- Nadaljevanje uvodnih dveh blogov JONA GRE V NINIVE ter ČIVKI O HOJI S KRISTUSOM. Brez študija teh dveh bodo tukaj obravnavane teme težje sprejemljive novemu obiskovalcu.

- Lotevali se bomo stvari, ki jih iskalec/vernik ne opazi, ali pa razume po svoje, ne po Božje.

- Iskrene duše vabljene h komentiranju in s tem oblikovanju bloga.

- Naslovna slika zgoraj: spovednica, v kateri se je spovedovala tudi sveta Favstina Kowalska (KLIKNI). Foto: naš hieronim.

ponedeljek, 23. april 2018


62. Česa papež Frančišek ni povedal Emanuelu?

23.4.2018, pon.

Še je noč, a ptice že pojejo, in očitno se že umika. Kar bom danes napisal bo mnoge med vami pretreslo po Božje in bolje boste razumeli, kaj je bhakti, Bog-ti, ključ, ki odpira vsa nebeška Vrata. No, najprej si počasi, mirno in vsaj dvakrat poglejte tale posnetek:


Rad bi pokomentiral ta dogodek, Gospodova Ljubezen kar kriči v srcu, in glejte: danes bo mali Emanuel rešil nekatere izmed vas. Takole gre:

Papež Frančišek je dobro povedal fantiču, sámo bistvo: pogum. Bistvo hoje za Kristusom je prav pogum. Tako je povedal Emanuelu, a lahko bi dodal še mnogo, mnogo več. Pa pojdimo čisto na začetek:

Opazujte obraze klerikov ob papežu: smehljajčkajo se otročku. Običajno, če ni kamer, pa imajo ob takih prilikah 'zenovsko' brezizrazno 'fasado'. Zakaj je to tako? Ker ne razumejo smrti, in zato ne razumejo Ljubezni, zato ne morejo razumeti bhaktija, in zato niso Odrešeni. Imajo samo vero v Jezusa Gospoda Boga, a po sami veri zelo težko prideš v nebesa, samo pekla si rešen. Kdor pa LJUBI, ta je Odrešen za večno. In te smehljajoče se figure v sebi nimajo Življenja. A veste, kdo pa Življenje ima v sebi? Ima ga Emanuel, in IMA GA TISTI MED VAMI, KI JE OB GLEDANJU POSNETKA IHTAVO ZAJOKAL. Tisti med vami imate v sebi seme bhaktija, in za vas bom danes tole spisal.

Kaj bi papež moral malemu še povedati

Poglejmo si malega Emanuela. Sploh ne veste, kdo je ta otrok, a boste zvedeli. No, papež bi mu moral povedati še tole:

- Da ni bil pogumen samo njegov oče, ampak da je pogumen tudi on, Emanuel, ki je prišel pred najvišji cerkveni zbor in v skrbi vprašal za očeta. In ker je bilo v tem vprašanju tooooliko ljubezni in skrbi do očeta, je bila v njem LJUBEZEN. Ljubezen v povezavi z Bogom pa je tista, ki Odrešuje duše. Ne odraslost, kleričnost, načitanost, teološkost, ampak Ljubezen, duhovna Ljubezen duše rešuje v nebesa. In dobri papež bi moral to zaznati in reči:

- ''Dragi Emanuel, tvoja Ljubezen do očeta me (nas) je zelo ganila. Prisilila nas je, da bomo molili zanj. Prav rad bom maševal zanj, ker ga imaš tako rad. In če že ni v nebesih zaradi tvoje Ljubezni, bo zagotovo kmalu, kajti molil bom zanj ves teden.'' Ker pa papež ne zaupa v svojo Ljubezen, ker ni prvovrstni (svetniški) bhakta, ampak je dober človek, tega ni upal obljubiti. Samo pogum očeta je izpostavil, in da je to Bogu všeč, ni pa vedel povedati, kako zelo Ljubezen Odrešuje. Ljubezen je kot voda v puščavi - dela takojšnje čudeže.

Lahko bi Emanuelu tudi rekel, da lahko celo on, mali fantič, rešuje duše iz vic, če moli zanje s čistim srcem ter zaupanjem in Ljubeznijo do Gospoda. Kajti resnično, resnično povem vam:

niti sto maš stotih duhovnikov ne more storiti, kar lahko stori 10-minutna molitev tistega, ki se z Gospodom Ljubita. To je Kristusov Evangelij.

In to se vidi z duhovnimi očmi. A tokratni papež je Božja inkarnacija za ateiste, zato o osebnem odnosu z Bogom in o Ljubezni do Boga, ki je Prva zapoved vseh zapovedi, nikoli ne pove in napiše nič. Ker ne sme in ne zmore, njegovo delo je propagiranje Druge zapovedi o Ljubezni do ljudi, kar pa je le ena beda, če pred tem ne Ljubiš Boga. Kako boš imel rad sebe, in potem ljudi kot sebe, kakšna bedna Ljubezen pa je to, če pred tem ne Ljubiš Gospoda, in s tem spoznaš, kako zelo On Ljubi tebe? To spoznaš, ko stopi predte, ko se Ga trudiš Ljubiti. Življenje se začne šele takrat.

Pojdimo za hip v neko drugo religijo

Obstaja religija, ki je Prvo Božjo zapoved o Ljubezni do Gospoda z vsem kar si, izdelala, živela in pojasnila do skrajnih potankosti. A zaradi bolne indoktrinacije kristjanov, imamo zdaj to religijo za panteistično, kar je popoln absurd, žalitev in zloraba. A o tem ne bomo danes. Če želite spoznati dečka Emanuela, dobro predihajte naslednjo ganljivo bhakti zgodbo. Prekopiral jo bom iz nekega našega starejšega teksta:

Sveti Prabhupada je pojasnil starodavno vedsko zgodbo o brahmanovem (duhovnikovem) sinu Ajamili, ki se je zaljubil in poročil z »razvratno služkinjo«, lahkoživko, ter zaradi tega izgubil vse brahmanske lastnosti. Z njo je imel deset otrok, in da je lahko preživljal tako številčno družino, je kradel, goljufal, kockal in ugrabljal ljudi. Najmlajšega otroka je imel zelo kasno, in ker so drugi otroci že odšli od doma, ga je imel najrajši. Vendar je prišel tudi čas njegove smrti, in ker je živel zelo grešno, so prišla grozna bitja pekla, da izvlečejo njegovo dušo iz telesa in jo odvedejo v pekel, na opravljanje prisilne pokore. Ko je Ajamila ta bitja zagledal, se je zelo prestrašil – kot mnogi ljudje tik pred smrtjo, ki znajo celo krikniti od groze. Zaradi tega se mnogi grešniki tako zelo bojijo smrti in nočejo nikoli umreti. Iz obupa je glasno

POKLICAL IME SVOJEGA LJUBLJENEGA SINČKA, KI PA MU JE BILO IME NARAJANA, KAR JE ENO OD IMEN SVETEGA BOGA.

