

- Najhujša nevarnost so umiki, kjer se oseba posveča nekim svojim 'videnjem' in prisluhom, namesto da se posveča Ljubiti Gospoda s kar najbolj LJUBEČIM petjem ali šepetanjem Njegovega svetega Imena. In imen svetnikov, ki so ji intimno blizu.

-  Druga nevarnost je rast napuha, da si zdaj pa nekaj posebnega, in da imaš pri Bogu posebno protekcijo. Pride do sindroma: 'to sem pa jaz!' Katastrofa.  

- Zaradi tega oseba postane samosvoja, zanaša se le na svoje navdihe, za katere smatra, da so po Svetem Duhu. Zaradi te bolezni imamo zdaj na Zemlji že 38.000 vrst protestantskih Cerkva, baje jih bo kmalu 40.000. In mnoge njihove doktrine so hudo skregane med seboj, zato začno resni ponovno študirati katoliški Nauk in se vrnejo v Cerkev, ki je Kristusova, ne pa neka osebna (npr. Lutrova). Ta samosvojost se dogaja izključno predojdipalnim (avtoriteto zavračajočim) dušam. Tudi ustanovitelj omenjene Cerkve je bil predojdipalec, kar nam jasno pove branje njegovega življenjepisa. In ker je dandanes svet brez očetovskih očetov, se tovrstne duše množijo in shajajo v tovrstnih Cerkvah. Iskreni med njimi pa se vračajo k popolnemu Nauku.

- Če torej nimamo duhovnega vodnika, čutimo pa potrebo, da se začnemo umikati od sveta, malo po malo, je nujno ob tem Gospoda nenehno prositi za dvoje: za Milost čistosti in za Milost duhovnega vodnika, ki je Bogu osebni služabnik in prijatelj. Poleg tega moramo NENEHNO sami sebe IZNIČEVATI: vse napuhe in ideje o svoji posebnosti in duhovnih dosežkih moramo brez milosti posekati v hipu, ko se porodijo. To je namreč boj s hudičem, ki začetnike nadleguje kot le more, če ni blagoslova nad njimi. Izničevati samega sebe pomeni le eno: sebe manjšati, Gospoda in svetnike pa večati. Pomeni tudi takoj zavreči vsak svoj dosežek ali zaslugo. To delamo vse dotlej, dokler nekega dne nenadoma in popolnoma nepričakovano ne pride Gospod ali Gospa sveta osebno, ter se nam osebno razodene: v dušo in srce, in morda celo iz oči v oči. Šele od takrat naprej smo nekaj, do takrat pa smo v samo-prevari. In kaj smo od Spoznanja naprej? Spoznamo, da je Gospod vreden vse naše Ljubezni in življenja, in da smo mi Njegovi večni služabniki v Ljubezni. Ko pridemo do tega temeljnega Spoznanja, je naša duša POPOLNOMA OČIŠČENA, in začnemo lahko novo Življenje. Postanemo Gospodovi osebni večni spremljevalci.

Vsega tega pa si ne smemo le domišljati. Kajti če je vse to res, nam Gospod nakloni ali pa nam okrepi posebne karizme, v katerih smo najmočnejši, da tudi angeli v nebesih tega ne zmorejo. O tem piše tudi sveta sestra Favstinka. Če smo resnično Odrešeni skozi Spoznanje Gospoda osebno, mora to dejstvo potrditi tudi naše življenje. To se potrjuje na mnoge načine, ki pa so vsi prepoznani kot Gospodove Milosti in Moči. Če smo res Spoznali Gospoda in sebe v Njem, postanemo takšni ali drugačni glasniki Gospoda, ki je Kristus. Pri tem smo zelo močni in inovativni. Nihče, ki je resnično srečal Gospoda, ne ostane takšen, kot je bil prej. Kajti odvezal se je od sveta in se privezal na Gospoda. O tem pa morajo pričati tudi njegova dela za Gospoda, in čistost našega življenja. Ta dela nikoli niso majhna in le osebna. To so merila, da se lahko ocenimo, ali smo resnični. Kajti kdor je resničen, če hoče ali ne postane 'učitelj sveta', pa četudi živi sredi puščave, v majhni votlini in tam nenehno prepeva in v tišini šepeta LJUBEČE Gospodovo sveto Ime - kar je najlažji in najmočnejši način Služenja in druženja z Gospodom. Ki ga zmore vsakdo.

