61. Zakaj živali razumejo, ljudje pa ne?

In koga potrebuje Bog?

Pametnejša od marsikaterega človeka.

Slika: splet

20.4.2018, petek. Saj je vse v sončnem cvetju!

Mnoge, mnoge dela je na pomlad, ker zemlja hitreje vzhaja, kot jo lahko roke in noge dohajajo. A prav je tako, naj Večna Pomlad pride tudi v duše slovenskih ljudi!

Včeraj zvečer sem naletel na prvo soočenje liderjev strank, krat 2. Pa tudi na predstavitev ene druge stranke in še koga. Moram reči, da se mnogi med nadebudniki ne naučijo ničesar od naših pisanj, kot tudi gospa Cerkev ne, in spomnil sem se spet tiste mame, ki je hčeri očitala, da se je pes v dveh letih naučil več reda, kot ona v 13-ih. Ja, običajen pes je pametnejši in tudi zvestejši od mnogih ljudi.

Poglejte, kaj se mi je včeraj zgodilo: podiral sem debelo leščevino, ker je začela dušiti slive. Motorna žaga nenehno ropoče, a čez čas začutim, da nekaj ne štima. Ustavim se, gledam okoli, poslušam, in na veji nad seboj zagledam kosovo mamo, kako zelo kriči name. Le tri metre je stran, in ni mi jasno, kaj jo tako zelo žuli. Potem meter in pol nad seboj zagledam gnezdo. K sreči ga težke padajoče veje leske niso sklatile, ker je bilo dobro postavljeno za deblo slive. Aha, mama, to te skrbi. Ugasnil sem žago in odšel 20 metrov stran, ter se delal, da gledam prelepo pokrajino, in kako zelo sem žejen vode. Šele potem je skrbna mama šla v gnezdo in nahranila mladiče. Zatem je odšla, jaz pa nazaj pod drevo delat. Videl sem celo glavico enega od mladičev, ki mi bodo kmalu češnje in jabolka in kakije vrtali, in takrat jih ne bom več vesel. Je pa res, "kar se tičev tiče, pa kos tanajleuš poje".

To moje umikanje se je ponavljalo vsakih 10 do 15 minut, ko je prišla s kako žuželko v kljunu, in začela kljub temu bremenu vpiti name. In sem se ji nekajkrat umaknil, da je lahko v miru nahranila deco. Ker pa je začel padati večer, delo pa sem moral dokončati - bilo ga je le še za 15 minut - se nisem več umaknil, a mama je bila tako glasna in nepremakljiva, da me je začelo skrbeti za njeno zdravje. Zato sem stopil prav pod njeno vejo, na dobra dva metra sva bila, a ni ušla, in ji rekel: ''Poslušaj mama, ne booj se. Ne booj se, vse je v reedu.'' Ptica me gleda in utihne. Sedi, gleda vame in je povsem tiho. ''Jaa, vse je v reedu, nič se ne boj.'' Ptica me je razumela, in odtlej ni čivknila niti enkrat več. Delal sem še nekaj časa, motorka kar dobro ropoče, kosova mati pa je bila v miru glede mene. Razumela je. Obšel me je en tak nebeški občutek enosti in medsebojnega razumevanja, in spomnil sem se, da so živali večkrat mnogo pametnejše od ljudi.

Potem sem pospravljal orodje in ko sem stopil v šupo, je nekaj zašumelo pod stropom: videl sem zadnjo plat nekega divjega mačka, kako zelo išče kakšno luknjo, da zbeži. Že je našel eno, samo še rep se je videl, preden skoči, ko sem mu rekel: ''Kaj je, muc? Kaj je, muc?'' Ustavi se, panika mu popusti, obrne se, in me gleda. Rekel sem mu, naj se ne boji. In glej ga, mirno se je vrnil na deske. Spomnil sem se tiste pesmi Ibrice Jusića:

Ne boj me se niko mlad, niko mlad,

jer ja, kad sam bij kaj ti,

bij sam sto put veči vrag:

po plotima skakao,

u koprive padao,

pa su me stare babe grdile,

a đevojke ljuubiilee.

Tudi sam sem bil tak; po plotih skakal, v koprive padal, stare babe kregale ... No, malo pretiravam, predvsem glede zadnje vrstice.