Podobno kot imajo v krščanskem svetu nekateri ljudje ime Jezus ali Marija. Ker je na ne-žaljiv način poklical Gospodovo Ime, četudi je klical le svojega otroka, so TAKOJ prišli Gospodovi sveti angeli, da ga rešijo vrvi izvrševalcev kazni. Med duhovi in angeli se je odvil besedni »dharma dvoboj« (podobne opisuje tudi sveta Brigita Švedska, so-zavetnica Evrope). Ajamila je vse to poslušal in spoznal pomen štirih načel religije (pokora, čistost, usmiljenje in resnicoljubnost), ter doumel razdiralnost služenja svojim čutnim užitkom (aroganca, sla po spolnosti, opijanje in lažnivost), ko je celo »zapustil svojo lepo, krepostno ženo, da bi lahko užival v spolnosti s prostaško, pijači vdano žensko«. Niti ni poskrbel za svoja ostarela starša, ko je bil čas za to. Spoznal je, da je lahko »po naključju« poklical sveto Ime le zato, ker je nekoč že služil Gospodu, kot brahmanov sin. Po tem rešenju in spoznanju je ZAPUSTIL VSE, in, star okoli devetdeset let, odšel v Gospodov tempelj ter se posvetil ljubečemu služenju Gospodu – bhaktiju. Na ta način je svoj um in srce prečistil do konca, in lahko je spet videl Gospodove angele (Mt 5,8), ki jih, odkar so ga rešili, ni več videl. Potem je zapustil svoje telo in s pomočjo Gospodovih svetih odšel k Bogu.

Zaradi tega vsi Gospodovi nenehno LJUBEČE ponavljajo Njegovo sveto Ime – da so v trenutkih smrti pripravljeni za Srečanje z Njim. To je najvišje Znanje Neba in Zemlje. Nobeno znanje ni višje od tega, kajti naša edina naloga je, da se vrnemo k Bogu. Četudi je neka oseba skrajni grešnik, bo, če v dobi odhajanja iz tega sveta misli na Gospoda, na Njegovo sveto Ime, rešen pekla. S tem pa dobi možnost, da se prečisti in je sprejet Domov. Četudi sveto Ime Gospodovo izgovarja nemarno ali celo žaljivo, bo rešen vsaj pekla. Za nebesa pa se bo moral naučiti tudi duhovne Ljubezni, kot se jo je na koncu naučil Ajamila. Za trmoglave duše pa kralj kaznovalnih peklenskih svetov, Gospodov služabnik, govori: »Dragi moji sluge, k meni pripeljite samo grešnike, ki svojih jezikov ne uporabljajo za petje svetega Imena in opevanje Gospodovih odlik; tiste, katerih srca se niso niti enkrat spomnila Gospodovih stopal in katerih glave se nikoli niso priklonile pred Gospodom. Pripeljite mi tiste, ki ne opravljajo svojih dolžnosti do Boga, kar je človekova edina naloga. Prosim vas, pripeljite mi vse take podleže in ničvredneže!«

Kaj smo spoznali in se naučili iz vsega tega danes? Vam je prišlo na misel? Ali veste, kaj pomeni sveto Gospodovo Ime:

Emanuel?

Vas je zvil Božji jok? Ali pa ste še vedno hudičevo obvladani? Emanuel pomeni:

BOG JE Z NAMI.

KLIKNI. Aleluja! Aleluja! Zakaj kleriki niso reagirali razen s smehljajčkanjem, ko je Bog prišel prednje, kot mali deček, in preizkusil njihovo Ljubezen? Prišel jih je učiti, kako se Ljubi Očeta. Pokazal jim je, kako srčno in z Ljubeznijo Jezus (= Emanuel) ljubi Očeta, in kako Oče Ljubi Sina, ki ga Mazili (ga da krstiti).

Ja, Emanuel je z nami, če Ljubimo kot tale dečko. Se spomnite filma Marcelino kruh in vino? Mali ni vedel, Kdo je ta kip na podstrešju, a Mu je nosil kruh in vino, ukradena iz meniške kuhinje, in Jezus Gospod-kip je oživel za tega dečka:




Kot je kip tudi Gospod, je tudi Njegovo Ime Gospod. In kot je imel Ajamila sina z Božjim Imenom, ga ima tudi oče dečka Emanuela. Zato bi mu papež lahko povedal tudi to:

Mali, tvoje je ime je Emanuel. To je najlepše Božje Ime. In ker te je oče z ljubeznijo klical s tem imenom, ne skrbi, Rešen je. Rešen je tudi zato, ker je ZAUPAL v Jezusa, sicer vas, otrok, ne bi dal krstiti. Predvsem pa je Rešen zaradi tvoje velike Ljubezni, zaradi katere si prišel tukaj predme.

Če bi papež govoril tako, bi govoril Resnico.

Bo kdo ta tekst prevedel Emanuelu?

Tisti bo imel velik delež od te svete pogače. Kajti to ni le Gospodov kruh, ampak je Pogača. Emanuelov oče je že trdno v nebesih tudi zato, ker je dečkova Ljubezen ganila mnoge Gospodove bhakte po svetu, in Gospoda so prosili zanj. Kleriki pa:

Emanuel jih je obiskal, a videli so le dečka.

Vse je težko in zapleteno, po Ljubezni pa je vse lahko in hitro!