Grešni umiki

Ti umiki so najbolj podli, najbolj gnusni:

- Ko se nekdo umika v samoto le zato, da se izogne odgovornostim in delu.

- Samo pretvarja se, da je v duhovni zbranosti, pri tem pa se pusti služiti drugim, ki morajo trdo delati.

- Med umikom svojih misli nima pri Gospodu in svetnikih, ampak sanjari bedarije in podleže hudičevemu šepetu. Če navzven kaže svojo svetost, v srcu pa je umazan, postane 'sveti hudič'. To se zgodi, ker ni poslušen duhovnemu vodniku in Besedi, ker je samovšečen, ker je len in ker je umazan v srcu. Ne kliče h Gospodu za Milost čistosti, ampak pogleduje naokoli za človeškimi osebki in njih telesi ter denarjem; ne moli, da bi mu Gospod naklonil odločnega duhovnega vodnika, učitelja. Če ga ima, PA GA NE POSLUŠA.

- Gospodovo sveto Ime poje zaradi raznih materialnih koristi: za denar, za zdravje, za posvetne 'čudeže', za lastno slavo med ljudmi.
- V umiku lebdi v neki sladkobni 'ljubezni in miru', ki je svet lažnih nebes …

Še veliiiiko je drugih pasti, ki jih v tem prispevku mrzlega jutra nisem omenil. Bom pa ponovno podal osnovna vodila uspešnega UMIKA:

1. Čistost, pokorščina in uboštvo.

2. Ničenje sebe, večanje Boga.

3. Svetniški duhovni vodnik, ki ga POSLUŠAMO in ubogamo in imamo zelo radi, četudi je strog.

4. Nenehna želja izpopolnjevati svojo Ljubezen do Gospoda, ki je Kristus.

Kaj pa če tega vsega še ne zmoremo?

Resnično, resnično povem vam: potem pa se umikajte kadar le morete le za nekaj minut, in ne več. Kdor še ni TRDEN v svoji samoti in tihoti, ker nima moči in znanja in bojevitosti za to, naj se ne umika v samoto! Kajti v samoti se dogajajo najhujši napadi hudiča na dušo, kar je poskušal tudi z Jezusom Gospodom v puščavi. Samota pogosto ne pomeni le neka sladkost v Miru, ampak nas zna nenadoma zaskočiti sam peklenšček, in takrat pride do STRAHOTNEGA boja, ki je povsem fizično realen. Če pa smo sanjalci, se hudič nima kaj boriti: samo zaziblje nas v iluzije in nam vodi um - skozi strupeno slaščičarno - naravnost v pekel. In mi tega SPLOH NE VEMO. Ker smo neposlušni Nauku umika in smo bebasti. Takim pač ni pomoči. Takim tudi Jezus ni mogel pomagati, ko je bil človek.

Zaradi tega naj se duša začetnica, ki pa je ISKRENA ISKALKA, NE UMIKA V SAMOTO! Zanjo je le ena pot: bodi v Cerkvi kadar le moreš. Vsakodnevna sveta maša. Spoved pri svetniškem duhovniku. Ogromno skupne molitve in duhovnih pogovorov. Veliko branja o svetnikih in Božjih Knjig (sem spadajo tudi naši blogi). Prva faza je namreč razviti disciplino v neki Božji skupnosti. Zato pa so samostani: so umik, a za 'mlade duše', da tam so v skupnosti.