Povedati želim, da imajo živali dostikrat več občutka za duše in bolje razumejo situacije, kot mnogi ljudje. Če v današnjih časih prijateljsko pokomentiraš kakšnega politika, pa te znajo njegovi podporniki, kaj šele podrepniki, brez vsakega razumevanja kar za virus proglasiti, hujši si jim od islamistov in celo komunistov.

In tudi betežna gospa Cerkev je glede kakšnih Svetodušnih impulzov skrajno previdna, zadržana in mrkogleda. Zato se ni za čuditi, da se je sveti Frančišk tako dobro pogovarjal z živalmi, z ljudmi lastne frančiškanske 'stranke' pa precej težko, na koncu pa je kar ušel od njih, šel na sveto goro, in jokal: ''Ljubezen ni ljubljena, Ljubezen ni ljubljena!''

Smrk. Res, Ljubezen do Boga ni ljubljena, zato je svet v popolni zmedi, grehu in poln zmot ter pol-resnic. Vsakdo se z vso silo drži samo svojih idej in konceptov, vse dokler ga zakoni narave in karme ne zdrobijo v revčka. Desne stranke se nočejo združiti, leve žvečijo in oblikujejo 'resnico' kot da bi bila resnica žvečilni gumi, verniki pa so zmedeni in neumni, ker še lastnega Nauka ne razumejo. Posledično ne ločijo med dobrim in zlim, skupaj z mnogimi kleriki. Sveta Favstina Kowalska Najsvetejša je zato Jezusu odgovorila (1588):

O moj Jezus, Ti sam govori dušam, kajti moje besede nimajo veljave.

Je imela zadnjič Zvezdana tistega svetovnega Božjega spreobrnjenca v primežu, wealth-a, ki poleg Boga dobi še milijon dolarjev, smešno, in on je dejal, da nas Bog NE POTREBUJE. Zato tudi njegova žena in on nje ne potrebujeta. Ko sem to slišal, sem ugasnil TV, kajti to je nivo budizma, med krščenimi pa je to nivo povprečnega duhovnika, ki je komaj skozi Prva vrata prilezel in v karieri precej prazne slame namlati; Druga, končna Vrata pa so mu še zelooo daleč, daleč … Da nas Bog ne potrebuje, je bedarija na kvadrat. Je popolno neznanje Nauka in Božje resničnosti. Če nas Bog ne bi potreboval za svoje Delo Odreševanja zablojenih materialističnih duš, pač ne bi svojega Sina pošiljal na Zemljo, pa tudi svete Favstine ne, Njegove večne čiste služabnice in neveste. Če bi Bog lahko Odrešil ribiče in cestninarje in pocestnice kar z neba dol, bi to že storil. A ni šlo, zato je Jezus postal še človek, da so Ga slepe oči lahko videle in gluha mesena ušesa slišala. Pa še tako jih je veliko raje odšlo (Janez 6,66).

Gospod nas zelo potrebuje, še posebej po tem, ko smo Ga pobližje osebno spoznali, ko se nam je Razodel, če smo bili iskreni, noro željni Njega. Takrat Njegov bhakta (Bog-ta) postane celo 'močnejši' od Boga v nebesih, kajti lažje pomaga izgubljenim, v telo rojenim, spreobrniti svoje duše, kot vsi svetniški in angelski zbori tam zgoraj. Čeprav je v resnici Bog deloval skozi svetega Frančiška in sveto sestro Favstino, in čeprav sta bila oba brez moči in nebogljena, in sta kmalu umrla, hrepeneča po totalnem objemu z Njim, sta bila, in je njuna zapuščina še sedaj za iskrene iskalce Boga 'močnejša od samega Boga'. Čeprav je Bog seveda Najmočnejši. Bog Oče namreč potrebuje delavce, teh pa itak nihče ne posluša, a vseeno se dogaja tole, kot pove Gospod Jezus sveti sestri Favstinki (D. 1601):

Gospod mi je dal spoznati, kako zelo si želi popolnosti izvoljenih duš:

''Izvoljene duše so luči v Mojih rokah, ki jih pošiljam v temino sveta in ga razsvetljujem. Kakor zvezde osvetljujejo noč, tako izvoljene duše osvetljujejo Zemljo, in čim bolj popolna je duša, tem večjo svetlobo razširja okrog sebe in tem dlje sega. Lahko je skrita in neopazna celo najbližjim, vendar njena svetloba odseva v dušah na najbolj oddaljenih koncih sveta.''  