V prejšnjem tekstu smo napisali, da kdor ne pozna moči smrti, kogar ni zares zadela, tisti ne more poznati Ljubezni, zato ne more biti Odrešen. Napisali smo, da nam je Jezus Pot Domov speljal skozi grob, in prvi kristjani so nekaj stoletij v resnici in z veseljem uporabljali to Pot. Potem pa se je vse razvodenelo, steoretiziralo, teologiziralo, in zdaj imamo okorelo Cerkev, ki ne ve, kako bi preživela. OŽIVI, OŽIVI VENDAR, SAJ JE EMANUEL S TEBOJ!  Umri, in se jutri rodi v svetost! Smehljajoče izmuzljive figurice, namazane z maščobo, pa so problem. Tudi ko Emanuel stopi prednje, se ne ganejo. Poglejte, kako hodi Jezus med nas. Sveta Favstina Najsvetejša, Dnevnik 1312. Mislim, da je bil čas začetka vojne, čas velikega pomanjkanja:

Danes je v podobi revnega mladeniča prišel k vhodnim vratom sam Jezus. Shujšan mladenič v strašno raztrgani obleki, bos, brez pokrivala, premražen, ker je bil dan hladen in deževen. Prosil je, da bi kaj toplega pojedel. Vendar [ko] sem šla v kuhinjo, nisem tam za reveže nič našla; po krajšem iskanju sem našla malo juhe. Pogrela sem jo, nadrobila nekoliko kruha in jo dala ubožcu, da jo je pojedel. V trenutku, ko sem vzela lonček nazaj, se mi je dal prepoznati kot Gospod nebes in Zemlje. Ko sem Ga zagledala takšnega, kot je, mi je izginil izpred oči. Ko sem se vrnila v stanovanje in premišljevala [o tem], kaj se je zgodilo pri vhodnih vratih, sem v svoji duši zaslišala besede: ''Moja hči, do Mojih ušes so mi prišli blagoslovi ubogih, ki se z blagoslavljanjem oddaljujejo od vhodnih vrat, in všeč mi je bilo tvoje usmiljenje v mejah pokorščine; zato Sem stopil s prestola, da bi okusil sad tvojega usmiljenja.'' O moj Jezus, zdaj mi je jasno in sem razumela vse, kar se je pravkar zgodilo. Vendar sem čutila, kdo je revež, ki odraža toliko skromnost. Od tega trenutka dalje se je v mojem srcu vnela še čistejša ljubezen do revežev in potrebnih.

Emanuel je stopil dol do papeške ekipe, da bi okusil sad njihovega usmiljenja. In dobil je nekaj sočutja.

A Božja pota so drugačna, in duša je Doma. 
Res je Doma, popolnoma je Doma. Veseli se!
Aleluja!






13 komentarjev:

  1. Jona, hvala ti za poglobljene odgovore, ob vsakem branju se zazna pomoč in smerokazi prave Poti. Tudi včeraj sem se odpravila na pokopališče, sem pa potem mlela napisano, da če se ne razume ljubezni ali celo Ljubezni, je lahko tudi to utvara.

    Kar v srcu nosimo, se nam dogaja navzven in se mi zdi, da včasih se zgodijo stvari, da še globlje počistimo smeti. Niti grama nesnage ne sme ostati v njem. Brez soočenj s tem in bolečih spoznanj ob tem pa težko nadaljujemo, nemogoče je.

    Deluje tole v notranjosti, kar si napisal trpko-sladka Ljubezen in kdor je enkrat to okusil, tega več ne bo izpustil, to me podžge, da dobiš moč za boj s samim seboj, za opravljanje džihada srca.
    ____________________

    Ker pišem komentarje zjutraj, vidim nov šepet in grem gledat, do solz je ganil Emanuel, poglejte si filmček. On ljubi, ne razmišlja, kot sveta Magdalena, ljubila je in hitela!

    O ljuba sveta Favstina in kar si jona napisal, zadelo je kot strela, ravno včeraj sem v Dnevniku brala točno ta zapis. Božja Pota so nedoumljiva, se srca vez v njih skriva. Jok se zliva iz srca. Hvala Tebi Usmiljeni.

    Hvaljen Jezus in Njegovi, v priklonu pred Vami, lidija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Me veseli, da te Božja Ljubezen kdaj zadane, saj takrat duša pride do preddverja Vrat in je blizu svetim.

    Se pa seveda globoko opravičujem kakšnemu od škofov in duhovnikov, ki so 'špičasti' na zgornji tekst, a čas jim bo počasi odkril Skrivnosti, in znali bodo ceniti. Namreč, klerikalna struja sovraži čustva, hoče jih obvladati, ker je zanje razum nad čustvi in vso teologijo so porazumili, patra Rupnika pa imajo le za umetnika, naj kocke lepo zlaga, on pa jim skuša boječe ŠE NEKAJ dopovedati, skozi umetnost, ki je čustvo, in Božja umetnost je DUHOVNO čustvo. Zaman. Ker kdor govori o Ljubezni, ne razume pa,

    DA JE LJUBEZEN ČUSTVO,

    je od kapi zadet in hudo prečuden za nebesa. Takšna posvetna miselnost namreč vedno sama sebe negira, kot zgornji primer: Ljubezen da, čustva pa ne!, pravijo.

    A najnižje spodaj je otopelost, potem so zemeljska čustva, potem je razum nad njimi, potem je religiozni razum, potem pa se odpre Nov svet, ki je DUHOVNO TRANSCENDENTALNO ČUSTVO.

    Zato ubogi otroci in Magdalene in Marije preprosto prehajajo v nebesa, kot da bi jih s fračo streljal tja, MODRIIIJAAAANI iz templjev in od Knjig, pa filozofirajo. Dobro si napisala, Marija Magdalena je bila kot nora od boleče Ljubezni, ker so Gospoda ubili in še truplo 'ukradli', zato se je njej PRVI prikazal, ker je najbolj Ljubila.

    Tudi Janez, Jezusov ljubljenejši učenec, je s tem dobil sposobnost, da ga je PRVI prepoznal na obali jezera. In bil je edini od učencev pri križanju, kajti tako je Ljubil Gospoda, da je premagal strah. In smrt. Zato tudi edini ni bil mučenec, ker se je po njegovi veri mu godilo.

    Pa Zahej, ki je kot nor želel videti Jezusa, zato ga je Gospod kar doma obiskal.