Je pa treba tudi v verski skupnosti biti skrajno zadržan in pazljiv v teh stvareh:

Nobenih intimnih prijateljstev, nobenega domačijstva, nobenih spogledovanj, tudi preveč prisrčnih simpatij ne. Samo prijateljstvo v služenju Gospodu. Kajti prišel si iskat Gospoda in najdeš Ga le v svetnikih, svetniških vodnikih in v svojem očiščenem srcu. V ljudeh, kot si sam, pa NE. Ne zijaj v ljudi in ne ocenjuj jih, ampak zijaj v Gospoda na razpelu in Ga Ljubi tako, da LJUBEČE šepetaš Njegovo sveto Ime. Zijaj v svetega človeka, če naletiš nanj in si želi njegove naklonjenosti. Kajti z njo pride blagoslov Moči za hojo po Poti, brez padcev na hudičeve 'finte'. Če delaš tako, boš hitro zoreča duša.

V duhovni skupnosti torej NE SMEMO iskati čutnih užitkov zase. Ampak ji dajati svoje delo, svojo denarno pomoč, znanje … Izogibati se moramo društveni atmosferi v občestvu, popivanju alkohola in radostenju eden drugega. Takrat se umaknite domov in berite svete Knjige, sicer se boste zapletli v bolne cerkvene odnose in postali asura - prepirljivi cerkveni demon. Teh je že itak preveč. Gradnja zidov in občestva ne sme biti na prvem mestu, ampak mora biti to molitev in LJUBEČE čaščenje Gospoda. Le tako se lahko postopoma pripravimo na svete UMIKE v samoto, kakor to delajo sveti in je delal Gospod, ko je bil človek na Zemlji.

Kdor teh revnih nasvetov ne bo upošteval, ne bo gledal Gospoda in ne bo Odrešen v Miru in sladkosti Služenja z Ljubeznijo. In kdor bo te nasvete upošteval, bo prej kot slej imel Mir in Gospod mu bo Prijatelj. Teh stvari se ni izmislil tale jonek, ampak so del svetnikov, ki so Gospoda poslušali in sledili.

In če vam kdo poreče, da so te zapisane stvari lažne ali zmotne, vedite, da je taka oseba nehote hudičev sluga, pa četudi nosi zlat križ na prsih.

To je Živi Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Rešenik!

14. Razlaga prvega pravila svetnikov:

"… se umakni …"

3 od 4: brezmejna potreba Božjih duš po umiku od sveta h Gospodu

in neznanje cerkvenih voditeljev glede tega

2.12.2017, sob.

Samo en vzrok je, da o UMIKU ne bom pisal do konca PRIHODNJEGA leta: da se tisti med vami, ki berete, a šele začenjate zoreti, ne zdolgočasite.

Tretji delež na to temo bo zelo poveden, precej v srce butajoč. Kajti dva velika svetnika nam bosta odkrila nekaj svoje najskritejše intime: brezmejni gon po UMIKU h Gospodu, kadar je to le možno, v vsakdanjih okoliščinah.

Sveti Janez Marija Vianej

V knjižici njegovega življenjepisa, tehnično sicer zelo površni, a vsebinsko dušo skrajno razveseljujoči, z naslovom: ARŠKI ŽUPNIK (Ognjišče, Koper, 2009), lahko beremo oz. razberemo (smiselno ponekod priredil in komentiral jona):

- Kanonik je pripovedoval, kaj mu je povedal svetniški župnik: ''O, kako si želim, da bi se mogel izgubiti in se najti edino v Bogu!''

- Vianej je neprestano dvigal svojega duha k Bogu. Bil je zatopljen v Boga. To je svetniška navada, katero si je PRIDOBIL.

- Vse življenje si je želel SAMOTE, da bi se mogel popolnoma posvetiti molitvi in premišljevanju Božjih reči.

- Ko mu množica romarjev ni več dopuščala, da bi se potapljal v svoje dolge molitve, je zjutraj izbral predmet za premišljevanje in potem nanj navezal delo vsega dneva.

- Vianeja je mučila silna želja po SAMOTI. 41 let je ostal Vianej v arški župniji, a ves čas proti svoji volji. Dejal je: ''Od enajstega leta dalje prosim ljubega Boga, da bi smel živeti v SAMOTI, a moja prošnja ni bila nikdar uresničena.''