Aleluja! Malo nerodno pa je, če Nauk v praksi, skozi lasten boj in preobrazbo, izvajajo nekateri politiki, npr. Združena desnica plus SDS (trojica klenih, zdravih mož), ne pa kleriki, ki jih ta narod živi in redi. Zato, njim v zadnji opomin, dodajmo še ta dramatični zapis iz sestrinega Dnevnika:

Ko sem za trenutek stopila v kapelo, mi je Gospod dal spoznati, da ima med izvoljenimi osebami še posebej izvoljene, ki jih vabi k višji svetosti, k izjemni združitvi s Seboj. To so serafske duše, od katerih Bog pričakuje, da Ga bolj Ljubijo kakor druge; kljub temu, da ene kot druge živijo v samostanu, Bog vendarle želi, da bi Ga nekatere osebe še bolj Ljubile kakor druge. Taka oseba razume povabilo, ker ji ga Bog daje na znotraj spoznati; ostane pa svobodna, da povabilu sledi ali ne. Od osebe je odvisno, ali bo zvesta navdihom Svetega Duha ali pa se bo Svetemu Duhu uprla. Spoznala sem, da je v vicah prostor, kjer bodo duše Bogu plačevale dolg za to vrsto krivde; to je najtežje trpljenje med vsemi vrstami muk. Oseba, ki jo je Bog posebej zaznamoval, za vedno ostane zaznamovana, tako v nebesih kot v vicah ali v peklu:

- v nebesih se bo od drugih oseb odlikovala po večji slavi, jasnosti in globljem spoznanju Boga;

- v vicah – z globljo bolečino, ker globlje spoznava Boga in močneje koprni po njem;

- v peklu bo bolj trpela kot druge osebe, ker globlje spoznava, Koga je izgubila. Ta pečat izključne Božje Ljubezni se na njej NE MORE ZABRISATI.

Kdo od vas je ta Pečat dobil? Resnično, resnično povem vam: večina naših škofov zadnje generacije, ter vsi, ki so brali naše zapise o Ljubezni do Boga, in se jih vsaj enkrat razveselili. Dobivajo pa ga tudi tisti, ki so ga vredni, ker narodu resnično hočejo dobro, in zato nosijo težak križ, in so zasmehovani in pljuvani, kot Gospod na Kalvariji. Temu pečatu se ne da več izogniti, ga izbrisati;

A kdor ne daje vse od sebe, da služi Bogu ali narodu z vsem, kar je (je pa futran od naroda), bo pod težo tega Pečata omahoval v vicah kot brezmočni bolnik, v peklu pa bo tulil od groze, ker tisto, kar ima, pa je zavrgel, ga bo peklilo bolj, kot trpijo hudiči. Kajti kdor je pod Pečatom Božje Ljubezni, ni pa služabnik Gospodov, je kot tisti, ki ima deset lačnih otrok, na banki pa milijon evrov, a ne more do njih, da bi kupil hrano, ker je pozabil, katera banka je že to, številko bančnega računa pa zavrgel.

Mnogo vas je, ki pozabljate, in če ste pod Pečatom Gospodovim, se ne čudite trojni stiski in tesnobi, ki vas pekli. Kdor je namreč zaznamovan na tak čudovit način, nima več nobene druge možnosti, kot da služi, kajti služenje Gospodu in narodu je naša najvišja in končna narava. Vse ostalo pa je le življenje v lastnem debelem črevesu. Vmesne faze NI. Za služenje pa se je treba odpovedati samemu sebi, kar pomeni biti kot mrtev za sladkobe sveta, in POSLUŠATI usmeritve. Samo takšni zaživijo Božjo sladkost v lastnem srcu. 

Kje torej živiš ti?

Za življenje v služenju je nujno naprej postati slišen, poslušen. Opažam pa, da še živali bolje slišijo in razumejo, kot mnogi vodilni politiki, kleriki in današnji ljudje. Zato bi bilo za mnoge med njimi veliko bolje, če bi bili pes, kos ali muc. Lažje bi spali, lažje živeli, in duša jim ne bi postopoma, a zanesljivo, v trajno grozo prihajala.