    Pa Savel, ki je kot nor iskal Jezusa skozi Njegove učence, da jih pobije, in ker je bil tako strasten v tem, ga je Jezus obiskal in naredil v svetega Pavla. Ja, tudi če hudo preganjaš Gospoda, boš na koncu svet. Ne boš pa, če si teolog brez čustva.

    Vsi ti skupaj so bili za enega Emanuela, ki je šel kar do papeža, da bi papež molil za njegovega očeta, a tega ni nihče zaznal in zato nihče nihče povedal fantiču. V resnici pa je Gospod Emanuel prišel, pa tudi zato, da je bedni jona lahko vse to pojasnil.

    Globoko se opravičujem duhovnikom, ki tega niso razumeli, in so padli, ker se niso zjokali, ko so videli filmček. Zaman gredo zdaj nazaj in skušajo kako kapljo iztisniti vsaj iz enega očesa. Ta tekst je bil namreč pisan za tiste, ki so jokali. Jokali so, ker so čutili veliko otrokovo izgubo, ker razumejo ljubezen, zato razumejo smrt. Ta smrt pa istočasno ni bila več izguba, ker je bila v Bogu preobražena v Odrešenje. Zaradi Ljubezni fantiča.

    Kdor ne joka, se trese in poti, kdor ne jeclja in skače in vriska, kadar ga Duh Ljubezni do Gospoda popade, tisti ni bhakta, ni Jezusov bližnji sluga. Kdor pa vse to počne le med ljudmi, da bi ga videli, je duševni bolnik, in zaslužil bi si tri s korobačem čez hrbet.

    Aleluja! Gospod vidi med vami, in vas obhaja, če je vaše srce Njegovo, aleluja!

    Pa nadaljuj lidija, a delovanje v drugi prestavi vklaplja straniščno školjko v glavi, in potem si samo za okoli Hiše pometat še dober. To ni nič. Mi je povedal nekdo, da je bil na velikonočno nedeljo trikrat pri maši, potem pa je šel na Magnifikov koncert, in se zakadil s travo. Zdaj pa pomaga pri zidavi cerkve, a Gospod ni tega mislil, ko je sv. Frančiška poklical, ampak da gradi Cerkev, ki je v Duhu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Včeraj sem še prebirala šepet in pogledala si filmčke, solze so tekle. Dotaknila bi se NUJNOSTI odmika v tišino, v samoto, saj iz tega izvira moč zaznave presežnega. O tem je bilo že veliko povedanega. Ni je stvari, ki bi lahko to nadomestila. Tudi pet osnovnih pravil Božjih ljudi, ki si jih razložil, se začne s tem:

    »Kadar je le možno, se umakni, ter tiho in ljubeče ponavljaj (poj) Gospodovo sveto Ime. Imej željo, da Ga veseliš.«

    Sveta Favstina zapiše v D. 626: Med večernim blagoslovom se je moja duša nekaj časa družila z Bogom Očetom. Čutila sem, da sem kakor otrok v Njegovih rokah, v svoji duši sem zaslišala besede: »Nič se ne boj, moja hči, pod Mojimi nogami se razpršijo vsi sovražniki.« Po teh besedah se je v mojo dušo naselil globok mir in čudovita notranja tišina.

    Razmišljala sem o tem in ta tišina je kot polje cvetic, kamor je Jezus vedno znova vabljen, priteguje Ga čista Ljubezen, klic iz dna srca, ki hipoma odpira vsa vrata.

    Napisal si, da je bil Emanuel deležen sočutja, na to sem bila pozorna, ko sem še enkrat pogledala filmček. Če bi duhovni takrat tiho, ljubeče ponavljali sveto Ime, bi jih preplavljala presežna, duhovna čustva, ko bi Emanuel zajokal v papeževem naročju. Iz globoke tišine se rodi Božja vez.

    Če pa človek ždi v črevesju, pa vse napačno zaznava, sreča se s tistim v sebi, kar v sebi še nosi. To potrjujem iz lastne izkušnje. Tisti, ki ljubi, je pripravljen, ko pride Emanuel.

    Hvaljen Jezus in Njegovi, Vaša dejanja se razkrivajo tistim, ki vneto iščejo. V priklonu pred Vami, lidija.


    OdgovoriIzbriši
  4. prvi del:

    Prav imaš: mali Marcelino kruh in vino, kot mu je dal ime Jezus, je Jezusa srečal na zapuščenem podstrešju. Tudi Jezus Gospod Bog se je umikal v samoto in to tudi učencem svetoval. Bistvo samote je tudi molk. O tem bi lahko kdaj kaj več napisali, a smo že, mislim da v našem prvem blogu tam nekje pri Ninivah.

    Iz budizma poznamo absolutno zbranost (samadhi) in pozitivno zbranost. Krščanska absolutna duhovna zbranost je v tišini in umiku in intimnem Srečanju z Gospodom. Ali pa s svetnikom, Materjo ... To človeka skalibrira 'v nulo'. Ko pa greš v svet, se aktivira pozitivna zbranost na Gospoda, in takrat je sveta maša, pridiganje, vzklikanje in veseli duhovni ples. Takrat je Aleluja!! Ki pa je le posledica TIŠINE V BOGU.

    V tišini z Bogom največkrat ni ekstatičnih doživetij, ta pridejo šele v stiku s svetom, ko pride do KONTRASTA. Zato površni iskalci gospoda in verniki cenijo le pozunanjeno vero, in upajo, da jih bo takrat zadelo. A to je prazno upanje.

    Brez vsakodnevne absolutne zbranosti z Gospodom, ki poteka v popolni tišini, ni resničnega spoznanja Gospoda v kontrastu z posvetnim življenjem. Takrat pa pride so razsvetljenja, Rpoznanja, Odrešenja, kajti samo v KONTRASTU med svetom in svetim lahko spoznamo Milost Gospodove Odrešenjskosti.

    Preprosto: totalni umiki v totalno tišino duha in stik z osebnim Bogom, ki ima IME in PODOBO; potem pa vrnitev v svet in takrat pride do nenadnih pretresov Spoznanja.

    To je edina Pot. Kdor pa samo pozunanjeno živi zunanjo vero javnih svetih maš, brkljanja po župniji in faksu, pisanja o Bogu, prepevanja na koru in pridiganja po ulicah ali celo veselega skakanja, kot to počno Krišnove bhakte, pa se ne more samospoznati v Bogu, ki je v duhu, ni pa duh. Takšni verniki zato potrebujejo 'še nekaj', ker miru ni, in ta nekaj postanejo vino, trava, spolnost in neumni telefon.