- Nenehno je hrepenel po skritem kotičku, kjer bi pred Bogom objokoval svojo bedo.

- Najhujša možna usoda zanj je bila misel, da bi umrl kot župnik. Govoril je, da še noben svetnik ni umrl kot župnik. Na vsak način je čutil, da potrebuje SAMOTO in UMIK, da se pripravi na smrt in na Gospoda. A mu škofje niso dovolili. Škofje so se menjavali, sami odhajali v zaslužene penzije, Vianeju pa kljub nenehnemu prosjačenju niso dovolili, da bi se umaknil in do konca dozorel za Boga. To so počeli zaradi množic romarjev, od katerih ima Cerkev velike koristi.

- Njegovo globoko potrebo po času za UMIK, so začeli interpretirati kot 'skušnjave hudega duha'. Zaradi tega duhovnega neznanja vodilnega klera, narod še danes Vianeja pozna kot tistega svetnika spovednice, ki ga je hudič skušal, da se umakne v samoto. A prav ta diagnoza je hudičeva. Ker ni resnična.

- Zaradi tega je imel sveti Vianej ponavljajoče se hude notranje boje, večkrat je želel uiti, in v polsnu ponoči je sanjal, da hodi ''od trapistov do kartuzijanov, iščoč skritega kotička, kjer bi objokoval svoje revno življenje in se pokoril za svoje grehe.''

- Ker so mu to na vse možne lepe in grde način preprečili, je svojo smrt, ko je oslabel, pričakoval z nekaj strahu. Ni bil prepričan, ali je res pripravljen za Gospoda. Če pa bi mu dovolili pravočasen umik, bi smrt čakal v popolnem miru. Bog ve, v kakšnem stanju so jo pričakali tisti, ki so se igrali te igrice z njim, on pa jim je v pokorščini dopuščal?

- Ko so mu ploskali, je zdihoval: ''Zakaj, o Gospod, si me napravil za igračo vsemu svetu? Vsi Tvoji služabniki lahko živijo v miru pred ljudmi, samo jaz ne smem.''

Malovredni teološki komentatorji paberkujejo, da so bile to preizkušnje iz nebes, da bi se Vianej s trpljenjem prečistil, a tale jona vam pove, kar je resnično:

Nerazsvetljeni škof, ki naj bi bil poln Svetega Duha in teološko nezmotljiv, mu je preprosto ukazal ostati v spovednici in sprejemati tisoče ljudi, ker je Cerkev od tega kovala dober dobiček. To je vse. In ti škofi, ki mu niso dali oddiha, so še danes v vicah, ter zdihujejo po vsaj najmanjšem mirnem kotičku v nebesih, a ga zanje ni, ker so svetnika zafrkavali, danes pa nihče ne moli zanje, ker nikomur ni mar zanje. Komu mar za tiste škofe? Kajti bili so v tako strahotnem teološkem neznanju, da so spregledali, da se je Jezus Gospod redno umikal v puste in zapuščene kraje, da je tam molil. To pomeni samo eno: uiti od ljudi. Če pa so to vedeli, in spregledali, so bili slabi ljudje. Zato se tudi vi bojte kogarkoli, ki vam onemogoča vsaj kratkih rednih umikov v samoto. Ponavadi so to tisti, ki so nam najbližji in imajo od nas koristi. Za lastne duše pa se ne menijo.

En tak primer nerazsvetljenega škofa, ki pa je k sreči zdaj končno spreobrnjen:

KLIKNI.

Toliko na kratko o svetem Vienaju, mučeniku po škofih. Zdaj pa pojdimo k naši Najsvetejši sestri Favstinki. Tudi njo ni v Cerkvi skoraj nihče razumel, in ona je hitro odšla Domov. Tudi ona je imela neizmerno potrebo po umiku od sveta. Ker ji to sprva ni bilo dano, je zelo trpela. Umika ji niti starši niso dovolili, ker je imela družina nekaj malih koristi od njenega dela. Ko pa je od doma ušla, ter končno prišla v samostan, je bil tam tak POSVETNI cirkus, da je hotela oditi, a jo je Jezus Gospod zadržal, in ji obljubil, da ne bo trajalo dolgo. In res, skupaj Sta storila, da je umrla, stara 33 let.

Sveta Favstina Kowalska

D. 175 Ko sem prišla iz spovednice, je neizrekljiva radost napolnila mojo dušo, tako da sem se UMAKNILA v samoten kotiček na vrtu, da bi se skrila pred sestrami in se z vsem srcem predala Bogu. Njegova navzočnost me je vso prevzela in v trenutku se je vsa moja ničnost potopila v Boga. V tem trenutku sem občutila oziroma razločila tri Božje Osebe, prebivajoče v meni. Mir moje duše je bil tako velik, da sem se sama sebi čudila, kako sem se mogla tako vznemirjati!

Komentar: to olajšanje je začutila potem, ko je končno naletela na enega duhovno dozorelega spovednika, ki jo je razumel in podprl. Pred tem pa je, enako kot sveta Terezija Avilska, neizmerno trpela od spovednikov brez vsakršnega duhovnega uvida. Zakrament spovedi torej ne deluje le 'po delu', mehansko, kot naj bi veljalo tudi za vse ostale zakramente. Brez Ljubezni namreč ni duhovnega uvida in mehanska dela niso enaka svetniškim.

D. 401 Dnevi doma, sredi velike družbe, so hitro minevali, ker me je vsakdo želel videti in z menoj spregovoriti nekaj besed. Pogosto sem naštela do 25 oseb. Zanimalo jih je moje pripovedovanje o življenju svetnikov. Zdelo se mi je, da je naša hiša res Božja hiša, ker smo vsak večer tu govorili le o Bogu. Ko sem zvečer, vsa utrujena od govorjenja, polna hrepenenja po SAMOTI in tihoti, UŠLA na vrt, da bi se mogla sama pogovarjati z Bogom, mi to ni uspelo, ker so takoj prišli moji bratje in sestre in me odpeljali s seboj v hišo.

D. 432 … Po takšni notranji molitvi čutim trdnost in moč za izpolnitev najtežavnejših kreposti, čutim odpor do vseh stvari, ki jih svet ceni, z vso dušo hrepenim po SAMOTI in tihoti.

D. 797 Gospod Jezus: ''… Vedi, da Moje oko z veliko pozornostjo spremlja vsak vzgib tvojega srca. Jemljem te v SAMOTO, da bi Sam oblikoval tvoje srce po Svojih prihodnjih namenih. ''

D. 801 Še danes sem šla h Gospodu na kratek obisk, preden sem legla. Moj duh je potonil v Gospoda kakor v moj edini zaklad, in moje srce si je za nekaj trenutkov odpočilo pri Srcu mojega Ženina. Prejela sem spoznanje, kako ravnati s svojim okoljem, in vrnila sem se v svojo SAMOTO. Zdravnik me je vzel v svoje varstvo. Okoli sebe vidim dobrohotna srca.

D. 808 Danes se nisem mogla udeležiti celotne svete maše. Bila sem le pri pomembnejših delih, a takoj po svetem obhajilu sem se vrnila v svojo SAMOTO. Nenadoma me je objela Božja navzočnost in v tem trenutku sem za hipec začutila Gospodovo trpljenje. Tedaj sem globlje spoznala delo Usmiljenja.

D. 811 Ko sem stopila v svojo SAMOTO, sem zaslišala besede: Vsako osebo, ki bo molila ta rožni venec, bom ob smrtni uri branil kakor Svojo čast. Ko bodo drugi molili ta rožni venec ob umirajočem, bo duša prejela obljubljeno odpuščanje. Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri Božja jeza in dušo objame brezmejno Usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja Mojega Sina zganejo globine Mojega Usmiljenja.

Komentar: kot vidimo, je sestro Favstino nagovoril sam Bog Oče, četudi je to mnogim teologom skrajno sporno in celo heretično. A ni le ona poslušala Njegovega glasu in gledala Njegovo podobo. Takih ni malo. 