    Kar dobro si ocenila situacijo z Emanuelom, Bog je z njim: če bi ljudje okoli, ne le duhovniki, živeli z Bogom v sebi v tišini, bi prepoznali L J U B E Z E N na sceni, in reagirali kot reagirajo kakšni protestantski zamaknjenci in obiskovalci maše, ki se ne morejo več zadržati, da ne dvignejo rok, in kličejo aleluja!

    Aleluja! "Tisti, ki Ljubi, je pripravljen, ko pride Emanuel", si napisala, Aleluja!

    Obstaja zakon pridigarstva, ki se mu reče non-emotional preaching of Dharma. Ne-čustveno oznanjevanje Nauka. Takrat duhovni vodniki momljajo kot molilni mlinčki in so obrazov kot mumije. ko jih poslušaš, skoraj zaspiš. To je zato, da ne zbudijo čustev pri ljudeh, saj sicer ne bi zmogli razumeti niti besedice Nauka. No, takšni svetniki se ne bi strinjali z načinom mojega pisanja in tvojega odziva. Najbrž se tudi Krišnove bhakte ne, če jih greh zanese sem :) Zdaj pa poglej: naj se človek ubije, ko hoče o Gospodu govoriti, pa ga zagrabi norost od Ljubezni, in se skoraj zadavi, da bi vse to skril, da bi lahko mrtvim vrečam razlagal Nauk? OK, papež že ve, kako je treba govoriti, a če duhovščina pri obrobnih dogodkih ne pokaže BHAKTIJA (Bog-Ti-ja),

    POTEM GA PAČ NIMA, JE DUHOVNO MRTVA, kljub veri v Jezusa.

    OdgovoriIzbriši
  5. Drugi del:

    Morda je tudi Jezus po mrtvaško brbljal Nauk ljudem, čeprav po Evangeliju nimam tega občutka, vsekakor pa je potem stopil v pozitivni samadhi in pošteno spustil BOŽJA čustva z vajeti: jokal je, vpil in tudi kdaj zagrozil in rotil, ker je sila Božja v njem tako živela.

    Ne morem pa si misliti, da ni bil tudi humoren in vesel, a so čudaki apostoli to pozabili omeniti, kajti pisali so v času žalosti in preganjanja. Ker pa je vsak Očetov bhakta Živ, je bil Jezus zagotovo tudi vesel in je kako šalo rad izvedel.

    Ni konca podatkov o svetu Ljubezni do Boga, le da je vrsta poslušalcev dolga le za eno glavo. A človek se tolaži, da s tem Gospodu odplačuje Veselje, in da je res, kar je povedal sv. Favstini, da gre vse to skupaj do skrajnih meja sveta. Glede na bralce naših blogov lahko vidim, da gre tudi do Amerike in Avstralije. Bog že ve, kaj dela, Njegov bhakta pa ne ve več natančno, a samo še svoje delo opravlja z vso silo, in si želi, da vsakdo drug prav tako opravlja SVOJE delo.

    Zdravstvuj(te).

    OdgovoriIzbriši
  6. Jona hvala za poglobljen odgovor,večkrat ga prebirala. Tišina v Bogu je temelj. In se vračati nazaj, četudi misli zahajajo v vsakodnevne dogodke in skrbi. Ljudem, ki ne črpajo iz tega izvira, se skisajo zaznave in to se lahko zgodi v parih urah, dneh. Vse začne nekam begati, pojavi se lahko povodenj nesnažnih misli. Takrat NUJNO v umik in molitev. Je velika Milost, brati in slediti zapisom in vztrajati v tem.

    Točno ta kontrast prinaša notranja spoznanja, se spomnila takih prebliskov. Tudi Gospod Jezus je sveti Favstini večkrat povedal, da ji v takem trenutku da več spoznati, kakor pa drugi dosežejo z večletnim prizadevanjem. Na nas pa je, da takšne uvide vzdržujemo, kot bi se naložilo nekaj na bančni račun, potem pa bi kdo to sfrčkal lahkomiselno naokoli. Tukaj se šele bitka začenja.

    Nekateri duhovni so tako utrjeni v tej ne-čustveni drži, da se z njo poistovetijo, imajo jo za krepostno, a do src težko prebije, le po razumu popraska.

    Hvaljen Jezus in Njegovi, priložnosti sujete na Pot, vztrajati do konca, Milost nepojmljiva! V priklonu pred Vami, lidija.



    OdgovoriIzbriši
  7. Dobro poveš lidija, a opisnost ni drugega, kot recept na papirju; treba je ITI in SE ZGRABITI, vsak dan:

    - nobenih odvisnosti (!!!!!!!!!),
    - urediti si življenje, da je vsak dan čas za BRANJE DUHOVNIH SPISOV O LJUBEZNI DO GOSPODA (!!!!!!!!!!!).

    To je temelj, da se lahko umakneš v tišino, če tega temelja še ni, pa mora duša v duhovno družbo, na asketski trening, za vsaj 1-5 let. To skupino mora voditi duhovni voditelj, ki je srečal Boga, ne le Besede.

    Najslabša varianta, če vse druge odpovedo, je pač pomagati Cerkvi, istočasno pa še po starem grešiti. Malo Boga in malo hudiča. Kar seveda še vedno pomeni hudim duhovom služiti. Tak pristop prinaša prve večje rezultate po 500 letih življenja duše ob Cerkvi.

    Je pa eno dejstvo, in ni drugega dejstva, kot je ta prvi Zakon duhovne rasti:

    če si nista osebno naklonjena z nekom, ki je srečal Boga, in tako tudi deluje, pa naj je še v telesu ali pa že 'v duhu', potem, resnično, resnično povem vam:

    NI POTI, NI POTI IN NE BO JE POTI.

    Vsak resen iskalec mora pred Služenjem Gospodu služiti Cerkvi, potem pa nekemu svetniku. Ta svetnik se mora dobrohotno odzvati, in naklonjena Ljubezen mora biti med svetnikom in to dušo. ŠELE OD TU NAPREJ SE LAHKO SLUŽI GOSPODU OSEBNO, kajti če Gospodov sluga ni zadovoljen z nami, tudi Gospod ne bo. Ker Gospod se odziva na misli in prošnje Svojih osebnih služabnikov.

    Le eden od milijona ali desetih milijonov lahko služi Gospodu kar neposredno, od prve. Ker če bi Judje lahko služili Bogu neposredno, jim ne bi potreboval Jezusa pošiljati, da NJEMU služijo, On pa potem njim, ko (če) se vzljubijo.

    Umik sam ni nič, tudi truplo se umakne. Molitev sama ni nič, tudi molilni mlinčki molijo. Kleričnost sama ni nič, kajti tudi farizeji so bili kleriki. Čudeži sami niso nič, kajti tudi faraonovi svečeniki so jih počeli. Ljubezen sama ni nič, je le poželenje, če to ni Ljubezen do Boga. Brati svete Knjige brez naklonjenosti s svetnikom ali svetim ni nič, ker vse narobe razumemo, "skisajo se zaznave", kot si napisala.

    Biti le v Cerkvi ni nič, če ne sodeluješ tudi z duhovno nebeško Cerkvijo v duhu, govorjenje o ljubezni do sočloveka pa je strup, če ne govoriš pred tem kot norec o Ljubezni z Gospodom. Kajti, 1 Jn 2,15:

    "Ne ljubite sveta in tudi ne tistega, kar je v svetu! Če kdo ljubi svet, v njem ni Očetove Ljubezni."

    Rezultat analize vsega skupaj bi bil: kdor ni skušal Ljubiti Gospoda, ki je Kristus, Odrešenik, mu ni bil poslan svetnik v prijateljevanje in v vodstvo, zato 'ljubi' svet (je filantrop in altruist, falirani krščanski socialist), kar pa ni Božja Ljubezen, ampak je le neko skrito poželenje ZASE.

    Vidiš lidija, marsikaj je treba skupaj dati, da je obilen rezultat. Te dni čebelarjem čebelje družine šele počasi vzhajajo, poznam pa enega, ki ima že v začetku aprila velike armade v panjih, zato je že ta prva sadna paša nabirana zanj. Ker je pred tem kot nor služil njim. A čebelarji, ki so jim pozimi pomrle družine, nekaj pa jih je ostalo, in jih hodijo kupovat k njemu, pravijo: MOJE SO PRAV TAKO MOČNE!

    Kakšni norci, kakšni slepci in tolovaji so to! So pa še tisti, ki imajo prav tako veliko čebel, a MALO MEDU NA KONCU, pa veliko rojev.

    Ta človek pravi, da če hočeš imeti veliko čebel zgodaj spomladi, jih moraš imeti že septembra pred tem. To pa se doseže s CELIM SKLOPOM ZNANJ, ni le ene poteze.

    Enako je z Nebeškim Kraljestvom. Dovolj je le Ljubezen do Gospoda (= armada čebel), a kako do tega priti, zahteva sklop posebnih elementov in znanj.

    A prva med njimi je: Ljubezen.

    To je Kristusov Evangelij. Hvala Tebi Srčni!

    OdgovoriIzbriši
  8. Dober večer. Upam, da se še kdo med vami drži večerne molitve od 20-21h. Še enkrat sem prebral zgornji komentar, in v duhu mi je prišel eden od višjih duhovnikov, ki pa ni čisto zadovoljen z njim. Zdaj razumem, kaj ga žuli: da je 'moj recept' zgoraj kot herezija karmijev (plodoželjnih delavcev): to in to stori, pa boš Odrešen; Bog je kot mlekomat za vogalom: vstaviš kovanec ...

    No, zmoten je tak pomislek, ker temelji na zablodi, da bo že Bog vse poštimal, mi pa ga sračkajmo naprej in se delajmo nemočne ter neumne. A Jezus Gospod Bog je zapovedal kar dosti NAVODIL, kako se je treba obnašati in delovati. Recimo, rekel je:

    "Če kdo pride k Meni in ne 'sovraži' svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec."

    No, Cerkev pa na ta stavek pravi, da ni tako pomemben, preskočimo ga, družina je najpomembnejša. Rekli so Jezusu:

    "Glej, Tvoja mati in Tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s Teboj." On pa je tistemu, ki Mu je to povedal, odgovoril in dejal: "Kdo je Moja mati in kdo so Moji bratje?" In pokazal je na Svoje učence ter rekel: "Glejte, to so Moja mati in Moji bratje."

    A verniki pravijo, da to ni tako pomemben del Evangelija, kri ni voda in mati je ena sama, od Boga nam dana.

    Pa je Gospod dejal: "Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših Zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v Nebeškem Kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v Nebeškem Kraljestvu." Današnji duhovniki, celo duhovni učitelji, pa namigujejo: "Hehe, hehe, le kdo se danes lahko drži Božjih zapovedi? Samo prepustite se Bogu, pa bo." Ja kako se pa boš v zaupanju prepustil, če živiš v ponavljalnih grehih?

    To je noro. Protislovno po zemeljskem umu.

    Jezus Bog je dejal: "Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti Moj učenec." Vsemu se odpovedati pomeni biti kot berač ali pa že umreti za ta svet, četudi imaš še toliko lastnine, kolikor je najnujnejše, da nekako preživljaš telo, da lahko opravljaš svoje Delo za Gospoda. A prefinjeni filozofski verniki vseh religij, ki imajo isto zapoved, pravijo, da je to le simbolno rečeno, "glavno je, da nisi vezan." Torej: lahko imaš vse, še avion in ljubice, glavno je, da nisi vezan. In tudi bhakte, ki si pobrijejo glave, na koncu skačejo v zakonski jarem in gredo v banko v službo, pravijo: "Glavno, da nisi vezan." Ves dan si v biznisu, a glavno, da nisi vezan?

    To je noro, popolnima noro. Ne moreš priti v Rim, če si kupil vozovnico za Moskvo.

    Itd, itd. Tako kos za kosom samo odmetavamo KLJUČNE ELEMENTE, ki sestavljajo Božje Kraljestvo za nas. In smo na koncu brez Ljubezni, brez svetnika, brez Srečanja Gospoda in brez Miru in brez nebes. Zakaj do tega pride?