D. 826 Zdaj vidim, kako zelo bolniki potrebujejo molitev. Končno je bila kapela odprta. S težavo sem molila, ker sem se počutila zelo izčrpano, a takoj po svetem obhajilu sem se vrnila v svojo SAMOTO. Tedaj sem zagledala Gospoda, ki mi je rekel: …

D. 838 O neskončna večnost, ti boš osvetlila napore herojskih duš, ker te napore svet plačuje z nehvaležnostjo in sovraštvom. Take duše nimajo prijateljev - so osamljene. V tej SAMOTI se krepijo. Svojo moč črpajo le iz Boga, čeprav v ponižnosti, toda pogumno se upirajo vsem viharjem, ki udarjajo vanje. Neomajne so kakor hrasti, ki se dvigajo do neba. Skrivnost je v tem, da pri Bogu črpajo moč in imajo vse, kar potrebujejo zase in za druge. Nosijo svoje breme, toda znajo in zmorejo nase jemati tudi bremena drugih. To so svetlobni stebri na Božjih poteh. Sami živijo v svetlobi in razsvetljujejo druge. Sami živijo v višavah in znajo druge, manjše, napotiti in jim pomagati do teh višav.

D. 1062 Opravila sem uro češčenja kot zahvalo za podarjene mi Milosti in vso bolezen; tudi bolezen je velika Milost. Štiri mesece sem bila bolna, a se ne spominjam, da bi zgubila eno minuto. Vse za Boga in duše, povsod mu želim biti zvesta.

Med češčenjem sem spoznala vso skrb in dobroto, s katero me je Jezus obdajal in branil pred vsakršnim zlom. Posebej se Ti zahvaljujem, Jezus, ker Si me obiskoval v moji SAMOTI, in zahvaljujem se Ti, da Si navdihnil moje predstojnike, da so me poslali na zdravljenje. Podeli jim, Jezus, vsemogočnost Svojega blagoslova in poplačaj vse izgube zame.

D. 1200 Ko so me sestre ob prihodu pozdravile in me obdale s svojo prisrčnostjo, se je moje trpljenje POVEČALO. Hotela bi se skriti in se za trenutek v SAMOTI odpočiti, ostati sama … … Od ustvarjenih bitij ničesar ne zahtevam, z njimi se samo toliko družim, kolikor je nujno potrebno. Nikomur se ne bom zaupala - kvečjemu takrat, ko bo to potrebno za Božjo slavo. Moje druženje je z angeli.

D. 1330  O kako dobro je opravljati duhovne vaje pri najslajšem Srcu Mojega Boga. Sem v SAMOTI s svojim Ženinom in nihče me ne ovira v prisrčnem pogovoru z Njim.

D. 1699 

Samota - moji najljubši trenutki,

samota - toda vedno s Teboj, Jezus in Gospod.

Ob Tvojem Srcu mi prijetno mine čas,

saj ob njem moja duša najde počitek.

Ko je srce napolnjeno s Teboj in polno Ljubezni,

a duša plameni s čistim žarom,

takrat kljub največji zapuščenosti ne čuti samote,

ker počiva v Tvojem naročju.

O, samota - trenutki največjega druženja;

čeprav zapuščena od vseh ustvarjenih bitij,

se potapljam v morje Tvojega Božanstva

in Ti prijazno prisluhneš moji zaupni izpovedi.

Tare me preskakovanje moje duše od jokanja do klicanja: juheeej!!, ko berem te njene vrstice.

V enem od nedavnih Credov v Družini, je gospod Rebula citiral svetega patra Pija, če se prav spomnim: ''Čim prej, tem bolje!'' Kar pomeni: čim prej si zrel za Gospoda, tem bolje je, da odideš Domov, sicer te lahko čarovnica sveta spet ujame v svoje kremplje. Zaradi tega se svetniki niso obirali oditi Domov ob prvi priložnosti, ter ob vsakem UMIKU vsakega dne.

Kdor vse tole študira, da se mu oči solzijo, bo zmagal, le vztraja naj do konca.

Naslednjič pa o mističnih, nevarnih, zmotnih in grešnih straneh UMIKA.