    Ker današnja vera vse bolj uči nesmisel, da je za naše Odrešenje dovolj, da si domišljamo, da bo že Bog vse storil. A ni tako, tudi Odrešenje ni zastonjsko, kot učijo. Najbolje je, da prideš do pol mosta Bogu naproti, in On pride do tja. Včasih pride tudi čez ves most, a le za tiste, ki so čisti v srcih ali pa tako nori Nanj, da Ga 'prisilijo' priti.

    Če lasten trud ne bi bil nujen, potem Gospod ne bi delil teh ključnih nasvetov, mar ne? Bog želi videti naš trud, naš boj. Sveti Pavel pravi:

    "v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti Postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih." Prevod:

    "V svojem telesu pa čutim nek drug program, ki se bojuje proti Nauku, ki ga je spoznal in sprejel moj um, ter me zasužnjuje."

    Vse zapovedi so torej oklepi, čelade in meči za boj, duhovni boj. Duhovni boj res nikogar ne Odreši, to ni mogoče, kajti Odrešit nas pride Gospod, globoko ganjen nad bolečim bojem ubogega črva.

    Aleluja!




    OdgovoriIzbriši
  9. V Duhu utemeljeni odgovori, sem jih večkrat prebrala. Jona, hvala ti, človek se še posebej uči, ko te stvari tudi doživi.

    Ob zadnjem odgovoru, ki si ga podal, sem se spomnila dogodka. V družini neke verne znanke se je bližnjemu članu pripetila nesreča, kar je pretreslo vse. Njen sin je sprva zapadel v eno jezo, zagrenjenost in se hudoval na Boga. Zakaj se to njemu dogaja? Ker pa je stara mama že pokojna, je znanka v pogovoru dejala sinu, da se pomeni z njo, saj je ona že tam pri Bogu. In to je z lahkotnostjo pripovedovala. Kaj sem iz tega spoznala, da verniki, četudi živijo kot karmiji, okupirani s plodonosnimi aktivnostmi, rečejo, da ko umreš in če si hodil v cerkev k maši, greš v nebesa. In tam se potem si že pri Bogu.

    To potrjuje zmotno prepričanje, ki si ga izpostvil včeraj – ' … da je za naše Odrešenje dovolj, da si domišljamo, da bo že Bog vse storil. A ni tako, tudi Odrešenje ni zastonjsko, kot učijo.' Opažam, da tako verniki razmišljajo - hodimo k maši, potem pa smo lahko cel dan v drugih stvareh, delu na kmetiji, skrbi za preživetje, saj gremo še k žegnu in na obhajila, pa krst je vsaj trikrat v širšem sorodstvu povprečno na leto, še pri nabirki za obnovo cerkve smo bili zraven … bo že dovolj.

    To je boleče spoznanje, da je vera pri nas bolj šunkaste podobe in temu primerno je tudi stanje duha pri ljudeh. In ne gre se čuditi, da ljudje še ne koprnijo po koreniti, desni pomladi.

    Hvaljen Jezus in Njegovi, kretnice Žive vode v rokah držite, Pot k Jezusu Rešeniku kažete, duše naše bedne Ljubiti Ga učite. V priklonu pred Vami, lidija.




    OdgovoriIzbriši
  10. Prav poveš, ni kaj filozofirati. Pozunanjena vera je trhla vera, pravzaprav je služenje hudim duhovom, ne pa Gospodu. Pojdimo še enkrat od začetka, morda velja tudi zate:

    1. Na prvem mestu je SKRIVNA, vsakodnevna, 100, 1000 ali 10.000 dnevna asketska vadba nečesa VSAK DAN, BREZ PREKINITVE IN IZGOVORA. Kaj je to, vsak sam izbere, a potem mora delati le to: vsak dan 10 km tek; vsak dan 108 priklonov s čelom do tal; vsak dan 5ox ena začetniška karate kata; vsak dan eno uro nepremičnega sedenja v zazenu in zbranosti ... Izberi ENO. Če je um praktikanta tak, da raje zleze v poškodbo ali bolezen, se mora pozdraviti, potem pa vse OD ZAČETKA. To je zeloo težka vadba, kajti kar je prvi dan zelo lahko, je po 10h dneh težko in po 50h zelo težko. Treba je STORITI VSE, da se to opravi brez prekinitve. Ena taka zmaga je eno pero v perjanici.

    Takšna vadba daje človeku veliko notranjo moč in samozaupanje. Izvajali so jo vsi resnični svetniki. Npr. prikoni ob hudem postu; bičanja, itd ... Le tako se razvije VOLJA, skupaj s študijem smrti in pomirjenjem z njo.

    2. Šele potem sledi Nauk, molitev ...

    3. Šele potem sledijo zunanje dejavnosti: sveta maša, pomoč Cerkvi in ljudem...

    4. Šele potem sledita služba in družina.

    5. Tako da za kakšne smučarije in morja in izlete in veselice ne ostane časa ne energije. Kristjan, ki rad v teh stvareh uživa je le oblečena žaba.

    Vsak krščen hudič z razvito 'pametjo' nenehno, noč in dan razmišlja, kako bi se izognil PRVI zgornji točki. Potem se morda loti tega: malo priklonov, malo teka, malo karateja, malo sedenja pri miru, malo posta ... To je 'mali' program, ki prinaša malo voljo in majhna nebesa, ki so le zgornji del vic, če seveda po tem tudi moli in mašuje in daruje.

    Ni kaj; treba se je lotiti nečesa, ker če VOLJA ni prezprekorna, a ne trmasta, potem nas SPOMIN in ČUSTVA uničijo: zadržijo nas v stari karmi. Kajti čim nimaš več dobrega stika z duhovnim vodnikom oz. svetnikom, se stara karma vrne s trojno močjo. Groza!

    Zdaj pa kakor kdo. Ni dovolj biti polovičar, kajti polovična dela in razlage ne peljejo NIKAMOR. Emanuel.

    OdgovoriIzbriši
  11. PS, da ne bo pomote: seveda je za normalnega človeka, ki ima že razvito VOLJO za Služenje Gospodu, na prvem mestu BOG, na drugem je SKUPNOST, na tretjem je DRUŽINA in na četrtem je ASKEZA.

    Kdor pa VOLJE še nima razvite (preko 90% človeštva), zanj pa velja zgornji vrstni red: najprej trdo delo na svoji volji.

    Ni druge poti, vse ostalo je le vodeničnost. V njej pa hudi duhovi vladajo. Slovenija torej.

    OdgovoriIzbriši

  12. Jona, hvala ti. Kar si napisal, je temelj in velikooo ljudi se želi temu izogniti. Zbirajo krajše, lažje poti, tam pa po nas zaharajo stare grozne blatne karme. Če ne sledimo v celoti, delamo malo po svoje in hudi duh ima sezono lova na polovičarje.

    Opažam, da oseba nosi (vsaj) en bolan vzorec delovanja, ki ga večkrat pripelje v zanko, če z njim popolnoma ne zbojuje boj, notranji džihad. Džihad srca pa je le sanja, če nimamo notranje moči in smo pri osnovah, prvi točki, ki si jo podal. Dosti je vrtenja okoli lastne riti, srčni ljudje se vržejo v eno stvar in jo opravijo do konca.

    Sveti in svetniki so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da so opravljali Delo za Gospoda. Razvili so voljo in niso se izogibali temu. Jezus Gospod je sveti Favstini večkrat dejal, da naj bo mirna, če stori, kar je v njeni moči, drugo naj jo ne skrbi. In tega se je Najsvetejša držala. Šla je čez trnje, svoje srce pa je privila na Jezusovo Srce.

    Hvaljen Jezus in Njegovi, pridejo dnevi 'tenstanja', vpogleda v srce, a vleče naprej, na strmo Pot se gre. V priklonu pred Vami, lidija.

    OdgovoriIzbriši
  13. Precej zmede je v teh tvojih pravilnih zaključkih:

    - govori o sebi,
    - kakšen klinčev džihad, si muslimanka? Saj veš da je 'Veliko uho' vse skupaj zbral tudi iz drugih religij.
    - Spet govoriš o sv. Favstini, da ji je Gospod rekel, naj pač stri kolikor more, pa bo OK. To je seveda veliko sranje. Kajti, zakaj ne poveš, da je potem sestra Favstina brezmejno TRENIRALA SVOJO VOLJO, da bi bilo to Delo pač čimboljše narejeno? Ni se kot ti zadovoljila z besedami in lastnim stanjem kakršno pač je, ampak je vse življenje strašno trpela v boju za ČISTO VOLJO.

    Ja, ni mogoče tega preprostega dejstva ljudem povedati, kajti na ta svet smo prišli uživat, zato je v nas en hudičev software, skrit programček, ki nas nenehno odklanja od zoprne zadeve: neugodja duhovne askeza. Pripravljeni smo garati za užitek, a da bi kdo garal za 'abstraktnega' Boga, in še pri tem kaj trpel, TO PA NE GRE V TE PUHLE LUBENICE!!! Bog je tu, da NAM ugaja!

    XX!2""XY$XXXX!!! (včasih so te kerefeke v stripih pomenile kletvico.)

    Je to vse, kar je v tvoji moči? Ok, potem pa si lahko mirna? Bo ta mir MIR, ki je večen in je sladak, ali bo to le mir živali, do prvega strahu?

    Tu se vse religije sesujejo v kup gnijočih besed: ali si pripravljen trpeti in biti kdaj v neugodju, brez da bi si obetal neko tusvetno nagrado in užitek (kot pes pregrize leseno ograjo, da bi prišel do psice), ali pa si pripravljen biti ODGOVOREN in za izpolnitev svojega Dela trpeti tegobe?

    Da se tega navadimo, potrebujemo poseben dodaten trening. O, Bog, kar je na Vzhodu še vedno jasno milijonom, v Sloveniji že desetletja ni jasno NIKOMUR VEČ. Zato so tudi semenišča postala valilnice poženščenčkev (krofkov), gospodje škofje so izmuzljivi kot podmazani judo mojstri, posti se resnično več nihče, vsi pa gledajo v bedaste telefončke in pupe naokoli. "Vse je BOG! Vse je OK, le vezan ne bodi, pa je!"

    Kdo se bo s tem ... ukvarjal? Pa dobro vadi lidija, NE BODI ZADOVOLJNA IN MIRNA S TEM, KAR LAHKO DAŠ OD SEBE. Tega Gospod ni rekel tebi in meni, ampak sestri Favstinki Najsvetejši, ki je šla vedno krepko preko tistega, kar ji je bilo naloženo, celo za ceno svoje smrti. Ostalo so ji dodale peklenske so-sestre, a jim ni zamerila, zverinam salamenskim, nadejam se, da so še vedno tam spodaj. Med njo in nami je razlika kot med svetlečo polno luno in gnilim paradajzom.

    Bebci pa: "Vsi smo takšni kot apostoli, vsi smo grešniki! Tomaž-nevernik, Peter-zajec, Magdalena-k..a, Savel-pesjan; enaki so bili torej kot mi", a ne dragi profesionalni pripovedniki?

    Oprostite mi svetniki, delam neumnosti, da bi vsaj eno dušo spravil v Jezusovega čistega bhakto, kajti oblečenih žab imaš že toliko, da iz kamionov, ki vozijo v vice in v pekel, po cesti padajo.

    Pot Domov gre le skozi grob, grob pa je 'pekel'. Kajti na Vzhodu že od nekdaj vedo, da nisi človek, če nisi šel skozi boleč duhovni trening, po japonsko imenovan SHUGYO, ali še huje, KUGYO, kar pomeni:

    NADALJEVATI, MEDTEM KO TRPIŠ, ZA KAR MISLIŠ, DA NE MOREŠ PRENESTI.

    Jezus torej. Zato naj se vsak resen aspirant za Gospoda vsaj en japonski stavek v življenju nauči:

    Shugyo wa naku; duhovna vadba je jok. Kdor ne joka od vsega hudega, ko stopi na duhovno Pot, je le zajedavec in prevarant. Postane z maščobo namazana žoga, izmuzljivec in neoprijemljivec.

    Zdaj pa kakor komu pašejo te moje besede. Pa Bog z nami.

    OdgovoriIzbriši


11.9.2018: Blog in komentiranje sta zaprta. Vesel študij!

Opomba: Komentarje lahko objavljajo le člani tega spletnega dnevnika.